Osnove farmakologije 2.del

47) NEVROTRANSMITORJI IN RECEPTORJI V VEGETATIVNEM, SOMATSKEM IN OŽ

Nevrotransmitorji so kemičmne snovi, ki omogočajo prenos inpulza preko sinaps na ciljne organe. Poznamo več nevrotransmitorjev glede na to, kateri del avtonomnega živčevja ga izloča.

Acetilholin (Ach) v parasimpatiku.

Noradrenalin (NA) v simpatiku.

Adrenalin (A) v simpat

Dopamin – v simpatiku.

Serotonin v možganih.

V vseh gangljiih pa se kot nevrotransmitor izloča acetilholin.

RECEPTORJI :

1). HOLINERGIČNI RECEPTORJI ali acetilholinski receptorji so:  

  • Nikotinski, ki so v ganglijih (Sy) in na motoričnih ploščicah skeletnih mišic.
  • Muskarinski, ki so v gladkih mišicah v srcu in v eksokrinih žlezah.

 

2)ADRENERGIČNI RECEPTORJI PA SO LAHKO:

-ALFA α

-BETA β

Nitje je adrenergično, zato so tudi receptorji adrenergični.

Postganglijski živčni končiči simpatika sproščajo NORADRENALIN in ADRENALIN.

Poznamo več vrst receptorjev:

Alfa →α1→a1A,a1B,a1c

a2®a2A,a2B,a2C

 

Beta b®b1,b2,b3

Anatomska shema vegetativnega in somatskega živčevja

 

PSY:=PARASIMPATIK

  • nitje sestavljajo: III, VII, IX in X možganski živec in spinalni živci S2 in S3.
  • Preganglijsko nitje je daljše, postganglijsko krajše,
  • GANGLIJI ležijo v stenah organov,
  • Uravnava počasne reakcije organizma: prebavljanje, delovanje slinavk, žlez v prebavnem traktu, odvajanje urina in blata, solzenje, slinjenje in potenje.

 

SY je SIMPATIK :

  • tvorijo živci, ki izhajajo iz torakalnega in lumbalnega dela hrbtenjače,
  • preganglijsko nitje je kratko, postganglijsko pa dolgo.
  • Gangliji ležijo ob obeh straneh hrbtenice- truncus sympaticus,
  • Uravnava hitre reakcije »boj in umik«, stimulira srce, oža žile, zvišuje arterijski tlak.

 

48) UČINKI AKTIVACIJE RECEPTORJEV SIMPATIKA NA POSAMEZNIH ORGANIH

(Adrenergični receptorji).     Omogoča,da preživimo strese.

ALFA 1

  • vazokonstrikcija žil v koži, mišicah, prebavilih in koronarkah
  • viskozna slina
  • konstrikcija ven
  • kontrakcija sfinktrov črevesa in žolčnika
  • zmanjšana peristaltika
  • kontrakcija maternice
  • zmanjšano delovanje beta celic pankreasa
  • midriaza
  • ejakuacija

 

Receptorji beta 1:

  • tahikardija
  • zvečana moč kontrakcije srca
  • hitrejše prevajanje impulzov po miokardu
  • povečano izločanje renina

 

Receptorji beta 2

  • dilatacija koronark, arteriol v mišicah
  • relaksacija bronhialnih mišic
  • zmanjšana bronhialna sekrecija
  • zmanjšana peristaltika
  • relaksacija maternice
  • zvišana sekrecija beta celic pankreasa
  • lipoliza
  • neoglukogeneza
  • povečana sinteza melatonina
  • zavora degranulacije mastocitov

 

Gre za učinke adrenergične stimulacije:

SRCE : tahikardija, povečana moč kontrakcije je enako inotropni učinek (beta 1)

KRVNE ŽILE: konstrikcija (alfa), dilatacija (beta)

PLJUČA: relaksacija bronhijev (beta 2)

OKO: kontrakcija radialne mišice irisa (midriaza je široka zenica), relaksacija ciliarnika (gledanje na daleč),

ČREVO: zmanjšana peristaltika, kontrakcija sfinktrov, zmanjšana sekrecija.

MEHUR: kontrakcija sfinktrov, relaksacija detruzorjev.

ZNOJNICE: zmanjšana sekrecija .

JETRA: glikogenoliza, glukoneogeneza, lipoliza.

SPOLNE ŽLEZE: ejakulacija.

SLINAVKA: konstrikcija ; sline je malo je viskozna

MAŠČOBNO TKIVO: lipoliza je zmanjšanje zaradi glukoneogeneze.

MIŠICE: kontrakcija , povečan pretok krvi.

KOŽA je hladna in potna.

49) UČINKI AKTIVACIJE RECEPTORJEV PARASIMPATIKA NA POSAMEZNIH      

     ORGANIH.

  • Srce: – bradikardija

– zmanjšana kontraktilnost atrijev

– upočasnjena je hitrost prevajanja v AV vozlu

  • Arteriole (krvne žile): vazodilatacija v slinavkah in skeletnih mišicah
  • Vene : brez učinka
  • Pljuča : – bronhokonstrikcija

– povečana bronhialna sekrecija

  • oko:   – kontrakcija sfinktra pupile (mioza)

– kontrakcija ciliarnika (akomodacija na bližino)

  • črevo: – povečana peristaltika

– relaksacija sfinktrov,

– kontrakcija žolčnika,

– povečana sekrecija

  • mehur : – kontrakcija detruzorja

– relaksacija sfinktrov

  • znojnice, slinavke: povečana sekrecija ( holinergično nitje simpatika)
  • endokrine žleze: povečana sekrecija
  • jetra: povečana sinteza glikogena
  • spolne žleze: erekcija.
  • koža je topla in suha.

 

50) SINTEZA IN RAZGRADNJA ACETILHOLINA (Ach) IN NORADRENALINA (NA)

Pri nevrotransmitorjih pa moramo poznati tudi : sintezo, shranjevanje, sproščanje, receptorje in encime za prenehanje njegovega učinka.

Sinteza in razgradnja acetilholina je Ach

Ach se sintetizira iz holina (Ch) in acetilkoencima (CoA) z acetilholin transferazo, razgradi pa ga specifična acetilholinesteraza, ki je na sinaptičnih membranah.

 

Sinteza in razgradnja noradrenalina je NA  

Adrenalin in NA se sintetizira iz tirozina ali FENIL- ALANINA in se preko tirozin – hidroksilaze spremeni v DOPA je dihidroksifenilalanin. Tega DOPA – dekarboksilaza spremeni v dopamin, ki ga dopamin – beta hidroksilaza spremeni v noradrenalin in tako se preko feniletanol – amin – N- transferaze spremeni v adrenalin. Prvi trije encimi so v postganglijskih živčnih končičič. Sinteza poteka v nevronih, shranjeni(NA/A) pa so v veziklih. Delovanje NA/A preneha, ko se aktivno privzema (90%) nazaj v nevron (privzem 1) in druga tkiva (privzem2).

NA, A in DOPAMIN imenujemo tudi KATEHOLAMINI (ime so dobili po strukturi) in so endogeni (človeku lastni).

Razgradnja kateholaminov:

MAO je monoamin oksidaza: razgrajuje kateholamine v MITOHONDRIJIH in nevronu.

COMT je katehol- O-metiltransferaza: razgrajuje kateholamine v SINAPTIČNI špranji.

 

51) PARASIMPATIKOMIMETIKI, MEHANIZEM DELOVANJA, UPORABA

So snovi, ki aktivirajo acetilholinske receptorje. Razvrščamo jih po spektru delovanja v muskarinske in nikotinske agoniste, po mehanizmu delovanja pa na direktne, ki delujejo na holinergične receptorje in indirektne- ti zavirajo(inhibirajo) holinesterazo. Nekateri parasimpatikomimetiki imajo dvojno delovanje – neostigmin.

 

Neposredni parasimpatikomimetiki (direktni): to skupino sestavljajo estri holina (acetilholin, metaholin, karbamilholin, betanehol) in naravni alkaloidi (muskarin, pilokarpin, nikotin, lobelin) ter sintetične spojine (oksotremorin, DMFP – dimetilfenilpiperazin).

Posredni (indirektni) delujejo posredno tako, da inhibirajo (zavirajo) holinesterazo. To so karbamati in organofosfati. Karbamati imajo krajše delovanje (do 6 ur). Uspešno jih uporabljajo v zdravljenju

(neostigmin, fizoastigmin, ambenonij, piridostigmin). Organofosfati delujejo dlje, ker tvorijo s holinesterazo stabilen kompleks. Tega nespecifična esteraza hidrolizira šele v nekaj dneh oz. tednih. Uporabljajo jih v kmetijstvu kot insekticide (malation, pration). Nekateri izmed njih so relativno varni, ker jih sesalci in ptiči hitro pretvorijo v neaktivne pnevmokoke, česar pa ne zmorejo insekticidi. V medicini se uporabljajo trije organofosati: ehotiofat pri glavkomu, malation proti garjam in metrifonat proti črevesnim zajedalcem.

 

Parasimpatikomimetiki ali holinergiki imajo muskarinske in nikotinske učinke. Aktivacija teh receptorjev povzroči bronhokonstrikcijo, kontrakcijo mišic prebavil in mehurja. Pojavi se tudi vazodilatacija, potenje, slinjenje in solzenje. Nikotinski receptorji so v ganglijih in na nevromišičnih ploščicah. Aktivira jih nikotin tako, da poveča permeabilnost postsinaptične membrane za katione, ki zato depolarizirajo postsinaptično membrano oz. celico.

Klinična uporaba: Uporabljamo jih pri boleznih , kjer moramo povečat aktivnost parasimpatika.: npr. skeletne mišice, pri miasteniji gravis, pri glavkomu, pri postoperativnem ileusu in retenci urina.

 

52) PARASIMPATIKOLITIKI, MEHANIZEM DELOVANJA, UPORABA

So snovi, ki blokirajo holinergične receptorje. So zdravila, ki delujejo zaviralno na muskarinske in gangljiske nikotinske receptorje. Antagoniste holinergičnih receptrojev razvrščamo po spektru delovanja med muskarinske in nikotinske parasimpatikolitike.

MUSKARINSKI: antagonisti:atropin, propantelin, ciklopentolat, ipratropium.

Analogi: skopolamin, homatropin, tropikamid, trimetafan.

           Ostali: metskopolamin, mekamilamin. Zaviralce muskarinskih receptorjev uporabljamo pri anesteziji, kardiopulmonalnem oživljanju, zastrupitvah z organo fosfati, pri vzdraženem črevesju in zdravljenju oči.(midriaza)- za oči jih uporabljamo lokalno.Uspešni so pri zdravljenju parkinsonove bolezni, kot spazmolitik v prebavilih, sečilih in rodilih. Parasimpatikolitiki delujejo na OŽ sedativno. Uporablja se pri zdravljenju morske bolezni. Stranski učinki so pogosti. Povzročajo bradikardijo, nespečnost, amnezijo, nemir, delirij, halucinacije, konvulzije in komo. Lahko je tahikardija, aritmija.

NIKOTINSKI: V terapiji imajo zaviralci nikotinskih receptorjev na nevromišičnih ploščicah pomembno mesto. Uporabljajo se za relaksacijo skeletnih mišic pri op., pri maligni hipertenziji. To so skupina kurare (tubokuranin) in sukcinilholin.

 

53) ZAVIRALCI GANGLIJSKEGA PRENOSA

Ganglijski blokatorji: ta skupina zdravil ima sedaj bolj teoretičen pomen, prej pa so jih uporabljali za zdravljenje zvišanega krvnega pritiska. Najpomembnejši so bili heksametonij (6 C atomov), mekamilamin in drugi.

Stranski učinki so bili pogosti: močna zavora simpatika in parasimpatika.

Danes se uporablja kratko delujoči trimetafan, ki je kompetitivni antagonist nikotinskih receptorjev. Zapira ionske kanale, ki jih odpirajo nikotinski receptorji. Ne prehaja skozi lipidne membrane, ne prehaja skozi krvno možganske pregrade, zato nima centralnih učinkov. Dajemo ga intravensko. Glavna indikacija za njegovo uporabo je maligna hipertenzija, ker znižuje venski tonus, povzroča tudi ortostatsko hipotenzijo.

 

54) ZAVIRALCI NEVROMIŠIČNEGA PRENOSA, MUSKULOPLEGIKI

Zaviralce nikotinskih receptorjev uporabljajo za relaksacijo skeletnih mišic pri operacijah. To so skupina kurare (tubokurarin) in suckinilholin.

 

55) SIMPATIKOMIMETIKI, MEHANIZEM DELOVANJA, UPORABA

So snovi, ki aktivirajo andrenergične receptorje v avtonomnem živčeju simpatika.

Po spektru delovanja na andrenergične receptorje jih delimo na:

– agoniste alfa in beta,

-skupino, ki deluje na obe vrste receptorjev in

– dopaminske agoniste.

Po mehanizmu delovanja ločimo na direktne in indirektne simpatikomimetike. Prvi adrenergične receptorje aktivirajo neposredno, drugi (posredni) pa se s sproščanjem endogenih kateholaminov. Obe vrsti sta klinično uporabni.

Najpomembnejše pri simpatikomimetikih je delovanje na srce in ožilje, na gladke respiratorne mišice, na OŽ in endokrini sistem.

Poznamo popolne α agoniste, ki povzročajo vazokonstrikcijo, večajo periferni upor, zvišujejo krvni pritisk, zavirajo peristaltiko črevesja in inhibirajo sproščanje inzilina.

Za razliko od njih pa popolni β agonisti povzročajo vazodiletacijo v skeletnih mišicah, pospešujejo delovanje srca, zmanjšujejo peristaltiko črevesja, zvišujejo sproščanje insulina, povečujejo glukoneogenzo v jetrih. Pri razumevanju delovanja simpatikomimetikov moramo poznati tudi nekatere reflekse in z njimi povezane kontrolne mehanizme negativne povratne zveze. Tak je mehanizem bradikardije po alfa stimulaciji. Znižuje arterijski pritisk zaradi presinaptične negativne povratne zveze.

Klinična uporaba simpatikomimetikov je široka:

  • pri stanjih, kjer je treba znižati krvni pretok (krvavenje),
  • stanje pri katerih moramo zvišati krvni pretok in srčni utrip (odpoved srca, šok);
  • stanje pri katerih moramo relaksirati gladko mišičje (pri astmi, grozeč prezgodnji porod);
  • stanja pri katerih je potrebno aktivirati centralno živčevje (narkolepsiji).

 

 

56) SIMPATIKOLITIKI, MEHANIZEM DELOVANJA IN UPORABA

Zdravila, ki zavirajo andrenergične receptorje alfa in beta. Pomembni so v kardiovaskularnem sistemu in drugih organih, ki jih oživčuje simpatik. Uporabljamo jih pri zdravljenju arterijske hipertenzije, postinfarktnih aritmij, koronarnih bolezni. Delimo jih v dve skupini: v alfa in beta zaviralce, obe skupini pa imata še podskupine kot alfa 1, 2… Alfa blokatorji – antagonisti: fenoksibenzamin, ergotamin, abetalol; analogni fentolamin. Beta blokatorji – antagonisti: propranolol, timolol, pindolol. Analogni: metoprolol.

Antagonisti alfa receptorjev

Zaviralce receptorjev alfa razvrščamo na osnovi trajanja in reverzibilnosti njihovega delovanja. Ti so:

  • fenoksibenzamin – je dolgo delujoč, nekompetitivni
  • Fentolamin in tolazolin sta kompetitivna alfa antagonista s kratkotrajnim delovanjem. Delujeta na kardiovaskularni sistem. Zaradi stranskih učinkov je njuna uporaba omejena. Najpogostejša je takihardija (zaradi baroreceptorskega refleksa).

Selektivni alfa zaviralci: -adrenergični zaviralci :-prazosin je novejši zaviralec receptorjev alfa z močnejšim delovanjem na alfa 1 kot alfa2. Uspešno ga uporabljamo pri zdravljenju hipertenzije.

Zaviralci beta adrenergičnih receptorjev

-Vsi klinično uporabni beta zaviralci so kompetitivni antagonisti, nekateri tudi delni agonisti. Glavne razlike med njimi so v selektivnosti, stranskih učinkih in farmakokinetičnih lastnostih.

  • Beta 1 selektivni: metoprolol, atenolol pri asmatikih. Butoksamin je selektivni zaviralec receptorjev .
  • beta 2, ki ga uporabljajo za raziskovalne namene.
  • lokalni anestetični membranski stabilizatorji (timolol in atenolol je imata najmanj) ,
  • delni agonisti – pindolol deluje tudi simpatikomimetično,
  • kombinirana blokatorska aktivnost alfa in beta (labetolol),
  • učinki na OŽ: utrujenost, motnje spanja, sedativni učinek (atenonol in nandolol imata najmanj centralnih učinkov,
  • učinek prve pasaže : majhna biološka uporabnost pri enteralnem dajanju (pindolol ima najmanj te lastnosti),

Propanolol neselektivno zavira receptorje beta 1 in beta 2. Pri astmatikih lahko povzroči bronhokonstrikcijo. Ima lokalno anestetično aktivnost, zato ga lokalno (oči) ne uporabljamo.

Klinična uporaba:

  • alfa – neselektivni ( fenoksibenzamin, fentolamin) -feokromocitom, Mb. Raynaud,
  • alfa 1 selektivni (prazosin)- hipertenzija,

–     beta–neselektivni: propranolol– hipertenzija, aritmije, angina pektoris, migrena, feokromocitom, po miokardnem infarktu. Nadolol– hipertenzija, angina pektoris. Timolol-hipertenzija, glaukom

 

57) SKUPINE ANTIHIPERTENZIVOV

Hipetenzija je bolezen, kadar je sistolični tlak nad 140mmHg in diastolični nad 90mm Hg. Za zdravljenje zvišanega arterijskega krvnega tlaka uporabljamo antihipertenzive.   To so:

  1. Diuretiki ↓ arterijski pritisk, ker zmanjšajo volumen krvi ter neposredno učinkujejo na gladke mišice žil. Uporabljajo se tiazidni diuretiki (hidroklorotiazid, politiazid) in diuretiki, ki delujejo na Henlejevo zanko (furosemid).
  1. Simpatikolitiki – receptorjev beta: zavirajo vpliv simpatika, znižujejo venski tonus, upočasnjujejo srčno frekfenco in zmanjšujejo kontraktilnost srca. Znižujejo minutni volumen in periferni žilni upor. Delujejo na baro receptorjih, OŽ, gangljih, postgangljiskih nevronih simpatika in na receptorjih. Predstavniki: propranolol, pindolol, atenolol, metoprolol . Zaviralci receptorjev alfa: selektivni zaviralci so doksazocin, porazosin in terazosin. Povzročajo vazolatacijo arteriol in znižanje perifernega upora. Neželjeni učinki so: ortostatska hipotenzija, vrtoglavost, sinkopa, utrujenost, nervoza.
  2. Vazodilatatorji: delujejo neposredno na gladko mišičje žil. Nekateri delujejo močneje na arteriole kot na vene (minoksidil, hidralazin). Nitroprusid in diaziksid sta primernejša za akutne posege. Kalcijevi blokatorji (nifedepin, nitredipin) pa so uporabni za daljše (kronično) zdravljenje.
  3. Antagonisti angiotenzina -ta skupina posega v hormonsko regulacijo arterijskega tlaka. Sestavljata jih dve skupini : ena, ki zavira angiotenzin konverting encim (ACE) in druga, ki zavira angitenzinske receptorje. Nezaželeni učinki zaviralcev ACE : hipotenzija, tahikardija, nespečnost, glavobol, bruhanje, diareja, nevtropenija, alergične reakcije. Neželeni učinki angiotenzina II. pa so: utrujenost, glavobol, diareja, bolečine v mišicah nog (krči) in križu, angioedem, teratogenost .KAPTOPRIL inhibira encim angiotenzin – konverting – ACE encim (ki skrbi , da RR ne pade) in s tem RR primerno zniža.Enalapril kompetitivno zavira angio tenzin II na receptorjih.

 

Cilj zdravljenja zvišanega krvnega pritiska je uspešna normalizacija krvnega pritiska: Zato je zdravljenje stopenjsko: zmanjševanje volumna krvi / znižanje tonusa simpatika / znižanje tonusa gladkih mišic žil / znižanje koncentracije angiotenzina.

 

PRINCIPI ZDRAVLJENJA HIPERTENZIJE:

-sprememba življenskega sloga

-diuretiki

-simpatikolitiki

-vazodilatatorji

-inhibitorji angiotenzina (izloča se v ledvicah)

 

58) DIURETIKI

So snovi, ki povečajo izločanje urina tako, da povečajo izločanje natrija in spremenijo izločanje tudi drugih sestavin urina.

Farmakološki učinki: povečajo izločanje vode in soli (Na) skozi ledvice, dilatirajo krvne žile, znižan periferni upor.

Stranski učinki: hipokaliemija – bolnik mora jemati kalij, hiperglikemija, hiperurikemija.

Uporaba: najpomembnejša uporaba diuretikov je zdravljenje hipertenzije in kongestivnega odpovedovanja srca, edemi.

Diuretike lahko razvrstimo po prijemališču njihovega delovanja. V proksimalnih tubulih delujejo blokatorji karboanhidraze in ozmotski diuretiki, v ascendetnem delu Henlijeve pentlje

furozemit in etakrinska kislina, v distalnih konvolutnih tubulih tiazidi in v zbiralcih antagonisti aldosterona.

SKUPINE                                                                                              PREDSTAVNIKI

 

  1. Inhibitorji KARBOANHIDRAZE               – ACETAZOLAMID
  2. OZMOTSKI diuretik                                   – MANITOL- ohranjajo kalij
  3. Delujoči na Henlijevo zanko                     –   FUROZEMID, ETAKRINSKA K.
  4. TIAZIDNI diuretik                                       – HIDROKLOROTIZID
  5. TIAZIDOM podobni – METOLAZON, INDAPAMID
  6. Varujejo K+ – SPIRONOLAKTON
  7. Agonisti ADH  – VAZOPRESIN
  8. Inhibitorji ADH         – LITIJ- pri zdravljenju glavkoma

 

ad1) Deluje le kratek čas, saj se večina NaCl resorbira iz prim. urina v ascendentnem delu Henlijeve zanke.

Ad3) so najuspešnejši, delujejo na mestu, kjer ledvice resorbirajo 30-40% filtriranega NaCl. Delujejo 1- 4 ure.

Ad4) Zavrejo 5-10% resorbiranega NaCl. Učinek je daljši→ 4- 8 ur.

 

59) ZDRAVILA PROTI ANGINI PEKTORIS

Z angino pektoris označujemo stiskajočo bolečino v prsih, ki je posledica miokardne ishemije. Bolezen je znak in simptom porušenega ravnotežja med dotokom kisika po koronarkah in porabo tega v miokardu.

Vrste angine pektoris: 1. Aterosklerotična – pri kateri gre za okluzijo koronark; pojavi se pri naporu.

  1. Vazospastična – pri kateri gre za reverzibilno zmanjšan kororarni pretok. Najpomembnejša farmokološka sredstva pri zdravljenju AP so organski nitrati, kalcijevi blokatoji in blokatorji beta receptorjev.

NITRATI:Nitroglicerin je nitrat. Sublingvalno prične delovati že v nekaj minutah in učinkuje petnajst minut. Povzroči sprostitev gladkih mišic žilne stene. Zniža se poraba kisika. Izosorbit dinitra je podoben nitroglicerinu. Amilnitrit je hlapna tekočina, hitro deluje in povzroča vazodilatacijo. Toksičnost nitratov in nitritov: najpomembnejši stranski učinek je vazodilatacija. Posledica sta ortostatska hipotenzija in glavobol ter refleksna tahikardija.

Kalcijevi blokatorji– Nifedipin, verapamil (zaviralci počasnih kalcijevih kanalčkov). To so zdravila, ki se uporabljajo v profilaksi AP, pri zdravljenju aritmij in zvišanega krvnega pritiska. Zavirajo vstopanje kalcija v celico, povzroča sprostitev gladkega mišičja – zmanjša se kontraktilnost srca.

Beta blokatorji – beta adrenergični zaviralci : dobro se kombinirajo s nitrati, ker zmanjšujejo stranske učinke nitratov- tahikardijo, povečano srčno moč. Največ uporabljajo propranolol, atenolol, pindolol in aksprenolol.

Kirurško zdravljenje AP: pri aterosklerotični –AP je možno tudi kirurško zdravljenje: premostitev zoženega dela koronarke z » Bypassom« z dilatacijo koronark z balončkom, s perkutano transluminalno koronaroplastiko.

 

60) KARDIOTONIČNI GLIKOZIDI: SKUPINE, MEHANIZMI   DELOVANJA

Kardiotonične glikozide ali kardenolide imenujemo digitalisove glikozide, po rastlinah Digitalis lanata, D. purpurea (rumeni, rdeči naprstec), iz katerih so jih izolirali tiste, ki vplivajo na srce. Sestavljeni so iz steroidnega jedra, laktonskega obroča in z glikozidno vezjo povezano s sladkorji.

Mehanizem delovanja je inhibicija membranske Na+/K+ ATP-aze, posledica je zvišanje celičnega natrija in zaradi mehanizma izmenjave Na+-Ca++ tudi zvišan kalcij v celicah.Posledica je povečana moč kontrakcije, poveča se utripni volumen, zmanjša se velikost srca, zmanjšajo se znaki srčne odpovedi.

Toksični učinki: pojavijo se ekstrasistole, ventrikularna tahikardija in fibrilacija. Z dodajanjem kalija zavremo učinek digitalisa na Na/K-ATP-azo in zmanjšamo toksične znake digitalisa.

Pri lažjih oblikah zastrupitve prenehamo z dajanjem digitalisa in dajemo kalij per os. Pri težjih zastrupitvah, kjer so tahikardije je potrebno uravnati elektrolite v plazmi, dodajati antiaritmike in uporabiti protitelesa za digoksin.

Skupine: digitalis, diuretiki, vazodilatatorji, nadomestki za digitalis .

 

61) ANTIARITMIKI : SKUPINE, UPORABA, MEHANIZMI DELOVANJA

So heterogena skupina zdravil, ki učinkujejo na elektrofiziološke funkcije srca. Blokirajo ionske kanale za Na+, Ca++ in K+ in /ali zmanjšujejo učinek simpatika.   Skupine so:

  1. zaviralci Na+ kanalov (lokalni anestetik) predstavnik kinidin, lidokain, meksiletin, feniton.
  2. Ca+ blokatorji: verapamil, diltiazem.
  3. Simpatikolitiki: propranolol, bretilium.
  4. Ostali: kalij, digitalis.

Aritmije: normalna frekfenca srca je 60 do 80 utripov v minuti.

Vrste aritmij: atrijsko trepetanje (220 do 350 na minuto) /fibrilacija atrijev – nepravilen ritem 350 do 1000 na minuto/atrioventrikularni ritem – ritem generira AV vozel. /supraventrikularna tahikardija/ ventrikularne ekstrasistole – bigeminus – dvojčkast pulz/ ventrikularna tahikardija – infarktna stanja.

Zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje aritmij:

Antiaritmike delimo po učinku na akcijski potencial v nekaj skupin :

  1. Zdravila, ki upočasnijo akcijski potencial,
  2. Beta 1 adrenergični zaviralci,
  3. zdravila, ki podaljšajo refraktorno dobo in podaljšajo trajanje akcijskega potenciala
  4. Kalcijevi blokatorji.

 

  • Blokatorji Na+ kanalov: sem spadajo lokalni anestetiki, blokatorji natrijevih kanalov selektivno deprimirajo poškodovane celice za katere je značilna hitra depolarizacija.
  • Simpatikolitiki – predstavniki: propranolol in bretilium. Neposredno delujejo na membrano.
  • Blokatorji K+kanalov : podaljšajo akcijski potencial in njegovo širjenje.
  • Kalcijevi blokatorji – njihova največja vrednost je pri angini pektoris,
  • Kalij- ioni kalija imajo antiaritmični in aritmogeni učinek,
  • Digitalis- kardiotonični glikozidi digitalisa zavrejo supraventrikularne – atrialne – tahiaritmije.

 

 

62) NEVROTRANSMITORJI V OŽ

Nevrotransmitor je snov, katere koncentracija je v sinapsi bistveno večja kot drugje. Pod vplivom dražljajev se mora sproščati in povzročati odzive, ki so podobni fiziološkim. Delovati mora tudi sistem, ki konča delovanje te snovi.

Po strukturi razvrščamo   nevrotransmitorje OŽ v 4 najpomembnejše skupine:

To so: acetiholin, amini (noradrenalin,dopamin,serotonin,histamin), aminokisline in peptidi.

Acetilholin deluje na nikotinske in muskarinske receptorje. Noradrenalin na adrenergične alfa in beta receptorje. Dopamin je inhibitorni nevrotransmitor. Razvrščamo jih v štiri podtipe od D1 do D4. GABA je gama aminomaslena kislina z inhibitornim delovanjem. Glicin: inhibitorno delovanje poveča prevodnost za Cl. Glutamat in aspartat povečata prevodnost za Na. Sta aminokislini s postsinaptičnim delovanjem. Serotonin in histamin zmanjšata prevodnost za K. Peptidi: sintetizirajo se v telesu nevrona ter pridejo do živčnih končičev z aksonskim transportom.

 

63) PSIHOFARMAKI

Zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje duševnih bolezni in motenj (psihoz, nevroz) in vplivajo na psihične funkcije imenujemo psihotropna zdravila ali psihofarmaka. To so kemično različna zdravila in jih glede na uporabo razvrstimo:

  1. Anksiolitiki,
  2. Barbiturati in druga uspavala,
  3. Antipsihotiki,
  4. Antidepresivi,
  5. Psihomotorni stimulansi,
  6. Psihozomimetiki

 

64) ANKSIOLITIKI

Zmanjšujejo občutek strahu, napetosti in vzburjenja. Ti so:

  1. Benzodiazepini
  2. Meprobamat
  3. Hidroksizin
  4. Buspiron.

Za zmanjšanja občutka strahu uporabljamo tudi beta adrenergične zaviralce ter antidepresive.

Ad.1 Benzodiazepini (BDZ) delujejo anksiolitično in v visokih dozah kot uspavalo, antikonvulziv, relaksirajo skeletne mišice.

Mehanizem delovanja: potencirajo učinke GABA, relaksirajo skeletne mišice, da zavirajo postsinaptične reflekse v hrbtenjači.

Uporaba: proti akutni paniki, uspavala, premedikacija pri anesteziji, pomirjevala pred preiskavami, antikonvulzivi, mišični relaksanti pri spastičnosti.

Stranki učinki: povečanje apetita, pomiritev, apatija, zmanjšana motorična aktivnost, spominske motnje, depresije, halucinacije, mišična slabost, ataksija, nekoliko znižan RR, potencirajo učinke alkohola. Lahko se pojavi toleranca, zasvojenost. Zasvojenost in abstinenčni znaki se lahko pojavijo že po štirih do osmih dneh.

Predstavniki: -dolgo delujoči: diazepam (anksiolitik, uspavalo, pri epi), flurazepam (uspavalo, anks.),.

-srednje dolgo delujoči : temazepam (uspavalo).

-kratko delujoči : midazolam (za globoko pomiritev pred anestezijo, uspavalo), triazolam (uspavalo).

Ad.2   Meprobamat – zmanjšuje občutek strahu, zavira krče skeletnih mišic. Nespecifično deluje kot sedativ. Lahko se pojavi zasvojenost, ki se kaže z abstinenčnimi znaki zato je potrebno končati zdravljenje postopoma. Pojavi se: ataksija, utrujenost, izpuščaji, hipotenzija, hipotermija, pljučni edem in koma.

Ad.3   Hidroksizin je anksiolitik z močnim sedativnim delovanjem in antihistaminskimi ter antiemetičnimi učinki.

Ad.4 Buspiron je novejši anksiolitik, kjer so utrujenost in nevarnost zasvojenosti minimalna. Učinek se pojavi v nekaj dneh. Stranskih učinkov je manj. Opazni so navzea, utrujenost, glavobol (ipsapiron, gepiron).

 

65) USPAVALA IN POMIRJEVALA

So sinonim za hipnotike in sedative.

Farmakološki učinek: depresorno delovanje na OŽ, ki poteka od sedativnega ( pomirjevalnega) učinka preko spanja do anestezije in kome.

Skupine: Barbiturati (dolgo delujoči – fenobarbiton), srednje dolgo delujoči (pentobarbiton), kratko delujoči – tiopental), benzodiazepini, karbamati (meprobamat), oksazoloni (metakvalon), alkoholi (etanol), etri (paraldehid).

Mehanizem delovanja: ta zdravila nimajo enotnega mehanizma delovanja. Nekateri predstavniki povečajo sinaptično inhibicijo z delovanjem na specifične receptorje. Barbiturati inhibirajo polsinaptične refleksne sisteme, podaljšajo inhibitorno delovanje GABA in glicina.

Uporaba: za pomiritev, kot uspavalo, pri epilepsiji, uvodna splošna narkoza, proti krčem, mišični relaksaciji.

Učinki barbituratov so odvisni od doze in so za: pomirjanje, spanje, depresijo OŽ, antikonvulzivne krče, depresija dihanja in kardiovaskularnega sistema. Toleranca in odvisnost sta pri barbituratih pogosta predvsem pri dolgotrajni uporabi v velikih dozah.

Nevarnosti: pri visokih dozah nastopi depresija OŽ– koma, depresija dihanja in kardiovaskularnega sistema, toleranca, odvisnost, toksičnost.

Najpogostejši stranski učinki so: kožni izpuščaji, midriaza, navzea, bruhanje, hipotenzija, impotenca, nefritis, fotosenzibilizacija. Nevarni so z drugimi depresorji OŽ (alkohol, antihistaminiki), saj potencirajo njihove učinke.

 

66) ANTIPSIHOTIKI

-nevroleptiki so zdravila za zdravljenje psihoz, shizofrenij, paranoje. Učinkoviti so tudi pri drugih psihozah, delirijih in abstinenčnih sindromih. Osnovno delovanje nevroleptikov je blokada dopaminskih receptorjev. Po kemični strukturi jih razvrščamo v več skupin:

 

  1. Fenotiazini (flufenazin, klorpromazin) so najpogostejša antipsihotična zdravila, upočasnijo psihomotorno aktivnost, odstranijo halucinacije, za zdravljenje shizofrenije, halucinacije, kot antiemetiki in antitusiki, v terminalnih stadijih neozdravljivih bolezni.
  2. Tioksanteni   (flupentiksol),
  3. Butirofenoni   (haloperidol)-je najpomembnejši v tej skupini
  4. Dibenzoksazepin  (loksapin)
  5. Dihidroindolon   (molindon)
  6. Benzamidi   (sulpirid)
  7. Difenilbutilpiperazin   (pimozit)
  8. Dibenzodiazepini   (klozapin)

 

Stranski učinki: so pogosti, ortostatska hipotenzija, obstipacija, retenca urina, motnje vida, suha usta, utrujenost, depresija, zmedenost, parkinsonizem. Lahko se pojavi srčna aritmija in srčni zastoj. Pri težjih oblikah se pojavi nevroleptični maligni sindrom za katerega so zančilne motnje v delovanju vegetativnega živčevja, koma in smrt.

Antipsihotike uporabljamo za zdravljenje shizofrenije, zoper bruhanja, za zdravljanje kolcanja.

 

67) ANTIDEPRESIVI

Uporabljamo jih pri depresijah, (depresija naj bi bila posledica pomanjkanja nevrotransmitorskih aminov), kroničnih bolečinah in pri preprečevanju migrenskih glavobolov. Povečajo aktivnost monoaminskih nevrotransmitorjev.

Poznamo tri oblike depresij: reaktivno (odgovor na zunanja dogajanja), endogeno (najprimernejša za zdravljenje z antidepresivi) in bipolarno- manično (depresivna).

Skupine:

  1. Triciklični antidepresivi : (Imipiramin) pri depresivnih bolnikih izboljšajo počutje, mišljenje in le delno sedirajo.Povečajo sposobnost koncentacije in spanja. V visokih odmerkih lahko povzročijo aritmijo, konvulzijo in komo. Imajo izrazit učinek na avtonomno živčevje. Toksični učinki: suha usta, zaprtje, zastajanje urina, tahikardije, ortostatska hipotenzija, zmedenost. Potencirajo učinke inhibitorjev MAO in antidepresivov, alkohola simpatikometikov. Zmanjšujejo učinke antihipertenzivov.
  2. Modificirani tricikliki : (maprotilin)
  3. Inhibitorji encima monoamino oksidaze (MAO): (fenelzin, tranilcipromin), podobni so amfetaminu. Naznačilnejši učinki so evforija, povečan apetit, omotičnost, tremor, suha usta ortotstatska hipotenzija in zaprtje. Stranski učinki inhibitorjev (MAO) so hipertenzija, nemir, konvulzije in hipertermia. Pomemben je celo tiramin v hrani , zato se je treba med jemanjem izogibati jedem, ki ga veliko vsebujejo (pikantni siri, jogurt, vino, pivo, kakav, čokolada, brokoli). Nevarno je delovanje inhibitorjev MAO z naslednjimi zdravili: amfetamin, efedrin, alfametil dopa, splošni anestetiki, peroralni hipoglikemiki.
  4. Specifični zaviralci serotoninskega privzema –SSRI (fluoksetin, sertalin, fluvoksamin)
  5. Tetraciklini   (mianserin)
  6. Triptofan– antidot druge generacije.Nimajo enotne kemične strukture (amoksapin, tradozon).

 

 

68) SPLOŠNI ANESTETIKI

Uporabljamo inhalacijske (pline in hlapne tekočine) in intravenske splošne anestetike. Najpomembnejši inhalacijski anestetiki so dušikov oksidul, halotan, izofluran. Dietil in divinil eter se klinično ne uporabljata več, halogenirani hidrokarbonati, ultrakratko delujoči barbiturati, ketamin (povzročajo dissociacijsko anestezijo) nevroleptanalgezijo.

Intravenski anestetiki tiopental, propofol, morfin in ostali opojni analgetiki v kombinaciji z ostalimi anestetiki. Splošni anestetiki so skupina kemično različnih snovi, ki povzročajo reverzibilno depresijo OŽ. Za splošno anestezijo je pomembna izguba zavesti, analgezija z amnezijo, izguba refleksov in relaksacija skeletnih mišic. Splošni anestetiki učinkujejo na kardiovaskularni sistem različno. Pretok krvi skozi jetra, ledvica in črevesja je znižan. Dušikov oksidul ne vpliva na arterijski pritisk, halotan pa ga znižuje. Globina dihanja je znižana. Vendar večina anestetikov znižuje frekfenco dihanja, zato naraste pristisk CO2. Halotan povzroča okvaro jeter (hepatitis), dolgotrajna narkoza povzroča okvare ledvic. Ultra kratko delujoče barbiturate uporabljamo za začetno anestezijo. V visokoh koncentacijah povzročajo depresijo dihanja in cirkulacijo.

 

69) STADIJI IN NIVOJI SPLOŠNE ANESTEZIJE

Z uporabo novejših anestetikov premedikacije in kombinacije anestetikov ti stadiji niso več vidni. Sicer pa so:

  1. Analgezija – pacient je pri zavesti, zmanjšan je občutek za bolečino.
  2. Vzburjenost : pacent je vzburjen, izgublja zavest, amnezija, refleksi, dihanje in aktivnost avtonomnega živčevja so povečani.
  3. Kirurška anestezija – pacient je nezavesten, bolečinskih refleksov ni več, skeletne mišice so relaksirane, dihanje je regularno in RR je kontroliran. Pri kirurški anesteziji ločimo štiri nivoje: ) zrkli sta umirjeni, pupili zoženi, b.) kornealni refleks izgine, c.d.) izgine faringealni refleks, torakalno dihanje in mišični tonus se manjšata.
  4. Depresija medularnih centrov –respiratorna paraliza –brez umetne ventilacije in farmakoloških sredstev za normalizacijo krvnega pritiska je smrt neizbežna.

 

Načini dajanja: iv – tiopentanol, ketamin, fentanil. Inhalacijski plini – dušikov oksidul + kisik. Inhalacijske tekočine – eter in halotan. Splošna anestezija je povezana z dvigom praga vzdraženosti nevronov. Učinkovitost splošne anestezije je odvisna od njihove topnosti v lipidih. Učinkujejo na nevrotransmitorje v OŽ. Učinkovitost merimo z njihovo minimalno alveolarna koncentracijo. To je definirana alveolarna koncetracija anestetika, ki pri 50% bolnikov prepreči bolečino.

Premedikacija:

Pred in med anestezijo uporabljamo parasimpatikolitike (atropin)- z njimi zmanjšujemo bronhialno sekrecijo in preprečujemo bradikardijo, anksiolitike za preprečevanje strahu in povečanje amnezije, antipsihotike za preprečavanja bruhanja, nevromišične relaksante, opioidne analgetike in antagoniste .

 

70) LOKALNI ANESTETIKI : MEHANIZEM DELOVANJA,   SKUPINE, UPORABA

So skupina sorodnih snovi, ki lokalno in reverzibilno preprečujejo prenos bolečinskih dražljajev. Zavirajo natrijeve kanale membran, predvsem nemieliniziranih živčnih vlaken. Uporabljamo jih lokalno na površini ali pa jih injiciramo.

Skupine:

  1. Estri –kokain, prokain, benzokain.
  2. Amidni – lidokain, etidokain, prilokain

Mehanizem delovovanja: lokalni anestetiki se vežejo na receptorje in zmanjšajo prepustnost membrane, zavirajo natrijeve kanale, preprečijo normalno depolarizacijo membrane in onemogočijo prevajanje akcijskega potenciala. Neionizirane molekule hitreje prehajajo skozi lipidno membrano. Lokalni anestetiki hitreje in močneje delujejo na tanjša nemielinizirana živčna vlakna.

Toksičnost : najpomembenjši toksični učinki lokalnih anestetikov so učinki na OŽ. To sta evforija (zančilna za kokain) in ekscitacija z nemirom, nistagmusom in tonično – kloničnimi konvulzijami. Zastrupitve z lokalnimi anestetiki zdravimo simptomatično. Krče zaviramo s kratkodelujočim tiopentalom ali diazepamom. Pri hujših konvulzijah uporabljamo nevromišične zaviralce.

 

71) ANTIEPILEPTIKI: SKUPINE, MEHANIZEM DELOVANJA, UPORABA,  

     ANTIPARKINSONIKI

ANTIEPILEPTIKI.: so skupina zdravil, ki se kemično razlikujejo, razvrščamo jih po njhovi klinični uporabi.

Epilepsija je skupina motenj, za katere so značilni stereotipni, ponavljajoči napadi, nekontroliranega obnašanja in krčev, ki so povzročeni z električno aktivnostjo možganov. Napadi so lokalizirani ali generalizirani.

Razvrstitev epileptičnih napadov: generalizirani napadi:

  • tonično – klonični, -grand mal
  • mioklonični,
  • akinetični,
  • absence (petit mal)

Delni napadi:

  • motorični,
  • sekundarno generalizirani,
  • psihomotorični (temporalni lobus),
  • kompleksni

 

Z antikonvulzivi/antiepileptiki zdravimo epilepsije: antikonvulzivi so depresorji OŽ. Preprečujejo širjenje električnih potencialov po možganih. Bolniki jih jemlje dolgo, zato je pomembna njihova toksičnost.

Skupine:

Hidantoini   (fenitoin)

Barbiturati in analogi (fenobarbiton, primidon)

Tricikliki   (karbamazepin)

Sukcinimidi   (etosukcimid)

Oksazolidini   (trimetadion)

Benzodiazepini   (diazepam, nitrazepam)

Drugi:   (valprojska kislina, lamatrigin)

 

Novejši antikonvulzivi:

  • Gabapentin – učinkovit pri klonično toničnih krčih. Povzroča zaspanost, tresavico, utrujenost, navzeo in bruhanje. Je analog GABA. Ne deluje na receptorje.
  • Topiramat – blokira natrijeve kanalčke pri tonično kloničnih napadih.
  • Tiagabin – pri fokalnih napadih povzroča omotičnost, tremor, depresijo in izpuščaj. Zavira privzem GABA
  • Lamotrigin inaktivira natrijeve kanalčke, pri tonično kloničnih napadih. Pojavlja se lahko omotičnost, glavobol, diplopija, izpuščaj,
  • Vigabatrin – ireverzibilni zaviralec GABA aminotrasferaze. Pri fokalnih napadih neželjeni učinki: nemirnost, zmedenost, psihoza.

 

Neželeni učinki antikonvulzivov: imajo ozko terapevtsko okno, stilumirajo oksidacijske encime v jetrih in kažejo toleranco. Depresija OŽ je najpogostejši neželeni učinek antiepileptikov. Prebavila: draženje prebavil, izguba apetita, navzea, bruhanje. Idiosinkrazija: pojavljajo se kožni izpuščaji,lahko povzroča lupus eritematozus in spremembe v krvi. Teratogenost: antikonvulzivi so teratogeni in upočasnijo rast ploda. Najbolj teratogen je feniton. Ostali so manj , vendar vsi povzročajo anomalijo ploda. Pri uporabi antiepileptikov med nosečnostjo moramo vedno oceniti nevarnost za mater zaradi opustitve zdravljenja in nevarnost učinkov za otroka.

 

Karbamazepin uporabljamo pri epilepsiji, zdravljneju nevralgije, trigeminusa in bipolarnih depresijah. Zavira natrijeve in kalcijeve kanale in prepreči širjenje impulzov.

Nezaželeni učinki: vrtoglavica, utrujenost, aplastična anemija, levkopenija, spremeba pigmentacije, sprememba arterijskega tlaka, okvara jeter…

 

Valproat – valprojska kislina- deluje na ione natrija in kalija je dobro topen v lipidih, zveča učinkovitost inhibitorne GABA. Neželjeni učinki: težko požiranje, bruhanje, diareja in zapeka, glavobol in nistagmus. Lahko pride do smrti zaradi odpovedi jeter. Povzroča nepravilnosti v razvoju živčevja pri plodu – spina bifida.

Fenobarbiton je najstarejši antiepileptik, ki močno pomirja. Zmanjšuje vstopanje kalcija in zmanjšuje izločanje nevrotrasmitorjev. Učinkovit pri delnih napadih grand mala in božjasti otrok.

Feniton  v telesu se spremeni v fenobarbiton. Uporabljamo ga pri tonično kloničnih krčih in fokalnih epilepsijah. Zavira ionske kanale, predvsem za natrij in kalcij. Stranski učinki so: nistagmus, diplopija, hipertrihoza, defekti udov, upočasnitev rasti.

Etosukcimid zavira T – kanalčke za kalcij. Povzroča izgubo apetita, hiperaktivnost, glavobol in kolcanje. Učinkovit pri tonično kloničnih krčih in statusu epileptikusu.

Benzodiazepin ima selektivni antiepileptični učinek. Povečuje delovanje GABA. Je za parenteralno zdravljenje.

 

ANTIPARKINSONIKI:

Za Parkinsonovo bolezen so značilne motnje gibanja zaradi degenerativnih sprememb v bazalnih ganglijih. Pri Parkinsonovi bolezni propadajo dopaminski nevroni, ki se začenjajo v črnem jedru. Visoka koncentracija dopamina, GABA, noradrenalina in serotonina je porušeno razmerje med dopaminom in ACH.

1)Agonisti dopamina-BROMOKRIPTIN – je alkaloid, ki deluje neposredno na dopaminske receptorje.Uporabljamo ga v kombinaciji z Levodopo.

2)Posredni dopaminergični agonisti –Deprenil, Amantadin

3)Preparati Levodope –Levodopa in Karbidopa. Dopamin se peroralno ne absorbira in ne prehaja skozi krvnomožganske pregrade.Pri zdravljenju Parkinsonove bolezni uporabljamo njegov prekurzor levodopo, ki je predstopnja dopamina.

4)Antiholinergiki – benzatropin, orfenadrin. Zmanjšujejo tremor. Stranski učinki so: zaspanost, midriaza, cikloplegija, suha usta, upočasnjena prebava, odvajanje.

 

72) OPIATI IN OPIOIDI

Opij je posušeni izcedek makovih glavic. Ima analgetični in evforični učinek. Iz opija so izolirali morfin in kodein.Opiati so izolirani iz opija, opioidi pa delujejo enako, vendar imajo drugačno kemijsko strukturo.

(Opioidi: -iz nekaterih tkiv so izolirali peptide, ki imajo morfinu podobne učinke.   To so : pentapeptidi, 17-amino kislinski peptid, 31-amino kislinski polipeptid. Vežejo se na opiatne receptorje.

Narkotični analgetiki so najmočnejši zaviralci bolečine. Njihova uporaba, shranjevanje in promet so zaradi strankih učinkov (depresija dihanja, psihična in fizična zasvojenost) pod strogim nadzorom.

Opiate razvrščamo po mehanizmu delovanja, po kemijski zgradbi in učinkovitosti.

A)Razvrstitev opiatov po razmerju agonističnega in antagonističnega učinka

1)Opiatni agonisti: -Morfin, kodein

2)Mešani opiati: –Pentazocin, Buprenorfin

3)Antagonisti: -Nalokson

 

B)Delimo jih lahko: po analgetičnem učinku:

-močni agonisti- morfin, meperidin, metadon

-zmerni agonisti: -kodein

-šibki agonisti: -propoksifen

-delni agonisti: -pentazocin

 

C)Po spektru delovanja:

-analgetiki

-antitusiki: -kodein (prepreči kašelj)

-antidiareiki: -difenoksilat (zmanjša peristaltiko v črevesju, za zdravljenje driske)

 

Opiatni analgetiki deprimirajo center za dihanje v odvisnosti od odmerka.To je najpogostejši vzrok smrti.Opiati niso teratogeni, povzročajo pa depresijo dihanja ploda. Odtegnitveni simptomi se kažejo pri nagli prekinitvi dajanja opiatov.

 

Zdravljenje zasvojenosti:

1) oralno dajanje ekvivalentnega odmerka (metadon) tistim, ki si opiate injicirajo (heroin)

2) zdravljenje simptomov s fenotiazini, klonidinom ali benzodiazepini.

3) dajanje visokih odmerkov metadona

4) oralno dajanje antagonistov z dolgim delovanjem (naltrekson).

Alergične reakcije so redke. Najpogostejša oblika alergičnih reakcij na opiate so spremembe na koži: koprivnica in izpuščaji.

 

OPIATNI AGONISTI:

MORFIN-je osnovni opiatni analgetik. Je derivat opija, ki ga pridobivajo iz glavic nezrelega maka. Sedaj že sintetizirajo naravne derivate(opiati) in snovi, ki imajo podobne učinke (opioidi). Dajemo ga parenteralno pri pooperativnih bolečinah, v končni fazi bolezni pa začnemo s oralnim dajanjem. Derivati morfina (morfin, heroin, kodein, oksikodon) se dobro absorbirajo iz prebavil. Ker se nekateri (morfin, heroin) hitro presnavljajo v jetrih, je njihov peroralni odmerek bistveno večji od injicirane. Prehajajo skozi placento in v možgane ploda, deprimirajo dihanje novorojenčka.V jetrih se konjugirajo z glukuronsko kislino in se izločajo skozi ledvica. Opiati in derivati se vežejo na receptorje, ki so v možganih in drugem tkivu.     To so: receptorji mi, kapa in sigma.

Oksikodon – uporabljamo samega ali v kombinaciji z aspirinom ali paracetamolom.

Hidrokodon– dajemo v kombinaciji z paracetamolom.

Kodein –je peroralni analgetik, posebej v kombinaciji z aspirinom ali paracetamolom.Je najšibkejši opiatni analgetik, vendar učinkovit antitusik.

Propoksifen – podoben metadonu.

Meperidin– so zlorabljali zdravstveni delavci , ker je analgetično učinkovit kot morfin.

Hidromorfon– se uporablja pri močni bolečini, hitro povzroča zasvojenost.

Metadon– se uporablja pri zasvojenosti z morfinom.

Fentanil in derivati – so kratkodelujoči opijatni analgetiki za parenteralno uporabo.Uporabljamo ga pri op. in v kombinaciji za splošno anestezijo. Dajemo ga tudi kot transdermalni obliž-Duragesic.

 

MEŠANI OPIATI: -sem spadajo agonist-antagonistični in delni agonisti opiatnih receptorjev. Edini analgetiki te vrste za oralno uporabo je pentazocin. Bufanol je v pršilu za nos.

 

Tramadol analgetik je agonist opiatnih receptorjev . Neželeni učinki tramadola na OŽ so omotičnost, somnolenca, glavobol, vznemirjenost, navzea, driska, zaprtje, bruhanje. Ne več kot 400 mg/dan.

 

NAJPOGOSTEJŠI UČINKI OPIATOV:

Analgezija, sedacija, navzea, bruhanje,

Visoke doze povzročijo: depresijo dihanja, zmedenost, evforijo, bradikardijo in obstipacijo.

Zloraba zdravil: je nemedicinska uporaba snovi, ki niso zdravila. V tuji literaturi se je udomačil izraz : »drug abuse«.

Motivacija za zlorabo zdravil in mamil je največkrat beg iz realnosti, občutek ugodja in evforije, ki so posledica učinkovanja snovi na možgane.

 

 

73) SNOVI, KI POVZROČAJO ZASVOJENOST

1)Narkotiki – v zadnjem času se uporabljajo predvsem parenteralno, zaradi izzivanja občutka seksualnega ugodja in evforije, čemur sledi pomiritev.

Fizična odvisnost in toleranca sta odvisni tudi od načina jemanja drog. Abstinenčni znaki so pri višjih odmerkih izrazitejši. Odvajanje od teh snovi je možno z odtegnitvijo narkotika ali dajanjem antagonista. Značilni znaki abstinenčnega sindroma so: solzenje, rinoreja, tremor in hiperpnoa. Vzrok smrti zaradi narkotikov je depresija dihanja.

2)Pomirjevala-uspavala te snovi povzročajo relaksacijo, sposobnost presoje, zmanjšajo občutek strahu in upočasnijo motorične reflekse. Iz te skupine so najbolj razširjeni benzodiazepini. Visoki odmerki povzročajo depresijo miokarda in depresijo dihanja. Znaki abstinenčnega sindroma so povečana vzdraženost OŽ in konvulzije. Zdravljenje zasvojenosti je sestavljeno iz dajanja dolgo delujočih pomirjeval (diazepam), ki jim postopoma zmanjšujemo odmerke.

3)Stimulansi so kofein, nikotin, kokain, amfetamin, metilfenidat in derivati. Uporaba nikotina in kofeina je legalizirana, čeprav obstaja fizična in psihična zasvojenost z znaki abstinenčnega sindroma. Pri visokih dozah se pojavijo toksični znaki, predvsem srčne aritmije. Pri kroničnih kadilcih so pogostejše kardiovaskularne in respiratorne bolezni in malignomi. Kokain in amfetamini povzročajo občutek evforije in povečanega samozaupanja. Hitro vodijo v odvisnost. Toleranca je velika, zaradi fizične zasvojenosti se pojavi abstinenčni znaki. Pri visokih odmerkih kokaina lahko nastopi smrt zaradi stimulacije OŽ in obremenjenosti srčno žilnega sistema. Za kronični kokainizem je značilno stanje z grozavostvjo in agresivnim obnašanjem. Zdravimo z antikonvulzivi (diazepam) in haloperidolom, če se pojavijo psihoze.

4)Halucinogeni – LSD, fenciglidin – angelski prah je najnevarnejši. V visokih dozah povzroča motnje v presoji, psihoze, kardiovaskularne motnje. Zdravljenje s pomirjevali.

5) Kanabis : marihuana, hašiš, indijska konoplja. Povzroča evforijo, odmaknjenost, sanjarjenje, razigranost in neobvladljiv smeh. Največja nevarnost zasvojenosti z marihuano so motena presoja in refleksi. Učinki so podobni učinkom pomirjeval in alkohola.

6) Snovi za vdihavanje so plini, hlapne tekočine in lepila, ki povzročajo evforijo in zmanjšajo zavore. Najpogosteje uporabljajo dušikov oksidul, eter, kloroform in topila z anestetičnim delovanjem. Nevarnosti pri tem so : izguba zavest in onemogočeno presojanje. Industrijska topila povzročajo depresijo kostnega mozga in poškodbo ledvic in jeter.

 

74) PROSTAGLANDINI IN DRUGI LEVKOTRIENI ; SINTEZA, UČINKI

Prostanglandini, eikozanoidi, tromboksani in levkotrieni so derivati maščobnih kislin (arahidonske kisline) iz celičnih membran. Prostglandini, tromboksani in levkotreini se tvorijo in sproščajo s celične površine pod vplivom fosfolipaze A2, ki se aktivira pod vplivom mehanskih in/ali kemijskih poškodb. Prostaglandini ( PG) spadajo med eikozanoide. PG razporejamo v A,B,C,D,E in F, od katerih sta PGE in PGF najpomembnejša. Poznamo še skupine 1, 2 in 3 ter alfa in beta. Imajo vlogo v normalnih in patoloških reakcijah tkiva na avtonomne, hormonske stimuluse ali mehanske poškodbe. So PGE1, PGE2, PGF2, PGF12.

Prostangladin PGF2 se v veliki količini tvori pri ženskah, ki imajo boleče menstruacije. (PG)E2 in F2 povzročajo splav, kontrahirajo uterus. PGE1 uporabljamo za obnovitev Botallijevega duktusa, dokler ni pripravljen na OP, stimulira izločanje rastnega hormona. PGF12 se uporablja za preprečevanje zleplanja trombocitov pri dolgotrajnih OP z ekstrakorporealnim obtokom. Nekateri PG so pomembni tudi v terapiji. Udeleženi so tudi pri astmi in hipertenziji.

Učinki na gladke mišice: PG povzročajo vazodilatacijo in vazokonstrikcijo, povečajo peristaltiko. Drugi učinki so še porast srčne frekvence , povečan pretok skozi ledvice, pomembno vlogo imajo pri vnetju in bakterijskih ali travmatskih poškodbah tkiv. Zavira agregacijo trombocitov.

LEVKOTRIENI:- So avtakoidi, derivati arahidonske kisline in udeleženi pri alergiji in vnetju. Povzročajo močnejšo bronhokonstrikcijo od histamina.Kontrahirajo gladke mišice uterusa in prebavil.

 

75) ANTIPIRETIČNI ANALGETIKI

ali nesteroidni analgetiki so snovi, ki zmanjšujejo znake vnetja tako, da zavirajo sintezo snovi, ki se sproščajo iz vnetno poškodovanega tkiva. Imajo izražen analgetični in antipiretični učinek. Mehanizem delovanja je inhibicija CIKLOOKSIGENAZE, ki z delovanjem na arahidonsko kislino omogoča nastanek prostoglandinov in mediatorjev vnetja.

Bolečina je zapleten simptom, saj gre sporočilo od mesta poškodbe po živcih do skorje OŽ. Bolečinski prag je pri posameznikih znižan zaradi emocij, strahu, utrujenosti, depresije. Odvisen je tudi od starosti, spola in rase. Zdravljenje z analgetiki je individualno.

Razvrščamo jih v neopiatne (nenarkotični, periferni, blagi, antipiretični). Neopiatni analgetiki delujejo periferno na živčne končiče, zavirajo sintezo prostaglandinov. Opiatne (narkotične, centralne, močne), ki delujejo centralno, deprimirajo OŽ. Med neopiatne analgetike uvrščamo salicilate- aspirin in derivate, paracetamol, nesteroidni protivnetni analgetiki.

SKUPINE:-Antipiretični analgetiki (aspirin, ibuprofen,)

– Počasi delujoče protivnetne snovi (preparati zlata)

-Analgetiki z zmanjšanim protivnetnim učinkom (paracetamol)

Acetilsalicilna kislina-Aspirin– ima antipiretični, antiinflamatorni, analgetični učinek.

Prepovedan je pri otrocih (Reyev sindrom). Preprečuje zlepljanje trombocitov, ker zavira sintezo prostaglandinov in tromboksana. Dobro se resorbira iz prebavil, v tkivih in krvi se hidrolizira v acetatno in salicilno kislino. Aspirin draži prebavila in povzroča krvavitve. Dajemo ga tudi rektalno. Aspirin pomirja blažje do srednje bolečine (glavobol, zobobol). Protivnetno je uporaben pri revmatičnem artritisu. Ker preprečuje zlepljenje trombocitov, ga uporabljamo za preprečevanje infarkta. Preobčutljive osebe lahko dobijo napad astme. Pri visokih odmerkih so opazni učinki na OŽ: zmedenost, vrtoglavica, šumenje v ušesih, navzea, bruhanje. Pri toksičnih dozah: hiperventilacija, zvišana TT, dehidracija, koma z vazomotornim kolapsom, renalna in respiratorna odpoved.

Ibuprofen –je sredstvo izbire v medicinski praksi. Za daljše učinkovanje uporabljajo naproksen.

Paracetamol- je manj toksičen, ima podobne učinke proti bolečini in zvišani telesni temperaturi kot aspirin. Je blag inhibitor ciklooksigenaze. Kot analgetik in antipiretik ga uporabljamo pri bolnikih, ki so alergični na aspirin in pri otrocih. Stranski učinki: jetrna nekroza in toksičnost za ledvice.

 

76) ZDRAVILA PROTI GIHTU-PUTIKI

Putika je pridobljena bolezen moških. Gre za napade bolečega vnetja, največkrat nožnega palca ali kolena. Pojavi se hiperurikemija, kristali sečne kisline v uhljih in sklepih. Je presnovna bolezen, za katero je značilna visoka koncentracija sečne kisline v tkivih in krvi. Povzroča akutno vnetje sklepov.

Zdravljenje akutnega vnetja sklepov pri gihtu je možno z večjim izločanjem sečne kisline ali z zmanjšanjem pretvorbe ksantina in hipoksantina v sečno kislino. Učinkovit je Kolhicin. Za obdobje brez napadov pa uporabljamo probenecid in alopurinol.

Kolhicin- je najstarejše zdravilo proti napadom putike. Je specifičen in deluje proti akutnemu vnetju. Njegovi neželeni učinki so: težave v prebavilih, navzea, bruhanje, driska, depresija kostnega mozga in alergija. Kolhicin je toksičen, zato ga nadomeščajo z indometacinom in drugimi antirevmatiki in antipiretičnimi analgetiki.

Alopurinol- je zaviralec ksantinske oksidaze – razgradnje purinov, zato se količina ksantina in sečne kisline zmanjša. Dajemo ga tudi bolnikom, ki jemljejo citostatike. Alopurinol uporabljamo preventivno za preprečevanje napadov putike in za zmanjševanje zvišane koncentracije sečne kisline. Povzroča alergijo in je toksičen za jetra.

Probenecid- poveča izločanje sečne kisline z urinom. Zavira tubularno resorbcijo uratov. Neželeni učinki so draženje prebavil in alergija.

 

77) HISTAMIN, UČINKOVANJE, RECEPTORJI, ANTAGONISTI, NJIHOVA UPORABA

Histamin je biogeni amin, ki deluje na receptorje H1 in H2 , ki so v OŽ, gladke mišice in žleze. Pri človeku je histamin skladiščen v granulih mastocitov. Iz tkiva se sprošča pri fizioloških alergijskih reakcijah in pod vplivom zdravil.

Učinki agonistov receptorjev H1 : vazodilatacija, bronhokonstrikcija, bolečina ali srbenje kože.

H2 –izločanje želočne kisline, relaksacija uterusa, učinkovanje na srce. Starejši antagonisti H1 imajo antihistaminski, antiholinergični, antiserotoninski in sedativni učinek (klorfeniramin, loratadin).

[wp_ad_camp_1]

Antagonisti receptorjev H1 kompetitivno zavirajo učinke histamina: kapilarna permeabilnost, spazem gladkih mišic žil, bronhospazem, draženje živčnih končičev v koži. Drugi učinki so še: depresija, antiemetični učinek, zaspanost.

Neželeni učinki: novejši antihistaminiki nimajo centralnih učinkov (loratadin), ker ne prehajajo v OŽ. Sicer pa so omotičnost, motnje vida , utrujenost, anoreksija, bruhanje.

Uporaba: alergične reakcije, antiemetični učinki, preoperativna pomiritev, uspavala OTC, lokalni anestetiki.

Antihistaminiki so zdravila, ki zavirajo učinke histamina. Antagonisti H1 REC se uporabljajo pri alergijah in alergijskem rinitisu. Antagonist H2 REC. Se uporablja pri zdravljenju ulkusne bolezni in ZOLLINGER ELISONOVEGA SINDROMA- (povečano izločanje gastrina in številni peptični ulkusi v dvanajstniku.

78) SEROTONIN

5-HT – v OŽ je nevrotransmitor, v GIT – u je lokalni hormon, v telesu je koncentracija serotonina povišana pri karcinoidu, tu. črevesja. Visoka koncentracija serotonina v plazmi povzroči driskre, napade astme, močno pordelo kožo obraza in ramen.

Blokatorji serotonina: -selektevni : v terapevtiko jih šele uvajajo.

-neselektivni: za zdravljenje migrene in simptomov karcinoida.

 

 

79) ANTIASTMATIKI:   SKUPINE, MEHANIZEM DELOVANJA

Astma je reverzibilna obstrukcija in vnetje dihalnih poti. Največkrat so vzroki: alergije, napor, stresi in alergije na respiratorne (virusne) infekcije. Je bolezen z dispnejo, kašljem, piskajočim dihanjem zaradi bronhospazma, vnetje bronhijev s sekrecijo.

Zdravila, ki jih uporabljamo pri astmi:

  1. Adrenergični beta 2 agonisti (simpatikomimetiki): adrenalin (akutni napad), salmeterol, albuterol, inzoproterenol, metaproterenol.
  2. Kortikosteroidi: triamcinolon, flunizolit, flutikazon, prednizon. Protivnetno delovanje, zavirajo sproščanje mediatorjev vnetja. Daljša upopraba, številni nezaželeni učinki: kašelj, osteoporoza, zastajanje tekočin, disfonija, hiperglikemija.
  3. Antiholinergiki (ipratropij) zavora muskarinskih receptorjev in bronhialne sekrecije. Nezaželeni učinki: epistaksa, alergije, bronihitis, zastajanje urina. Dajemo ga oralno in v aerosolu.
  4. Antagonisti levkotrienov (zafirlukast), antagonisti sinteze (zileuton)

Povzročajo vnetje, bronhokonstrikcijo, izločanje mukusa, mukozni edem. Učinkovita sta oralno. Nezaželeni učinki: okvare jeter, draženje želodca in glavobol.

  1. Stabilizatorji membran (kromolin, intal): kromolin preprečuje degranulacijo mastocitov. Je učinkovit za preprečevanje astme tudi zaradi napora in alergičnega rinitisa. Preprečuje vstop kalcija v celice. Je manj toksičen.
  2. Metilksantini –teofilin, aminofilin, kofein –to so bronhodilatatorji. Teofilin uporabljamo pri kronični astmi. Zavira delovanje adenozina, mobilizira intracelični kalcij. Dajemo ga oralno in paranteralno. Lahko povzroča glavobol, tahikardijo, navzeo, refluks kisline,
  3. Lokalni anestetiki : 2% lidokain (aerosol.)

 

80) ZDRAVILA, KI ZMANJŠAJO IZLOČANJE ŽELODČNE   KISLINE  

GERD ali zgaga se pojavi pri vračanju želodčne kisline v požiralnik. Pride do pekočih bolečin, vnetja sluznice in erozije. Zdravimo z zaviralci histaminskih receptorjev H2 in z zaviralci protonske črpalke (PPI) .

Peptična razjeda je posledica izločanja želodčne kisline, infekcije z bakterijo Helicobacter pylori, uporabe NSAA in glukokortikoidov.

  1. Zaviralci histaminskih receptorjev H2.

Mehanizem delovanja: zavirajo izločanje želodčne kisline in refluks v požiralniku. Lahko jih dajemo zvečer in s hrano.

Predstavniki: tudi kot OTC pripravki:

  • cimetidin (altramed, belomet),
  • ranitidinum (ranital, ulran),
  • famotidin (ulfamid)

Motijo absorpicijo zdravil, ki potrebujejo kisli pH.

  1. Zaviralci protonske črpalke: ireverzibilno zavirajo H+/K+/-ATP-azo, ki je potreban za izločanje solne kisline in parietalnih celic želodčne sluznice.

Predstavniki:

  • omeprazol (ortanol, ultop),
  • pantoprazol (controloc),
  • lansoprazol (lanzul),

Dajemo jih bolnikom, pri katerih histaminski antagonisti H2 niso učinkoviti. Vplivajo na jetrne encime in motijo presnovo drugih zdravil.

Pri želodčnih ulkusih, pri katerih gre za infekcijo s Helicobacter pylori uporabljamo trojno zdravljenje: antibiotik (amoksicilin), enega od PPI . Zdravimo štirinajst dni.

 

81) ANTACIDI

Antacidi zmanjšujejo ulkusno bolečino, ne vplivajo na celjenje. Z antacidi zvišamo pH, ki naj ne bi bil višji od pH 4, saj potem pepsin ni več aktiven.          Poznamo: sistemske in nesistemske antacide.

Sistemski:(natrijev hidogenkarbonat) nevtralizira želočni sok, se absorbira in povzroča alkalozo.

Nesistemski vsebujejo kalcijev karbonat, aluminjeve in magnezijeve soli in magnezijev – aluminijev gel.

Antacidi zmanjšajo absorcija tertaciklinov, digitalisa, železa. Toksičnost: sistemski povzročajo alkalozo s hiperkalciemijo, ponovno izločanje kisline.

 

82) EMETIKI IN ANTIEMETIKI

Emetiki (ipekakuana je pomembna pri zastrupitvah) so zdravila, ki sprožijo bruhanje in navzeo.Bruhanje je posledica draženja centra za bruhanje kemoreceptorske cone v možganskem deblu ob četrtem možganskem ventriklu. Bruhanje se pojavi pri potovalni bolezni, nosečnosti, zdravilih, infekcijah ali obsevanju.

Antiemetiki so skupina zdravil s katerimi zaviramo ali preprečujemo bruhanje. Izbira antiemetika je odvisna od vzroka bruhanja. To so:

  1. Fenotiazini – preprečuje navzeo. Prometazin ima tudi antiholinergičbo in antihistaminsko delovanje.
  2. Antiholinergiki – učinkoviti pri morski bolezni in boleznih notranjega ušesa.

(Dimenhidranat in meklizin) skolamin je na voljo v obliki transdermalnega obliža

  1. Antihistaminiki (difenhidramin- tudi pomirja),
  2. Trimetobenzamid – deluje na kemoreceptorsko cono v možganih. Povzroča pomirjanje, glavobol.
  3. Metoklopramid –je učinkovit antiemetik pri uporabi citostatikov. Deluje centralno (agonist dopamina) in periferno (sprošča acetil holin)
  4. Benzokinamid –je antiemtiki, antihistaminik, sedativ. Uporabljamo ga proti navzei. Povzroča suha usta in slinjenje.
  5. Kanabinoidi (dronabiol, nabilon) so psihoaktivne snovi iz marihuane. Uporablajo se pri navzei ob zdravljenju s citostatiki.

 

83) ODVAJALA

so snovi, ki olajšajo, povečujejo in pospešujejo defekacijo. Uporabljamo jih pred rtg slikanjem ali endoskopijo prebavil.

  1. Odvajala, ki delujejo z nabrekanjem – so najbolj varna in fiziološka (vsebujejo polisaharide, derivate celuloze).
  2. Lubrikanti – mineralna olja, ne priporočamo, ker motijo absorbcijo vitamina A, D, E in K.
  3. Stimulansi – lokano dražijo (antrakinonsko odvajalo)
  4. Emoliensi – mehčalci (dioktil natrijev sulfosukcinat- mehča blato ter zadržuje vodo v črevesju.
  5. Osmotska odvajala – vežejo vodo (magnezijev sulfat).

 

85) OSNOVNI PRINCIPI KONTRACEPCIJE

Najpogostejša je peroralna kontracepcija, ki je konbinacija sintetičnega estrogena in prostegerona ali progesterona samega. Kombinacija obeh inhibira ovulacijo. Progesteron vpliva na mukozo cerviksa, jo zadebeli in zmanjša možnost prehoda za spermije.

Delitev:

  1. Monofazni preparati– kombinirana, oralna pilula vsebuje estrogen in progesteron. Jemlje se 21 dni s 7 dnevno pavzo.
  2. Bifazni in trifazni preparati: posnemajo fiziološke spremembe v koncentracijah hormonov in zmanjšujejo vpliv progesterona na presnovo. Doza estrogenov je enaka ali nekoliko višja od monofaznih preparatov. Progesteron je enkrat višji v bifaznih in dvakrat višji v trifaznih preparatih, kot v menstruacijskem ciklusu (gestoden).
  3. Oralni preparati za enkrat mesečno – gre za kombinacijo dolgodelujočega estrogena s hitro delujočim progesteronom. V enkratnem odmerku na koncu menstruacijskega ciklusa, kravitev se pojavi 3 do 5 dni kasneje.
  4. Postkoitalne (naslednje jutro) pilule: dve tableti čimprej po koitusu, najaksneje v 72 urah. Naslednji dve tbl. pa 12 ur po tem. Najpogostejši stranski učinek je bruhanje (po dveh urah).
  5. Progesteronski kontraceptivi:
    • Dajemo vsak dan točno ob uri.
    • peroralno uporabljamo, kadar so v anamnezi tromboemolične težave. Progesteron, ki ga injiciramo (medroksi –progesteron acetat) je učinkovit kotraceptiv za tri mesece –pogosto se pojavi amenoreja.

c.) subkutani implantat (levonorgestrel) v silikonski kapsuli učinkuje 5 let.

STRANSKI UČINKI:

  1. Trombembolizem,
  2. Kardiovaskularne bolezni- naraste nevarnost srčnega infakrta pri ženskah starejših od 35 let in pri kadilkah,
  3. Hipertenzija,
  4. Karcinom – zvišujejo incidenco endometrijskega in ovarialnega Ca.
  5. Bolečine v dojkah, navzea, depresija, glavobol in napadi migrene.
  6. Pogoste so prekinitve krvavitve (amenoreja)
  7. Lahko se zvišajo maščobe (trigliceridi) v krvi, HDL pa se zmanjša zaradi progesteronov,
  8. Povečana je pigmentacija kože,
  9. Bolezni jeter in zaltenica, ter žolčni kamni.

Druga uporaba kontraceptivov: kombinirane uporabljajo za zmanjšanje premočnih menstrualnih krvavitev, zmanjšanje bolečin pri dismenoreji, preprečevanje premestrualnega sindroma, zdravljenju endometrioze.

 

86.) ZDRAVILA, KI SO NEVARNA V NOSEČNOSTI

Pravilo je, da v prvem tromesečju ne dajemo zdravil zaradi nevarnosti za plod in potencialne teratogenosti. Zdravila, ki niso nujno potrebna so prepovedana. Predvsem v prvem trimesečju. Če so potrebna, je treba preveriti, v katero skupino (po FDA) spadajo. Prepovedano je tudi rtg slikanje. Najpomembnejši so teratogeni učinki zdravil (povezava med ošpicami pri nosečnicah in slepoto, gluhostjo in smrtjo pri novorojenčkih.)

Uspavalo TALIDOMIT, ki je bilo na voljo brez recepta je povzročalo fekomelijo (krajše ali celo odsotne kosti udov)). V prvem trimesečju se formirajo organi zato je to obdobje nosečnosti najbolj kritično. V tretejem tromesečju pa so prepovedana tudi zdravila, ki se vgrajujejo v zobe ali kosti (tetraciklini). Pomembno je preprečavanje jemanja nepotrebnih zdravil in vitaminov med nosečnostjo.

Najbolj znana teratogena zdrvaila so: talidomidi, analogi vitamina A, citostatiki, antikoagulansi, penicilamin, antiepileptiki, etilni alkohol in tetraciklini.

 

Ameriška uprava je zdravila glede nevarnsoti za nosečnice razdelila v pet skupin:

  1. Študije pri nosečnicah niso dokazale škodljivih učinkov za plod (nadomeščanje tiroksina, vitamini folne kisline, vitamini A, D in C).

 

  1. – Študije na živalih so potdrdile teratogenost in fetotoksičnost, pri ljudeh pa ne.

– Rezultati na živalih niso pokazali toksičnosti pri ljudeh pa še ni bilo študije. (patacetamol, penicilin, opioidi, eritromicin).

  1. Tveganje za plod ni mogoče izključiti . Poskusi na živalih potrjujejo teratogenost, kontrolnih raziskav na ljudeh ni. Zdravila damo le v nujnih primerih (andrenalin, aspirin, atropin, teofilin),
  2. Obstajajo zaneslji dokazi o škodljivosti za plod (varfarin, diazepam, tetraciklin)

Študije na živalih – ljudeh so dokazale škodljivost , zato so zdravila prepovedana

(izotretinoin, fenciklidin).

 

Med nosečnostjo ne dajemo: peroralnih antibiotikov, kemoterapevtikov, hormonov in kortikosteroidov.

Prvo tromesečje ne – citostatike , antiemetike.

Pozna nosečnost ne: odvajala, kinin.

Tik pred porodom : narkotični analgetiki, hipnotiki, vitamin K, kemoterapevtiki, alkaloidi, antikoagulansi.

 

87) OSNOVNA NAČELA ZDRAVLJENJA ZASTRUPITEV

Na zastrupitev moramo pomisliti vedno, kadar se bodo pri zdravem človeku nenadoma pojavili znaki šoka, motene zavesti, krči, slabost, bruhanje, driska, motnje vida, mravljinčavost, ohromelost, težko dihanje, razbijanje srca…

Osnovni principi zdravljenja:

  1. Takojšnji ukrepi: anamneza in ogled,

-odstranitev zastrupljenca,

-kontrola vitalnih funkcij (pulz, dihanje, pupile), preprečitev nadaljnih poškodb.

 

  1. Medicinska pomoč:
  • srčni arest,
  • kardiovaskularne komplikacije,
  • respiratorne komplikacije,
  • konvulzije,
  • odpoved ledvic,
  • okvara jeter,
  • regulacija telesne temperature.

 

  1. Preprečevanje absorpcije strupa:
  • bruhanje,
  • izpiranje želodca,
  • aktivno oglje,

 

  1. Eliminacija strupa:
  • aktivno oglje,
  • salinična odvajala (Na sulfat)
  • eliminacija z urinom(sprememba pH urina),
  • hemodializa – hemoperfuzija.

 

  1. Specifični antidoti (atropin – organofosfati)

 

  1. Helirajoča sredstva (desferoksamin- Fe, penicilamin – Cu, Pb),

 

  1. Snovi, ki vplivajo na presnovo zdravil: etanol-metanol.

 

  1. Proti telesa F ab – digoksin

 

88) SPECIFIČNI IN NESPECIFIČNI ANTIDOTI

Antidoti so snovi, ki na katerikoli način nevtralizirajo (inaktivirajo) strupe in njihove presnovke ali zavirajo učinek strupa z nasprotnim delovanjem. Razvrščamo jih v specifične in nespecifične, v fizikalne (aktivno oglje), kemične (helatorji, oksidanti) in farmakološke (atropin pri insekticidih).

 

Specifični antidoti  

  • kompetativni inhibitorji (atropin pri organofosfatih/ nalokson pri narkotičnih analgetikih,
  • helirajoče snovi: dimerkaprol za zlato, svinec, živo srebro, arzen/penicilamin za baker in svinec,
  • snovi , ki vplivajo na presnovo zdravil: etanol za metanol/acetil cistein za paracetamol,
  • proti telesa: F ab za digoksin

Glikagon ima nasproten učinek od inzulina . Dajemo ga pri zastrupitvah z inzulinom ali peroralnimi antidiabetiki.

 

Nespecifični antidoti

  • aktivno oglje: običajna doza je 25g (5 do 6 žličk) z vodo ali mlekom, po bruhanju oziroma izpiranju želodca. Kontraindicirano je pri zaužitju močnih kislin in alkalij (učinkovit je pri zastrupitvah s teofilinom, nitrati.
  • Taninska kislina: tvori netopne soli z alkaloidi in težkimi kovinami,
  • MgO nevtralizira kisline,
  • Bentonit – njegova adsorpcijska sposobnost je enaka aktivnemu oglju,
  • Holestiramin: veže holesretol in druge lipide. Uspešno veže digitoksin in druga lipofilna zdravila.

 

89) ZASTRUPITEV S PARACETAMOLOM; ZNAKI , UKREPI

Paracetamol je antipiretični analegetik, ki se presnavlja v jetrih s pomočjo GLUTATIONA in se izloča z urinom. Toksična doza je 5 do 15 g, letalna 13 do 25g. Klinični zanki so neznačilni: slabost, bruhanje, znojenje, bledica. Po 24 – 72 urah se pojavi zlatenica in bolečina pod desnim rebrnim lokom zaradi hepatomegalije. Pojavi se hepatična encefalopatija, ki se kaže s tremorjem, somnolenco in komo. Povišane so transaminaze in protrombinski čas. Pride do jetrne ciroze in do okvare ledvic.

Zdravljenje zastrupitev: izpiranje želodca, dajanje aktivnega oglja in magnezijevega sulfata. Zdravimo z N- acetil cisteinom 140 mg /kg telesne teže (zmanjšamo okvaro jeter).

 

90)ATROPIN

Znaki zastrupitve se pojavijo kmalu po zaužitju. To so: suha usta, široke zenice (midriaza) , neoster vid in bleščanje, vročina, tahikardija, hipotenzija, zmedenost, retenca urina, vroča suha in pordela koža. Pri otrocih so toksični znaki izrazitejši. Antidot za atropin je FIZOSTIGMIN, dajemo ga počasi i.v. 1 do 4 mg (0,5 –1,0 mg za otroke). Pri vzdraženosti in konvulzijah damo diazepam. Pri visoki temperaturi dajemo ledene obkladke, pri retenci urina pa zastrupljenca kateteriziramo.

 

91) ETILENGLIKOL, DIETILENGLIKOL

Etilenglikol je sestavina antifriza- sredstva, ki preprečuje zmrzovanje. Smrtna doza je 100ml. Kristali oksalata se nabirajo v ledvicah in možganih. Klinični znaki težjih zastrupitev so depresija OŽ, koma in smrt. Lažje zastrupitve povzročijo okvaro ledvic. Metabolna acidoza nastane zaradi tvorbe mravljinčne kisline. Th: zdravimo z izpiranjem želodca in ukrepi proti metabolni acidozi (Na HCO3).

Dietilenglikol okvari jetra in ledvica in lahko povzroči smrt. Smrtna doza je 1ml/kg telesne teže.

 

92) OGLJIKOV MONOKSID

CO je gorljiv plin brez barve in vonja in ne draži. Povzroči hopoksijo tkiv in acidozo. Znaki zastrupitve: glavobol, utrujenost, navzea, bruhanje, pomanjkanje mišične kontrole, nezavest in smrt. Zaradi hipoksije je okvarjen miokard in respiratorni center, pojavi se aritmija in neredko infarkt. Značilne so krvavitve v mrežnici. Takoj moramo pričeti z umetnim dihanjem. Uspešno je eno urno vdihavanje kisika s 5% CO2 pod pritiskom 2 atmosfer. Za enak učinek je potrebna 4 urna ventilacija s sobnim zrakom.

 

93) CIANIDI

Cianidi zavirajo celično dihanje z zastrupitvijo citokrom oksidaze. Minimalna smrtna doza je

0,5 mg/kg telesne teže. Običajna smrtna doza je 1,4mg/ kg telesne teže. Prvi znaki zastrupitve so glavobol, nezavest, konvulzije in smrt. Pri zastrupljencu so značilni znaki dušenja in vonj po grenkih mandljih. Takoj moramo dati antidot, ki poveča koncentracijo methemoglobina, na katerega se vežejo cianidi. To dosežemo z nitriti. Ker je reakcija revrzibilna se lahko znaki zastrupitve povrnejo. Amilnitrat dajemo zastrupljencu dihati vsakih 30 sekund v času 2 minut. Učinkovit je tudi hidroksikobalamin, ker vitamin B12 veže cianid. Kasneje zdravimo methemoglobinemijo z vdihavanjem kisika.

 

94) ŽIVO SREBRO -Hg

Največ Hg je v zraku zaradi izgorevanja fosilnih goriv. Prehaja v hrano in ribe. Znaki zastrupitve z Hg se pojavijo pri koncentraciji 100mg/100ml. Znaki kronične zastrupitve z Hg se kažejo v prizadetosti OŽ , s tremorjem in psihotičnim vedenjem. Ostali znaki so: gingivitis, stomatitis, močna salivacija, dermatitis, anoreksija, anemija in hujšanje. Za akutno zastrupitev so značilni gastroenteritis, krči v trebuhu in krvava driska s proteinurijo. Anurija in uremija sta pogosti. Th: antidot BAL, ki tvori z Hg helate. Lahko nastane kompleks, ki je vodotopen pri pH 7,5 in se hitro izloči z urinom.

 

95) ŽELEZO -Fe

Dvovalentni ion železa je otrokom smrtno nevaren. Znaki zastrupitve so: bruhanje, erozije prebavil, hemoragije, cianoza, koma, depresija dihanja in šok. Th: izpiranje želodca z natrijevim bikarbonatom, mora biti takojšnje. Pri hudih zastrupitvah dajemo per os ali i.v. Kalcijev dinatrijev (EDTA). Deferoksamin je učinkovit pri težkih zastrupitvah in ga lahko dajemo per os ali i.v. Pri težjih zastrupitvah se pojavita tudi acidoza in šok.

 

96) ALUMINIJ – Al

Al najdemo povsod v naravi. Pri zastrupitvah z Al se pojavijo nevrološke okvare. Motnje govora, dispraksija, asteriksija, mioklonus, osebnostne spremembe, spremembe v EEG, demenca, psihoza in smrt. Vdihavanje Al 2O3 poškoduje pljuča. Dihanje je kratko, pojavijo se cianoza, bolečino pod prsnico in spontani pnevmotoraks.

 

97) ZLATO-Au

Au topne soli zlata dajemo intramuskularno pri zdravljenju revmatoidnega artritisa. Prvi znaki zastrupitve so : dermatitis, stomatitis z vročino, nefritis z albuminurijo, gastritis, kolitis in hepatitis. Prizadet je hemeopoetski sistem z agranulocitozo ali aplastično anemijo, respiratorni sistem. Antidot je BAL, če ga damo dovolj zgodaj. Peroralno lahko dajemo tudi penicilamin, ki je enako uspešen.

 

98) ARZEN -As      

As je protoplazmatski strup. Pogost je v herbicidih, fungicidih in pesticidih. Znaki : povzroča bruhanje, kar največkrat reši bolnika. Znaki so še: erozije prebavil, močne driske in anurija. Vdihan povzroči hemolizo in ikterus ter anurijo. Skozi krvno možgansko pregrado prehaja počasi, povzroča encefalopatijo. Th: antidot BAL.

 

99) TALIJ

Zastrupitev z talijem je možna zaradi rodenticidov ali depilacijskih preparatov.V kovinski industriji, zlatarstvu, pri izdelavi optičnih leč, termometrov so možne kronične zastrupitve.Povprečna smrtna doza talijevega sulfata je 1g. Prvi znaki so prizadetost prebavil in OŽ: hematemeza, krvava driska mentalne spremembe, trmor, horealni gibi, ataksija, konvulzije, cianoza in smrt.Diagnozo lahko postavimo na podlagi talijeve alopecije.Na nohtih se pokažejo značilne lunice.Izguba las in vseh dlak je popolna.

UKREPI: izpiranje želodca ali izzivanje bruhanja je prvi ukrep.Kot protistrup uporabljamo BAL v maksimalnih dozah. Aktivno oglje dajemo v dozah 0,5g/kg dvakrat dnevno pet dni zapored, hkrati s

3-5g kalijevega klorida dnevno- 5 do 10 dni.

 

100.) INSEKTICIDI

 

Uporabljamo jih za uničevanje insektov, vendar so nevarni tudi človeku.To so kemično ogljikovodiki, ki stimulirajo OŽ in povzročajo konvulzije. Absorbirajo se lahko skozi kožo ali iz prebavil.

Ciklodienski insekticidi (dieldrin) povzročajo napade podobne božjasti, trmor, navzeo, bruhanje in ataksijo.Najbolj strupen iz te skupine je endrin.

 

Klotrirani derivati etana –sem sodi DDT. Nenadna smrt zaradi ventrikularne fibrilacije je pogosta zaradi senzibilizacije miokarda za adrenalin.Pri zastrupitvah z DDT nastopi smrt zaradi paralize dihalnega centra.Vsi preparati so topni v maščevju in se kopičijo v telesu.

 

Klorcikloheksani (lindan) -uporabljamo za zatiranje uši. Absorbiran povzroča konvulzije, pljučni edem, okvare jeter in ledvic in agranulocitozo, tudi senzibilizira miokard za adrenalin.Ostali insekticidi so : organofosfati(antiholinesteraze), rastlinski strupi kot nikotin, rotenoidi, fosfatni estri…

 

101) RODENTICIDI

 

Rodenticide uporabljamo za zatiranje podgan in miši, ki pa imajo človeku podobne poti presnove. Mednje uvrščamo antikoagulanse- kumarine in indandione, težke kovine- arzen, talij bakrove in svinčeve soli, ter rastlinske strupe- nikotin, strihnin ter različne spojine kot so fosfor, cinkov fosfid, fluoracetat. Zdravljenje zastrupitev z rodenticidi je različno in je odvisno od kemizma in učinkov posameznega strupa.

 

102)ZASTRUPITEV Z ETANOLOM, METANOLOM, NUJNI MEDICINSKI UKREPI

 

Etilni alkohol je verjetno najstarejša in najbolj uporabna droga. Etanol se hitro in popolno absorbira iz prebavil, predvsem zaradi svoje majhne in topne molekule. Prehaja v vse organe. Pri kroničnem alkoholizmu je povečana sposobnost presnove alkohola. Pojavi se adaptacija CŽS npr. bolniki-delujejo trezno- kljub visoki koncentraciji alkohola v plazmi. Pojavi se fizična odvisnost, ki se pri prekinitvi pitja kaže z abstinenčnimi znaki. Kronični alkoholizem poškoduje jetra (ciroza, hepatitis) prebavila(gastritis, krvavitve iz želodca), živčni sistem(poškodbe mrežnice, priferne nevroparije), pogoste so anemije, pogosta hipertenzija in miokardni infarkt, fetalni alkoholni sindrom.

Akutna zastrupitev z alkoholom se kaže z delovanjem na centralno živčevje, srce in gladko mišičje. Znaki so: sedacija, ataksija, motnje govora, motena presoja in izguba zavor. Ker je etanol pomirjevalo in uspavalo lahko povzroči narkozo in komo z depresijo dohanja in kardiovaskularnega sistema. Na srce deluje alkohol depresorno že pri nižjih koncentracijah.

ZDRAVLJENJE AKUTNEGA IN KRONIČNEGA ALKOHOLIZMA:

Zdravljenje akutnega alkoholizma je enako zdravljenju zastrupitev z uspavali in sedativi. Nujno vzdrževati vitalne funkcije in preprečiti zadušitev zaradi bruhanja. Alkoholni abstinenčni sindrom označujejo prizadetost CŽS: tremor, grozavost, v težjih primerih delirij in konvulzije. Pridruži se še navzea, bruhanje, diareja in aritmije. Dolgo delujoča pomirjevala (diapazem) zmanjšajo akutne znake. Za popolno ozdravljenje je potreben daljši čas. Intenzivnost abstinenčnega sindroma uspešno zmanjšujeta propranolol in klonidin. Zdravljenje alkoholizma ni vedno uspešno. Disulfiram uporabljamo, da ne bi prišlo do ponovne zasvojitve.

Metanol:metilni alkohol je nevarnejši od etanola. Pri njegovi presnovi se tvori formeldehid, ki lahko povzroči slepoto. Antidot je takojšnje i.v. dajanje etanola.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja