- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Obravnava otroka s povišano telesno temperaturo in vročinskimi krči

Vzdrževanje normalne telesne temperature je ena izmed temeljnih 14. življenjskih aktivnosti po V. Henderson in je nujno potrebna za normalno delovanje človeka v celoti. To pa zdaleč ne velja samo za ljudi ampak za vse žive organizme na tem planetu, saj se pri spremembah v temperaturi, naj bo to zunanja (okolje) ali notranja (telo), poruši ravnovesje kljub učinkovitemu prilagajanju organizma z različnimi mehanizmi termoregulacije.

Problem predstavlja predvsem pri rizičnih skupinah, kot so otroci, saj sami niso zmožni uravnavati povišane povišane telesne temperature, zato je pomemben pristop medicinskih sester ter staršev in njihovo znanje, ki pa se velikokrat izkaže kot nezadostno ali nepravilno. Prav to pa prikazujejo rezultati novejše raziskave, opravljene na Irskem, ki pa so pretresljivi.

Povišana telesna temperatura je torej pomembna tematika, saj je le-ta eden izmed najpogostejših simptomov bolezni oziroma pokazatelj nekega procesa v telesu (McDougall & Harrison, 2014). Le-ta pa ima poleg koristi, tudi veliko škodljivih učinkov, ki so podrobneje razloženi v nadaljevanju.

Namen in cilj

Namen seminarske naloge je predstaviti problem povišane telesne temperature, pomembno vlogo staršev in medicinske sestre pri izvajanju zdravstvene nege otroka s povišano temperaturo ter kako v vsakdanjem življenju ukrepati pri otroku z vročinskimi krči.

METODE

Uporabljena je bila deskriptivna metoda oziroma kritični pregled strokovne literature. Literatura je bila pridobljena s pomočjo dostopa do baze Cumulative Index to Nursing and Allied health Literature (CINAHL), kjer so bili uporabljenih trije strokovni članki ter tuje in domače monografije. Izbrana literatura izvira iz obdobja 2002 do leta 2014. Med literaturo so vključeni tudi učbeniki za srednje zdravstvene šole in zdravstvene fakultete ter knjižice slovenskih pediatrov. Viri iz leta 2002 do 2006, so bili zaradi svoje smiselnosti in relevantnosti vseeno vključeni v pregled literature.

NORMALNA TELESNA TEMPERATURA

Normalna telesna temperatura je nujno potrebna za delovanje organizma, saj je človek homeotermno bitje. Vse kemične reakcije in presnovni procesi so odvisni od nje, kar pomeni, če je telesna temperatura povišana, se hitrost kemičnih reakcij odvija hitreje, pri znižani pa počasneje (Finderle, 2002). Nadzor nad njo ima termoregulacijski center, ki se nahaja v hipotalamusu in s pomočjo termoreceptorjev, povezave z motoričnim sistemom, simpatičnim živčevjem in endokrinim sistemom zaznava ter skrbi za stalno temperaturno vrednost, ki se kljub vplivom okolja le malo spreminja (Finderle, 2002). Normalna telesna temperatura niha preko dneva med 36°C in 37,2°C (Rozman in sod., 2006) in je najvišja okoli 5. ure popoldne, najnižja pa med 2. in 6. uro zjutraj (Finderle, 2002).

FAKTORJI, KI VPLIVAJO NA REGULACIJO

– BIOFIZIOLOŠKI FAKTORJI – največkrat je zvišana temperatura posledica infekcije ali vnetja. Predvsem so ogroženi ljudje s zmanjšano imunsko odpornostjo ali imunostjo (maligna obolenja, HIV) (Harkreader & Hogan, 2004).

– PSIHIČNI FAKTORJI – toplota je zelo povezana z občutkom varnosti, hlad pa ravno obratno, torej z izolacijo in osamljenostjo (Rozman in sod., 2006).

– STAROST IN RAZVOJNA STOPNJA– otroci in starejši ljudje se težje prilagajajo na temperaturo okolja. Še posebej dojenčki, za katere so značilna velika nihanja v uravnavanju telesne temperature in pa tudi značilna višja telesna temperatura zaradi pospešenega metabolizma (Harkreader & Hogan,, 2004). Nasprotje pa so prav starejši ljudje, kateri imajo nižjo telesno temperaturo zaradi zmanjšanega vnosa bogato kalorične hrane, zmanjšane aktivnosti, propad žlez znojnic, zmanjšan občutek za žejo ter motenj v regulaciji telesne temperature. Posledica tega je nevarnost hipotermije ali hipertermija (Harkreader & Hogan, 2004).

– ZDRAVILA – nevroleptiki povzročijo pomanjkanje občutka za žejo in posledično dehidracijo ter povišano telesno temperaturo. Tudi imunosupresivna sredstva, ki se uporabljajo po transplantaciji organov, vplivajo na večjo dovzetnost za infekcije in s tem pojav vročine (Harkreader & Hogan, 2004).

– OKOLJE – Pod okolje vključujemo notranje okolje (stanovanje), ki je predvsem povezano z ekonomskim statusom, saj si nekateri ob ekstremnih temperaturah ne morejo privoščiti klimatskih naprav, gretja itd. (Harkreader & Hogan, 2004) in pa zunanje okolje kot podnebje. Dejstvo je, da je človek evolucijsko prilagojen na življenje v subtropskemu okolju, v hladu ali celo arktičnih razmerah pa lahko preživi samo zaradi svojih vedenjskih odgovorov (Finderle, 2002).

– SOCIALNO – EKONOMSKI FAKTORJI – mednje spada zmožnost prebivališča, izbire primernih oblačil glede na mikro- in makroklimo, toplo stanovanje, klimatske naprave itd.

– REKREACIJA – starejši ter bolni so manj telesno aktivni, kar lahko pri nizkih temperaturah povzroči pojav hipotermije. Ravno obratno pa se ob aktivnostih kot je tek, nogomet ipd. v okolju z visokimi temperaturami, pojavi hipertermija ter vročinska kap (Harkreader & Hogan, 2004).

– PREHRANA – Predvsem ima vpliv na regulacijo bogato kalorična hrana, katera povzroči dvig telesne temperature (Rozman in sod., 2006).

POVIŠANA TELESNA TEMPERATURA

Povišana telesna temperatura je simptom, ki predstavlja velik problem tako v zdravstveni negi kot pri sami populaciji, saj ljudje, ki niso izobraženi na tem področju, ne reagirajo pravilno, ko se ta pojavi in tako lahko pride do zapletov (Harkreader & Hogan,, 2004). Vzroki povišane telesne temperature so ponavadi infekcije, vnetja, avtoimuna obolenja, neoplazije, učinki zdravil (Finderle, 2002), dehidracija, poškodbe centralnega živčnega sistema, psihična stanja (Rozman in sod., 2006), opekline in zapore žil (miokardni infarkt, možganska kap) (Harkreader & Hogan, 2004). Delimo pa jo na: subfebrilno (37,1-37,8°C), zmerno (37,9-38,4°C), visoko (38,5-40°C) in zelo visoko (nad 40°C) (Rozman in sod., 2006).

Ločimo pojma vročina in hipertermija. Vročina se pojavi takrat, ko pride do motnje funkcije termoregulacijskega centra zaradi dviga nastavitvene točke ali »set-point«, največkrat je vzrok infekcija ali vnetje, je pa nižja od 40.6°C. Predstavlja predvsem obrambni mehanizem. Manifestira se z tahikardijo, mrzlico, zaspanostjo in anoreksijo. Do hipertermije pa pride ob normalni nastavitveni točki in gre za izgubo oziroma motnjo sposobnosti termoregulacije. Vzrok je fizična aktivnost , visoke temperature okolja in visoka vlaga, pospešen metabolizem, endokrine bolezni, vročinska kap, obsežne opekline. Značilna je visoka telesna temperatura, manifestira pa se z motnjami zavesti, tahikardijo, hipotenzijo in poškodbami tkiva (Harkreader & Hogan, 2004).

TELESNA TEMPERATURA PRI OTROKU

Za otroka je značilno, da se njegova telesna temperatura v 24. urah zelo spreminja. Vrednost jedra naj bi bila od 36-37,8°C (McDougall & Harrison, 2014). Poleg nihanja je pomembno omeniti to, da se otrok slabo prilagaja na spremembe temperature v okolju, saj njegov termoregulacijski center v možganih še ni dovolj dobro razvit in zato težje kompenzira ob povišani oziroma znižani telesni temperaturi, kakor pa odrasli ljudje, ki izgubljajo temperaturo s kondukcijo, konvekcijo, evaporacijo in radiacijo oziroma jo zadržujejo s pomočjo drgetanja, vazokonstrikcije, upočasnjenim dihanjem, zavestnim gibanjem ter proizvajajo z metabolizmom in mišično kontrakcijo (drgetanje) (Harkreader & Hogan, 2004).

 

MERJENJE TELESNE TEMPERATURE PRI OTROKU

Pri otroku merimo temperaturo na različne načine. Vendar pa moramo upoštevati tudi starost, saj otroku do 6 meseca ne bo mogoče pravilno izmeriti temperature aksilarno (pod pazduho), prav tako bi bilo pri merjenju v ustih, ki je potencialno tudi nevarno, če merimo z živosrebrnim termometrom. Zato se poslužujemo metode rektalno (v zadnjični odprtini), vendar pa ob nepravilni rabi otroka lahko poškodujemo. Šele po 6. letu merimo aksilarno. Najbolj priporočljiva je novejša metoda, in sicer merjenje timpalno (v ušesu) z digitalnim infrardečim termometrom (Keudel, 2003). Ne glede na izbrano metodo, je izredno pomembno, da je termometer nepoškodovan, vzdrževan, pravilno in pravočasno uporabljen.

POVIŠANA TELESNA TEMPERATURA PRI OTROKU

Pri otroku govorimo o povišani telesni temperaturi, ko ta preseže 37,2°C (aksilarno), 37,5°C (oralno), 38°C (rektalno, timpalno) (McDougall & Harrison, 2014). Po raziskavah v Veliki Britaniji je prav ta najpogostejši razlog, da je otrok pripeljan k splošnemu zdravniku ter drugi najpogostejši vzrok hospitalizacije otrok (McDougall & Harrison, 2014). Epidemiološko gledano, obiščejo starši z otrokom zdravnika vsaj 5 do 7 krat letno, predvsem do 3 leta starosti, največkrat pa so postavljene diagnoze kot so prehlad (virusne infekcije) in črevesne okužbe (Radešček, 2009).

Vsekakor je vročina pri otroku resen simptom in zahteva obisk pri zdravniku, saj gre lahko le za nenevarno stanje ali pa nasprotno, za življenjsko ogrožajoče stanje (Moran & Nicholson, 2012). Povišana telesna temperatura ni vedno znak patološkega procesa v organizmu, ampak se lahko že pojavi pri intenzivni igri, pri močnem potenju, toplih oblačilih, po obroku itd., zato je potrebno, da jo izmerimo večkrat ter ocenimo, za kakšno stanje gre (Keudel, 2003).

Velik problem predstavljajo tudi starši in njihova zaskrbljenost, saj se jih večina ne zaveda ali pa so nezadostno poučeni, da je povišana telesna temperatura simptom nekega dogajanja v telesu in ne bolezen ter da je ni potrebno takoj znižati. Potrebno je ravno obratno, saj vročina koristi organizmu, ker s tem zavre razmnoževanje mikrobov, zmanjša njihovo aktivnost in toksičnost, hkrati pa okrepi funkcijo imunskega sistema ter delovanje antibiotikov. Vročina  je zato pomemben pokazatelj trenutnega stanja (Radešček, 2009).

Seveda pa je lahko povišana telesna temperatura tudi nevarna in se povezuje z drugimi življenjskimi aktivnostmi. To velja zlasti pri majhnih otrocih in otroci z prirojenimi srčnimi napakami, saj vsaka stopinja celzija dvigne srčni utrip za 15-19 udarcev na minuto in tako dodatno obremeni srce. Tudi pri bolnikih, ki imajo prizadetost respiratornega sistema pride do težav, saj se pri povišani temperaturi pospeši dihanje, kar lahko privede do dihalne stiske. Nevarnost je lahko tudi poškodba možganov zaradi edema, ki nastane pri encefalitisu (Radešček, 2009). Prav tako so ogroženi bolniki s presnovnimi motnjami, kot je diabetes, saj se metabolizem pospeši na vsako stopinjo celzija za 10-13% (McDougall & Harrison, 2014). Za vsa omenjena stanja je poleg poostrene pozornosti, potrebna posebna obravnava takega otroka.

Povišana telesna temperatura negativno vpliva tudi na otrokov spanec in počitek, ki pa je v tem obdobju izrednega pomena, saj je prav ta primarna možganska aktivnost v zgodnjem življenjskem obdobju, kar pomeni, da ima spanje pomembno vlogo pri zorenju možganov, utrjevanju spomina, učenju, obdelavi informacij v centralnem živčnem sistemu, telesnem ter kognitivnem razvoju. Med spanjem se tudi izločajo številni hormoni, med njimi tudi rastni hormon, ki pripomore k rasti in razvoju otroka. Prav nespečnost pa privede do dnevnih simptomov, kot so utrujenost, motnje pozornosti, zbranosti in spomina, čustveno nestabilnost ali razdražljivost (Stražišar, 2012).

Velik vpliv ima tudi na prehranjevanje otroka, saj zaradi njegovega slabega počutja in utrujenosti pride do pomanjkanja apetita in posledično do pomanjkanja hranilnih snovi, ki pa so odločilne za rast in ohranjanje telesnih tkiv, energijo ter razne procese v organizmu (Lukman, 2009). Dolgoročno pomanjkanje apetita pa lahko privede do pojava dodatnih obolenj. Problem pa ni le prehranjevanje, ampak tudi pitje in vzdrževanje hidracije otroka ter elektrolitsko ravnovesje, ki se velikokrat poruši, zaradi spremljajočih simptomov in znakov, kot je povečano znojenje zaradi povišane telesne temperature ter diareje in bruhanja.

Poleg naštetih zapletov je tudi nevarnost padcev zaradi spremenjene zavesti. Pojavi se lahko tudi intertrigo v kožnih gubah zaradi povečanega znojenja. Moteno je tudi izločanje (oligurija) in odvajanje (diareja, obstipacija). Kot je že zgoraj omenjeno, se lahko pojavijo tudi spremembe na področju izražanja čustev, občutkov, potreb in komuniciranja.

Znaki in simptomi bolnika z vročino so sledeči: rdeča topla koža, izpuščaji, svetleče oči, potenje, vročinski delirij, halucinacije, omotica, razdražljivost (Rozman in sod., 2006), bruhanje, slabost anoreksija, diareja, bolečine v mišicah, skeletno-mišični krči (McDougall & Harrison, 2014), slabo počutje, mrzlica, tahikardija, glavobol, utrujenost (Radešček, 2009).

 

ZDRAVSTVENA NEGA

Spoznali smo, da je uravnavanje in ukrepanje pri otroku s povišano telesno temperaturo velikega pomena. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj temeljnih navodil oziroma intervencij, ki jih morajo poznati vsi starši ter zdravstveni delavci, ko imajo v obravnavi otroka s povišano telesno temperaturo.

OBLAČENJE IN SLAČENJE

Otroku odstranimo odvečna oblačila in mu namestimo lahka, iz naravnih materialov, ki so zračna in vpijajo vlago. Otrok naj bo pokrit z lahko bombažno odejo, saj tako bo lažje oddajal temperaturo v okolje. Mikroklima prostora naj bo okoli 20-22°C (Radešček, 2009).

PREHRANJEVANJE IN PITJE

Pomembno je poznati anamnezo normalnega vzorca prehranjevanja in pitja, saj le tako lahko primerjamo vnos hrane in tekočine pred in med stanjem povišane telesne temperature. Otroku ponudimo tekočino vedno, ko je le to mogoče. Pije naj po majhnih požirkih. Otrok velikokrat zavrača tekočino, še posebej kadar je temperatura visoka in je prisotno bruhanje, zato je pomembno, da otroku ponudimo hrano in tekočino takoj, ko postane lačen. O tem pa poučimo tudi starše (McDougall & Harrison, 2014). Hrana naj bo bogata z vitamini in kalorična ter ustrezno servirana in naj ne vsebuje preveč balastnih snovi, sladkorja in mleka. Hrano ponudimo v manjših obrokih in večkrat na dan (Radešček, 2009).

VZDRŽEVANJE NORMALNE TELESNE TEMPERATURE

Pri otroku s povišano telesno temperaturo ločimo tri faze. To so:

  1. Stadij incrementi – naraščanje temperature spremlja mrzlica (bledica, drgetanje, hladni udi, slabo počutje). Otroka pokrivamo, ogrevamo, obvestimo zdravnika. Ko se neha tresti, zmerimo temperaturo (zelo visoka). Po naročilu odvzamemo kri za hemokulturo (Rozman in sod., 2006).
  2. Stadij visoke vročine (boljše počutje, rdeč obraz, vroča koža) – otrok je nemiren, prisoten strah in neugodje. Ponudimo hladno tekočino, negujemo ustno votlino in po naročilu zdravnika hladimo (Rozman in sod., 2006).
  3. Stadij decrementi – temperatura pada litično (nekaj dni, manj obremenjujoč) ali kritično (nekaj ur, hiter padec, nevarnost kolapsa). Otroka ne pustimo samega, opazujemo znoj (topel, velike kapljice / hladen, lepljiv, drobne kapljice), merjenje vitalnih funkcij, ga preoblečemo, brišemo. Ponudimo lahko prebavljivo hrano v manjših obrokih ter veliko tekočine (Rozman in sod., 2006).

Ko temperatura pade, otroku omogočimo počitek in spanec. Hitro ga umijemo, preoblečemo, zamenjamo posteljnino ter zagotovimo mirno okolje. Vročino dokumentiramo na temperaturni in negovalni list (Rozman in sod., 2006).

Povišano telesno temperaturo znižujemo, ko je ta presegla 39°C (aksilarno), če ni posebnosti. Cilj zniževanja je zmanjšati neugodje, preprečiti vročinske krče, ublažiti glavobol, bolečine v mišicah itd. Pri tem ločimo fizikalne metode (mlačne kopeli, mlačni ovitki in obkladki) in zniževanje z antipiretiki (Radešček, 2009). V nadaljevanju so omenjene le najbolj osnovne tehnike oziroma metode ohlajevanja, saj jih danes obstaja veliko več.

Mlačne kopeli – Izvajamo le po naročilu zdravnika. Mikroklima okolja mora biti od 22-24°C. Golega otroka položimo v kad, ki je napolnjena z vodo ogreto na 36-37°C, ki jo postopoma ohlajamo, dokler ne doseže temperature med 29 in 34°C. Pomembno je opazovanje otroka in njegove reakcije (cianoza, mrazenje) in spremljanje vitalnih funkcij. Otroka ne pustimo samega. Kopel traja nekaj minut, nato ga dobro osušimo in oblečemo (Radešček, 2009). Intervencijo dokumentiramo ter spremljamo telesno temperaturo.

Ovitki in obkladki – Izvajamo le po naročilu zdravnika. Največkrat uporabljamo mlačno vodo lahko pa tudi dodatke. Material naj bo iz naravnih vlaken (tetra plenice, brisače). Otroka slečemo in ga ovijemo z namočeno kopalno brisačo ter pokrijemo s suho rjuho. Spremljamo vitalne funkcije in smo stalno prisotni ob otroku. Po nekaj minutah hitro odstranimo ovitke in otroka dobro obrišemo, oblečemo ter dokumentiramo. Postopek lahko 2-3x ponovimo (Rozman in sod., 2006; Radešček, 2009).

Pri uporabi fizikalnih metod z vodo, je potrebno paziti na temperaturo vode, saj mrzla voda lahko pri otroku zaradi temperaturne razlike povzroči hud stres. Poleg fizikalnih metod pa je velikokrat potrebna tudi kombinacija z antipiretiki. Pomembno je upoštevati čas uporabe, opazovanje učinka, dokumentiranje. Kožo pa lahko po ohlajevanju namastimo (mandljevo olje) (Rozman in sod., 2006).

Antipiretiki – so kemična sredstva za zniževanje povišane telesne temperature. Pri otroku se največ uporabljajo zdravilne učinkovine kot so paracetamol, nesteroidni antirevmatiki ter acetilsalicilna kislina (po 16. letu!) (Radešček, 2009). Vendar pa novejše raziskave trdijo, da je uporaba antipiretikov, kateri so se do danes uporabljali rutinsko, pri otroku sporna. Vse več je dokazov, ki kažejo, da je vročina potrebna za učinkovit imunski odgovor (piroterapija – pri povišani telesni temperaturi pride do tvorbe in izločanja interferona iz celic in tako se prepreči razmnoževanje celičnih parazitov). Z antipiretiki povzročimo tudi lažen občutek izboljšanja in s tem lahko zakrijemo resno obolenje. Poleg tega pa je pri otroku nevarnost predoziranja in kronične poškodbe jeter. Uporabljali naj bi se le pri ogroženih otrocih in ne izključno z namenom znižati povišano telesno temperaturo. Smernice priporočajo, da naj bi uporabljali le eno sredstvo, bodisi paracetamol ali ibuprofen, druge pa le, če se stanje ne izboljša (McDougall & Harrison, 2014).

OSEBNA HIGIENA IN UREJENOST

Predvsem je poudarek na negi ustne votline, saj se zaradi pospešenega dihanja pojavijo obloge v ustni votlini ter zaradi zmanjšane odpornosti nevarnost dodatne infekcije. Pomembno je tudi umivanje celega telesa, saj je prisotno povečano znojenje in s tem potencialno pojav dermatitisa, soor-a ipd.

IZLOČANJE IN ODVAJANJE

Pomembna je bilanca tekočin in s tem primerjava med vneseno in izločeno tekočino. Poudarek je na opazovanju mikcije in defekacije, saj je pogosto prisotna obstipacija ali diareja. Pri diareji je pomembna stroga anogenitalna nega ter temeljito sušenje in nega kože, saj se lahko pojavi plenični soor, dermatitis itd.

SPANJE IN POČITEK

Kot je že bilo omenjeno, je spanje izrednega pomena v biološkem ritmu otroka, zato je potrebno zagotoviti mirno okolje brez motečih dejavnikov, kot je hrup. Prostor naj bo prezračen, poskrbimo za stalno temperaturo. Svetlobo prilagodimo otrokovim potrebam. Poskrbimo za udobna oblačila in ležišče. Spodbujamo starše, da otroka pomirjajo ter izvajajo vsakodnevne rituale, kjer otrok dobi občutek varnosti. Pomemben je tudi telesni dotik.

VROČINSKI KRČI

Vročinski krči se pojavijo pri 3-4% otrok starih od 3 mesecev do 7 let. Nagnjenost je podedovana. Velikokrat ostane pri enkratnem krču , pri nekaterih pa se pojavljajo pri vsaki vročini in trajajo več kot 30 minut ter lahko okvarijo možganske celice oziroma so smrtno nevarni, zato je v tem primeru nujno potrebna hospitalizacija. Vročinski krči se ponavadi pojavijo pri telesni temperaturi nad 38.9°C do 40°C, zato so pomembni ukrepi, ki jih izvedejo starši ali zdravstveni delavci (Harkreader & Hogan, 2004). Najpogostejši znaki in simptomi so hitro naraščanje telesne temperature, nenadna izguba zavesti, trdo ali mlahavo telo, trzljaji v mišicah, izliv sline in globok spanec po napadu (Keudel, 2003).

UKREPI

Prvi ukrep je, da moramo ostati mirni in zaščititi otroka pred poškodbami, ki bi jih lahko dobil med krčem ter odstranimo nevarne predmete (Harkreader & Hogan, 2004). Otroka ne smemo nikoli zapustiti, zato naj pokličemo nekoga, ki jim bo pomagal. Namestimo ga v stabilni bočni položaj in mu odpremo ovratnik ter ga ne držimo močno (Keudel, 2003). Najboljše je, da je otrok brez oblačil oziroma samo v plenici. Na otrokovo glavico položimo hladne obkladke ter pokličemo zdravnika, da ga pregleda. Otroka se ne sme položiti v mrzlo kopel, saj bi s tem povzročili šok. Prav tako se ne uporablja alkohola za hlajenje, ker ga bo otrokova koža absorbirala in posledica bo zastrupitev. Pomembno je, da otroku ne dajemo nič skozi usta (zdravila, tekočino, termometer), saj je velika možnost aspiracije. Po koncu napada otroku omogočimo počitek (Harkreader & Hogan, 2004). Pomembno je, da si zapišemo podatke o pričetku napada, posebnostih, okoliščinah, času trajanja itd. in s tem posredujejo pomembne informacije zdravniku.

Če je otrok nagnjen k vročinskim krčem je potrebno zagotoviti preventivne ukrepe, ki preprečujejo razvoj krčev oziroma prekinitev. Pomembno je, kadar temperatura preseže 38°C, otroka ohlajamo, mu damo mrzle napitke ter antipiretike. Lahko ga okopamo v mlačni vodi ali ga ovijemo v vlažno brisačo. Za preprečevanje uporabimo tudi zdravilo diazepam po naročilu zdravnika. V primeru, da se vročinski krči ponovijo in trajajo več kot 2 minuti, apliciramo zdravilo (svečke) proti krčem (diazepam npr. Stesolid). Če po petih minutah krči ne prenehajo, ponovno apliciramo svečko (maksimalni dovoljeni odmerek) ter v najkrajšem času poiščemo zdravnika (Frelih, b.l.; Keudel, 2003).

APLIKACIJA STESOLIDA

Pred aplikacijo vedno preverimo rok uporabnosti zdravila. Otroka namestimo v bočni položaj in mu pokrčimo kolena. Konico zdravila (svečke) namažemo s hladilnim mazilom ali vazelinom. Otroku nežno vstavimo svečko v zadnjično odprtino ter jo potisnemo do začetka širšega dela (če je otrok mlajši od treh let le do polovice). Svečko držimo čim bolj pokončno ter iztisnemo vsebino, dokler je ne izvlečemo. Izvlečemo jo počasi in pazimo, da se zdravilo ne vrne nazaj. Otroku po aplikaciji še nekaj časa stiskamo zadnjico iz istega razloga (Frelih, b.l.).

RAZPRAVA

Pristop k bolnemu otroku, ki ima povišano telesno temperaturo, je ključen pri nadaljnjem poteku zdravljenja tako s strani staršev kot medicinskih sester. Takrat je pomembno pravilno odreagirati, saj lahko s tem bistveno pripomoremo k zdravju otroka, z nepravilnim pristopom pa le poslabšamo stanje. Za to pa je potrebna zbranost in predvsem znanje, ki pa je bolj ali manj skromno. Še vedno radi takoj posežemo po zdravilih, kot so to antipiretiki ali antibiotiki.

Kot je bilo omenjeno, se znanost hitro razvija, pojavljajo se nove ugotovitve, ki priporočajo drugačen pristop. Vendar pa zaradi prisotnosti tradicionalnosti na področju obravnave pacienta ter rutinskega pristopa težko sledimo novostim in še težje prenesemo le-te v delovno okolje. S tem mislim predvsem svetovanje staršem o uporabi antipiretikov pri otroku.

Velik problem pa se pojavlja pri starših, kateri ne samo, da posežejo po antipiretikih, ko je vročina zelo nizka ali je sploh ni, ampak tudi nepravilno odmerjajo količine zdravila ter uporabljajo hkrati več vrst. To navaja raziskava iz Irske, v kateri je bilo udeleženih 40 staršev. Rezultati so pokazali, da jih kar 15% da svojim otrokom supraterapevtske odmerke zdravila ter da jih polovica napačno odmerja zdravilo ter prav toliko uporabi antipiretik že pri vročini pod 38°C. Kar 85 % staršev pa poroča o prebujanju otroka z namenom apliciranja antipiretika (Mooney, 2012).

SKLEP

Dejstvo je, da ima povišana telesna temperatura pri otroku velik vpliv na izvajanje vseh življenjskih aktivnosti, zato je pravilen in holističen pristop k otroku izrednega pomena, saj le tako lahko izboljšamo potek zdravljenja in dosežemo želen izid pri bolnem otroku. Za želene rezultate bo torej potrebno še veliko ozaveščanja in izobraževanja staršev ter zdravstvenih delavcev, da ukrepanje ob pojavu povišane telesne temperature ne bo le rutina, temveč bo prevladalo kritično presojanje pri vsakem otroku posebej ter ob vsakem pojavu vročine in smiselnosti uporabe raznih zdravil.

 

LITERATURA

Finderle ČN (2002). Patofiziologija s temelji fiziologije. Ljubljana: Pafi, 105-8.

Frelih J (b.l.). Navodila staršem otrok, ki so imeli vročinske krče: Univerzitetni klinični center Ljubljana. Dostopno na:

http://pednevro.pedkl.si/wp-content/uploads/2008/07/navodila_vk_5mg.pdf (3.6.2014)

Harkreader H, Hogan AM (2004). Fundamentals of nursing: Caring and clinical judgment. Philadelphia: Saunders, 645-60.

Keudel H (2003). Otroške bolezni. Ptuj: In obs medicus, 31, 45, 140, 197-8, 207.

Lukman D (2009). Vpliv prehrane na zdravje šolskih otrok: Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru. Fakulteta za zdravstvene vede, 14-16.

McDougall P, Harrison M (2014). Fever and feverish illness in children under five years. Nurs Stand. 28 (30): 49-59.

Mooney S (2012). Use of antipyretics in children. Word Ir Nurs. 20 (10): 43-4.

Moran P, Nicholson A (2012). Management of fever in young children. World Ir Nurs. 20 (9): 41-4.

Radešček RR (2009). Moj otrok ima vročino. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 4-20.

Rozman M, Kisner N, Klasinc M, Pernat VS (2006). Zdravstvena nega 2. Maribor: Založba Pivec, 18-34.

Stražišar GB (2012). Spanje in motnje spanja pri otrocih. Ljubljana: Medis,  7-22.