- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Sarkoidoza

IDENTIFIKACIJA PROBLEMA S PODROČJA ZDRAVSTVENE NEGE

Sarkoidoza je večorganska bolezen neznanega vzroka. Čeprav danes že precej dobro razumemo klinična in imunološka dogajanja, ostajajo neznanka epidemiologija in genetski faktorji. Običajno zbolijo mladi in odrasli srednjih let. Pogosto so obojestransko prizadeti hilusne bezgavke, pljuča, oči in koža.

Jetra, vranica, bezgavke, žleze slinavke, srce, živčni sistem, mišice in ostali organi so prizadeti redkeje. Za postavitev diagnoze so potrebne klinične in radiološke ugotovitve, podprte s histološkim dokazom nekazeoznih epiteloidnoceličnih granulomov. Ob tem moramo izključiti znane vzroke za nastanek granulomov in lokalno sarkoidno reakcijo. Potek in prognoza sta odvisna od pojavne oblike in teže bolezni (Frelih, 2014)

REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZDRAVSTVENE NEGE

V najzgodnejši fazi bolezni je v pljučih prisotna prehodna žariščna blaga prepojitev z limfociti. Za sarkoidozo je sicer značilno zrnato (granulomsko) vnetje. Granulomi, ki se razvijejo v vseh prizadetih organih in tkivih, so majhni, dobro oblikovani, sestavljeni iz celic podobnih epitelijskim in običajno nimajo osrednjega odmrtja (kaverne). Sluznični povrhnjici podobne celice  so iz monocitov in velikih celic požiralk in imajo razvito funkcijo izločanja. Iz njih nastanejo mnogojedrne celice velikanke (Langhansovega ali tujkovega tipa).

V procesu zdravljenja vnetja zrnata tkiva lahko izginejo ali pa se zabrazgotinijo. Zabrazgotinjeno tkivo postane sčasoma prosojno (hialino). Obsežna pljučna sarkoidoza je lahko vzrok pljučne fibroze, ki se konča s satastimi pljuči. V pljučih so zrnati vozlički razporejeni vzdolž mezgovnih poti. Prizadet je lahko katerikoli organ (Hakina, 2014).

VZROKI SARKOIDOZE

Sarkoidoza je verjetno posledica izpostavljenosti genetsko občutljivih oseb specifičnim dejavnikom iz okolja ali pa je avtoimunska bolezen. Rasa je pomemben dejavnik ogrožanja za nastanek sarkoidoze in naravni potek bolezni. Bolezen se včasih pojavlja v družinah. Sarkoidoza je pogostejša pri ljudeh z določenimi antigeni.

Ker je vzrok sarkoidoze neznan, je seznam možnih povzročiteljev širok, kot npr. okužbe z virusi in bakterijami, tudi z bacilom tuberkuloze in drugimi mikobakterijami, anorganske snovi (aluminij, cirkonij, smukec) in organske snovi (cvetni prah bora, glina). Nobena raziskava še ni pojasnila, zakaj pljučna prizadetost v sklopu sarkoidoze pri nekaterih bolnikih vztraja, pri drugih pa ne, niti tega, zakaj včasih preide v brazgotinjenje (Hakina, 2014).

ZNAKI

DIAGNOSTIKA SARKADOZE

V Sloveniji vsako leto ugotovimo vsaj 60 novih bolnikov s sarkoidozo.  Ob sumu na sarkoidozo je potrebno bolnika napotiti k specialistu pnevmologu.  Diagnozo sarkoidoze potrdimo, kadar pri bolniku z ustrezno bolezensko sliko najdemo nerazpadle tkivne vozličke. Izključevati moramo druga podobna vnetja, predvsem tuberkulozo in glivična vnetja.

Pri bolniku je potrebno opraviti ustrezne laboratorijske teste (CRP, sedimentacija, ACE, hitotriozidoza). Ker je v aktivni fazi bolezni pogosto prisotno vnetje, ter za izključitev podobnih vnetij se zdravnik lahko odloči za bronhoskopijo (Frelih, 2014).

ZDRAVLJENJE SARKOIDOZE

Z zaviranjem imunskih procesov (imunosupresivno) zdravimo približno tretjino bolnikov, ki ima histološko dokazano sarkoidozo. Pri bolnikih z blago obliko bolezni (kožne okvare, vnetje očesne žilnice, kašelj) zadostuje lokalni glukokortikoid. Sistemsko zdravljenje je nujno pri sarkoidozi srca, osrednjega živčevja, prizadetosti oči, ki je odporna proti lokalnemu zdravljenju, in pri povečani koncentraciji kalcija v krvi (hiperkalcemiji).

Uporaba sistemskih zdravil pri sarkoidozi pljuč in drugih zunajpljučnih oblikah bolezni je manj določena.  Običajno se o zdravljenju ne odločimo takoj po postavitvi diagnoze, temveč po nekajtedenskem ali nekajmesečnem opazovanju poteka bolezni, če ugotovimo, da bolezen napreduje ali se spontano ne izboljšuje. Izolirani podatki o rentgenskem stadiju bolezni, izvidu izpirka iz pljučnih mešičkov in pljučni funkciji, ne opravičujejo odločitve o imunosupresivnem zdravljenju (Bourlier, 2015).

KRITIČNO MNENJE

Sarkoidoza sodi med manj znane bolezni. Je bolezen, ki lahko v našem telesu prizidane različne organe.  Med opravljanjem klinične prakse v Enoti za endoskopijo dihal in prebavil sem imela priložnost opazovati bronhoskopije pri pacientih s sumom na sarkoidozo. Samo preiskavo opravljajo v sedaciji, kar vsekakor pozitivno vpliva na bolnika, ki se navadno preiskave bojijo. Zanimivo je bilo opazovati različna patološka dogajanja v pljučih bolnikov.

Med preiskavo po navodilu zdravnice lahko odvzamejo delček bezgavke za histološko preiskavo, izpirke ali pa napravijo bronhalveolarno lavažo. Vloga medicinske sestre je da tik pred posegom bolniku še enkrat na kratko razloži potek posega ter navodila po preiskavi.

Pacientu na prst namesti pulzno oksimetrijo, na roko pa manšeto za merjenje krvnega tlaka. Med samim posegom asistira zdravniku, mu podaja dodatne instrumente ter skrbi za nemoten poseg preiskave. Po posegu poskrbi, da je pacient zbujen, ter da se samostojno prestavi iz postelje za posege na svojo bolniško posteljo.

Bolniku je potrebno 5 minut po zaključku preiskave izmeriti vitalne funkcije, v nadaljevanju pa je potrebno meriti vitalne funkcije še eno uro na 15 minut, za kar pa skrbijo sestre na oddelku, kjer je bolnik hospitaliziran. Med posegom lahko po navodilu zdravnika izvedejo tudi rentgensko slikanje, kjer je nujna ustrezna uporaba zaščitne opreme. Menim, da je poznavanje bolezni pomembno za lažje delo medicinske sestre, saj lahko predvidi potek preiskave in posledično pripomočke, ki jih bo zdravnik med preiskavo potreboval.

LITERATURA

Bourlier D. 2015. A rare case of sarcoidosis-associated pulmonary hypertension in a patient exposed to silica. Dostopno na: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/26929426, 2.3.2016

Frelih M., 2014. Sarkoidoza. Strokovno srečanje nefrologov in revmatologov Slovenije. Portorož, 29. – 29.11.2014

Hakina E. 2014. Chordioal white spots and sarcoidosis. Dostopno na: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4081149/, 2.3.2016