- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Psihiatrična zdravstvena nega

DEFINICIJA – Psihiatrična ZN je proces človekove komunikacije, ki vključuje dva človeka: MS in B/V, njun odnos in sodelovanje med njima.

Osnovni namen tega odnosa je B/V pomagati do večjega uspeha in zadovoljstva v življenju.

Psihiatrična ZN je specialno področje sestrske teorije in prakse – je nega ljudi s patološkimi miselnimi procesi in drugimi motnjami osebnosti, ki se manifestirajo tako močno, da onemogočajo zdravo oz. normalno življenje.

Naloga MS v psihiatrični službi je, da v mejah možnosti preprečuje te motnje in jih pomaga odstranjevati.

Njen končni cilj pa je popolno duševno zdravje posameznikov in družine v skupnosti (WHO).

Zelo pomembno je: ·

–          sprejetje B/V – prvi stik z njim

–          zaupanje med MS in B/V

–          razumevanje B/V – sposobnost empatije in

–          poštenje – pošten odnos do B/V

Odnos in komunikacija sta pomembna elementa ZN in to povsod ne samo v psihiatrični ZN.

Kako bi danes opredelili psihiatrično ZN?

–          Poznamo splošne definicije ZN, ki so sprejete v SLO.

–          Psihiatrična ZN je specialno področje prakse ZN, ki se ukvarja s posameznikom, z duševnimi težavami in motnjami, z družino ali širšo skupnostjo v primarnem, sekundarnem in terciarnem zdr. varstvu.

Njena osnovna značilnost je medosebni odnos med MS in B/V, usmerjen v prizadevanje pospeševanja in podpiranja vedenja, katerega cilj je razvoj osebnosti in prilagojeno funkcioniranje

MODEL MEDSEBOJNIH ODNOSOV

TM H. Peplau, ki spada med teorije interakcij

To pomeni:

POTEK TERAPEVTSKEGA ODNOSA

1. Faza orientacije

ü  MS in B/V sta si ob srečanjih tujca

ü  vzpostavljanje med-osebnega odnosa in zaupanja

ü  B/V sprejeti kot partnerja

ü  ustvarjanje terapevtskega ozračja

ü  pomoč B/V pri orientaciji, informacije

ü  opazovanje in ocena B/V stanja

2. Faza indentifikacije

B/V postaja jasno, kaj se z njim dogaja

odnos med MS in B/V se poglablja

B/V se identificira z MS

išče rešitve za svoje probleme, o tem razpravlja z MS

3. Faza interakcije

–          B/V ima že jasno izoblikovano sliko glede svoje bolezni

–          prevzema aktivno vlogo v terapevtskem procesu

–          išče informacije in izkorišča vse možne vire pomoči

–          MS vzpodbuja neodvisnost in aktivnost B/V

4. Faza razrešitve

v  B/V dela načrte za prihodnost, postavlja si nove cilje in prevzema

v  odgovornost zase

v  odpove se identifikaciji in vlogi bolnika

v  MS in B/V skupaj pregledata vse faze in oživljata izkušnjo odnosa

v  pregledata dosežene cilje in ovrednotita napredek

ČESA SE MS BOJI V ODNOSU Z PSIHIATRIČNIM B/V?

ü  nasilja na strani B/V

ü  zavrnitve, občutka nemoči

ü  strah pred duševno boleznijo

ü  izkoriščanja in odvisnosti bolnikov

 

VLOGE MS V PSIHIATRIČNI ZN

–          Prva, ki je opredelila vloge MS je bila teoretičarka H. Peplau.

–          Potrebno je poznavanje vlog MS na vseh področjih in s tem poznavanje možnosti delovanja ZN

–          Psihiatrična MS mora imeti znanja iz različnih področij

–          Znanja uporablja v različnih vlogah, v vseh fazah terapevtskega odnosa, vloge so usmerjene v medsebojne odnose in so v pomoč B/V

–          MS preko izvrševanja različnih vlog zadovoljuje B/V potrebe in tako deluje za B/V rast in razvoj njegove osebnosti, kar je tudi glavni cilj psihiat. ZN

–          MS mora poznati svoje vloge, da spozna in se zave svojih možnosti pri pospeševanju zdravljenja ljudi z duševnimi motnjami

–          Vloge ZN se prepletajo in se smatrajo kot najnujnejše, kar mora MS storiti za bolnika

–          Pri izvrševanju svojih vlog MS uporablja svoje strokovne znanje, izkušnje, svojo osebnost, samo sebe

Najpomembnejše vloge psihiatrične MS

ü  MS ustvarja terapevtsko okolje,

ü  MS je učiteljica

ü  MS je svetovalka

ü  MS je bolnikova zagovornica

ü  MS je nosilka sprememb in raziskovalka

ü  MS je izvajalka ZN – strokovna vloga MS

ü  MS je terapevtka

ü  MS je nadomestna mati

ü  MS je družbena delavka

Pri delu se moramo truditi, da naše vodenje vpliva pozitivno na bolnika in tudi sodelavce.

Pri zagotavljanju prijetnega okolja so pomembni:

–          Odnosi (tudi med osebjem)

–          Urejenost prostorov – toplost, domačnost,..

–          Programi – delavna terapija, FTH, interesne dejavnosti

V vlogi učiteljice B/V poučujemo:

V vlogi zagovornika smo, ko delamo v dobrobit bolnika. Vloga zagovorništva zahteva dobro klimo – profesionalno klimo, kjer so odnosi med zaposlenimi dobri, profesionalni.

Vloga družbene delavke je mišljena v smislu pojavljanja v družbi z namenom razbiti mit o ²psihiatričnem bolniku².

OSEBNOSTNE LASTNOSTI, KI SO POTREBNE MS

Zavedanje ® zavest o sebi, o stvareh, ki nam predstavljajo neko vrednoto, svoje enkratnosti

Spoštovanje ® sebe in druge

Zaupanje ® v sebe, v druge

Sprejetost ® B/V sprejmemo takšnega kot je

Iznajdljivost ® ustvarja okolje, ki bo na B/V delovalo ugodno

Poštenost ® pozitivna zavzetost, občutenja in dejanja morajo biti skladna)

Empatija ® razumevanje, dovzetnost za B/V občutke

Pristnost ® odkritost, vljudnost, poštenost in iskrenost v medsebojnih odnosih

Pozitivna usmerjenost ® – pomaga B/V vsak dan narediti bolj sprejemljiv

Humor ® kot spodbuda, razvedrilo

Samozavest ® osebna, poklicna

Upanje ® kot uteha za bolnike in svojce

Občutek za etiko in odgovornost ® MS prevzame nase odgovornost za svoje vedenje in ravnanje

Čustvena zrelost ® trdnost, uravnovešenost, psihično zdrava

SKUPNOSTNA SKRB ZA BOLNIKE S PSIHOZO

Da ne prihaja do pogostih hospitalizacij potrebujejo bolniki predvsem:

Za uspeh skupnostne skrbi je pomembna kontinuiteta dela, ki jo zagotavljamo s koordinacijo med ustreznimi službami:

–          državnimi ustanovami: psihiatrično bolnišnico, zdr. domom, centri za socialno delo, zavodom za zaposlovanje, stanovanjski sklad, zavodom za šolstvo itn.

–          nevladnimi organizacijami: Organizacijo za duševno zdravje ŠENT, Odbor za novosti v duševnem zdravju – ALTRA, Ozara, zagovorništvo,

–          neformalno socialno mrežo: svojci, skrbniki, prijatelji, skupine za samopomoč, soseska

 

ORGANIZACIJA SKRBI – NAČELA DELA

–          Je način razdeljevanja in povezovanja služb v korist uporabnikov služb za duševno zdravje.

–          Namenjena je občutljivim posameznikom z dolgotrajnimi in ponavljajočimi se duševnimi motnjami.

–          Član tima prevzame odgovornost za posameznega bolnika, deluje kot povezovalec ali razdeljevalec pomoči različnih služb.

–          Je zagovornik bolnika.

–          Vzdržuje terapevtski odnos, spremlja bolnikovo napredovanje in zdravje, ter načrtuje socialne in zaposlitvene dejavnosti.

Usmeritve organizacije skrbi:

NALOGE ORGANIZACIJE SKRBI:

ü  najti tiste, ki potrebujejo pomoč

ü  ugotoviti, kakšne so njihove potrebe

ü  oblikovati ponudbe – katere službe potrebujejo

ü  koordinirati razdelitve pomoči

ü  preverjati zadovoljnost uporabnika

ü  ocenili učinkovitost služb

ü  prilagajati oblike skrbi

Ravni posegov:

–          individualna – s posameznikom (svetovanje, učenje, spretnosti, zagovorništvo)

–          mrežna – zagotavljanje služb za uporabnike, skrbnike, družine

–          sistemsko – izobraževanje javnosti, lobiranje za sredstva in prostore

CILJI SKUPNOSTNE SKRBI

 

 

DOBRE SKUPNOSTNE SLUŽBE ZAGOTAVLJAJO

– Stalno skrb na bolnikovem domu,  – Krizni posegi
– Dnevni centri                                      – Stanovanjske skupine
– Zaposlovanje                                      – Skupine za samopomoč
– Izobraževanje                                     – Zagovorništvo
– Svetovanje

DOBRE SKUPNOSTNE SLUŽBE OMOGOČAJO

 

SAMOMOR

V SLO je količnik samomora nad 30 (število smrti na 100.000 prebivalcev)

–          je dejanje, s katerim se človek usmrti

–          je dejanje človeka, ki se želi rešiti iz neznosne življenjske situacije in ne vidi ustreznejše rešitve problema

–          je odločitev, možnost, izhod, zaključek, ki jo ima na razpolago vsak posameznik

Ima nekatere značilnosti

Do samomora ne pride zaradi enega udarca, na delu je več dejavnikov, ki izvirajo iz njega in okolja

à zunanji vzroki: samomor ali poskusi samomora bližnjih, družinski, zakonski prepiri, šolski neuspeh, delovno okolje, ekonomsko politični vplivi, letni časi, telesna bolezen, invalidnost, zloraba alkohola…

à notranji vzroki: spol, starost, osebnostne lastnosti, način življenja, družinsko življenje v mladosti, odvisnost od alkohola, drog, genetski dejavniki v smislu duševnih motenj, prejšnji lastni samomorilni poskusi, kronična bolezen

–          odločitev za samomor se ne porodi v trenutku: je le zadnje dejanje dolge drame, ki se je začela v zgodnji mladosti, ko se je oblikoval značaj (vzgoja – zavrt, osamljen)

–          ni samo premočrtna težnja v smrt, temveč je hkrati nebogljen klic na pomoč človeka v stiski (rezultanta dveh nasprotujočih si motivov).

 

Zakaj je Slovenija tako obremenjena s samomori ?

Vlogo ima: geografska lega, meteorološke razmere, kulturno, zgodovinske in socialno politične okoliščine, vrednostni sistem, način vzgoje otrok, odnos do izražanja agresivnosti, značaj, osebnostne lastnosti človeka, zlorabe drog).

Klinična razdelitev avtoagresivnega vedenja

  1. INDIREKTNO SAMOUNIČEVALNO VEDENJE – posega v življenje mnogih ljudi, povzroča veliko škode
  2. SAMOMORILNA RAZMIŠLJANJA (FANTAZIJE) – načelno ali konkretno o načrtu
  3. SAMOMORILNE TEŽNJE – gre za indirektno vedenje, ki se še ni realiziralo s samomorilnim dejanji
  4. PARASUICIDALNA PAVZA – beg človeka iz neznosne situacije, zanika željo po smrti, dejanja so videti kot poskus samomora
  5. SAMOMORILNE GROŽNJE – človek grozi, a še nič ne naredi
  6. NAMERNO SAMOPOŠKODOVANJE – ljudje zanikajo samomorilski poskus, so presenečeni nad dejanjem
  7. PARASUICIDALNA GESTA – grožnja z opozorilnim ali demonstrativnim značajem, združena z manj nevarnim dejanjem usmerjenim k sebi
  8. POSKUS SAMOMORA – avtoagresivno vedenje, ki ga je posameznik pričel in izpeljal s težnjo po uničenju in klicem na pomoč
  9. SAMOMOR – dejanje s katerim se človek usmrti

7 najpogostejših vprašanj – ali samomor lahko preprečimo?

1. Kaj doživlja človek , ki poskuša ali napravi samomor?
2. Ali vsakdo, ki poskuša samomor, resnično želi umreti?
3. Kaj so najpogostejši vzroki za samomorilno dejanje?
4. Kdo je bolj obremenjen s samomorom – mladi ali stari?
5. Ali moremo in smemo razlikovati samomor in poskus samomora?
6. Ali lahko predvidimo in ocenimo suicidalno nevarnost?
7. Kako ukrepati, ko ugotovimo, da nekdo razmišlja o samomoru?

Ukrepanje pri b/v s samomorilno ogroženostjo

1. KORAK: psihološka pomoč

ü  Pokažite bolniku, da ga sprejemate in razumete v njegovi stiski in samomorilni ogroženosti;

ü  Spomnite se, da krize ne trajajo večno in da so ozdravljive, ter s tem seznanite bolnika;

ü  Podpora MS v smislu “tukaj sem in name lahko računate” naj bo jasna in tudi izrečena, če je to potrebno;

ü  Očitna samomorilna ogroženost bolnika je urgentna, življenjsko nevarna situacija in kot taka zahteva številne izredne ukrepe

 

 

2. KORAK: zdravila in psiho terapevtska pomoč zmanjšujeta intenzivnost depresivne klinične slike, s tem pa tudi samomorilno ogroženost.

3. KORAK: vzpostavitev stikov z drugimi, za človeka čustveno pomembnimi ljudmi kot tudi službami – s privolitvijo bolnika. S tem se zmanjša osamljenost, možnost vzpostaviti antisuicidalni pakt.

4. KORAK: napotitev k psihiatru, ko ni izboljšanja klinične slike in se samomorilna ogroženost poglablja.

5. KORAK: napotitev v psihiatrično bolnišnico, na varovani oddelek.


TOČKOVANJE samomorilne ogroženosti:

–          max = 10 točk

–          0-2 svetovanje

–          3-4 psihiater – follow up

–          5 – 6 potencialna hospitalizacija

–          10 nujna hospitalizacija

PREVENTIVA SAMOMORA

PRIMARNA:

–          sloni na večletnih opazovanjih in analizah samomorilnosti in podobnih pojavih

–          vpliva na odstranjevanje okoliščin in življenjskih dogodkov, ki ustvarjajo na eni strani dispozicijo za samomorilno dejanje in na drugi strani provokativno situacijo

CILJ P.P. – Doseči tako naravnanost ljudi, ki bi jih pripeljala do bolj zdravega življenja in zadovoljivega reševanja konfliktov

SEKUNDARNA: – posveča posebno skrb najbolj ogroženim in pri katerih je možnost reševanja težav na destruktiven način

–          organizira se preko centrov


TERCIARNA
: – zajema zdravljenje in rehabilitacijo oseb, ki so se poškodovale s samomorilnim dejanjem

CILJ :

–          Do leta 2000 doseči trajno zmanjševanje pojavnosti duševnih motenj

–          izboljšati kvaliteto življenja ljudi s tovrstnimi motnjami

–          doseči zmanjševanje samomora in poskusa samomora

Intervencije ms pri samomorilno ogroženem bolinku so:

–          Vprašati (odkrit pogovor – razbremenitev, uvid)

–          Poslušati (slišati, razumeti)

–          Oceniti suicidalno ogroženost (dejavniki tveganja, psihološki in telesni znaki)

–          Ukrepati, če je potrebno (nepretrgano varovanje, odstranitev nevarnih predmetov, sklenitev antisucidalnega pakta)

 

KAJ JE PSIHOZA

Povečana občutljivost na stres. Psihoza je rezultat razlike med stopnjo občutljivosti in stresom, ki smo mu izpostavljeni. Na izbruh psihoze poleg bioloških dejavnikov vplivajo tudi socialni.

VZROKI so v sami zgradbi in delovanju možganov ter neravnovesju nekaterih kemičnih prenašalnih snovi v možganih, ti. nevrotransmitorjev.

Dva nevrotransmitorja – pomembna za psihozo – sta Dopamin in Serotonin. Pri bolnikih s psihozo je ravnotežje med temi snovmi moteno (zdravila pomagajo vzpostaviti normalno ravnotežje). Opisane spremembe nastanejo zaradi dednih vzrokov in nepravilnosti v razvoju ploda. Bolniki s psihozo so čezmerno občutljivi na dražljaje ali stresne situacije, ki izvirajo iz okolja.

Prodromi, ali svarilni znaki, ki napovedujejo psihotično epizodo

raje ostaja sam, kot v družbi

pozablja stvari

vidi ali sliši drugače

zvoki so bolj intenzivni, predmeti se spreminjajo

svet okoli sebe gleda drugače kot prej

mišljenje postane neobičajno, bere misli drugih, drugi berejo njegove misli

postaja sumničav, ljudje govorijo o njem, stvari dobijo poseben pomen

pripravlja se zarota

težko se osredotoči, vsaka malenkost ga zmoti

je potrt ali žalosten, pa ne ve zakaj, loteva se ga tesnoba

vse mu je prenaporno, primanjkuje mu energije

je pretirano občutljiv, hitro se razburi

ponoči slabo spi, več spi preko dneva

težje sprejema pravila, se ne drži dogovorov

manj je vztrajen

vedno manj se zanima za stvari okrog sebe

ne skrbi za osebno higieno, izgled

zdi se, da postaja neznosno občutljiv, ranljiv

se umika v svoj svet, a se boji osamljenosti

DELO S SVOJCI OSEB S PSIHOZO

Izražena čustva – IČ (expressed emotion – EE)

Nizek IČ:

–          manj relapsa bolezni

–          pozitivne pripombe  toplina

–          zaščiteno okolje

Visok IČ:  –  več relapsa bolezni,   –  zgrešena  komunikacija
– veliko kritičnih pripomb in globalnimi ocenami sovražnosti
– emocionalne hiperangažiranosti (samožrtvovanje, hiperprotektivnost)
– prevelika mera identifikacije z B/V,

Cilji in oblike obravnave družine oseb s psihozo

ü  izboljšati čustveno vzdušje in sporazumevanje v domačem okolju bolnika in s tem

ü  ugodno vplivati na potek bolezni in

ü  kvaliteto življenja bolnika in celotne družine,

ü  izboljšati sodelovanje z medikamentoznim zdravljenjem

ü  poznati simptome bolezni in reagirati v skladu s tem

ü  prepoznati prodrome relapsa in v zvezi s tem ustrezno ukrepati

ü  zmanjševati psihološko breme v družini (občutki krivde, stres, žalost, problem stigmatizacije)

ü  sproščali nakopičena negativna čustva

Oblike pomoči

–          psiho-edukativne (v obliki informacij, pomoč z literaturo)

–          psiho-terapevtske (skupine staršev, družinska terapija)

 

SHIZOFRENIJA ali duševna razcepljenost

Je ena najtežjih duševnih bolezni in se pojavlja v približno 6 %. Običajno bolezen nastopi med 15 in 30 letom. Bolezen se lahko pojavi počasi (skoraj neopazno, nihče ni pozoren) ali pa nenadoma (burna simptomatika).

Sama bolezen nato poteka valovito – akutni fazi sledi izboljšanje

Kaj potrebuje oseba s shizofrenijo

Kaj potrebujejo družine

 

 

Nekateri ukrepi pri obravnavi b/v s shizofrenijo

1. Zgodnje prepoznavanje znakov bolezenskega procesa

v  vzpostavimo pogoje za zaupljiv in zanesljiv odnos

v  opredelimo probleme in priložbe (družina, služba, način prehranjevanja…)

v  opredelimo posamezne motnje (blodnje, halucinacije, čustvene motnje)

v  identificiramo morebitne stresne dogodke

v  ocenimo dejavnike tveganja (zlorabe, avto in heteroagresivno vedenje)

v  ocenimo socialno situacijo (odnose, podporno mrežo, samokontrolo)

v  ocenimo stališče družine o (vedenju B/V, pričakovanjih, poznavanju bolezni)

2. izvajamo programe za večjo informiranost svojcev, B/V, javnosti

Zdravljenje shizofrenije je danes veliko uspešnejše kot pred leti. Seveda pa se pri nekaterih bolezen tudi poslabša in tedaj je potrebna ponovna hospitalizacija

MS SPREMLJA BOLNIKA NA POTI DO OZDRAVITVE

Najpomembnejše je:

poiskati človeka, ki mu zaupa

se naučiti živeti, pridobiti samozavest,

prevzemati obveznosti in skrbeti zase

vključiti se v delovne aktivnosti

se naučiti vse o bolezni in zdravljenju

se soočiti s svojimi čustvi in preobčutljivosljo

vzdrževati stabilnost in ravnotežje

dvigniti fizično kondicijo

zagotoviti dovolj spanja in ritem spanja

prepoznati stresne situacije, se jim izogibati, spoprijeti

organizirati dnevne dejavnosti

ne uživati drog, tobaka

skrbeti za stike z drugimi

ukvarjati se s stvarmi, ki ga sproščajo, hobije

prevzemati odgovornosti in dolžnosti

vključiti se v program psiho-edukacije

 

CYCLOPHRENIJA

ali nihanje razpoloženja, ki poteka v napadih maničnega ali depresivnega razpoloženja.

KAKO PREPOZNAMO NIHANJE RAZPOLOŽENJA

DEPRESIJA                                                                           MANIJA

– utrujenost                                                                         – nenavadna veselost

– slaba koncentracija                                                         – slabo spanje

– socialna odtegnitev                                                         – zgodnje zbujanje

– nejasno mišljenje                                                             – veličinske ideje

– sovraštvo do sebe                                                            – nezavrto seksualno vedenje

– nizka samo-podoba                                                         – hitro in prisilno govorjenje

– samomorilne misli                                                           – prevelika dejavnost

– izguba libida                                                                      – veliko načrtov

– zgodnje zbujanje s tesnobo                                            – zapravljanje

– sprememba apetita                                                         – pretirana razburljivost

– izguba sposobnosti za uživanje v stvareh                    – samo-zaverovanost


Samoobvladovanje manije

je proces prevzemanja vse večje odgovornosti za svoje zdravje. Potrebno je učenje o bolezni in razvijanje spretnosti, da prepoznamo in nadziramo nihanje razpoloženja.

RAZLOGI za samoobvladovanje manije

TEHNIKE obvladovanja manije

–          opustite vsa poživila in poživljajoče dejavnosti (alkohol, kava, tobak, čaj, zabave)

–          dobro se naspite (sprehodi, uspavala)

–          dobro jejte zavarujte se proti sebi samem

–          odložite velike odločitve

–          odpovejte važne sestanke

–          postavite si mejo zmožnosti za svojo porabo denarja

–          napišite načrt za svoj dan in določite čas za vsako dogajanje

–          omejite vožnjo ali prenehajte voziti

–          delajte stvari, ki vas pomirjajo (pospravljanje, obiski, kontrola vedenja in misli)

 

Kako pomagati depresivnemu

ü  Najpomembneje je, da depresijo prepoznate kot bolezen in je ne zamenjate z začasno žalostjo.

ü  Ne obtožujte depresivnega, da je manj bolan, kot pripoveduje, ali da nima “trdne volje”, da bi se “spravil skupaj”

ü  Ne bodite nestrpni do njega in spodbujajte prepričanje, da je depresija huda, vendar le začasna bolezenska motnja.

ü  Depresivnega poskušajte razumeti, bodite z njim potrpežljivi in spodbudni.

ü  Pogovarjajte se z njim in ga tudi pozorno poslušajte. Ne preslišite misli o samomoru, ki so pogosto izrečene in prevečkrat prezrte!

ü  Pojdite z depresivnim ven, na sprehod, v kino, v družbo.

ü  Vztrajajte pri povabilu, tudi če je sprva zavrnjeno

ü  Spodbujajte ga k aktivnostim, ki so ga nekoč veselile, vendar ne zahtevajte preveč od njega. Prevelike zahteve lahko namreč povečajo njegove občutke neuspešnosti

Kako si lahko v depresiji pomagate sami

ne postavljajte si težko dosegljivih ciljev in ne nalagajte si prevelikih odgovornosti

razdelile velike naloge v več manjših

ne pričakujte od sebe preveč

poskušajte biti v družbi

udeležujte se dejavnosti, ki vas lahko razvedrijo

vzemite si čas za vsakdanje aktivnosti

skrbite za svoje telesno počutje in telesno kondicijo

ne utapljajte svoje potrtosti v alkoholu

odložite velike življenjske odločitve

ne pričakujte, da bo vse na hitro prešlo samo od sebe

nikar ne premlevajte svojih črnih misli

govorite o svojih težavah

ne jemljite nobenih zdravil po lastnem preudarku

Samoobvladovanje

Samoobvladovanje je proces povečevanja odgovornosti

za vaše zdravje.

Njegovo izvajanje naj bi vodilo k: – redkejšim sprejemom v bolnišnico
– boljšim odnosom
-povečani zmožnosti obdržati zaposlitev

Prvi koraki

–          pišite dnevnik – vsaj en stavek na dan;

–          naučite se čim več o svoji bolezni in zdravilih;

–          vprašajte svojega zdravnika, če lahko prilagajate svoja zdravila svojemu razpoloženju – samostojno jemanje zdravil

Za depresijo

Za manijo

–          prekinite s čajem, kavo in drugimi kofeinskimi poživili;

–          spanje je bistveno: spremenite svoj dan tako, da si boste zagotovili dovolj spanja;

–          zaščitite se pred samim sabo; nobenih velikih odločitev in naredite potrebne korake, da ne boste preveč zapravljali;

–          dejavno se poskušajte pomiriti: delajte, kot da ste depresivni; nasprotujte veličinskim predstavam z negativnimi potrditvami.

DOLGOROČNO pa spoznajte, da je veliko tega kar lahko naredite.

Za začetek:

–          bolje se spoznajte;

–          ostanite telesno zdravi;

–          gojite podporne odnose

ZN BOLNIKA Z NASILNIM VEDENJEM

Klinično ozadje:

a)      primarno (prizadete kritične anatomske strukture možganov-tumorji)

b)      sekundarno (ko na provokacije iz okolja odgovarja z nasiljem)

c)       terciarno (zunanje dogodke dojema kot sovražno – psihoza)

Oblike nasilnosti:

  1. pasivna (kaže z anksioznostjo, odklanja sodelovanje)
  2. besedna (grozijo, preklinjajo, kričijo)
  3. fizična (napada druge ljudi ali se znaša nad predmeti)

Preventiva:

a)      primarna (usmerjena k preprečevanju nastanka bolezni)

b)      sekundarna (zgodnje prepoznavanje bolezni in ukrepanje)

c)       terciarna (zmanjšanje posledic bolezni)

INTERVENCIJA ZN PRI NASILNEM BOLNIKU

ü  vzpostaviti,dober odnos z B/V (še pred nasilnim izbruhom)

ü  odkriti vzroke B/V vznemirjenja

ü  pomoč B/V, da govori o svojih občutkih in problemih

ü  upoštevati dejavnike, ki povečujejo nasilnost (število bolnikov, vrste patologije, odnos in število osebja, slaba organiziranost dela)

ü  zmanjšati stimulativne dejavnike

ü  biti ob bolniku, ko je napel, ogrožen

ü  zaščititi druge bolnike in osebje pred nasiljem

ü  postaviti omejitve

ü  uporabiti jasno komunikacijo (ena oseba, brez zakaj)

ü  poklicati pomoč

ü  strokovno uporabiti sredstva za umiritev m omejevanje gibanja B/V

ü  dokumentirati vse postopke in opisati bolnikovo vedenje

ü  ZV (učiti B/V in svojce o ustreznem načinu reševanja problema)

 

 

 

 

 

 

 

 

NEMIRNI B/V

Nemir je doživljanje siljenja k aktivnosti z občutenjem energije, ki išče usmeritev (z intenzivno potrebo) po gibanju in nezmožnosti, da bi mirno ležal, sedel in s spremljajočimi motnjami vedenja, čustvovanja in mišljenja.

Vzroki nemira

–          kvalitativne motnje zavesti

–          kvantitativne motnje zavesti

–          ambivalentna situacija/istočasna prisotnost nasprotujočih motivov

Pomembno pri prepoznavanju nemira:

prepoznati in oceniti opozorilne znake nemira

opazovati hitrost stopnjevanja, spreminjanja znakov nemira

poznati pojavne oblike

oceniti (grobo) bolnikovo zavest

oceniti kognitivne funkcije

merjenje vitalnih znakov (RR, TT, dihanje, pulz)

merjenje saturacije

oceniti prisotnost bolečine

oceniti možnost krvavitve, zastrupitve

opozoriti na najpomembnejše izvide preiskav

poznavanje in ocena stranskih učinkov terapije

natančno poročanje in dokumentiranje

 

INTERVENCIJE MS:

 

 

 

 

 

 

PROGRAM ZN IN ZDRAVLJENJE B/V S SINDROMOM ODVISNOSTI

1. Faza priprava bolnika na zdravljenje :
Motivirati, izpeljati diagnostični postopek, pripraviti svojce za sodelovanje, doseči abstinenco od droge, dogovoriti se za ustrezno obliko zdravljenja

2. Zdravljenje v bolnišnici ali zunaj bolnišnični skupini poteka v več fazah:

3. Nadaljevanje zdravljenja in rehabilitacija v okviru KZA (pogoj je abstinenca bolnika) traja več let.

Cilji so dolgoročni: nadaljevanje rehabilitacije na telesnem, psihičnem in socialno-ekonomskem področju. Zdravljenec naj bi si življenje uredil tako, da bi zmogel svoje probleme reševati brez droge.

 

PRAVICE DUŠEVNIH BOLNIKOV

Listina pravic duševnih bolnikov, ki je javno razobešena v vseh ameriških psihiatričnih ustanovah zajema pravice do:

Tako je v Ameriki kako je pa pri nas?

Glejte Zakon o duševnem zdravju!