- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Psihologija bistvo 2011

PREDMET PSIHOLOGIJA

Duševni pojavi,osebnost,obnašanje.Psihologija naj bi preučevala nematerialne duševne pojave, to pa so naša doživljanja, zaznave,predstave, misli, čustva. Introspekcija-notranje opazovanje in ekstraspekcija-zunanje opazovanje-behaviorizem.

KLINIČNA PSIHOLOGIJA

Klinična psihologija (uporaba psiholoških znanj in veščin v zdravstvu), Psihološka diagnostika, Psihoterapija, Nevropsihologija, Forenzična psihologija

RAZLIKE MED PSIHIATROM IN PSIHOLOGOM

PSIHOLOG ŠTUDIJ PSIHOLOGIJE 4 LETA, SPECILAIZACIJA- KLINIČNI PSIHOLOG

PSIHIATER ŠTUDIJ MEDICINE 6 LET, SPECIALIZACIJA IZ PSIHIATRIJE

OSNOVNE ZNAČILNOSTI GLAVNIH SKUPNIH TEORIJ

Biološke: geni,temperament,živčni sistem. Psihodinamske: nagoni,superego,dva dela duševnosti-zavest in nezavedno. Kognitivne: procesi predelovanja in oblikovanja informacij,spoznavni procesi. Vedenjske:pogojevanje in učenje. Socialne:komunikacija,socialni fenomeni. Biološke (temperament, geni, živčni sistemi, nevrotransmiterji)

METODE PSIHOLOŠKEGA SPOZNAVANJA

sistematično opazovanje: ocenjevalne lestvice, check liste, vrednotenje,klasificiranje podatkov, program akcije.

Eksperiment: primerjava rezultatov dveh skupin: eksperimentalno in kontrolno.

statistično opazovanje: vzorci izbrani po slučaju,rangiranje in distribucija podatkov, primerjanje podatkov.

SPONTANO, NATURALISTIČNO IN NADZORNO OPAZOVANJE

Spontano-samoopazovanje,beleženje misli,čustev

Naturalistično-v naravnem okolju opazovanca kar prinaša slabosti,če oseba ve da je opazovana ni nujno,da se bo takrat pojavilo želeno vedenje

Nadzorovano-načrtovano,simulirano,sistematično,nenaravno

EKSPIRIMENT Psihološka  metoda spoznavanja, nadzorovani pogoji, eksperiment v terapiji.

KORELACIJSKO IN MULTIVARIANTO RAZISKOVANJE

KORELACIJSKO-iskanje odnosa med sprejemljivkami,ki se meri z korelacijo. Namen je iskanje povezav. Prednosti so več sprejemljivk,naravno in manj kontrole.

MULTIVARIANTNO-več spremenljivk, iskanje latentnih dimenzij. Prednosti so uvid v kompleksne odnose, naravno in manj kontrole. Pomanjkljivosti so,da niso možni vzorčni sklepi.

HALO EFEKT

Napake pri ocenjevanju: “halo efekt” – vpliv splošne sodbe na posamezno oceno, pripisovanje uspeha/neuspeha zunanjim in notranjim dejavnikom

ATRIBUCIJSKA NAPAKA Osmovna atribucijska napaka je v tem, da ljudje pri presojanju vedenja drugih podcenjujemo situacijske in precenjujemo osebnostne vplive. Nastane, ko drugega napravimo za  odgovornega , da si bo pomagal sam. Ker nezavedno ne razlikujemo med zunanjim in notranjim, ni pomembno kaj dejansko obstaja

PSIHODIAGNOSTIKA

Merimo vse pomembne duševne in osebnostne lastnosti. Najobsežnejša področja, ki jih merimo s psihodiagnostiko so:sposobnosti, znanje, motivi,stališča. Tehnike pa so intervju in psihološki preiskusi-testi,vprašalniki,ocenjevalne lestvice.

NEVROPSIHOLOGIJA

preučevanje kako se funkcionalne veščine (npr. spomin, jezik, pozornost, branje, načrtovanje, reševanje problemov) spremenijo in vplivajo na vsakodnevno življenje ob možganskih poškodbah

preučevanje povezav in odvisnosti med različnimi mentalnimi procesi

diagnosticiranje na podlagi objektivnih psiholoških testov, ki merijo poškodbe in motnje možganov

analiza posledic možganskih poškodb ali bolezni in procesov, ki ljudem pomagajo pri okrevanju in/ali prilagajanju na nove življenjske pogoje

FORENZIČNA PSIHOLOGIJA

Ukvarja se s psihologijo udeležencev pri kriminalu, predvsem storilcem kaznivih dejanj, pa tudi prič in žrtev kaznivih dejanj.

BIOPSIHOSOCIALNI POGLED NA BOLEZEN

Telesnih in psihičnih pojavov ni mogoče obravnavati ločeno, oboji imajo vzajemni vpliv na posameznika in njegovo zdravje.

Zdravstveno stanje, pojav ali potek bolezni je rezultat interakcije med biološkimi, psihološkimi in socialnimi dejavniki

Zdravje ni nekaj samo po sebi umevno, ampak je odvisno od izpolnjenosti posameznikovih bioloških, psiholoških in socialnih potreb.

ZDRAVJE V SODOBNEM SVETU

Za splošno populacijo je zdravje največja vrednota (Ule, 2003), Prosti čas je postal čas za ukvarjanje s svojim zdravjem in svojim telesom, Promocija novega življenjskega stila in vzpodbujanje vedenja, ki podpira zdravje. Novi normativizem: zdravje kot moralna kategorija (Pierret, 1995). Zdravo telo postane znak osebnega dosežka, bolezen pa znak odpovedi in slabosti (Lupton, 2000). V sodobni zahodni kulturi pojem idealnega telesa povezuje med seboj zdravje, lepoto, mladost in normalnost.

MLADOSTNIŠKA KULTURA

Prehod iz otroškega obdobja v odraslo. Obdobje nestabilnosti, Labilnost,upira se normam,odklanja avtoriteto staršev,telesne in hormonske spremembe

NORMALNO, NORMATIVNO,ZDRAVO, PATOLOŠKO

Normalno: statistični, kvantitativni pojem, “tisto, kar je na sredini”, povprečno.

Zdraviti praviloma pomeni določeno funkcijo ali organizem privesti do norme, od katere se je oddaljila.

Normalno še ne pomeni zdravo, kakor tudi nenormalno še ni patološko (Jaspers, 1965).

Normativnost: biti zdrav ne pomeni samo biti normalen v določeni situaciji, ampak tudi biti normativen ob spremembah. Človek je bolan, ko lahko dopusti samo eno norma. (Canguilhem, 1966).

Zdravo – patološko: medicinska, kategorialna pojma, kljub temu da so tudi mnogi pojavi v somatski medicini kvantitativno porazdeljeni.

Zdravje je sposobnost notranje in zunanje prilagoditve (ego psihologija).

ZDRAVJE KOT ZUNANJA IN NOTRANJA PRILAGODITEV

Osebnost kot osrednji psihološki koncept predstavlja kompleksen on koherenten sistem psiholoških struktur in procesov. Od osebnosti posameznika je odvisna njegova prilagojenost in učinkovitost v različnih socialnih okoljih npr. Družinskem in delovnem. Osebnost je povezana z zdravjem.

BIOPSIHOSOCIALNI MODEL BOLEZNI IN REDUKCIONIZEM

Biopsihosocialni pristop pomeni celostno obravnavo pacienta.

Pomemben odnos s terapevti v vseh fazah zdravljenja.

Zdravljenje je komuniciranje: Moč komuniciranja prihaja od avtentičnosti, od ujemanja med besedami in bitjo (Gottschlich, 1998).

Bolnik v procesu zdravljenja ni pasivni objekt ampak aktivni udeleženec, od katerega je v veliki meri odvisen uspeh zdravljenja

OSEBNOST KOT IMUNSKI SISTEM

Od strukture oz. značilnosti osebosti in prilagoditvenih funkcij je odvisno, ali se bo na psihosocialne obremenitve odzval na zdrav ali bolezenski način. Osebnost je na nek način podobna imunskemu sistemu, ki je izpostavljen večjim ali manjšim psihofizičnim obremenitvam.

SOMATOFORMNE MOTNJE: PSIHOSOMATSKE, KONVERZIVNE, HIPOHONDRIČNE…

Konverzivne motnje: telo kot simbol

Hipohondrične motnje: patološka skrb za zdravje

Psihosomatske motnje: motnje telesnih funkcij kot osiromašenje psihičnega življenja

ZDRAVLENJE IN KOMUNIKACIJA

Pogovor je del procesa zdravljenja. Odsotnost komuniciranja lahko ogrozi zdravje. Kdor ne more sporočiti svoje bolečine, ta v svojem duhu ne more razviti tudi nobene zdravilne moči za vodenje bolezenskega dogajanja. Možnost izražanja občutkov, predelava emocij skozi izražanje le-teh, krepi imunski sistem.

AKTIVNOST P. V PROCESU ZDRAVLENJA Bolnik v procesu zdravljenja ni pasivni objekt ampak aktivni udeleženec, od katerega je v veliki meri odvisen uspeh zdravljenja.

SAMOZDRAVLENJE

Pomik bolnikov k samozdravljenju in celostnemu zdravljenju je znak odpora proti pasivni  vlogi bolnika v klasični medicini, kjer prevladuje individualistično paternalistični odnos do posameznika in njegovih problemov.

V klasični medicini ima zdravnik popoln nadzor nad pogledom na bolezen.

To je tudi upor proti tržno individualističnemu odnosu do zdravja kot potrošne dobrine.

Samozdravljenje pomeni, da je bolnik postal aktivni dejavnik medicine (alternativno zdravljenje, skupine samopomoči).

OSEBNOST

Osebnost je relativno trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika (Musek, 1993).

Osebnost kot kompleksen vzorec globoko vtkanih psiholoških značilnosti se avtomatično odraža na skoraj vseh področjih posameznikovega psihološkega delovanja (Millon, 2004).

Osebnost je kompleksen in koherenten sistem psiholoških struktur in proces

 

 

 

TEMPERAMENT IN ZNAČAJ

Temperament- pretežno rirojen način odzivanja na dražljaje (hutrost, intenzivnost in trajnost reakcij)

Značaj- osebnost v ožjem smislu in predstavlja predvsem njene voljne, motivacijske in etično-moralne vidike.

Osebnostni tipi na podlagi temperamenta (Hipokrat – Galen)

Melanholični tip: zanj so značilne počasne, globoke in trajne reakcije, ki so povezane z (zunanjo) neodzivnostjo, občutljivostjo, notranjo labilnostjo, zavrtostjo in pesimizmom;

Kolerični tip: je razburljiv, čustveno odziven, silovit, aktiven, prepirljiv in nezadovoljen. Odziva se hitro, a je zelo spremenljiv in nestabilen v vedenju;

Sangvinični tip je hiter, odziven, živahen, podjeten in produktiven. Je bolj stabilen kot kolerični tip;

Flegmatični tip je neodziven, miren, počasen, vztrajen in stabilen.

TIPI OSEBNOSTI: SHIZOIDNI, DEPRESIVNI, ANANKASTIČNI, HISTERIČNI… Psihoanalitična razdelitev osebnosti

Shizoidni tip: izguba avtonomije, identitete, ego mej

Depresivni tip: izguba medosebnih odnosov, zapuščenost, ločitev, občutja krivde

Anankastični: izguba sposobnosti, moči, konstantnosti, reda, varnosti

Histerični tip: izguba svobode, možnosti, mladosti, priljubljenosti, ljubezni

Tipi osebnosti: čutni, čustveni, miselni, intuitivni Osebnostni tipi po Jungu

Tipi osebnosti: introvertni, ekstrovertni Ta implicitna kategorija povezuje lastnosti kot so molčečnost-zgovornost, nedružabnost-družabnost, zadržanost-živahnost…

TIPI OSEBNOSTI>: A,B,C

A Ekscentriki in čudaki (paranoidna, shizoidna in shizotipska motnja osebnosti);

B Dramatiki (mejna, antisocialna, histrionična in narcisistična motnja osebnosti) ter

C Bojazljivci (izmikajoča, odvisnostna, obsesivno kompulzivna motnja in nespecifične motnje osebnosti).

VELIKIH 5 FAKTORJEV- tipi in dimenzije osebnosti

Ekstravertnost ali surgentnost je sestavljena iz komponent ali potez kot so: zgovoren – molčeč, odkrit – zaprt, pustolovski- previden in družaben – zadržan. Nanaša se na življenjsko področje moči

2 Prijetnost vključuje: dobrovoljnost – razdražljivost, neljubosumje – ljubosumje, prijaznost – neprijaznost in kooperativnost – negativizem.  Opisuje življenjsko področje ljubezni.

3 Vestnost vključuje skrbnost – brezskrbnost, odgovornost – neodgovornost, obzirnost – brezobzirnost in vztrajnost – nevztrajnost. Ta dimenzija je povezana predvsem z odnosom do dela.

4 Emocionalna stabilnost zajema poteze kot so sproščenost – napetost, mirnost, zaskrbljenost, uravnovešenost – vzburljivost, nehipohondričnost – hipohondričnost (zaskrbljenost za zdravje). Ta dimenzija se nanaša na čustva.

5 Kulturnost vključuje smisel za umetnost, intelektualnost – omejenost, olikanost – neolikanost in domiselnost – nedomiselnost. Ta dimenzija se nanaša na intelekt.

FAKTORSKI MODELI OSEBNOSTI: VELIKIH 5 FAKTORJEV

S pomočjo vprašalnikov so nastale faktorske teorije osebnosti.

Iskanje izvornih osebnostnih potez oz. faktorjev osebnosti s pomočjo statističnih postopkov (Allport, Catell, Eysenck, McCrae & Costa).

Glede na to, da izhajamo iz populacijskih norm je vprašanje ali so vsi “primarni” faktorji značilni tudi za konkretnega posameznika.

ALEKSITIMIJA

Aleksitimija…je poimenovana nezmožnost zaznavati čustva pri sebi in pri drugih…
Motnjo so množično začeli zaznavati v 70-tih letih, v zadnjem času pa s pomočjo izpopolnjenih aparatov za merjenje možganskih tokov…raziskujejo vzroke zanjo. Večina aleksitimnih ljudi živi pod nenehnim stresom, imajo kronične bolečine, povišan krvni tlak in druge bolezni povezane s stresom, saj živijo pod nenehnim pritiskom, ker ne opazijo neverbalnih komunikacij in ne zaznavajo nobenih čustev pri drugih ljudeh. Prvi izsledki kažejo, da je morda vzrok v nezadostni povezavi med obema možganskima polovicama…

KONGNITIVNI PROCESI, FUNKCIJE STIL

Kognitivni procesi so tiste psihološke funkcije, ki posamezniku omogočajo odnos z okoljem.

Vključujejo psihološke procese kot so zaznavanje, pozornost, učenje, pomnjenje in mišljenje.

Če želimo da posameznik sprejeme določeno sporočilo iz okolja, mu mora biti najprej fizično izpostavljen, mora postati nanj pozoren, ga potem zaznati, mentalno predelati, ohraniti v spominu, do njega zavzeti določen odnos in na koncu oblikovati odločitve in dejanja, ki so v skladu s posameznikovimi težnjami.

Kognitivni stil nam pove kako posameznik usmerja in razporeja pozornost, sprejema in procesira informacije, organizira misli, jim daje pomen in jih posreduje drugim.

POZORNOST VRSTE

Pozornost pomeni trenutno osredotočenje naše zmožnosti za predelovanje informacij na določen dražljaj.  Pozornost je vedno selektivna: posvetimo se določenim informacijam na račun drugih.

Čim bolj intenzivna je pozornost tem manjši obseg zajema.

Vzdrževana pozornost.

S pozornostjo pa je zelo povezan tudi proces prilagajanja (adaptacije).

Posameznik se je zmožen prilagoditi številnim fizičnim, psihičnim in socialnim situacijam. Ta  proces spremlja občutek prenehanja delovanja dražljajev, ki se ponavljajo, s tem, da na njih nismo več pozorni (npr. neprestan hrup sčasoma »preslišimo«).

Na okolje pa ponovno postanemo pozorni takrat, ko se v njem kaj spremeni.

Vrste pozornosti:

n   Načrtna: npr. iskanje določenih informacij,

n   Vsiljena: ko se določen dražljaj iz okolja ali organizma vsili v našo zavest in;

n   Spontana: je kombinacija prvih dveh. Takrat se ne usmerjamo preveč ozko in smo pripravljeni na sprejem novih dražljajev.

Pri pasivni pozornosti človeku vzbudijo pozornost le zunanji dražljaji (iz okolja), aktivna pozornost pa je rezultat motiviranosti posameznika.

ZAZNAVANJE

Zaznavanje je proces pridobivanja informacij preko senzornih organov, s katerim ljudje selekcioniramo, organiziramo in interpretiramo čutne dražljaje.

Je proces organiziranja senzornega gradiva, ki ni pasivna refleksija ali spontano asociiranje, temveč se razvije s človekovo aktivnostjo.

V zaznavanju posameznik povezuje čutne dražljaje s prejšnjimi izkušnjami in jim v skladu s temi pripiše določen pomen.

Gre za selektivno organizacijo in interpretacijo, posameznik sprejme in predela samo določen del dražljajev, ki so prisotni v okolju.

TEORIJA REPREZENTACIJE

Teorija reprezentacije: pri reprezentaciji gre za “stenografsko” interpretacijo realnosti, senzorni material je selekcioniran (Gregory, 1970)

PROJEKCIJSKA HIPOTEZA

Načelo osmišljanja nejasnih, manj strukturiranih zaznav – percepcija in apercepcija (Frank)

Subjekt vnaša tudi svoje osebnostne značilnosti v razlago nejasnega okolja.

PRAGI DRŽLAJEV

Dražljaji, ki so preveč šibki in ne izzovejo senzornih procesov imenujemo podpražni dražljaji (npr. ultravijolična in infrardeča svetloba).

MIKROTRAVME

Teorije t.i. mikrotravm opisujejo akumulacijo izvenzavestnih dražljajev v organizmu, ki sčasoma (ko se seštejejo) povečano vplivajo na človeka.

SENZORNA DEPRIVACIJA – pomankanje čutnih dražljajev. Lahko vodi do dezorientacije, kroničnega dolgočasja, depresije in celo halucinacij.

PREOBREMENJENOSTlahko vodi k napetosti, anksioznosti, nespečnosti, jezi in celo k nasilju.

To sta stanji, ki vzbujata občutek izgube kontrole in povzročata stres , lahko imata kvarne psihološke učinke na posameznika, ki je izpostavljen eni ali drugi.

UČENJE

Temelji na ponavljanju dražljajev in izvenzavednem osvajanju informacij zaradi ponavljajočih se predstavitev istih dražljajev:

Klasično pogojevanje: učenje poteka ob sodelovanju ojačevalcev, signalov, ki pomenijo nagrado ali kazen za določeno vedenje. Gre za asociacijsko povezovanje nekega nevtralnega dražljaja z nagrado po principu stičnosti, to je sočasnega pojavljanja dveh sporočil;

Instrumentalno pogojevanje: posameznik je aktiven učenec in ne le pasivni sprejemnik, pri čemer je poudarjen pomen ojačevalcev določenega vedenja. To je metoda poskusov in napak. Ljudje izbirajo vedenje, ki prinaša koristi, prijetna občutja, izogibajo pa se vedenjem, ki so prinesla neprijetne posledice.

n   Učenje po modelu– pomeni posnemanje svojih vzornikov oz. pomembnih oseb z namenom biti jim podoben.

n   Otroci se ne učijo le iz posledic svojih dejanj. Zmožni so posnemati druge in tudi presoditi verjetne posledice lastnih dejanj na podlagi opazovanja drugih in s tem posledic, ki jih imajo njihova dejanja zanje (Bandura).

n   Starši in zdravstveni delavci bi morali nastopati kot modeli zdravega življenja.

n   Učenje z vpogledom in povezovanjem– Učenje, ki ni rezultat nekih neposrednih preteklih izkušenj, ampak stara spoznanja prenesemo v nove situacije

n   Gre za povezovanje informacij z drugimi informacijami v spominski mreži, da nastanejo zaokrožene kognitivne enote, ki se vežejo tudi z emocijami.

n   Tudi tukaj deluje načelo stičnosti ali asociacijskih povezav. V naši spominski mreži je polno zvez med posameznimi spominskimi elementi, ki so bolj ali manj trdna. Ko ozavestimo določeno informacijo, se takoj pojavi njena povezava, npr. bela – črna, gori – doli.

n   Naše izkušnje so povezane tudi s čustvi, ki so jih spremljale v preteklosti, npr. prometna nesreča – bolečina, žalost ali TV sprejemnik – užitek. Tako nastanejo prepričanja in stališča.

EMPIRIZEM IN NAVTIZEM

Empirizem (behaviorizem) – človek se rodi kot nepopisan list, vse znanje izvira iz pridobljenih izkušenj.

Nativizem (kognitivizem) – človek se rodi z edinstveno zmožnostjo strukturiranja znanja na poseben način.

TRANSFER: POZITIVNI, NEGATIVNI

Pri tem je pomemben pojem transfer, ki pomeni prenos prej naučenega gradiva ali dejavnosti na novo učenje.  Transfer nam olajšuje novo učenje (pozitivni transfer), v nekaterih primerih pa tudi otežuje (negativni transfer).

SISTEMATIČNA DESENZIBILIZACIJA

To je nežnejši način zdravljenja anksioznosti in fobij. Ljudi najprej naučijo sproščanja kot nasprotja njihovega običajnega avtonomnega odgovora. Potem se učijo to sproščanje uporabljati v hierarhični seriji situacij: najprej si predstavljajo situacijo, ki jim zbuja zmeren strah, potem situacijo, ki povzroča več strahu, zatem gledajo slike in filme in na koncu tega stopnjevalnega procesa se spoprimejo z resnično situacijo ki jim vzbuja strah. Na vsaki stopnji mora posameznik pokazati, da je s sproščanjem zmožen nadzirati situacijo, preden lahko napreduje na višjo stopnjo. To je tehnika, ki zahteva precej časa, a se je pokazala za uspešno pri zdravljenju različnih trdovratnih čustvenih odzivov, ki omejujeo človeka.

BIOLOŠKA POVRATNA ZVEZA

Gre za uporabo katerega koli senzorja, ki zaznava aktivnost avtonomnega živčnega sistema, recimo spremembo v vlažnosti kože, temperature in daje povratno informacijo v obliki kontinuiranega, a spreminjajočega zvočnega signala. Taka povratna zveza lahko omogoči posamezniku, da reakcijo, ki je avtonomni refleks, spravi pod voljni nadzor. Pogosto se nam je težko sprostiti, ker nimamo sredstva s katerim bi presodili, koliko smo bili uspešni pri sproščanju napetih mišic. Takšna povratna zveza zelo olajša učenje popolne sprostitve.

NAUČENA NEMOČ IN DEPRESIJA

Izkušnje nezmožnosti kontrole povzročijo motivacijski, kognitivni in čustveni deficit. Naučena nemoč pomeni, da se naučimo, da naša dejanja ne vplivajo na izid. Depresija: potrebno je ponovno učenje (iz lastnih izkušenj), da so zmožni narediti kaj pozitivnega in vplivati na svoje življenje. Predvidljivost in možnost nadzora sta povezani.

GENERALIZACIJA IN DIFERENCIACIJA

Naučiti pacienta sistematičnih metod za reševanje

problemov ter ostalih problemov v prihodnosti –

Posploševanje (generalizacija) se nanaša na težnjo posameznika, da podobno reagira na različne znake, a jih kljub temu doživlja v nekem smislu podobne.

Diferenciacija- Prilagojena gratifikacija in frustracija omogočajo strukturalizacijo psihičnega aparata.

Separacija se začne z diferenciacijo predstav o selfu in objektu.

Otrok postopoma začne ločevati med seboj in objektom, najprej z vidika telesnega selfa.

Obenem se vrši integracija dobrih in slabih predstav o selfu in objektu ter s tem nevtralizacija in krepitev jaza.

SPOMIN

Spomin je kognitivna sposobnost, da neko sporočilo, znanje, izkušnjo ohranimo in jo uporabimo v nekem drugem času.

Spomin zajema sprejemanje, predelavo, vkodiranje, skladiščenje in priklic informacije.

Ločimo neposredno, kratkoročno pomnjenje (short term memory) in dolgoročno pomnjenje (long term memory). Pri kratkoročnem pomnjenju informacije ohranjamo v zavesti le določen čas, ko jih obdelujemo (od 10 do 30 sekund), dolgoročno pomnjenje pa pomeni (relativno) trajno ohranitev.

Spomin razlikujemo glede na vrste in načine pridobivanja gradiva (besedni, nebesedni, vizualni, auditivni, semantični, epizodični, numerični, proceduralni itd).

Dolgoročni spomin je organiziran v mrežo, ki sestoji iz vozlišč in povezav. Vozlišča so besede, pojmi, predstave, povezave pa so asociacijske in logične zveze med njimi

ASIMILACIJA IN AKOMONDACIJA

Asimilacija je proces prilagajanja novih izkušenj prejšnjim izkustvenim shemam v poteku pomnjenja;

Akomodacija predstavlja prilagajanje starih izkušenj, naučenega gradiva, novim informacijam

RACIONALIZACIJA

Racionalizacija izhaja iz osnovne človekove težnje po smislu in urejenosti sveta. Posameznik skuša ustvariti red in smisel med novimi vtisi, tudi na račun spreminjanja podatkov, ki postanejo tako bolj racionalni, poenostavljeni in konvencionalni.

POZABLANJE povzročajo fiziološki in psihološki procesi.

S psihološkega vidika pozabljamo oz. izrinjamo iz zavesti neprijetne, ogrožajoče ali nepomembne vsebine. Učinek prve in zadnje informacije: najbolj pozabljamo tiste podatke, ki so posredovane na sredini. Na pozabljanje vpliva tudi učenje novih vsebin. Pozabljanje je največje takoj po učenju, pomnjenje pa se povečuje s porazdeljenim ponavljanjem. Pozabljanje je manjše, če je sporočilo predstavljeno in povezano z različnimi modalitetami (vizualno, auditivno, taktilno). Pozabljanje je manjše, če uporabljamo znane izraze (problem zdravstvenih navodil). Prepoznavanje je vedno lažje kot priklic.

MIŠLENJE Pri predelavi informacij uporabljamo tudi mišljenje, ki pomeni odkrivanje novih odnosov med izkušnjami.  Mišljenje je psihična funkcija, ki jo uporabljamo pri reševanju problemov, zunanjih ali notranjih neskladij med različnimi informacijami.  Mišljenje je simbolne narave, ki je nastalo s učenjem jezika, predstavlja obliko »notranjega dialoga«.

INTELIGENTNOST

splošna sposobnost učinkovitega mišljenja in reševanja problemov.

sposobnost učinkovite predelave informacij

sestavljena ali celostna sposobnost posameznika, da ravna smotrno, da misli razumno in učinkovito obvladuje svoje okolje (Wechsler).

dispozicija, pogoj za učenje.

–  verbalna, neverbalna, splošni g faktor, kristalizirana, fluidna

KOLIČNIK INTELIGENTONOSTI

Pojem inteligentnosti temelji na statističnih faktorskih raziskavah in odkritju g faktorja, ki predstavlja prirojeno, splošno mentalno sposobnost (IQ).

Razmerje med mentalno in kronološko starostjo (Stern)

Razmerje med doseženim testnim rezultatom in pričakovanim povprečjem za posameznikov (Wechsler) Kategorije: Nadpovprečna inteligentnost: nad 110, Povprečna inteligentnost: 90-110, Podpovprečna inteligentnost: 80-89, Mejna inteligentnost: 66-79, Podnormalna inteligentnost: pod 65

KOGNITIVNI STILI: introverzivni, ekstraverzivni, mešani

Odkriva h katerim virom informacij je usmerjena pozornost posameznika: v zunanji svet (ekstrovertni) ali notranji svet (introvertni).

Ali posameznik išče otipljive, konkretne informacije iz materialnega sveta (čutni) ali je nagnjen bolj k nejasnim, neotipljivim, abstraktnim in simboličnim (intuitivni).

Naslednja kognitivna lastnost se nanaša na način procesiranja in spreminjanja že sprejetih podatkov. Procesi, ki temeljijo predvsem na razumu, logiki, dokazih in objektivnosti so značilni predvsem za tiste, ki imajo poudarjene miselne funkcije, za razliko od tistih, katerih obdelava podatkov determinirajo emocije, empatija, osebne vrednote in subjektivnost (čustvovanje).

Način organizacije novih informacij odkriva sistematične ali inovativne posameznike. Prvi nove informacije prilagajajo obstoječim, konvencionalnim, standardnim shemam, drugi pa so bolj inovativni, ustvarjalni in spontani

PRAKTIČNA INTELIGENTNOST: čustvena, socialna, moralna, modrost

Inteligentnost ni samo statistični konstrukt sposobnosti v testnih pogojih, inteligentnost se odkriva v kontekstu, v medosebnih odnosih, pri reševanju praktičnih problemov.

Čustvena inteligentnost: zmožnost prepoznavanja, razumevanja in regulacije emocij.

Socialna inteligentnost: spretnosti v medosebnih odnosih, npr. učinkovitost v komunikaciji, reševanju medosebnih problemov, razumevanje sebe in drugih v socialnih situacijah, zmožnost empatije ipd.

Moralna (duhovna) inteligentnost: zmožnost razlikovati med dobrim in slabim v moralno etičnem smislu in zmožnost odločati se v korist tudi drugim ljudem, ne samo sebi. Ne gre samo za poznavanje etičnih pravil, ampak predvsem za odločenost za moralno delovanje.

Modrost ne pomeni samo inteligentnosti, ampak tudi bogastvo znanja, (življenjskih) izkušenj, emocionalne in osebnostne zrelosti, moralnega delovanja in intuicije. Modrost omogoča razumevanje in sprejemanje kompleksne situacije, uspešne izbire, odločitve in prilagoditev okolju. Narašča od otroštva in adolescence v odraslo dobo in se s starostjo ne zmanjšuje.

VPLIVI NA INTELIGENTNOST

psihične motnje, spol, kultura, motivacija

CULTURE FAIR TESTI ( splošna orientacija, spomin učenje, pozornost, resoniranje, reševanje problemov, logićno zaključevanje, govor, senzorika, motorika, koordinacija, izvršilne funkcije, ustvarjalnost, testi mentalnega razvoja)

Ali so testi inteligentnosti pravični? Vpliv starosti, spola, psihičnega stanja, socialnega in kulturnega okolja:

IZVRŠILNE FUNKCIJE So testi specifičnih kognitivnih funkcij in sposobnosti

EMOCIJE, RAZDELITEV

so reakcije subjekta na pomembne dražljaje, ki jih sprejme, ter pripravljajo organizem na prilagojeno vedenje.

Emocionalno oz. čustveno reagiramo samo v situaciji, ki je za nas pomembna.

Emocije vključujejo doživljajski, vedenjski in fiziološki vidik.

Emocije imajo prilagoditveno vlogo in pomagajo organizmu, da prebrodi temeljne probleme obstanka. Emocije določajo odziv posameznika na različne dražljaje iz okolja.

Razdelitev emocij: prijetne – neprijetne; šibke – močne,  kratkotrajne (afekt) – dolgotrajne (razpoloženje),  enostavne (npr. jeza) – sestavljene (npr. veselje + pričakovanje = optimizem), zavestne – nezavedne.

OBRAMBNO VAROVALNI MEHANIZMI: premeščanje, represija, reakcijska formacija, kompenzacija, zanikanje (negacija), projekcija, intelektualizacija, regres, sublimacija, humor, ating-out, acting-in (somatizacija)

Obrambe so psihološki mehanizmi, ki omogočajo zaščito biopsihološke enote v primeru namišljene ali realne nevarnosti. Nevarnost lahko prihaja od zunaj, iz okolja ali pa iz posameznika. To so dražljaji, ki povzročajo boleča občutja posamezniku.

Funkcija obrambe je odpravljanje neprijetnih občutij, prilagoditev spremembam, ohranitev celovitosti in trajnosti biopsihološke enote.

Jeza – premeščanje: Najpogostejši način uravnavanja jeze je, da jo premestimo na drug objekt.

Strah – represija: Represija omogoča, da se ogrožajoča vsebina odstrani iz zavesti. To je proces aktivnega pozabljanja.

Veselje – reakcijska formacija: Reakcijska formacije pomeni spremembo določene emocije v njeno nasprotje. S tem se lažje obvladuje.

Žalost – kompenzacija: Žalost nastane zaradi izgube objekta ali samospoštovanja, kompenzacija pa je način premostitve te dejanske ali namišljene izgube. Ta premostitev je lahko uspešna ali neuspešna.

Sprejemanje – zanikanje: Zanikanje je podobno represiji, kjer skušamo določene vidike realnosti odstraniti iz zavesti s tem, da neželeni vsebini damo nasprotni predznak: »To ni res«. Pri pretiranem sprejemanju, idealizaciji skušamo iz zavesti odstraniti neprijetne strani, da bi nekritično sprejeli objekt v celoti.

Gnus – projekcija: Projekcija pomeni proces premeščanja neprijetnih notranjih vsebin, občutij, na zunanje objekte, situacije ali ljudi.

Pričakovanje – intelektualizacija: Emocija pričakovanja je povezana s potrebo po kontroli, po predvidevanju dogodkov. Intelektualizacija omogoča nadzor na način, da na impulze odreagiramo posredno, na intelektualni ravni. To je bolj zrel obrambni mehanizem, pri čemer npr. medosebne konflikte skušamo rešiti na besedni ravni, z razmišljanjem in razpravljanjem.

Presenečenje – regres: Emocija presenečenja izraža nepričakovano, nekontrolirano doživljanje. Regres omogoči zmanjšanje kontrole pri osebi, ki potrebuje neposredno, motorično odreagiranje. V kriznih oz. izjemnih okoliščinah, namišljenih ali resničnih, bodo ljudje odreagirali na manj zrel način.

MOTIVI

Motivi so vzroki in razlogi dejanj posameznikov.

Izhajajo iz stanja psihološkega ali fiziološkega neravnovesja, katerega posledica je napetost, ki jo posameznik skuša zmanjšati in ponovno vzpostaviti ravnovesje v organizmu.

Motiv je vse tisto, kar nam daje energijo in kar nas usmerja k določenim objektom in dejavnostim.

KONFLIKT MOTIVOV

Različni motivi si lahko tudi nasprotujejo med seboj, kar ustvarja v človeku konfliktno situacijo.

Ta povzroča dodatno napetost in terja odločanje.

POTREBE IN ŽELJE

Potrebe so objektivno stanje (fiziološkega) neravnovesja v posamezniku in sprožijo občutja pomanjkanja.

HOMEOSTATIČNO IN PROGRESIVNO ZADOVOLJEVANJE POTREB

Homeostatično in progresivno zadovoljevanje potreb

Na osnovi potreb se formirajo želje, ki so simbolni izraz pomanjkanja in kot takšne niso vezane na nek konkretni objekt ali situacijo.

HIERARHIJA MOTIVOV (Maslow)

Med motivi obstajajo hierarhični odnosi, ki ob pojavljanju več različnih motivov določajo, kateri motiv bo imel večjo moč in bo prevladal nad drugim.

Tisti motivi, ki so nižje na lestvici, so bolj bazični, kot tisti, ki so višje na lestvici.

Abraham Maslow meni, da so pri posamezniku vsakokrat aktualni le določeni (nižji) motivi, drugi (višji) so vedno potencialni. Takoj ko posameznik zadovolji nižje potrebe, se pojavijo višje. Maslow loči motive pomanjkanja in motive rasti.

Fiziološke potrebe: potrebe po preživetju, hrani, vodi, spanju in počitku, dihanju, telesnem udobju, spolnosti, izločanju itd;

Potrebe po varnosti vključujejo potrebe po fizični zaščiti pred zunanjo nevarnostjo kot tudi potrebe po psihološki varnosti (stabilnost v medosebnih odnosih, zaupanje);

Potrebe po ljubezni in pripadnosti vključujejo potrebe po dajanju in sprejemanju ljubezni in čustvene naklonjenosti in potrebe po pripadnosti določenim osebam oz. socialnim skupinam;

Potrebe po spoštovanju oz. ugledu se nanašajo na potrebo po samospoštovanju, pozitivnem samovrednotenju in doživljanju spoštovanja s strani drugih.

Potrebe po spoznavanju, samospoznavanju in samoaktualizaciji. To so potrebe rasti, ki predstavljajo splošno težnjo po znanju in spoznavanju sveta ter uresničevanju lastnih potencialov in samoaktualizacije.

VREDNOTE: dionizične, apolonske so kognitivne reprezentacije, zavestne predstave človekovih motivov. To je tisto, k čemur naj bi posameznik težil, kar mu je pomembno oz. kar je pomembneje od drugih stvari.

Vrednote predstavljajo visoko cenjene cilje, naše trajno motivacijsko naravnanost.

Dionizične: a) hedonske vrednote (ugodje, čutno uživanje – npr. hrana, pijača; zabava) in b) potenčne vrednote (status, uspeh, dosežki, patriotizem);

Apolonske: a) moralne vrednote (poštenje, dobrota, morala, demokracija, harmonija in blagostanje) in b) izpolnitvene vrednote (spoznavanje, kultura, samoaktualizacija, religija).

STALIŠČA so trajni sistemi pozitivnega ali negativnega ocenjevanja, občutenja in aktivnosti v odnosu do različnih socialnih situacij in objektov. So vrednostne subjektivne izkušnje, ki se nanašajo na neko vprašanje ali na neki objekt ter vključujejo sodbo.

Dispozicijska narava (stališča so trajna duševna pripravljenost za določen način reagiranja);

Pridobljenost (stališča so rezultat socializacije, pridobljenih izkušenj, vplivov okolja);

Delovanje na vedenje (stališča imajo direktivni in dinamični vpliv na vedenje in vplivajo na njegovo doslednost) in;

Sestavljenost (so integracija kognitivnih, emotivnih in dinamičnih funkcij)

Kognitivna komponenta stališča so znanja, mnenja, prepričanja, izkušnje, informacije in vrednostne sodbe o objektu, dogodku, osebi ali situaciji, o kateri oblikujemo stališče.

Emotivna (afektivna) ali evaluativna komponenta stališča so pozitivna ali negativna čustva in ocenjevanja objektov stališč.

Vedenjska oz. aktivnostna komponenta stališča je težnja ali dispozicija posameznika, da deluje na določen način glede na objekt stališč. Tu gre za pripravljenost za delovanje, ne pa za dejavnost samo.

Stališča pomagajo posamezniku, da se orientira in znajde v socialnem okolju, usmerjajo njegovo pozornost k stvarem , ki so zanj pomembne.

Spreminjanje stališč (prepričevanje) je oblika učenja novih stališč in mora zajeti vse tri komponente (kognitivno, emocionalno in vedenjsko).

Stališča so vedno povezana v sisteme stališč, zato spreminjanje posameznega stališča zahteva tudi prilagoditev drugih.

Nekatera stališča so bolj centralna in bolj pomembna kot druga.

KOGNITIVNA DISONANCA

Ljudje prilagajamo nova stališča prejšnjim stališčem, tako da se ohrani konsistentnost celote. Raziskovalci ugotavljajo, da skušamo ljudje nenehno vzpostavljati in ohranjati ravnotežje med informacijami, mnenji, stališči itd.

Disonanca je neskladje med stališči, informacijami in vedenjem. To je neprijetno psihološko stanje, ki ga želimo odpraviti.

Občutek disonance običajno ni odvisen le od posameznega neskladja, ampak ustreza prej razmerju med disonantnimi in kosonantnimi elementi v strukturi stališč za posameznika.

Disonanco lahko znižamo s tem, da zvišamo psihološki pomen tistim sprejetim kognitivnim elementom, ki potrjujejo neko stališče, ali pa znižamo pomen elementom, ki so z njim v nasprotju.

PREPRIČANJA, PRESODKI, MNENJA, VAROVANJA

Prepričanje temelji samo na kognitivni komponenti, stališče pa na vseh treh, ki smo jih omenili (kognitivni, emotivni in aktivnostni). Stališča se razlikujejo verovanj, praznoverij in predsodkov, ki temeljijo predvsem na emotivni komponenti. Mnenja so bolj specifična in nestabilna kot stališča. Predstavljajo konkretna stališča oz. manifestacijo stališča v konkretnih situacijah.

STEREOTIPI

Stereotipizacija je pripisovanje določenih atributov oz. lastnosti posamezniku glede na članstvo v neki skupini (označevanje).

Te značilnosti so pogosto pretirane in posplošene na račun individualnih lastnosti.

Stereotipi lahko slonijo na nacionalnih ali regionalnih značilnostih, rasi, spolu, starosti, telesnih značilnostih.. Stereotip lahko postane samouresničujoča se prerokba (Rosenthal in Jacobson, 1968)

SAMOURESNIČEJOČA SE PRERODBA

Rosental in Jacobson sta naredila eksperiment, ki je to prerokbo jasno pokazal. Učencom so dali izpolniti test inteligentnosti. Nato so naključno izbrali skupino učencev, učiteljem so rekli da so nadpovprečni. Po mnogo mesecih so test ponovili in ugotovili, da je ta skupina bistveno bolj napredovala od drugih otrok. Razlaga: učitelji so se drugače odzvali nanje, jih bolj vzpodbujali in jim dajali več pozitivnih informacij.

STIGMA

So negativne označbe, ki temeljijo na osebnostnih značilnostih (moralne, rodovne, fizične), škodujejo posameznikovi samopodobi in vplivajo na njegovo identiteto. Stigma je posledica doživljanj reakcij drugih ljudi. Problem medicinskih diagnoz in depersonalizacije. Vpliv diagnoze na percepcijo zdravstvenega osebja. Pripisovanje odgovornosti in negativnih lastnosti: odnos do pacientov, ki imajo spolne bolezni ali tistih, ki imajo težave povezane z odvisnostjo Zdravstvena oskrba mora biti individualizirana in celostna.

MEDSEBOJNA KOMUNIKACIJA Medosebna komunikacija pomeni izmenjavo sporočil med osebami v socialni interakciji.

Komuniciranje se pojavi šele tedaj, ko prejemnik poslano sporočilo prejme in nanj tudi reagira.

Sporočila so podana v nekem kodu, znakovnem sistemu, ki omogoča prenašanje pomena.

Sporočila, ki jih dobimo od drugih, moramo znati dekodirati, tolmačiti in razumeti, svoja sporočila pa oblikovati, kodirati in posredovati tako, da jih prejemniki razumejo na način, kot mi želimo.

VRSTE SPOROČIL

Besedna (verbalna) sporočila, so sestavljena iz simbolov, umetnih, dogovorjenih besednih znakov, ki predstavljajo stvari, procese, ideje, dogodke… To je jezik.

Nebesedna (neverbalna) sporočila predstavljajo slike, kretnje oz. geste, mimika, položaj telesa, ton glasu in drugi telesni izrazi. Izraz je del vedenja, s katerim zavestno ali izvenzavestno sporočamo neko svoje notranje stanje.

SKLADNOST SPOROČIL

Učinkovita komunikacija pomeni skladnost verbalnih in neverbalnih sporočil.

Verbalno sporočilo pri medosebni komunikaciji vselej spremlja neko neverbalno vedenje.

Neverbalna sporočila niso enostavno zamenjava za jezik, saj imajo samostojno, nezamenljivo komunikacijsko vlogo in pogosto celo večjo moč kot verbalna sporočila.

Neverbalna komunikacija ojačuje verbalni govor, dopolnjuje pomen verbalnih izrazov, daje povratne informacije o vedenju in vodi sinhronizacijo komunikacije v govoru.

INTAFALIZACIJA P.

Infantilizacija bolnika (otroški govor), preveč prilagojen govor, predstavlja ponižanje za bolnika. Z njim poudarimo svoj močnejši položaj

TABU TEME IN KOMUNIKACIJA

Tabu teme zavirajo učinkovito komuniciranje (smrt in seksualnost).

Bolniki želijo od svojih terapevtov ob strokovnosti predvsem človeško pristen odnos in zmožnost komunikacije.

NEVERBALNA KOMUNIKACIJA

Hoteni ali nehoteni telesni gibi, Izraz obraza, Glas, Prostorski položaj, Telesna drža, Telesne spremembe, Pomen neverbalne komunikacije v zdravstveni negi , Fizična, psihična in terapevtska prisotnost.

RAZUMEVANJE PSIHOLOŠKEGA POMENA TELESA IN BO. NEGE

Bolnišnična nega zahteva podrobno socialno razumevanje telesa (Lawler, 1991)

Pacienti so v zdravstveni obravnavi v specifični situaciji, ki lahko zelo vpliva na njihovo (telesno) doživljanje sebe: Problem telesne spremenjenosti kot posledica bolezni, Problem vdora v osebni fizični prostor, pogledi in dotiki, Problem uniformiranosti (izguba identitetnih, statusnih simbolov)

IZRAZ

Izraz emocij. To so telesne spremembe kot so zardevanje, smejanje, širjenje zenic itd. V tem smislu je izraz nehotena spremljava emocionalnih reakcij;

Izraz kot način oz. stil vedenja, ki pomeni posreden način izražanja osebnostnih potez.

UČINEK PRVEGA IN ZADNJEGA VTISA

Učinek prve in zadnje informacije: najbolj pozabljamo tiste podatke, ki so posredovane na sredini.  Razlog je zato ker prvo in zadnjo informacijo večkrat ponovimo.

ENOSTRANSKO IN DVOSTRANSKO SPOROČILO

Dvostransko sporočilo bolj vpliva na izobražene posameznike, enostransko pa na manj izobražene.

Dvostransko sporočilo je bolj učinkovalo na tiste prejemnike, ki so na začetku nasprotovali predlagani tezi, enostranska informacija pa je bolj vplivala na tiste, ki so že na začetku zagovarjali predlagano tezo; Učinki dvostranskih sporočil ostanejo bolj zasidrani pri prejemnikih kot učinki enostranskega prepričevanja; Dvostranski argumenti pripravijo javnost na soočenje s protiargumenti; Ljudje, ki bolje razumejo argumente in sporočilo, so bolj pripravljeni spremeniti svoja stališča v prid komunikatorja;        Zanemarjanje argumentov druge strani prav tako oslabi učinek komunikatorjevih zaključkov.

SOCIALNA MOČ

Oseba, ki ima socialno moč lahko določa vedenje in usodo drugih ljudi.

Drugi ji sledijo ker pričakujejo povračilo ali zaradi izogibanja kazni, ki jih lahko izvaja oseba z močjo.

IZVORI SOCIALNE MOČI prisila, poplačila, legitimnost, strokovnost in referenčna moč.

SOCIALNE NORME

Komunikacija vselej poteka v nekem socialnem okviru in je določena z njim.

Za uspešno komunikacijo je potrebno razumevanje in zaupanje.

Komunikacija je uspešnejša, če upoštevamo jezikovne značilnosti socialne skupine.

Vsaka socialna skupina uporablja specifičen, shematiziran in skrajšan govor, ki mu pravimo žargon in je del identitete skupine. Ob nagovoru določene skupine je zato nujno poznavanje jezikovnih značilnosti in posebnosti te, saj drugače sporočilo ni razumljeno na želeni način in ne doseže svojega namena.

KONFORMIRANJE

Skupina vpliva, pritiska na svoje člane zaradi enotnosti, z namenom, da bi izražala in okrepila svoja grupna obeležja, npr. skupinsko pripadnost. Posamezne člane sili, da svoje vrednote, verovanja, norme, vedenje poenotijo s stališči, vrednotami in  normami skupine.

V kolikor se posamezniki skupini ne prilagodijo, sledijo kazni v najrazličnejših oblikah, lahko tudi izključijo člana iz skupine.

Temu pritisku po enotnosti pravimo konformiranje.

Takšne skupine so npr. družina, vrstniške skupine pri mladostnikih, sodelavci v službi, partnerska skupnost…

Milgramov eksperiment, poslušnost in avtoriteta Dejavniki poslušnosti: status avtoritete, bližina žrtve, bližina avtoritete, osebnostne značilnosti, navada, socialna pravila o obvezi.

EMPATIJA SPOSOBNOST PREDSTAVLJANJA OBČUTKOV, ČUSTEV, RAZMIŠLJANJA; VŽIVLJANJE V SOČLOVEKA, VSTOPITI V SOČLOVEKA, ISKRENO RAZUMETI SOLJUDI, NE DOŽIVLJAM ISTIH ČUSTEV, POSLUŠAM Z UŠESI IN OČMI, DOVOLJ, DA POMAGAMO, RAZUMEM, VERJAMEM,OPAŽAM, VEM DA(KAKO), VIDIM…

“EM PATIŠ TI, EM PATIM JA”(KOFOL)

SAMOINDENTITETA

Izraz identiteta ima latinsko osnovo “identicus”, kar pomeni istoveten, eden in isti (Južnič, 1993).

Po Eriksonu je identiteta odgovor na vprašanje, “Kdo oz. kaj sem?”

Zajema občutje kontinuitete oz. istosti sebe skozi različna časovna obdobja in priznanje okolice, da doživlja posameznika kot istega v različnih življenjskih obdobjih in situacijah. Zaupanje v svojo identiteto se krepi le, če so posameznikove predstave o sebi in predstave o njem s strani drugih skladne.

Subjekt oblikuje individualno identiteto na podlagi integracij lastnih spoznanj, izkušenj in občutij sebe, ob opazovanju in primerjanju z “zunanjim svetom” ter doživljanjem (interpretiranjem) reakcij okolja nanj.

Identiteta je  produkt stalnih destrukturacij in restrukturacij.

SAMOPODOBA

Je kognitivna komponenta doživljanja sebe (kaj si mislimo o sebi, kako se vidimo)

Je sestavljena: telesna, materialna, socialna, psihična, profesionalna, družinska, učna, partnerska, spolna, moralna itd.

Samopodobo pridobimo v odnosu z pomembnimi osebami, njihovim odzivom in s primerjavami z drugimi ljudmi.

Samozavedanje pomeni sposobnost, da v sebi prikličemo sklop določenih odzivov, ki so sicer odzivi drugih članov skupine.

Pomemben del samopodobe je določen s socialnimi vlogami.

KOGNITIVNE SHEME IN SKRIPTI

Sheme so mentalne reprezentacije dogodkov, ki so povezane z določeno situacijo.

Shema jaza po Markusovi pomeni kognitivno posplošitev o samem sebi.

Jaz sestavlja sistem shem, ki vsebujejo informacije o preteklih izkušnjah, osebnih značilnostih in možnem prihodnjem vedenju

Skript je rutinski vzorec vedenj, ki ga posameznik glede na pričakovanja izpelje v določeni situaciji.

Pove kako naj ravnamo, kako naj se spoprimemo z ovirami v določeni situaciji.

KOMPLEKSNOST SAMOPODOBE IN ZDRAVJA

To je lastnost oseb, da razmišljajo o sebi na različne načine.

Raziskave kažejo, da  ljudje, ki imajo kompleksno samopodobo (ki imajo zmožnost drugačnega dojemanja sebe v različnih situacijah), se lahko bolje prilagajajo v kriznih situcijah, manj burno reagirajo na pozitivne ali negativne dogodke in obratno.

Posamezniki, ki imajo izdelano shemo jaza na določenem področju, lažje sprejemajo odločitve, so bolj konsistentni in odporni na spremembe (informacije, ki se ne skladajo s predstavami o sebi).

S tem se poveča kontrola nad posameznikovim okoljem in lastnim vedenjem

SAMOSPOŠTOVANJE

Se nanaša na vrednotenje samega sebe.

Je relativno, gre za razmerje med zaznanim realnim stanjem in normami.

Je odvisno od tega kako nas vrednotijo drugi in kakšen pomen dajemo njihovim sodbam.

Samospoštovanje je ob bolezni lahko bistveno prizadeto

Samospoštovanje je povezano s socialno oporo

PROBLEM UNIFORMIRANJA IN SAMOPODOBA

Problem uniformiranosti (izguba identitetnih, statusnih simbolov)

RAZMERJE MED IDEALNIM IN REALNIM JAZOM

Neskladnost realnega in idealnega jaza predstavlja glavno gonilo razvoja osebnosti, saj naj bi človek težil k popolnosti (Rogers). Preveliko neskladje je povezano z depresivnimi in tesnobnimi občutji

SOCIALNI IN ZASEBNI JAZ

Socialni, javni jaz: Kar se nam zdi, da drugi mislijo o nas, kako samega sebe predstavimo in prikažemo pred drugimi ljudmi, Po Jamesu je toliko socialnih selfov, kolikor je ljudi in skupin.

Zasebni jaz: vidiki sebe, za katere nočemo, da izvedo drugi.

NE-JAZ

Ne-jaz: predstave o katerih nočemo nič vedeti, ki jih ne sprejemamo. Te vključujejo  tudi nezavedne vidike jaza v Freudovem smislu.

MESTO NADZORA (zunanji, notranji) IN USPEH PRI ZDRAVLENJU

Pomeni stabilen način pripisovanja vzrokov za izide oz. kavzalne atribucije

Notranji dejavniki (lastne sposobnosti in dejanja)

Zunanji dejavniki (drugi ljudje, sreča, usoda, slučaj)

Pripisovanje krivde (pozunanjenje –ponotranjenje)

NAVEZANOST (Bowlby)

Človek je socialno bitje in brez drugih ne more preživeti. Večina psiholoških teorij poudarja pomen medosebnih odnosov in navezanosti pri razvoju človekove osebnosti. Osebnost pomeni ponotranjenje svojih bližnjih in odnosa z njimi. Človek v socialnem okolju zadovoljuje svoje psihološke potrebe. Pri tem je najbolj pomemben zgodnji odnos z roditeljem (običajno je to mati). Vsakršna (nasilna) prekinitev odnosa v tem obdobju je za otroka lahko travmatska in škoduje njegovemu zdravju. Eksperimenti z opicami so pokazali, da so bile tiste opice, ki so bile v zgodnjem razvoju prikrajšane za kontakt z materjo in vrstniki, tudi kasneje svojim vrstnikom niso izkazovale nežnosti in naklonjenosti.

RAZVOJNE FAZE (Hencke, Erikson) Štiri osnovne človekove težnje: Intencionalna, Posesivna, Agresivno-retentivna, Erotično – seksualna

Zadovoljenost/nezadovoljenost teh vpliva na razvoj osebnosti

PRIMARNI NARCIZEM

Ob rojstvu je otrok v fazi primarnega narcisizma, ne zaveda se meje med sabo in objektom, njegovo zaznavanje je kinestetično, relacijsko, celostno.  Proces sprejemanja hrane, s katerim otrok uravnava homeostazo, predstavlja najzgodnejšo obliko ponotranjanja, ki ga spremljajo občutja ugodja ali neugodja. Te avtistične faze je konec okrog drugega meseca starosti.  Ob pomoči agresivnih impulzov, biološkega zorenja in seveda vpliva realnosti se zgodi “obrat navzven” (Praper, 1996), kar je Na ta način se strukturira psihični aparat, to je začetek jaza in simbioze.  Prvi socialni nasmeh je znak začetka prepoznavanja objekta.

ZNAČILNOSTI NARCISTIČNE OSEBE

Osnovna značilnost je poveličevanje sebe, za katerim se skriva nizka samozavest in negotovost. Narcisistične osebe se doživljajo  kot nekaj izjemnega in zahtevajo, da jim drugi to priznajo, saj lahko le s pomočjo odobravanja okolice vsaj za določen čas okrepijo svoje pozitivno doživljanje sebe. Takšne osebe so preobčutljive na ocene okolice, imajo pomanjkljivo empatijo in intenzivno zavist do drugih.

SIMBIOZA

Obdobje simbioze, ki poteka od drugega do šestega meseca starosti, označuje obdobje psihične zlitosti otroka z materjo ter “fizičnega” prepoznavanja.

To je stanje nediferenciacije jaza od ne-jaza, ko se “notranjost” in  “zunanjost” le počasi začneta ločevati (Mahler, 1986).

Zorenje zaznavnega aparata omogoča prehod iz fiziološke, taktilno kinestetične komunikacije v diakritično komunikacijo, govorico oči, ki dovoljuje večjo distanco in avtonomijo otroka.

Zrcaljenje in imitacija omogočata identifikacijo, v začetku samo s t. i. parcialnim objektom.

SEPARACIJA IN INDIVIDUALIZEM

Obdobje separacije in individualizacije (od šestega meseca do tretjega leta starosti),  je posebej razčlenila Mahlerjeva (1986), ki  ga deli na:  diferenciacijo (6 – 10 mesec),  prakticiranje (10 – 16 mesec),  približevanje (16 – 24 mesec) ter  približevanje konstantnosti objekta  (24 – 36 mesec).

KOGNITIVNI RAZVOJ (Piaget) Senzomotorična faza (0-15 mesecev), Preoperacionalna faza (15 mesecev – 6 let), Faza konkretnih operacij (6-11 let), Faza formalnih operacij (od 11 let).

MORALNI RAZVOJ (Kohlberg)

Predkonvencionalna stopnja (0-9 let): izogibanje kazni, nagrada – zadovoljitev potrebe.

Konvencionalna stopnja (9-15 let): potreba po socialnem sprejetju, spoštovanje pravil in dolžnosti.

Postkonvencionalna stopnja (po 15 letu):upoštevanje splošno veljavnih etičnih načel in vrednot, ki so ponotranjene

STRES Je normalen pojav, ki človeka pripravlja na spoprijemanje z okolico. Stres je potreben za preživetje. Naše telo je prilagojeno na akutni stres, ne pa na kroničnega.

PRAG BOLEČINE

Toleranca za bolečino: zmožnost prenašati bolečino

Prag za bolečino: zmožnost ločevanja med bolečino in dražljajem

Ljudje različno interpretiramo, doživljamo, izražamo in se spoprijemamo z bolečino, kar je odvisno od  stopnje poškodbe, kulture, osebnosti in izkušenj posameznika.

Posameznikova presoja situacije, skupaj z zaznanimi ali resničnimi osebnimi in podpornimi viri, ki so na razpolago za spoprijemanje z bolečimi dogodki, z veliko verjetnostjo določa njegove odzive in rezultate.

FAKTORJI DOŽIVLANJA BOLEČINE Toleranca za bolečino ( zmožnost prenašati bolečino), prag za bolečino (zmožnost ločevanja med bolečino in dražljajem) , ljudje različno interpretiramo, doživljamo, izražamo in se spoprijemamo z bolečino, kar je odvisno od stopnje poškodbe, kulture, osebnosti in izkušenj posameznika.

OSEBNOST IN DOŽIVLANJE BOLEČINE

Anksiozni pacienti doživljajo večjo bolečino kot tisti z nižjo anksioznostjo

Občutek bolečine je povečan tudi z občuteno nemočjo.

Povezanost kronične bolečine v hrbtu in nevroticizma

Spomin na bolečino: realisti, zanikovalci, pretirano reaktivni, neznačilni

PSIHOLOŠKI FAKTORJI, KI VPLIVAJO NA POVEČANJE ALI ZMANJŠANJE BOLEČINE

Bolečina je odvisna od fizioloških in psiholoških procesov. S pomočjo psihičnih dejavnikov lahko uravnavamo in zaviramo bolečinske signale, in na ta način kontrolirati občutje bolečine. Teorija vrat- to zaviranje lahko nastane z masažo. Inhibicijo bolečine lahko povzročimo tudi preko nevrotransmiterjev, z akupnkturo. Lahko uporabimo psihološke tehnike kot sta vizualizacija in sproščanje.

BOLEZENSKI DOBIČEK

Primarni  bolezenski dobiček: notranja razbremenitev, beg pred odgovornostmi, občutji krivde in bojaznimi

Sekundarni bolezenski dobiček: pritegnitev pozornosti, popustljivejši odnos okolja, možnost obvladovanja okolja

Oba delujeta kot ojačevalca bolečine – jo intenzivirata, utrjujeta in podaljšujeta.

TEORIJA VZORCA IN BOLEČINE Teorija vzorca: doživljanje bolečine je povezano s specifičnim vzorcem impulzov v živčnem sistemu (kvantitativna sprememba)

TEORIJA VRAT IN BOLEČINE

Teorija vrat upošteva psihološke faktorje: ob stimulaciji internevronov se vrata za bolečino zaprejo.

Teorija vrat: Inhibicija lahko nastane, ko stimulacija perifernih živčnih vlaken A (velikih) prehiti bolečinske signale, ki se prenašajo po živčnih vlaknih C (majhnih) – npr. z masažo.

DEJAVNIKI BOLEČINE IN TEORIJA VRAT – teorija vrat- inhibicija lahko nastane, ko simulacija perifernih živčnih vlaken A (velikih) prehiti bolečinske signale, ki se prenašajo po živčnih vlaknih C (majhnih) – npr. Z masažo.

PLACEBONeprava intervencija oz. navidezno zdravilo. Učinek placeba je verjetno povezan s sproščanjem betaendorfina, ki je posledica psihološkega pričakovanja. Če se bolečina po zaužitju placeba zmanjša ali preneha, to ne pomeni, da ni bila resnična in da je nastala zgolj v pacientovi glavi. Placebo dokazuje kako velik pomen ima psihološki faktor pri doživljanju bolečine. Zdravstveni strokovnjaki lahko uporabijo učinek placeba v terapevtske namene tako, da povečujejo učinke analgetikov in drugih postopkov zdravljenja s spodbujanjem pacientov, da zaupajo v zdravljenje.

Vendar morajo biti pričakovanja realistična, prav tako placebo ne more biti nadomestilo za prava zdravila, še posebej če gre za kronične bolečine.

PSIHOLOŠKA PRIPRAVA NA BOLEČE POSEGE

Informiranost o postopku zmanjša negotovost, nepredvidljivost, anksioznost in pomaga posamezniku, da se aktivira in pripravi. S tem poveča kontrolo:

Pacient mora biti seznanjen s tem kaj se bo zgodilo pred, med in po postopku (informacije o bolečini in občutjih, ki jih bo pacient verjetno doživel)

Pomembno je, da paciente informiramo, kako si lahko sami pomagajo, ko začutijo bolečino. Med uporabne strategije spadajo nadzorovano dihanje, sproščanje, preusmeritev pozornosti in vizualizacija.

Za paciente je pomembno, da vedo, da smo jim pripravljeni pomagati, kadar doživljajo bolečino.

OCENJEVANJE BOLEČINE

Je pomembno, saj se je izkazalo, da sestre niso dovolj pozorne na pacientovo poročanje o bolečini.

Analiza subjektivne teorije bolečine.

Metode ocenjevanja bolečine: samoocenjevanje, psihofiziološke meritve in vedenjsko ocenjevanje.

BOLEČINSKI DNEVNIKI

Bolečinski dnevnik (registracija dejavnikov, ki sprožajo bolečino in tistih, ki jo minimalizirajo). Pacient si en teden zapisuje te podrobnosti z namenom, da se pokažejo dejavniki, ki sprožijo bolečino in tisti, ki jo minimalizirajo. Ti dejavniki lahko drugače ostanejo skriti.

PSIHOLOŠKI VIDIKI DOVZETNOSTI ZA BOLEČINO specifična osebnost, neustrezno spoprijemanje za bolečino, psihosomatske motnje – hipohonrija, zunanji lokus kontrole.

KOGNITIVNA RESTRUKTURACIJA IN BOLEČINA

Način kako ljudje razmišljajo o bolečini, da bi zmanjšali boleče izkustvo le-te.

Informacijska kontrola: informacije o naravi, vzrokih in poteku bolečine povečujejo kontrolo.

Preusmeritev: aktivna preusmeritev olajšuje bolečino (če ta ni premočna)

Imaginacija: imaginiranje prijetnih mentalnih scen

Reinterpretacija bolečine (za hujše bolečine)

PSIHOLOŠKI PRISTOPI PRI ZDRAVLENJU BOLEČINE

Poučevanje o  psihološkem pomenu bolečine in možnosti nadzorovanja.

Posredovanje informacij in razlag o bolečinskem stanju

Spodbujanje pisanja dnevnika za analizo sprožilnih dejavnikov in tistih, ki zmanjšujejo bolečino.

Podpora posameznikovi samostojnosti in aktivnemu pristopu k obvladovanju bolečine

Analiza konstruktivnih in nekonstruktivnih strategij spoprijemanja.

Analiza družinskih in drugih odnosov, ki sprožajo in podpirajo patologijo.

Učenje tehnik sproščanja, tehnik obvladovanja stresa, socialnih veščin in drugih tehnik za povečanje kontrole nad bolečino.

Kognitivna restrukturacija pomena bolečine

Učenje ustreznih vzorcev: instrumentalno pogojevanje (nagrajevanje), modeliranje

VRSTE IZGUB

Izguba je ena najpogostejših in največjih stresnih dogodkov

Izguba je lahko dejanska (npr. bližnja oseba) ali simbolna (npr. načrtov, smisla)

IZGUBE IN BOLEZEN

Izgube so različne: v odnosih (smrt, ločitev, selitev otrok), na delovnem področju (brezposelnost, upokojitev, premestitev), v samopodobi (bolezen, invalidnost), na materialnem področju (izguba denarja, revščina), duhovnem področju (izguba upanja, smisla) itd

Bolezen in/ali omejitve, ki jih prinaša pogosto pomenijo izgubo (npr. aktivnosti, zaposlitve, ugleda), kar pomeni prizadeto samopodobo, izgubo ciljev, upanja…

FUNKCIJA ŽALOVANJAObičajna reakcija na izgubo je žalovanje. Žalovanje je boleče in prizadene skoraj vse vidike človekove osebnosti (čustvovanje, kognicije, vedenje, telo, odnos do sebe in drugih)

Zajema občutja depresivnosti, tesnobe, jeze, osamljenosti, občutij krivde, nizkega samospoštovanja, nemira, utrujenosti… Ob izgubi je imunski sistem prizadet in posameznik je bolj dovzeten za okužbe.

FAZE ŽALOVANJA Zanikanje, Jeza, Barantanje, Depresivnost (občutja krivde, umik), Sprejemanje, Normalno žalovanje: 6 mesecev

PSIHOLOŠKI OBRAMBNI MEHANIZMI IN ŽALOVANJE

Odzivi in obramba pred izgubo so lahko različni: Zanikanje, Projekcija, Somatizacija, Kompenzacija, Acting-out, Introjekcija.

PSIHIČNE ZNAČILNOSTI DEPRESIJE Je motnja razpoloženja, Deprimere = pritisniti, tlačiti navzdol (lat.), Kriteriji DSM-IV

KOGNITIVNE MOTNJE IN DEPRISIJA Motnje hranjenja, Avtoagresivno vedenje, Odvisnosti, Motnje navad (patološko nakupovanje, hazardiranje), Somatizacija, Psihoza.

DEPRESIVNA TRIADA (Beck): negativno vrednotenje sebe, okolice in prihodnosti (brezupnost).

RUMINACIJE

So vztrajna, ciklična negativna razmišljanja oz. premlevanja o neuspehih ali depresivnih simptomih.

Rumination (ang.) = prežvekovanje, tuhtanje, razglabljanje. So tipične za depresijo

IZRAZI DEPRISIJE

Dihotomno mišljenje: Če ne uspem, sem izguba

Pretirano posploševanje: Nič ne naredim prav

Minimaliziranje in povečevanje: Grozno je biti sam.

Napovedovanje: nikoli ne bo bolje

Personalizacija: moja depresija je povsem moja krivda.

FUNKCIJA STRAHU

Nas ščiti, omogoča prilagojeno delovanje

Doživljanje nevarnosti se odraža v: vedenju, čustvovanju, kognicijah,telesu

STRAH IN TESNOBA ANKSIOZNOST- objekt strahu

FOBIJE

Fobija…gr. Phobos….STRAH, onemogoča prilagojeno delovanje, Izredno močan, iracionalen strah (vezan na eno situacijo ali daljši čas), ki se ga oseba zaveda, oseba se situacije/objekta IZOGIBA ali jih prenaša z GROZO. Različni simptomi: fiziološki (hitrejše bitje srca, znojenje…), vedenjski (beg ali otrplost), kognitivni (misli: to me bo ubilo…), emocionalni (sram, zadrega..)

PANIKA

Ponavljajoči nepričakovani napadi panike, definirani kot diskretna obdobja intenzivnega strahu ali neprijetnosti tekom katerega se nenadoma razvijejo in dosežejo vrh v manj kot 10 minutah štirje (ali več) izmed naštetih simptomov: Palpitacije, razbijanje srca, Potenje, Tresenje, Hitro dihanje ali dušenje, Občutki dušenja.

GENERALIZIRANA ANKSIOZNOST

A Pretirana anksioznost in zaskrbljenost (pričakovalna tesnoba/anticipatorna bojazen), ki se pojavlja v več kot polovici dni v obdobju najmanj 6 mesecev v zvezi s številnimi dogodki ali aktivnostmi (delo, šola,…)

B Osebi se zdi zaskrbljenost težko obvladljiva

C Anksioznost in zaskrbljenost spremljajo najmanj trije od sledečih simptomov (pri otrocih le en): nemirnost, živčnost, nesproščenost, velika čustvena napetost, hitra utrudljivost, težave s koncentracijo ali občutek prazne glave, razdražljivost, mišična napetost, motnje spanja –oseba težko zaspi/se zbuja/nemiren, nezadovoljujoč

PSIHIČNA TRAVMA

Travma je čustvena in fizična bolečina, ki preplavlja psiho in je tako močna, da je ni mogoče obvladovati in integrirati.

Kognitivni, čustveni, socialni, vedenjski in fiziološki učinki travme lahko vztrajajo dolga lerta ali pa tudi celo življenje, saj so deli možganov, na katere vpliva travmatski dogodek manj dostopni spremembam.

To so predvsem subkortikalni predeli, ki so povezani s čustvovanjem in fiziološkimi odgovori organizma- možgansko deblo, srednji možgani in limbični sistem.

Travmatski dogodki so lahko prezgodnja ločitev ali izguba primarnega objekta(starša), prestroga, zmedena ali preveč permisivna vzgoja, izrazito zanemarjenje ali zlorabe otroka.

Zlorabe: spolna, fizična, psihična

AGRESIJA IN AGRESIVNOST

Agresivnost je vedenje, ki izhaja iz jeze, destruktivnost pa izhaja iz sovraštva

Funkcija agresivnosti oz jeze je sprememba vedenja objekta, posameznik z jezo želi spremeniti vedenje drugega, za razliko od destruktivnosti, sovraštva, ki cilja na uničenje objekta drugega.

Fizično nasilje je lahko izraz agresivnosti ali  destruktivnosti. Če izhaja iz jeze je omejeno, traja ker do tedaj, ko je dosežena želena sprememba v vedenju. V primeru sovraštva pa nasilje nima meja, saj je osovraženi objekt treba uničiti.

VRSTE AGRESIVNOSTI

INSTRUMENTALNA – pomaga doseči nek zunanji cilj

FRUSTRACIJSKA- sproščanje notranje napetosti

POSNEMOVALNA- občutek pripadnosti določeni skupini, istovetenje(identifikacija) z agresivnostjo vzornikov (Lamovec in Rojnik, 1978)

Usmerjenost agresivnosti

Navznoter: samomorilnost, rizično vedenje, občutja krivsde, somatizacije

Navzven: proti drugim ljudem, živalim ali stvarem

Neposredno ali posredno izražanje

Pasivna in aktivna oblika

Erbalna, čustvena in telesna agresivnost

PSIHIČNE POSLEDICCE IZKUŠNJE NASILJA Depresija, Anksiozne motnje, Stresne in somatomorfne motnje, Zloraba ali odvisnost od alkohola ali drog, Motnje hranjenja, Motnje osebnosti,suicidalnost.

POSTTRAVMATSKA STRESNA MOTNJA

Gre za sklop bolj ali manj specifičnih simptomov, ki se pojavljajo določen čas po preživeti težki travmi. Postravmatska motnja lahko pomeni nadaljevanje akutne stresne motnje. Značilni simptomi so različne oblike ponovnega podoživljanja travme, simptomi hiperaktivnega avtonomnega živčnega sistema, zožan obseg čustvovanja(otopelost) izogibanje situacijam, ki spominjajo na travmatski dogodek, spominske motnje in izkrivljanja realnosti v zvezi s to situacijo, tesnoba, občutja ogroženosti in razdražljivost. Pogosti so tudi simptomi depresije, kot so brezvoljnost, odtujenost, pesimizem, občutja krivde in nemoči.

REVIKTIMIZACIJE

Za žrtve nasilja v družini je pogosto značilen neustrezen izbor partnerja, ki spominja na agresorja kar privede do t.i. reviktimizacije. To je neustrezen poskus razrešitve konflikta iz otroštva . Pri ženskah, ki so bile spolno zlorabljene v otroštvu je večja verjetnost posilstva v odrasli dobi (Fromuth, 1983, po Sanderson, 1995) kar je prav tako lahko rezultat nepredelane travme in z njo povezanega tveganega, avtoagresivnega vedenja)

ZLORABA IN DROGA

V raziskavi Ballona in drugih v Kanadi (Ballon, Coubasson in Smith, 2001) je polovica deklet, ki zlorabljajo droge in alkohol oz. so isakle pomoč zaradi teh težav, poročala o spolni zlorabi, medtem ko je bil pri fantih takšen delež 10 %.

Polovica deklet in 26% fantov poroča tudi o fizični zlorabi. 64% deklet in 38% fantov, ki so potrdili spolno zlorabo, uporablja drogo kot poskus ublažitve travme.

Osebe odvisne od drog imajo specifično strukturo osebnosti (Benedik,2002, 2003) ki je lahko nastala tudi pod vplivom izpostavljenosti travmatskim dogodkom v otroštvu.

MOTNJE OSEBNOSTI shizoidna ( potrebuje veliko prostora) , shizotipska, paranoidna ( ljudje so možni sovražniki), mejna, narcisistična( sem nekaj posebnega) , antisocialna (ljudi moram izkoristiti) , odvisna( sem nemočen) , depresivna, izogibajoča (lahko me prizadanejo), anankastična, pasivno agresivna ( drugi me lahko pohodijo), histrionična ( moram narediti vtis na druge), obsesivno-kompulzivna( ne smem se zmotiti).

OBLIKE PSIHOLOŠKE POMOČI Svetovanje, Čustvena podpora, Učenje socialnih veščin, spoprijemanja s problemi, asertivnosti, sprostitvenih tehnik…. Psihoterapija.

SOCIALNA MREŽA, VKLJUČENOST Je sistem socialne vklučenosti, ki vežejo družino, sorodnike in prijatelje. Socialne mreže so definirane glede na njihove strukturne značilnosti: velikost, število ljudi v mreži, gostota mreže- količina druženja med člani, dostopnost, stabilnost v času- kako dolgo odnosi obstajajo, vzajemnost, vsebina, intenzivnost. Funkcije socialne mreže: intimnost, družbena integracija, skrb za druge, potrditev vrednosti, pomoč, vodenje in dajanje nasvetov, dostop do novih stikov. Vključenost se nanaša na posameznikov sistem vzajemnih dolžnosti in vzajemne pomoči z drugimi posamezniki ali institucijami.

VERBALIZACIJA IN PSIHIČNE TEŽAVE Verbaliziranje omogoča distanco do neprijetnih občutij.

PSIHOSOCIALNA PODPORA Pomoč, ki jo skupina (prijatelji, družina) nudijo (ali se zdi, da jo nudijo) v stresnih situacijah. Sporočila, ki jih ogroženi oz. prizadeti posameznik dobiva iz svojega okolja: da je ljubljen, da se njegova čustva sprejemajo, da je razumljen glede njegove volje, načina razmišljanja in ravnanja, da pripada določeni socialni skupini in da je v njej koristen član.

ČUSTVENA PODPORA Aktivno poslušanje, Izražanje razumevanja , Posredovanje informacij in nevsiljivih nasvetov, Čustvena toplina in empatija, Konkretne oblike pomoči

SVETOVANJE Je organizirana oblika pomoči posamezniku –klientu

Svetovanje je praviloma usmerjeno na zdrave ljudi, ki imajo v življenju probleme vendar ne spadajo v psihopatologijo, Svetovalec je profesionalno usposobljena oseba, Pojavlja se v različnih dejavnostih ( socialno varstvo, šolstvo, zdravstvo) Svetovanje moramo ločiti od dajanja nasvetov

AKTIVNO POSLUŠANJE Pazljivo in dobro poslušanje –aktivno poslušanje

  1. sposobnost vživljanja, pripravljenost da slišimo problem
  2. spremljanje in reflektiranje
  3. spremljanje lastnih reakcij in omejitev

UČENJE SOPRIJEMANJA S STRESOM

Naučimo se lahko učinkovitih tehnik sproščanja

Spremenimo vedenje, vprašajmo se: ali moramo res vse nadzorovati, ali lahko preložimo del svojih nalog in odgovornosti na druge, ali mora biti vedno po vaše, ali znam reči ne. Lahko se bolje organiziramo

UČENJE REŠEVANJA PROBLEMOV

Pomagati pacientu, da zna identificirati in opredeliti problem/e. Pomagati pacientu, da prepozna svoje sposobnosti ter vire za reševanje težav. Naučiti pacienta sistematičnih metod za reševanje problemov ter ostalih problemov v prihodnosti – generalizacija! Povečati občutek kontrole nad problemi ter obvladovanjem težav.

IDEAS

I – prepoznaj problem (Identify the problem)

D – poišči možne rešitve (Determine the options)

E – oceni možnosti in izberi najboljšo (Evaluate options and choose the best)

A – uresniči, udejanji možnost (Act)

S – preveri ali je delovalo (See if it worked) – preverjanje izbire

ZNAČILNOSTI MEDOSEBNIH KONFLIKTOV

Medosebni konflikt pomeni situacijo, v kateri ena ali več oseb otežujejo ali ovirajo druge.

Konflikt lahko izvira iz razlik v ciljih posameznikov, načinih njihovega uresničevanja ali pa iz razlik med potrebami in pričakovanji posameznika v odnosu do druge osebe.

STRATEGIJA REŠEVANJA PROBLEMOV: umik, prevlada, popuščanje, kompromis, soočanje

Umik (izogibanje konfliktu), Prevlada (tekmovanje), Zglajevanje (popuščanje), Kompromis (delna odpoved ciljem), Konfrontacija (pogajalski proces)

OBVLADOVANJE AGRESIVNOSTI Prepoznajte jezo, Pazljivo, aktivno poslušajte, Zberite pomembne podrobnosti, Pazite na svoje vedenje: glejte sogovornika v oči, uporabljajte miren, trden in iskren glas, delajte počasne in odločne gibe, sedite vzravnano, dihajte pravilno, bodite neposredni in prijazni, Sprejmite odgovornost, ne prelagajte jo na drugega, Ne opredelite problema kot nerešljivega, Priznajte napako in opravičite se, če ste jo napravili, Povejte česa ne morete narediti in zakaj ne.

TRENING SOCIALNIH VEŠČIN

Program ki mladim pomaga osvojiti in ponotraniti znanja. Gre za posamezne dodatne spretnosti, izkustva pa tudi znanja, ki jih pridobi človek na socialnem področju v najširšem smislu.

TRENING ASERTIVNOSTI

Tehnika krepitve samopotrditve za submisivne in agresivne ljudi. Izražanje mišljenja, občutkov, brez, da bi kratili pravice drugih.

TEHNIKE SPROŠČANJA

trebušno dihanje, progresivna mišična relaksacija, vizualizacija pomirjujočega dogodka (vidno predstavljanje), meditacija, vodena imaginacija prijetne scene (vključuje vse senzorne modalitete: vid, sluh, vonj, občutek na obrazu, toplota) – močnejša, kot vizualizacija, avtogeni trening, biofeedback, senzorna deprivacija, joga, hipnoza

PSIHOTERAPIJA: suportivna, reedukativna, rekonstrukcijska

Suportivna: vedenjske tehnike : učenje sprostitvenih tehnik, protipogojevanje, aktivacija, izpostavljanje, sistematična desenzibilizacija, vedenjski eksperiment, trening asertivnosti, učenje samokontrole.

Reeduktivna: kognitivne tehnike: odkrivanje in spreminjanje disfunkcionalnih misli, prepričanj in čustev, odkrivanje in spreminjanje kognitivnih distorzij, preusmerjanje pozornosti, reatribucija, restrukturacija.

Rekonstrukcijska: psihoanaliza: procesi v psihoterapiji- transfer in kontratransfer- zrcaljenje. Terapevtski postopki: razjasnjevanje, soočanje, interpretacija, predelava.

IZGOREVANJE

Kronično stenje stresa pri ljudeh, ki delajo v zdravstvenem ali socialnem varstvu, ki negativno vpliva na njihovo zmožnost skrbi za druge. Pojav izgorevanja (sindrom burnout) je pogosto prisoten pri delu z ljudmi oz. za ljudi, še posebej če gre za ljudi s težavami ali boleznijo. Gre za pojav telesne in čustvene izčrpanosti, ki vodi k negativnemu odnosu do sebe, lastnega poklica in izgubljene zmožnosti prisluhniti sočloveku. Sindrom se razvija postopoma in neopazno.