Priprava pacienta na mali operativni poseg

Med male operativne posege štejemo punkcije telesnih votlin, na primer trebuha, prsne votline, tudi punkcijo sklepov in kostnega mozga, enostavna izdrtja zob, večino operacij na očeh in skoraj vse operativne posege na koži ali sluznicah, le operacij opeklin ne. To so operacije, ki po posegu ne zahtevajo dolgotrajno opazovanje in okrevanje pacienta v bolnišnici, imenujemo ambulantni operativni posegi. Ambulantno se opravljajo številni mali operativni posegi (utesnitveni sindrom karpalnega kanala, benigni tumorji kože in podkožja).

Predoperativno obdobje se začne, ko se bolnik odloči in privoli v operativni poseg in se konča, ko bolnika premestimo na operacijsko mizo. Medicinska sestra ugotavlja specifične individualne potrebe in bolnika obravnava celostno. Naloga medicinske sestre je, da ugotovi bolnikove potrebe in sposobnosti sodelovanja. Na podlagi pridobljenih anamnestičnih podatkov in ugotovljenih bolnikovih potreb izvedemo individualni negovalni načrt predoperativne priprave (Leskovar, b.l). Preberi več o Priprava pacienta na mali operativni poseg

Priprava bolnika na bronhoskopijo

Bronhoskopija je ena od endoskopskih metod, ki omogoča pregled notranjosti organov ter odvzem vzorcev za laboratorijske preiskave.

Preiskavo se opravlja v lokalni anasteziji, čeprav se v zadnjem času vse bolj nagibajo k uporabi kratke sedacije bolnika, še posebno takrat, kadar je preiskava zahtevnejša in traja dlje časa. Običajno poseg traja 10- 20 minut in ker se opravlja v lokalni anasteziji je potrebno dobro sodelovanje bolnika med preiskavo in dobra usposobljenost tima (Triler, 2002).

V terapevtske namene uporabljamo bronhoskop predvsem za odstranjevanje tujkov, tumorskih granulacij, za vstavljanje stentov, ustavljanje krvavitev in drugih interventnih posegov. Diagnostična in terapevtska bronhoskopija sta invazivni preiskavi, ki se lahko izvajata v ustanovah, kjer imajo za tako dejavnost ustrezno izobražen kader, ustrezne prostore in ustrezno opremo ter zadostno število diagnostičnih in terapevtskih preiskav letno, da lahko bronhoskopski tim ohranja usposobljenost (Rozman, Kisner, Klasinc , Verčko Pernat, 2006).

Po izkušnjam vemo, da bolnikov stres pred zahtevnimi posegi najbolj zmanjšamo z ustrezno komunikacijo, z empatičnim pristopom in z zadostno količino potrebnih informacij, ki se odražajo kot odziv na bolnikove potrebe in želje. Preberi več o Priprava bolnika na bronhoskopijo

Zdravstvena nega pacienta pri kolonoskopiji

Debelo črevo je zadnji del prebavne cevi, ki se konča z danko, nadaljevanje tankega črevesa  dolgo približno 1,5 metra. Tu poteka vsrkavanje elektrolitov in tekočine. Debelo črevo je tudi začasni zbiralnik blata in organ za izločanje prebavljenih snovi iz organizma. Pri tem je pomembna pomoč bakterij, ki kot koristna črevesna flora naseljujejo debelo črevo. Hrana, ki jo pojemo, se kot redka kaša razmeroma hitro pomika skozi tanko črevo, dlje pa ostaja v debelem črevesu, kjer se pregnete in zgosti, ostanki pa se pripravijo za izločanje.

Kolonoskopija je endoskopska preiskava celotnega debelega črevesa s kolonoskopom – upogljivo cevjo, sestavljeno iz številnih optičnih vlaken, po katerih se slika črevesne notranjosti prenaša na zaslon, kar zdravniku omogoča pregled sluznice celotnega debelega črevesa in danke. Pred pregledom je nujno, da si bolnik z ustreznimi odvajali izprazni in očisti črevo. Kolonoskopijo opravljajo v bolnišnicah ali ambulantah, specializiranih za zdravljenje bolezni prebavil (gastroenteroloških ambulantah) in diagnostičnih centrih.

Po navadi preiskava ni boleča, čeprav je lahko nekoliko neugodna. Sledi krvi v blatu lahko sporočajo, da je prišlo do bolezenskih sprememb, ki jih bo zdravnik lahko ugotovil s kolonoskopijo. Prav mogoče je, da ta podrobna preiskava ne bo pokazala nobenih bolezenskih sprememb na vašem črevesu (Svit, 2009). Preberi več o Zdravstvena nega pacienta pri kolonoskopiji

Zdravstvena nega pacienta s poškodbo spodnje in zgornje okončine

Pacient je po poškodbah okončin v lažjih primerih ambulanto zdravljen, v težjih primerih pa je potrebno bolnišnično zdravljenje. V kolikor so to poškodbe npr. zlom, ko po namestitvi mavca lahko pacient odide domov in hodi na kontrolo temu sledi ambulantno zdravljenje. V težjih primerih, kot so operacije pa je potrebno bolnika sprejeti v bolnišnico. V obeh primerih je pomembna vloga medicinske sestre. V prvem primeru s svojim strokovnim znanjem svetuje pacientu kako postopati v primeru bolečin, oteklin itd. V drugem primeru pa ima medicinska sestra pomembno vlogo pri sprejemu pacienta na oddelek, po zdravnikovem naročilu vzame pacientu material za laboratorijske in diagnostične preiskave ter ga v določenih primerih pripravi na operativni poseg, pomaga pri opravljanju življenjskih funkcij, nudi oporo pacientu ga spodbuja in poskuša čim bolje prispevati k okrevanju pacienta (Cesarec, 2009).

Reševanje problema
Najpogostejše negovalne diagnoze pacientu po zlomu okončin in ZN

Bolečina: pacient doživlja in izraža močno neugodje in neprijetne občutke. Bolečina je po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Vendar vzrok bolečine ni nujno poškodba tkiva, hkrati pa ni nujno, da vsako poškodbo tkiva spremlja bolečina (Wikipedija). Preberi več o Zdravstvena nega pacienta s poškodbo spodnje in zgornje okončine

Zdravstvena nega uporabnic s traheostomo

Stoma je umetno napravljena odprtina na koži, ki je poimenovana po organu iz katerega izhaja. Traheostomo poimenujemo tudi dihalna stoma in izhaja in traheje – sapnika. Indikacije za traheostomo so ovire (zapore) v zgornjih dihalnih poteh, daljša umetna ventilacija, boljša toaleta dihalnih poti, tumorji, infekcije ali aspiracija sekreta iz dihalnih poti.

Najpogostejši zapleti pri bolnikih s traheostomo so pospešeno, plitvo, neenakomerno, oteženo, piskajoče dihanje, preveč izmečka in aspiracija sline, krvi ali želodčne vsebine, zamašitev kanile s strdkom ali izsušenim izločkom, težave pri komuniciranju.

Preberi več o Zdravstvena nega uporabnic s traheostomo

Prostovoljstvo pri krvodajalstvu

Krvodajalstvo je človekoljubna dejavnost, ki se izvaja v skladu z načeli prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti ter zajema vse aktivnosti motiviranja, obveščanja, organiziranja, izobraževanja, pridobivanja in klicanja krvodajalcev za namene nacionalne oskrbe s krvjo (Zavod RS za transfuzijsko medicino, bl.).

V Sloveniji  je darovanje krvi prostovoljno, anonimno in brezplačno že od leta 1953. Ženske lahko dajo kri vsake 4 mesece, moški vsake 3 mesece. Krvodajalstvo je torej humano dejanje, ki temelji na načelih prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti (UKC Maribor, bl.).

Pomembno je poudariti pomen krvodajalstva v družbi in oddati  zahvalo vsem krvodajalcem in organizatorjem krvodajalstva za njihovo solidarnost in nesebičnost pri zagotavljanju zadostne količine varne krvi (UKC Maribor, bl.).

Krvodajalec je zdrava oseba s primerno zdravstveno preteklostjo, ki se presoja po strokovno medicinskih kriterijih in prostovoljno daruje kri ali krvno plazmo za namene zdravljenja (Zavod RS za transfuzijsko medicino, bl.). Preberi več o Prostovoljstvo pri krvodajalstvu

Žolčni kamni

Žolčni kamni so skupki kristalov v žolčniku ali žolčevodih, ki merijo v premeru od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov. Žolčnik je majhna mišičasta vrečka, v kateri se shranjuje žolč, zelenkasto rumena gosta prebavna tekočina, ki jo izdelujejo jetra. Žolč sestavljajo žolčne soli, elektroliti, žolčna barvila, holesterol in druge maščobe. Prek žolčevoda se izliva v dvanajstnik ter tako pomaga prebavljati maščobe in nekatere vitamine. Odgovoren je tudi za odstranjevanje nekaterih odpadnih snovi iz telesa. (Madjar, 2006)

Nastanejo, kadar pride do spremembe sestave in topnosti žolča. Osnovni pogoj je s holesterolom prenasičen žolč. Običajno pride do spremembe v razmerju med vsebnostjo holesterola, žolčnih kislin in fosfolipidov. Glede na prevladujočo sestavino v kamnih jih delimo na holesterolske in pigmentne, ki vsebujejo več bilirubina, v poznem obdobju pa ločimo še trde kalcinirane, v katerish se nahaja veliko kalcija. Najpogostejši so holesterolski kamni. (Kranjc, Pečovnik Balon, 2000)

Večina bolnikov nima težav, pri takih odkrijemo kamne pogosto naključno z ultrazvočno preiskavo trebuha. Najpogostejši in značilen simptom pri izraženih težavah je biliarna kolika, vendar bolečina ni izključno krčevita, ampak je pogosto stalna bolečina v zgornjem delu trebuha in pod desnim rebrnim lokom. Traja 15-30 minut in se lahko širi v desno lopatico. Če bolečina traja, moramo misliti na zaplete kot so holecistitis, holangitis in pankreatitis. Bolečine spremlja slabost in bruhanje, po katerem bolniku ne odleže. Večinoma spremljajo težave še vazomotorični znaki kot so znojenje, hipertenzija, naval krvi v glavo, tresenje… Preberi več o Žolčni kamni