- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Parkinsonova bolezen

Parkinsonova bolezen je degenerativna bolezen bazalnih ganglijev v osrednjem živčevju, ki nastane zaradi propada dopaminskih receptorjev in se kaže v upočasnjeni gibljivosti (bradikineziji), mišični rigidnosti in značilnem ritmičnem tremorju.

Pri močno napredovani bolezni pride do popolne nezmožnosti gibanja (akinezije).

Kot sekundarni simptomi se pojavijo tudi motnje v čustvovanju in zaznavanju.

Primarni simptomi so posledica zmanjšane stimulacije možganske skorje iz bazalnih ganglijev. Vzrok je pomanjkanje živčnega prenašalca dopamina; njegova koncentracija je znižana zlasti v striatumu.

Parkinsonova bolezen je kronična in napredujoča bolezen.

POGOSTNOST

V večini primerov pravega vzroka bolezni ne poznamo. Redkeje pa lahko določimo vzrok, na primer genetsko mutacijo, poškodbo možganov ali vpliv toksičnih snovi – tedaj govorimo o parkinsonizmu.

Najpogosteje zbolijo ljudje po 60. letu starosti, moški pogosteje kot ženske. Za Parkinsonovo boleznijo zboli že okoli 1,5-2 % ljudi, starejših od 80 let, medtem ko je pri mlajših od 40 let bolezen zelo redka (v starostni skupini 40-44 let je prizadet povprečno en posameznik od 10.000).

ZDRAVLJENJE

Prvo zdravilo, ki se je uspešno uporabljalo pri blaženju simptomov Parkinsonove bolezni, je bil atropin. Atropin je alkaloid iz volčje češnje, ki deluje kot antagonist na acetilholinskih receptorjih. Pri tej bolezni namreč zaradi pomanjkanja dopamina prevlada učinek acetilholinskega sistema in z zaviranjem le-tega se zmanjšajo simptomi.

Najpogosteje se uporablja levodopa, ki je prekurzor dopamina. Samega dopamina ne moremo uporabiti, ker ne prehaja krvo-možganske pregrade. Po prestopu krvno-možganske pregrade se levodopa v osrednjem živčevju z encimom dekarboksilazo pretvori v dopamin.

Običajno se v kombinaciji z levodopo daje še zaviralec dekarboksilaze (na primer karbidopa) – slednji preprečuje pretvorbo levodope v dopamin izven osrednjega živčevja, sam pa ne prehaja v osrednje živčevje in tam zato ne moti biotransformavije levodope v dopamin.

Poleg levodope se v terapiji uporabljajo tudi drugi agonisti dopamina, na primer bromokriptin.

V zdravljenju se uporabljajo tudi zaviralci katehol-O-metiltransferaze, ki zavirajo razgradnjo dopamina.

Med nemedikamentne načine zdravljenja spada stimuliranje nevronov z implantiranimi elektrodami.