- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Komunikologija v zdravstveni negi

  1. 1.      Funkcije komunikacije v zdravstveni negi (v zdravstvu).9slajd(slajdi po vrsti-1del predavanja)
  1. 2.      Definicija komunikacije.

je posredovanje, prenašanje ali izmenjava informacij v besedni ali nebesedni obliki, na zavedni ali nezavedni ravni. Je produkt fizioloških, psiholoških in okoljskih dejavnikov.

  1. 3.      Opredelite pojem informacije in sporočila – kakšna je razlika med obema?14

Informacija je sporočilo o posebnem dogodku.„Ni novica, če je pes ugriznil človeka, ampak je človekugriznil psa.“(daje neko novico-kar ni vsakdanje+ima sporočilno vrednost) sporočilo=različni dražljaji,ki se prenašajo.

  1. 4.      Naštejte načela komunikacije. 31

1 Načelo uporabnosti

2. Načelo procesa

3. Načelo multidimenzionalnosti

4. Načelo neizogibnosti komunikacije

5. Načelo poudarkov

6. Načelo simetrične ali komplementarnekomunikacije

  1. 5.      Opredelite posamezno načelo komunikacije. Od 32

1. Funkcija komunikacije – načelo uporabnosti:Kaj ljudje percepirajo in izražajo je pod vplivom njihovih potreb popercepciji in izražanju.

2. Načelo procesa

Sporočila, ki jih sprejemamo in oddajamo so rezultat kontinuiranegaprocesa in niso neodvisna od drugih dražljajev v okolju in kontekstakomunikacije.Medosebna komunikacija je proces, ki poteka kot dinamična izmenjavaenergije med dvema ali več posamezniki znotraj specifičnegasociokulturnegakonteksta.V tem procesu si posamezniki izmenjujejo in delijo “nekaj svojega” –občutja,misli, znanje,mnenja, ideje, vrednote ali cilje.Ključno pri razumevanju komunikacije kot procesa, je feedback(povratna zanka).Ta ni linearen, temveč krožen proces.

3.NačelomultidimenzionalnostiV grobem ločimo tri ravni komunikacije:a) vsebinab) percepiranodnosc) čustva in občutjaPrimer:“Vzemite to tableto sedaj.” ali “Od sedaj naprej se držite tega jedilnika.”Vsebina je jasna. Nakazan je odnos avtoritete in moči. Nakazana stališča:imam pričakovanja do tebe in če ne boš naredil, kot sem povedal, me boš

razočaral. Moja pričakovanja pa so legitimna.

4. Načelo neizogibnosti komunikacijeČe razumemo komunikacijo kot vedenje, potem lahko zaključimo,da ne moremo ne-komunicirati. Vsako dejanje (tišina ali besede,aktivnost ali neaktivnost) ima svoje sporočilo – je komunikacija. Respa tudi je, da komunikacija ni vedno intencionalna.Medicinska sestra, ki stopi v sobo in se izogne kakršnemu koliočesnemu kontaktu s pacientom ali pacientovo družino, nekajsporoča.Zdravnik, ki prebere izvede pacienta na viziti, ne da bi ga pri tempogledal in spregovoril besede, nekaj sporoča.

 

5. Načelo poudarkovČe opazujemo komunikacijo, se nam ta zdi kot neprekinjena serija

izmenjav. Za tiste, ki v komunikaciji sodelujejo, pa je to proces, zzačetkom, sredino in zaključkom. Organiziranje komunikacije vsekvence, je namenjeno organiziranju dogodkov in odnosov. Naravoodnosov dešifriramo preko poudarkov in segmentov komunikacije

6.Načelo simetrične ali komplementarne komunikacijeKomunikacija v odnosu je bodi simetrična bodisi komplementarna.Simetrična komunikacija je komunikacija, v kateri se partnerji medseboj posnemajo v smislu ravni odnosa – razlike med partnerji sominimizirane.

Komplementarna komunikacija je komunikacija, v kateri se partnerjimed seboj dopolnjujejo (otrok – starš, nadrejeni – podrejeni).Navadno gre za socialno dogovorjene načine komunikacije, kiodražajo vloge nadrejenega – podrejenega ali primarne insekundarne vloge.

 

  1. 6.      Osnovne predpostavke TA.42

_ Ljudje so OK (I’m OK, you are OK) – vsi imajo vrojenodobroto.

_ Ljudje so kos svojim problemom in so jih zmožni rešiti.

_ Ljudje lahko delajo skupaj, drug z drugim.

_ Ljudje so zmožni prevzeti odgovornost sami zase.

_ Ljudje vedo, kaj potrebujejo, a včasih potrebujejo pomoč priizražanju svojih potreb.

 

  1. 7.      Osnovna komponente TA. 42

_ Struktura: analiza strukture posameznikove osebnosti.

_ Transakcija: analiziranje stvari, ki jih nekdo govori ali počne vodnosu do drugih ljudi. Transakcija v komunikaciji pomeniakcijo + reakcijo = transakcija oz. komunikacija.

_ Igre: analiza skritih motivov za določeno vedenje.

_ Skript: analiza specifičnih življenjskih dram, v katere seposameznik zapleta.

  1. 8.      Paralelne/ navzkrižne/ prikrite transakcije – opredelite posamezno obliko transakcije, shematično prikažite primer (dialog), ki ponazoruje posamezno obliko transakcije. 49

Paralelne transakcijeNajpreprostejša transakcija je tista, pri kateri je v interakciji med dvema človekoma pri obeh vključenostanje ego Odraslega.

Navzkrižne transakcije

S komunikacijo želi spodbuditi določeno stanje ega, dobimo pa odziv, ki je izdrugega stanja ega. Npr. naslovimo nekoga iz našega stanja ega Odraslega vnjegovo stanje ega Odraslega (Lepo vreme.), dobimo pa povsem drugačenodgovor (A sem jaz vremenar?!).Vedno, ko bodo transakcije med pacienti/ klienti in tistimi, ki jim nudijo pomoč,navzkrižne, bo komunikacija otežena.

Prikrite in dvojne transakcijeVključuje več kot dve ego stanji naenkrat in prenos dveh

sporočil hkrati. Vedno moramo nasloviti pacientovo/klientovo ego stanje Odraslega, da bomo spodbudiliodgovor iz tega ego stanja.

 

  1. 9.      Opredelite pojem psihološke igre in naštejte vrste psiholoških iger. 53

Psihološka igra kot serija ponavljajočih se in na očitniravni paralelnih transakcij, katerih resnična narava jeprikrita. Temeljne značilnosti igre:

1. Prikrita narava

2. Obstoj neke vrste plačilaIgre so neiskrene; tisti, ki jo igra, jo igra zato, da bizmagal. Lahko so tudi zelo nevarne.

Vrste iger:

“Brcni me” – hodimo po svetu in dobesedno prosimo, da nas nekdo brcnev rit, ko pa se to zgodi: “Zakaj se to vedno zgodi prav meni”.“Zdaj pa te imam, ti prasec” – izsiljevanje šibkejših ljudi, zi so prepuščeni namilosti in nemilost.“Vidiš, v kaj me je prisilil” – krivimo druge, za napake, ki jih naredimo.“RAPO” – nevarna spolna igra.

 

  1. 10.  Opredelite pojem terapevtske komunikacije. 57

Medosebna izmenjava, z uporabo verbalnih alineverbalnih sporočil, ki se odrazi v pomoči

drugemu – odrazi se v fizičnem in emocionalnemblagostanju drugega.Odražapodporo, zagotavlja informacije, povratneinformacije ter zagotavlja upanje in zaupanje.Vsak posameznik ima potrebo biti slišan in razumljen. Vsakaizmenjava, ki vključuje izpolnitev teh potreb, je vsaj dodoločene mere terapevtska komunikacija.

_ Terapevtsko komunikacijo izvajajo strokovnjaki v zdravstvu.

_ Lahko je lahko zelo spontana in kot taka nenačrtovana.

  1. 11.  Kaj loči terapevtsko komunikacijo zdravstvenega delavca od (terapevtske) komunikacije drugih oseb?59

Kaj loči terapevtsko komunikacijo zdravstvenega delavca od(terapevtske) komunikacije drugih oseb?

i) Zavestna namera tovrstne komunikacije,

ii) strokovni cilj – subjektivno dobro počutje pacienta,

iii) zdravstveni delavec percepira deficite v percepciji,procesiranju in izražanju pacienta in se usmeri naizboljšanje veščin pacienta – vendar v mejah kompetenc.

  1. 12.  Naštejte pogoje funkcionalne komunikacije. 60

Pogoji funkcionalne komunikacije – sposobnosti:

– ustrezne percepcija,

– učenja jezika in simboličnega sistema skupnosti ter meta jezika,

– pridobivanja in popravljanja informacij z namenom oblikovanjaustrezne predstave o sebi in svetu,

– integriranja izkušenj v razumljivo celoto in resolucija kontradikcij,

– učenja preko imitacije in izkušenj o sredstvih, preko katerih lahkoposameznik doseže želene cilje in vpliva na druge,

– izbiranja in izločanja interferenc – zunanjih in notranjih šumov.Na te dejavnike vplivajo: starost, zdravstveni status, izobrazba,kulturno okolje in socialno-ekonomske značilnosti. Ne gre le zarazvojno stopnjo in stopnjo sposobnosti posameznika, zatoprezgodnje zaključevanje o razlogih težav pri komunikaciji, niustrezno in etično.

 

  1. 13.  Kaj je motena komunikacija in kakšni so znaki motene komunikacije? 61

Pojem se uporablja v različnih kontekstih komunikacijskihproblemov: patologija v družini, patologija v komunikaciji priduševnih boleznih (shizofrenija) ter splošni problemi priizmenjavi informacij, preko komunikacijskih poti v možganih(kognitivni upad);

– preveč ali premalo verbaliziranja,

– neustrezna komunikacija, glede na kontekst,

– nedokončani stavki ali misli,

– neustrezna percepcija okoljskih dražljajev,

– poudarjanje določenih pomenov, ignoriranje drugih,

– pretirano posploševanje ali premalo posploševanja….

Kakšni so (najpogostejši) vzroki motene komunikacije?  61+62

poškodbe, čustveni problemi, neustrezna podoba o sebi,zdravstveno stanje, učne težave, stres, akutne epizode psihoze –pogosto se pojavljajo na intenzivnih oddelkih (kirurgija ali interna)

pri starejših pacientih, kot posledica dehidracije, slabše oksigenacijeorganizma, infekcij in se kažejo v dezorientaciji pacienta,razdražljivosti, avditornih ali vizualnih halucinacijah.

 

 

  1. 14.  Kaj je nekongruentna komunikacija?63

Nekongruentnost / incongruence– posebna oblikamotene komunikacije

 

  1. 15.  Kaj je disfunkcionalna komunikacija in kakšne so značilnosti komunikacije disfunkcionalnega komunikatorja?66

Motena komunikacija odraža določeno napako;disfunkcionalna komunikacija pa je proces, ki je tesnopovezan z medosebnim kontekstom odnosa.Primer: vzorci disfunkcionalne komunikacije v družini sopovezani z družinsko dinamiko in težavami.

– pretirano posploševanje;

– pričakovanje, da drugi delijo enaka

čustva, misli in percepcije;

– prepričanost o popolnosti in

nespremenljivosti svoje percepcije;

– predpostavka, da obstajata le dve

alternativi (črno in belo mišljenje)

 

  1. 16.  Kaj je namen terapevtskega intervjuja – terapevtske komunikacije?68

_ Pridobivanje popolnega opisa zdravstvenega stanja pacientov.

_ Ustvarjanje medosebno varnega prostora, v katerem se pacienti počutijovarni govoriti o sebi.

_ Zmanjšanje akutnega emocionalnega distresa, ki je povezan s pacientovimstanjem.

_ Nudenje podpore in varnosti.

_ Pridobiti popis primarnih in sekundarnih zdravstvenih problemovpacienta.

_ Vključitev pacienta v proces reševanja problemov, ki daje pacientukolaborativni vidik odnosa med pacientom in izvajalcem zdravstvenestoritve.

_ Priprava pacienta, da samostojno obvladuje njegovo/ njeno bolezen alizdravje.

 

  1. 17.  Naštejte odgovorne stile, ki se uporabljajo v sklopu terapevtske komunikacije (8 oblik)?69

– uporaba tišine,

– ponujanje sprejemanja,

– priznavanje in dajanje priznanj,

– odpiranje možnosti,

– oblikovanje in ponujanje ugotovitev in povzemanje,

– odražanje lastne percepcije pacientovih misli, občutij inreakcij,

– usmerjanje pacienta,

– prevajanje misli v občutja in občutja v misli,

– spodbujanje evaluacije ali ocenjevanja,

– validacija pacientovih percepcij in prepričanj.

  1. 18.  Našteje in opišite posledice neterapevtske komunikacije (8 oblik)?70

pacientovo verbalno izražanje, povzročajo negativne reakcije ali ogrožajopacienta:

1) moraliziranje: sklepanje, da pacient nima prav – omejuje pacientovoizražanje;

2) lažna pomiritev: prepričevanje pacienta, da bo boljše, čeprav vemo,da ne bo – zmanjšuje pacientovo ukvarjanje s samim seboj;

3) zaprta vprašanja: postavljanje vprašanj, na katere je mogočeodgovoriti z dvema ali trema besedama;

4) povzemanje: pacientu lahko koristi, vendar ne prezgodaj vpogovoru, sicer lahko „utiša“ pacienta;

5) stereotipni odgovori: uporaba izrazov kot je „to je slabo“ znamenom impresioniranja pacientov ali izkazovanja razumevanja;

6) zmanjševanje pomena pacientove izkušnje: npr. odgovoritipacientu, ki pove, da želi umreti, da so take misli pogoste pri ljudeh vnjegovem položaju, zmanjšuje pomen pacientove izkušnje;

7) prekinjajoča vprašanja: vključevanje nepomembne teme vkonverzacijo preden pacient prekine temo;

8) zanikanje problema;

9) dajanje potrditve ali ne-potrditve: zmanjšuje pacientovo percepcijosvobode govora;

10) nestrinjanje: v tem primeru se izvajalec storitev postavi prosti pacientu,zaradi česar lahko ta postane defenziven o svojih idejah in občutjih;

11) svetovanje: ni vedno priporočljivo (čeprav je svetovanje ena temeljnihnalog zdravstvenega osebja), saj lahko daje pacientu občutek, da ne zmoresam usmerjati svojega ravnanja;

12) sondiranje (poizvedovanje): pacient se počuti kot objekt;

13) izzivanje: pacientom da občutek, da morajo dokazati to kar govorijo inzato navadno postanejo defenzivni;

14) socializacijski odgovor: klepet ali podajanje osebnih informacij je neterapevtsko

ter zmanjšuje čas, ki bi ga pacient moral porabiti zasamorazkrivanje.

 

  1. 19.  Opredelite pojem empatije. 79+80

Danes empatijo opredelimo kot zavedanje in vpogled vmišljenja, občutja in vedenje drugega, vključno s pomenom inpomembnostjo tega.

 

 

  1. 20.  Našteje in opišite posledice neterapevtske komunikacije (8 oblik)?

1) moraliziranje: sklepanje, da pacient nima prav – omejuje pacientovo izražanje;

2) lažna pomiritev: prepričevanje pacienta, da bo boljše, čeprav vemo, da ne bo – zmanjšuje pacientovo ukvarjanje s samim seboj;

3) zaprta vprašanja: postavljanje vprašanj, na katere je mogoče odgovoriti z dvema ali trema besedama;

4) povzemanje: pacientu lahko koristi, vendar ne prezgodaj v pogovoru, sicer lahko „utiša“ pacienta;

5) stereotipni odgovori: uporaba izrazov kot je „to je slabo“ z namenom impresioniranja pacientov ali izkazovanja razumevanja;

6) zmanjševanje pomena pacientove izkušnje: npr. odgovoriti pacientu, ki pove, da želi umreti, da so take misli pogoste pri ljudeh v njegovem položaju, zmanjšuje pomen pacientove izkušnje;

7) prekinjajoča vprašanja: vključevanje nepomembne teme v konverzacijo preden pacient prekine temo;

8) zanikanje problema;

  1. 21.  Opredelite pojem empatije.

Empatija ne pomeni le veščine razumevanja pacientove izkušnje in občutij, temveč tudi sposobnost komuniciranja tega razumevanja. „Klinično“ poznavanje pacienta ne zadošča. Zdravstveni delavec

mora vedeti, kako je, če si pacient – mora emocionalno poznati pacienta. Danes empatijo opredelimo kot zavedanje in vpogled v mišljenja, občutja in vedenje drugega, vključno s pomenom in pomembnostjo tega. Razprava o empatiji poteka tudi v sklopu koncepta emocionalna inteligenca, ki jo lahko opredelimo kot zavedanje in obvladovanje posameznikovih osebnih emocij in emocij drugih.

 

  1. 22.  Kakšni so pozitivni učinki empatije v terapevtski komunikaciji?

Percepcija pacienta, da zdravstveno osebje resnično skrbi zanj, zadovoljstvo pacienta in zaupanje.

– Večja stopnja prilagajanja in upoštevanja terapije.

– Ustreznejše diagnosticiranje pacientovega stanja, pacientove sposobnosti prenašanja negativnih informacij v zvezi z diagnozo in zdravljenjem, omogoča spremembo negativnega odziva pacienta.

– Manjša verjetnost tožb zaradi malomarnosti.

23. Opredelite pet stopenj empatije.

Carkhuff ( cit. po Škerbinek, 1991) opredeljuje pet stopenj empatije.

1. Nepoučenost o klientovih občutkih in sporočilih.

2. Površinsko spoznanje klientovih sporočil, podcenjevanje njegovih občutkovo

3. Prepoznavanje klientovih sporočil in le nekaterih njegovih občutkov.

4. Spoznanje sporočil in očitnih občutkov.

5. Polno terapevtsko spoznanje pomena klientovih skritih sporočil.

  1. 24.  Pravilno ocenite stopnjo empatije v klinični situaciji.

Preberite pacientovo izjavo, določite odgovor medicinske sestre glede na stopnjo empatije od 1 do 5.

Pacient (na robu solza): Zdravnik me je tako zmedel. Tukaj je bil deset minut in jaz še vedno ne vem, kaj je narobe z menoj.

Medicinska sestra:

a) Zdravnik hoče, da vzamete zdravila.

b) Zdi se vam, da vas je zdravnik samo zmedel in ni pojasnil vašega zdravstvenega problema.

c) Kaj pa je zdaj to?

d) Jezni ste, ker zdravnik ni ustrezno opredelil vašega zdravstvenega stanja.

e) Ogorčeni ste, ker ne razumete, kaj vam je in ne veste, kaj bi lahko naredili zase.

  1. 25.  Kako bi se na vljuden pozdrav pacienta, ki mu sledi naslednje vprašanje: »Zelo slabo se počutim. Še nikoli tako. Me lahko zdravnik čim prej pregleda?« ki stopi v ambulanto, odzvalo zdravstveno osebje na prvi / peti stopnji empatije?
  2. 26.  Kakšna je razlika med empatijo in simpatijo?

Simpatija sicer izraža čustvovanje s pacientom, vendar se razlikuje od empatije, ki pomeni, da se oseba vživi v čustva drugega in sočasno verbalno izrazi razumevanje čustev in občutij drugega. Za razliko od empatije, simpatija vključuje tudi izražanje žalosti in obžalovanja, kar pomeni, da tisti, ki izražajo simpatijo, ne zmorejo razlikovati med svojimi lastnimi čustvi in čustvi drugih. Empatični odziv vključuje upoštevanje misli in čustev drugega, ne da bi pri tem oseba kazala občutja obžalovanja in žalosti.

 

  1. 27.  Kakšna je vloga aktivnega poslušanja pri zagotavljanju empatične odzivanja. Naštejte pristope, ki omogočajo aktivno poslušanje v komunikaciji.

Aktivno poslušanje olajšuje empatični odziv na pacienta, saj povečuje verjetnost, da bo zdravstveni delavec usmeril vso svojo pozornost na pacienta. Pri aktivnem poslušanju uporabljamo vse komunikacijske kanale sočasno: vizualni, slušni in kinestetični.

Kako izboljšamo veščine poslušanja:

_ odstranimo motnje,

_ skoncentriramo se,

_ osredotočimo se na govorca,

_ skušamo biti „odprti“ in „dovzetni“,

_ pozorni smo na neverbalne izraze,

_ ne reagiramo čustveno,

_ postavljamo vprašanja,

_ sedimo tako, da vidimo in slišimo,

_ izogibamo se predsodkov in vseh ostalih vnaprejšnjih predpostavk in prehitrih sklepanj,

_ zapisujemo si,

_ prosimo za dodatna pojasnila,

_ povzemamo in parafraziramo.

  1. 28.  Kakšna je vloga potrditve pri zagotavljanju empatičnega odziva. Naštejte 5 načinov, kako v komunikaciji zagotavljamo potrditev in kako potrditev oz. priznanje odrekamo. Potrditev daje pacientu občutek vrednosti. Northouse in Northouse (1992) sta opredelila 5 načinov, kako dajemo priznanje in 5 načinov, kako posameznika ne priznavamo.

 

  1. 29.  Našteje ovire empatičnega odnosa  s pacientom na ravni osebja/ pacienta / okolja.

Na strani osebja:

– nadzor nad distraktorji, ki motijo komunikacijo;

– samokontrola;

– koncentracija;

– veščina identifikacije in občutenja bolečine in agonije pacienta;

burnout sindrom, ki mu sledi depersonalizacija (nesposobnost osebja, da občuti pacienta kot posameznika – občuti ga kot objekt).

Na strani pacienta:

– nezmožnost ali odsotnost želje po razkrivanju samega sebe;

– nezmožnost komunikacije o lastnih izkustvih;

– druge komunikacijske ovire, ki povzročajo moteno ali disfunkcionalno komunikacijo.

Na strani okolja:

– motnje v kliničnem okolju, kot na primer: odsotnost miru, preveč distraktorjev, ki onemogočajo globlje spoznavanje pacienta;

– dejavniki v okolju, ki pri osebju povzročajo stres: Otrok leži in kriči v bolečinah, med tem, ko ga osebje skuša preobleči, saj ima 3 telesa opečenega. Podobni kriki pacientov v sosednji sobi, klimatska naprava in osebje, ki med seboj komuniciratudi tisto osebje, ki bi lahko vzpostavilo komunikacijo s pacientom, je tiho, saj težko komunicirajo tudi med seboj.

 

  1. 30.  Opredelite koncept zaupanja in njegovo vlogo v procesu zdravljenja.

Zaupati pomeni zanesti se na resnicoljubnost in integriteto drugega. Zaupanje obstaja, ko posameznik verjame, da se po drugi posameznik vedel na način, ki je dobrodelen za odnos, ne da bi pri tem nadzoroval ali usmerjal odnos ali drugega posameznika (Pearce, 1974). Pacienti zaupajo, če percepirajo, da je zdravstveno osebje iskreno, pošteno, benevolentno in kredibilno v tem kar počno (Berry in dr., 2008). Pacienti zaupajo, če so prepričani, da je za zdravstveno osebje njihova dobrobit najbolj pomembna (Halbert in dr., 2006).

Zaupanje vključuje spoštovanje (pacientove enkratnosti, vrednosti, priznavanje pacientovih potreb in pravic) in pristnost (odprt in pošten odnos do pacienta).

Zaupanje je kontinuum, ki vključuje tudi patološke oblike zaupanja:

– slepo zaupanje,

– patološko nezaupanje.

V odnosu med pacientom in zdravstvenim osebjem zaupanje nastopi, če je zadoščeno dvema pogojema:

– pacient percepira, da ima zdravstveni delavec najboljše namene,

– pacient percepira, da ima zdravstveni delavec ustrezne kompetence, da mu pomaga – za zaupanje mora pacient biti prepričan, da so dogodki napovedljivi in da je osebje iskreno in kompetentno.

  1. 31.  Opredelite in opišite tri faze procesa vzpostavljanja zaupanja.

Tri faze procesa vzpostavljanja zaupanja:

1. Faza iniciacije:Prvi kontakt med pacientom in osebjem. Ne glede na obliko prvega kontakta (telefon, osebno), prav ta vzpostavi ton in klimo odnosa. Prvi kontakt mora izražati: spoštovanje, skrb, istovetnost in konsistentnost. Osebje mora biti pozorno in odzivno.

Pacienti vzpostavljajo kontakte tui na podlagi predhodnih izkušenj (historičnost percepcij) ter na podlagi teh oblikujejo pričakovanja v zvezi z bodočim odnosom. Tudi zdravstveno osebje oblikuje pričakovanja do pacientov, da tem ni mogoče zaupati, so nezanesljivi, ne spoštujejo navodil, ne zaupajo načrtu zdravljenja. Koristna strategija: „kratek klepet“, npr.: kje najdejo prostore za preiskavo, koliko časa bodo čakali, komentarji o vremenu ipd. Lahko pa se to nadomesti z neverbalnimi izrazi, saj se vsi ob takih klepetih ne počutijo dobro. Za začetek odnosa koristijo tudi natančna navodila in napovedi postopkov. To da pacientu strukturo in s tem pomen aktivnosti, ki bodo sledile. Odnos med pacientom in osebjem je socialni odnos. Socialna izmenjava, ki ne temelji le na materialnih dobrinah. Zelo pomemben je tudi načrt aktivnosti (zdravljenja, rehabilitacije, prehrane, gibanja – odvisno od problema), o katerih se zdravstveno osebje in pacienti pogovorijo.

 

2. Faza implementacije: Aktivno delo na zdravstvenih problemih. Zdravstveno osebje (ne le „zdravi“), ampak pomaga pacientu pri spoprijemanju z zdravstvenimi težavami. Pomemben element je zato asistiranje pacienta pri obvladovanju vpliva na bolezen in ne le bolezni same. Poudarek ni le na bolezni, ampak tudi na kvaliteti življenja. To vključuje: navodila za doseganje želenih sprememb in nudenje povratne informacije. Problem, ki pri tem pogosto nastopi: zdravljenjem ne doseže pričakovanj pacientov. Če je percepirana (ne)kompetentnost zdravstvenega osebja in pacientovo neupoštevanje navodil zdravljenja vir problema, je zaupanje v odnosu načeto in ga je težko povrniti.

3. Zaključna faza: Konec terapevtskega odnosa.

Idealni zaključek odnosa: zaključek zdravljenja, saj so cilji doseženi. Potrebna priprava na zaključno fazo. Zaključek pomeni, da zdravstveno osebje ni več odgovorno za sprejemanje odločitev v zvezi z zdravljenjem. V sklopu zaključevanja pacient in zdravstveni delavec pregledata uspehe in morebitne neuspehe in se o njih pogovorita. Zaključek terapevtskega odnosa je vedno tudi formaliziran. Problemi pri zaključevanju odnosa:

– neuspeh pri komunikaciji – če ta ni jasna in celovita v zvezi z zaključkom;

– neuspeh osebja pri obvladovanju pacientove emocionalne reakcije ob koncu odnosa;

– nadaljevanje odnosa (nezmožnost zaključka), čeprav se ta zaključuje.

32. Opišite funkcijo vprašanj v terapevtski komunikaciji.

Funkcije vprašanj:

Povabilo pacienta k sodelovanju in identificiranju problema in rešitev.

Pridobivanje informacij – pojasnjevanje in specifikacija.

Npr. pacient pove „Čutim pritisk v rami“. Osebje povpraša: „Kako čutite ta pritisk; pokažite kje ga čutite.“

Pridobivanje informacij – podrobnosti (Rouling in/ Rouling out). To so vprašanja, preko katerih se želimo dokopati do podrobnega razumevanja situacije. „Ali se bolečina prenaša tudi na vašo levo ramo?“. Pogosto zato zahtevajo od pacienta izbor odgovora, ki je najprimernejši: „Če pritisnem sem, ali čutite bolečino enako močno, kot jo občutite v levi rami?“ Lahko pa zahtevajo tudi priklic izkušenj iz spomina: „Ali vam je to zdravilo povzročalo slabost, če ste ga vzeli pred jedjo?“

 

  1. 33.  Naštejte in opišite 4 oblike napačne uporabe vprašanj.

Interpretativni namen: vprašanja niso namenjena zbiranju informacij, ampak dajanju teh;

samorazkrivanje: „Ali se zavedate, da vaše prevračanjempo postelji potem, ko sem jo že pospravila, otežuje moje delo?“ – namenjeno dajanju informacij;

dajanje nasvetov: „Ali veste, da če boste popili malo soka, preden boste vzeli tableto, vam bo tableto lažje pojesti?“;

direktna vprašanja: „Ali jemljete zdravila?, Ali se držite dietnega načrta?, Ali ste pripravljeni za kopel?, Ali želite, da vam pomagam vstati iz stola?“

 

34Naštejte in opišite oblike vprašanj, ki jih lahko uporabljamo v terapevtski komunikaciji. ZAPRTEGA TIPA:

Zahtevajo odgovor v eni ali dveh besedah. „Ali imate kakšno vprašanje?“ Namen teh je zmanjšati raznolikost in obliko odgovora. Pacienta ne spodbujajo k izražanju misli, skrbi, čustev. Uporabljajo naj se po tem, ko je pacient že pojasnil svoje izkušnje. V takem primeru pomagajo usmerjati, pojasnjevati, specificirati določene podrobnosti.

ODPRTEGA TIPA:

Omogočajo pacientu, da definira pogovor po vsebini in smeri. Navadno pacienti pripovedujejo zgodbo 2 min, pogosto pa jih zdravstveno osebje prekine po 35 – 43 s. Osebje: „Zdravo Kristina.“ Pacient: „Zdravo.“ Osebje: „Sem medicinska sestra doktorja Novaka. Želi, da se pogovoriva preden pride. Kot razumem je to tvoja peta operacija.“

Pacient: „Ja, ja.“ Osebje: „Mi lahko poveš, kako se počutiš zaradi pete operacije?“

Pacient: „……….“. Osebje: „Kaj ti je zdravnik povedal o tvojih težavah?“

Pacient: „………….“.

VPRAŠANJA Z MOŽNIMI RAZLIČNIMI ODGOVORI

Osebje: „Dobro jutro gospa Novak.“ Pacient: „Dobro jutro.“ Osebje: „Gospa Novak, po kakšnem vrstnem redu želite, da vam

pomagam pri jutranji toaleti? Bi želeli, da si najprej umijete zobe in se osvežite, ali bi želeli najprej zajtrkovati?“ Pacient: „Najprej umiti zobe.“ Osebje: „Dobro. Zdravnik je priporočil, da vsak dan hodite 15 minut. Ali bi želeli pred hojo najprej malo počivati, ali se stuširati.“ Pacient: „Najprej bom malo počivala, potem bova hodili.“ Tak tip vprašanj je priporočljiv, ko osebje skuša narediti načrt aktivnosti in postaviti prioritete ter pri tem pridobiti sodelovanje

pacienta.

  1. 35.  Kakšen je namen tišine v terapevtski komunikaciji.

Namen tišine:

1. Zagotavljanje prostora za ugotavljanje stanja pacienta: verbalno in neverbalno stanje.

2. Komuniciranje empatije – tišina se dotakne emocij in spodbuja aktivno poslušanje; tišina sporoča pripravljenost poslušati.

3. Spodbujanje pacienta k pogovoru.

36. Opredelitev pojem samorazkrivanja ter naštejte in opišite vrste samorazkrivanja. Samorazkrivanje je trenutek, v katerem posameznik odprto razkriva informacije o sebi, svoje izkušnje, stališča in čustva. Samorazkrivanje se izvaja preko „jaz“ izjav. „Jaz“ izjave uvajajo nasvet, interpretacijo in izražanje mnenja. „Mislim, da morate zagrniti zaveso.“ – ni samorazkrivanje. „Razburjen sem, zaradi pomanjkanja materiala za delo.“ – je razkrivanje.

Vrste samorazkrivanja:

META RAZKRIVANJE bolj usmerjeno na proces komunikacije, kot na samo vsebino dialoga: „Lagal sem ti, ker sem želel, da misliš, da sem boljši, kot sem v resnici.“, „Težko razumem kaj mi pripovedujete o vaših težavah z dihanjem.

Naj vam zastavim vprašanje.“

NEODGOVORNO RAZKRIVANJE je razkrivanje brez upoštevanja druge osebe in je kot tako prepovedano.

Osebje se pogovarja a spacientom, ki ima ED: „Težave z erekcijo niso bile nikoli moj problem.“

Osebje: „Vedno goljufate pri svoji dieti. Kako naj vam pomagam, če boste tako nadaljevali?“

Osebje: „Še nikoli nisem imela toliko težav s pacientom, kot z vami.“

MANIPULIRANJE PACIENTA: projeciranje določene stopnje zaupanja in intimnosti med pacientom in osebjem. Osebje: „Lahko mi poveste, če ste jemali zdravilo. V vsakem primeru

bom to odkril.“

TEKMOVALNO SAMORAZKRIVANJE in samorazrkivanje z namenom pridobitve pozornosti. Namen je pridobiti posebno potrditev – pozornost ni osredotočena na pacienta, ampak na osebje. Pacient: „Kdaj bom videla zdravnika? Ali je tu? Mislim, da me je pozabil…! Osebje: „To ni nič. Zadnjič nisem govorila s svojim možem več kot en teden. Bil je na službeni poti. Nisem dobila pomoči od varuške, ker je ta bolna….“

 

  1. 37.              Po kakšnih kriterijih lahko ocenimo primernost samorazkrivanja?

Kriteriji za ocenjevanje primernosti samorazkrivanja:

1. Ali poveča sodelovanje pacienta?

2. Ali pripomore k samospoznavanju pacienta?

3. Ali bo pacienta spodbudilo, da razkrije čustva in skrbi, ki so pomembne za emocionalno podporo?

4. Bo dalo pacientu pomembno podporo ali spodbudo za doseganje ciljev, ki bi jih moral?

 

  1. 38.              Kakšne so lahko slabosti svetovanja oz. dajanja nasvetov?

Slabosti svetovanja in dajanja navodil:

1) predvsem v začetni stopnji je slabše za ustvarjanje odnosa,

2) povzroča previdnost pri pacientih, ki nočejo slediti nasvetom,

3) povečuje odvisnost pacienta in zmanjšuje njegovo učenje,

4) povzroča odpor, še posebno če je ta dan na avtoritativen način,

5) odvzame nadzor pacientu in njegovo odgovornost za dejanja.

 

39. Naštejte in opišite načela terapevtskega svetovanja.

1. Manj direktivni nasvet: naslednji izrazi omehčajo neposrednost nasvetov:

„Ali menite, da vam bo ta zamisel pomagala v vaši situaciji?“

„Kaj menite o teh nasvetih?“

„Kako te sugestije ustrezajo vašemu življenjskemu stilu?“

„Se lahko prilagodite, kateri od teh zamisli v vaši situaciji?“

2. Zagotovitev razlage: povezovanje nasvetov z izkušnjo, drugim virom ali drugo avtoriteto:

„Pacienti, ki so sledili tej terapiji dve leti, so izkusili boljše rezultate.“

„V skladu z raziskavami učinka zmanjševanja vnosa maščob….“

„Osebje na tak način ostane objektivno, a se hkrati identificirajo s pacientovo dilemo.“

3. Zmanjšanje zmedenosti: (primer pacientke, ki snowboarda)

„Verjetno bi s prenehanjem take aktivnosti zmanjšala verjetnost hujših poškodb.“

 

 40. Kaj je konfrontacija in v kakšnih primerih se ta uporablja v terapevtski komunikaciji?

Konfrontacija je uporaba izjav ali vprašanj z namenom izpostaviti

določeno razhajanje pri sogovorniku.

Ta razhajanja so lahko:

– razlike med tem, kar posameznik reče in naredi,

– razlike med elementi komunikacije ali izjavami v času,

– razlike med tem, kar bi morali delati in kar delajo.

Vrednost konfrontacije je, da nudi alternativni pogled na to, kar se

v resnici dogaja.

Konfrontacija se razlikuje glede na stopnjo intenzivnosti in s tem

povezane direktivnosti ter vpliva na emocionalni odziv pacienta.

41. Kakšna je vloga preverjanja razumevanja navodil ali ukazov in s pomočjo kakšnih vprašanja lahko preverjamo razumevanje pri pacientu? Navodila in ukazi kot eksplicitne direktive.

Namen je doseči spremembo pri pacientu z vztrajanjem. To je

še posebno v situacijah, ki so smrtno nevarne. V takih

primerih so navodila podana z avtoriteto.

Za razliko od konfrontacije in nasvetov, ukazi označujejo

nujnost akcije ali spremembe.

Po tem, ko je dano navodilo ali ukaz, je potrebno spremljati

upoštevanje teh, še posebno pri kroničnih bolnikih (diabetes,

hipertenzija).

Navodila ali ukazi:

„Zdravnik želi, da jemljete to

zdravilo dvakrat na dan.“

„Dvakrat na dan morate hoditi

po ravnem najmanj 30 minut.“

„Med tem, ko jemljete to

zdravilo, morate spiti velike

količine vode – najmanj 8

kozarcev na dan.“

 

Vprašanja za ugotavljanje

upoštevanja navodil ali ukazov?

„Kaj ste si zapomnili o….?“

„Kako napredujete pri…..?“

„Kaj bi morali narediti

namesto tega….?“

„Če bi bili spet v situaciji, kaj bi

storili….?“

 

 

 

42. Opredelitev pojem zdravstvena pismenost.

Veščine in znanja potrebna za razumevanje bolezni in zdravljenja

ter zmožnost učinkovite orientacije in delovanja znotraj

zdravstvenega sistema.

43. Kakšna je funkcija zdravstvene pismenosti? 1. Opolnomočenje pacientov.

2. Večja verjetnost, da pacienti pričnejo izvajati vedenja, ki

pozitivno vplivajo na zdravje in zdravljenje.

3. Zagotavljanje kakovostne zdravstvene oskrbe (pacienti, ki ne

razumejo navodil zdravstvenega osebja, si težje zagotovijo kakovostno oskrbo).

 

 

44. Naštejte možne ovire oz. dejavnike, ki zmanjšujejo zdravstveno pismenost pacientov?

Ovire na individualni ravni: demografske, zdravstveni status,

kompleksnost bolezni/ stanja/ zdravljenja, izkušnje z boleznijo,

izpostavljenost zdravstvenemu sistemu,

ovire na ravni odnosa med pacientom in zdravstvenim

osebjem: strokovne kompetence prepoznavanja slabše

zdravstveno-pismenih pacientov, premalo neposredne osebne

komunikacije (terapevtske komunikacije),

ovire na ravni sistema: število, trajanje, kvaliteta srečanj,

oskrba, ki je usmerjena v pacienta, poslanstvo zavoda, delež

zdravstvenega osebja na pacienta, čas in razporeditev

zdravstvenih in negovalnih aktivnosti

45. Preko katerih metod lahko preverjamo zdravstveno pismenost pacientov?

Zdravstveno osebje redko preverja zdravstveno pismenost

pacientov. O tem sklepajo na podlagi dosežene stopnje izobrazbe,

kar pa ni najustreznejši kriterij, saj s starostjo:

– upadajo kognitivne sposobnosti,

– upadajo senzorne kapacitete,

– povečuje se časovna oddaljenost od zaključka izobraževanja.

Nekateri pripomočki za ugotavljanje zdravstvene pismenosti

pacientov:

_ TOFHLA – Test of Functional Health Literacy in Adults (Baker in

dr., 1997) – daljši

_ REALM – R (Bass, Wilson, Griffith, 2003) – krajši

_ NVS –The NewestVital Sign (3 min): opis prehrambenih vrednosti

sladoleda in 6 vprašanj v zvezi z razumevanjem pacienta.

46. Naštejte indikatorje nizke zdravstvene pismenosti pacientov.

Indikatorji nizke stopnje zdravstvene pismenosti pacienta:

_ ambivalentnost in negotovost v zvezi s prošnjo za pomoč

zdravstvenega osebja,

_ čakanje z vprašanji šele po izhodu iz ordinacije ali sobe,

_ zamujanje in izpuščanje dogovorjenih pregledov,

_ neupoštevanje načrta zdravljenja in načrta jemanja zdravil,

_ pacient je večinoma tiho med pregledi in dogovarjanjem v zvezi z

nadaljnjimi postopki zdravljenja, rehabilitacije, preventivnih ukrepov,

_ prihaja s spremstvom,

_ zahteva pisna navodila.

47. Opišite metode in tehnike komunikacije, ki izboljšajo zdravstveno pismenost pacientov.

Vzemite si čas, da si ustvarite gestalt (celotno sliko) pacienta in situacije

(demografski podatki, način komunikacije, predhodna zdravljenja ipd.).

_ Preko komunikacije ugotavljajte pacientovo zdravstveno pismenost, vendar pri

tem pacientu ne dajte vedeti, da je to test in da je sramota, česa ne vedeti.

_ Uporabljajte kratke, preprosto sestavljene stavke, komunicirajte s hitrostjo, ki

ji pacient lahko sledi.

_ Sporočila vnašajte v kontekst, ki ga pacient pozna in ga pozitivno vrednoti.

_ Sprva uporabljajte pacientove besede, nato postopno preidite k strokovnim

izrazom, ki se nanašajo na nego, zdravljenje, prehrano itd.

_ Rišite slike ali diagrame, ki bodo pomagali k razumevanju.

_ Pripovedujte zgodbe o hipotetičnih primerih, preko katerih boste pridobili

pacientovo pozornost.

_ Vračajte se na že povedana dejstva in informacije, da preverite razumevanje.

_ Zapolnite vrzeli v razumevanju.

 

48. Naštejte in opišite faze adaptacije na bolezen in umiranje po avtorici Kübler-Ross (1969).

 Vsak pacient ima svoj vzorec odgovora na bolezen, kljub temu

pa lahko identificiramo univerzalne značilnosti prilagajanja na

travmatično bolezen ali poškodbo.

Elizabeth Kübler-Ross – On Death and Dying (1969) je

identificiral pet stadijev, preko katerih gredo pacienti, ko se

zavedo, da umirajo:

_ zanikanje,

_ jeza,( jeza in sovražnost se pojavita, ko pacienti prepoznajo diagnozo

kot nekaj oprijemljivega – „Zakaj jaz?“,)

_ pogajanje,

_ depresija,( depresija se pojavi v fazi, ko pacient percepira vpliv diagnoze

kronične bolezni na njegov življenjski stil. V povezavi s prikrito in

potlačeno jezo, se ta kaže v izrazih „OK“, „dobro“, „kar v redu

sem“, lahko se celo smejijo in delujejo zadovoljni.)

_ sprejetje.( sprejetje: umirajoči in kronično bolni z boleznimi, ki resno

ogrožajo življenje, se postopno soočijo s stanjem in evalvirajo

svoje življenje in dosežke. Najpogostejša reakcija je: „premalo časa

mi je ostalo“.)

 

49. Naštejte in opišite emocionalne reakcije pacientov, ki se soočajo z rehabilitacijo.

1) strah in anksioznost, dezorganizacija, ki je ni mogoče neposredno

in jasno prepoznati, saj sta strah in anksioznost sama po sebi

težko opredeljiva.

2) jeza in sovražnost se pojavita, ko pacienti prepoznajo diagnozo

kot nekaj oprijemljivega – „Zakaj jaz?“,

3) depresija se pojavi v fazi, ko pacient percepira vpliv diagnoze

kronične bolezni na njegov življenjski stil. V povezavi s prikrito in

potlačeno jezo, se ta kaže v izrazih „OK“, „dobro“, „kar v redu

sem“, lahko se celo smejijo in delujejo zadovoljni.

4) sprejetje: umirajoči in kronično bolni z boleznimi, ki resno

ogrožajo življenje, se postopno soočijo s stanjem in evalvirajo

svoje življenje in dosežke. Najpogostejša reakcija je: „premalo časa

mi je ostalo“.

50. Napišite in opišite vrste izgub pacientov, povezanih s kronično boleznijo in/ ali  izgube umirajočih pacientov.

1. Spremembe v zdravstvenem statusu: izguba energije in apetita,

zmanjšanje moči in vitalnosti, zmanjšanje kognitivne sposobnosti,

zmanjšana sposobnost komunikacije, zmanjšana mišična

koordinacija in mobilnost.

2. Izguba delov telesa, spremembe telesne podobe.

3. Spremembe v vlogah: poklicne in partnerske vloge.

4. Spremembe v samospoštovanju in samopodobi.

5. Spremembe v odnosu z drugimi – izguba pomembnih drugih,

izolacija, izguba podpore.

6. Spremembe v kvaliteti življenja (bolečine, utrujenost in slabše

finančno stanje).

 

50. Napišite in opišite vrste izgub pacientov, povezanih s kronično boleznijo in/ ali  izgube umirajočih pacientov.

Izgube povezane s kronično boleznijo in izgube umirajočih (Miller)

1. Spremembe v zdravstvenem statusu: izguba energije in apetita,

zmanjšanje moči in vitalnosti, zmanjšanje kognitivne sposobnosti,

zmanjšana sposobnost komunikacije, zmanjšana mišična

koordinacija in mobilnost.

2. Izguba delov telesa, spremembe telesne podobe.

3. Spremembe v vlogah: poklicne in partnerske vloge.

4. Spremembe v samospoštovanju in samopodobi.

5. Spremembe v odnosu z drugimi – izguba pomembnih drugih,

izolacija, izguba podpore.

6. Spremembe v kvaliteti življenja (bolečine, utrujenost in slabše

finančno stanje).

 

51. Opredelite in opišite pojem namoči in obupa pacientov. Kako sta med seboj povezana?

Nemoč in obup pacientov

Nemoč – v situacijah, ko je nevarnost oz. grožnja te izven

posameznika, to povzroča občutja nemoči. Nemoč je še posebej

pogost odziv pri pacientih, ki spoznajo, da ne glede na to, kaj

počno, se njihova življenjska situacija ne bo spremenila.

Obup – povezano z občutji nemoči. Pacienti, ki trajno doživljajo

nemoč v zvezi s svojim stanjem in boleznijo, oblikujejo

percepcijo obupa. Obup povzroči, da se pacient uda. Obup je

povezan z depresijo in samomorilnostjo pacientov.

 

52. Zanikanje je oblika maladaptivnega odziva na bolezen. Opredelite pojem in opišite tri stopnje zanikanja po Weismanu.

Zanikanje je oblika maladaptivnega spoprijemanja z boleznijo.

Weisman (1972) opisuje tri stopnje zanikanja povezanega z

diagnozo letalne bolezni.

Zanikanje prve stopnje: zanikanje dejstev – npr. pacient, ki je

prebolel pljučnega raka, ponoven simptom (težave z dihanjem)

interpretira kot majhno težavo, ki ji ni potrebno posvečati

pozornost.

Zanikanje druge stopnje: implikacija dejstev, vendar zanikanje

njihove teže in pomena. Želijo si spraviti bolezen stran.

Zanikanje tretje stopnje: zanikanje potencialen smrti –

priznajo bolezen, soočijo se s posledicami te, ne sprejmejo pa

končne prognoze – smrt.

53. S pomočjo katerih vprašanj lahko zdravstveno osebje preverja stopnjo in status spoprijemanja z boleznijo pri bolniku? Naštejte vsaj 6 takih vprašanj.

Ugotavljanje statusa spoprijemanja z boleznijo:

1. Kakšne skrbi imate v zvezi z vašo boleznijo?

2. Kaj pričakujete od vašega zdravljenja?

3. Kaj vam pomaga zmanjševati stres?

4. Kaj je za vas trenutno najustreznejši način spoprijemanja z boleznijo?

5. Ali imate podporo drugih in ali je ta ustrezna?

6. Kaj vas ovira pri pridobivanju podpore, ki jo potrebujete in si jo

želite?

7. Če upoštevate simptome, ki jih imate – kako dobro se soočate z

njimi?

8. Na splošno, koliko vas vaše trenutno zdravje ovira? Kako bi ocenili

svojo kvaliteto življenja?

 

54. Kako lahko ugotovimo sposobnost pacienta za spoprijemanje z boleznijo?

Kako ugotavljamo sposobnost pacienta, da se spoprijema s stresom?

_ Kakšno je trenutno zdravstveno stanje pacienta in kakšna je prognoza?

_ Kakšno znanje ima pacient o njegovi bolezni in v kolikšni meri se zaveda

resnosti diagnoze?

_ Kakšno je pacientovo razpoloženje, afekt, čustva, občutja nadzora, stopnja

samozaupanja?

_ Katere oblike spoprijemanja uporablja pacient?

_ Koliko je pri pacientu prisotno zanikanje in na kateri ravni?

_ Ali ima pacient podporo pri svojcih in ostalih pomembnih osebah?

_ V kolikšni meri si pacient lahko sam pomaga ali ima na razpolago zdravstveno

nego na domu?

_ Kaj so paciente duhovne potrebe?

_ Kateri stresorji sekundarne narave so pomembni za pacienta – finančno

stanje, izguba socialne podpore, stigma, socialna izolacija, izguba neodvisnosti?

55.  Naštejte in opišite stopnje anksioznosti in vpliv teh na pacientovo sposobnost zaznavanja, usmerjanja pozornosti in učenja.

Nizka: Pozornost, percepcija in sposobnost učenja so ohranjene.

Posameznik je v napetosti, vendar lahko funkcionira.

Zmerna : Senzorna percepcija je omejena, napetost je prisotna do stopnje,

ko se posameznik še lahko usmerja. Pozornost na pomembne

podatke (in izločanje nepomembnih) je še prisotna, vendar se

mora posameznik zavestno potruditi.

Resna :Sposobnost senzorne percepcije je zmanjšana. Posameznik se

usmerja na ozek del izkušnje in ne zmore pridobiti celotne slike

situacije. Učenje ni mogoče.

Panika :Disociacija izkušenj, spominska funkcija ne deluje, razumevanje je

neustrezno, prisotna je disociacija osebnosti. Posameznik je v

stanju terorja. Učenje ni mogoče.

 

56. Naštejte in opišite 4 vloge, ki jih ima družina v povezavi z boleznijo družinskega člana.

4 vloge družine

_ Družina kot vir (podpora in skrb).

_ Družina kot deficit (ki prispeva k bolezni).

_ Družina v toku bolezni (adaptacija ali mal-adaptacija).

_ Vpliv bolezni na družino.

 

1.Družina kot vir

Družina je primarni vir socialne podpore in skrbi. Kot taka ima

družina naslednje vloge: preventivo, protektivno in zdravilno vlogo.

Družina okrepi posameznikovo odpornost na bolezen ter

ima največji vpliva na posameznikovo sledenje načrtu

zdravljenja in upoštevanja navodil zdravstvenega osebja

(družina je lahko nadzorni element).

Družina nudi emocionalno podporo v težkih obdobjih

zdravljenja (stranski učinki zdravil, vztrajnost pri jemanju teh,

krepitev samopodobe).

Socialna podpora družine zmanjšuje stres, povezan z

boleznijo in zdravljenjem. Pri tem pa ima percepcija možnosti

opore na družino, enak vpliv, kot podpora sama po sebi („lahko

računam na svojo družino, da bo ob meni in me bo sprejemala,

ne glede na učinke bolezni in zdravljenja

2. Družina kot deficit („prispevek“ družine k bolezni njenega člana)

Družina ima lahko tudi negativen učinek na zdravje in

zdravljenje pacienta. Družina lahko zmanjšuje pacientove

sposobnosti spoprijemanja z boleznijo in s stresom, ki ga ta

povzroča (npr. družinski član pridobi posebno dieto za

zmanjšanje vnosa maščob, družina pa se tej dieti ne prilagodi

– ne omogoči zdravega prehranjevanja za člana družine).

Na disfunkcionalnost družine pa povratno vpliva tudi stanje

bolnega družinskega člana. Dolgotrajna in težka bolezen

družinskega člana vpliva tudi na zdravstveno stanje drugih

družinskih članov in na njihovo delovanje ter sposobnost

nudenja podpore.

3. Vpliv družine na potek bolezni

Različne posledice bolezni in faze bolezni postavljajo pred

družino različne zahteve in vloge.

Kako družina odgovori na te zahteve in vloge, vpliva na

pacientovo prilagoditev na bolezen in na potek bolezni.

4. Vpliv bolezni na družino

Overinvolvement – pretirana vključenost.

Različne posledice bolezni in faze bolezni postavljajo pred

družino različne zahteve in vloge.

Kako družina odgovori na te zahteve in vloge, vpliva na

pacientovo prilagoditev na bolezen in na potek bolezni.

 

57. Kaotična  družina

Imajo številne probleme,zdi se, da so brez strukture, nimajo ciljev in avtoritete. Komunikacija je zmedena in revna. Strukturiranje komunikacije:

1) vsebine in tem

2) trajanje

razgovorov,

3) jasna

komunikacija,

4) preverjanje

realizacije

dogovorov.

 

58. Kakšni so vzroki, da se v procesu zdravljenja lahko pojavijo težave pri komunikaciji s   pacientovo družino?

Osebje sicer oblikuje specifične načine komunikacije z različnimi stili družine, vedno pa ja ključna začetna komunikacija – prvi stik. Northouse in Northouse (1992) ugotavljata, da se družine soočajo z dvema tipičnima problemoma: – omejeni kontakti z zdravstvenim osebjem in s tem povezano majhna stopnja podpore s strani zdravstvenega osebja,- imajo omejen dostop do informacij v zvezi s pacientovim zdravjem. Pogosto se družina čuti v vlogi odvetnika pacienta, zato mora zdravstveno osebje družini nuditi ustrezna zagotovila (informacije, napotke) sproti in na skrben način.

Dodatne težave pri komunikaciji povzroča izgorelost družine

– fizična in emocionalna izčrpanost, jeza in frustracija, zaradi velikih naporov namenjenih pacientu, brez pravih znakov izboljšanja ter zaradi osebnih izgub, kot posledica negovanja pacienta, občutja nemoči.