- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Shizofrenija in stigma

Shizofrenija je duševna bolezen, ki zbuja niz zablod in predsodkov, občutek nelagodja in strahu. V javnosti je razširjeno napačno mnenje, da so shizofreni bolniki nevarni, napadalni in nesposobni. Sem spada tudi površno prepričanje, da je bolezen neozdravljiva, čemur hitro sledi grozljiv sklep, da je bolnika treba izločiti iz družbe. Nepopolni in napačni prikazi bolezni v medijih so pogosto gojišče za omenjeno zmotno mišljenje in ravnanje.
V resnici se le majhen del shizofrenih bolnikov vede napadalno, če že, pa so takšni navadno le krajši čas v akutni fazi bolezni. Številni oboleli za shizofrenijo niso nasilni. Velja nasprotno, živijo izolirano in so umaknjeni iz družbe. Intelektualne sposobnosti imajo navadno ohranjene, redko so močneje okvarjene. Neskladje med ohranjenimi intelektualnimi sposobnostmi in nerazumljivim vedenjem bolnika, ki se včasih ne ujema z zdravim razumom, bega okolico. Odgovor je enostaven. Opraviti imamo z boleznijo, ki je čudna, na trenutke nerazumljiva, skrivnostna in kruta. Če je ne ustavimo z zdravljenjem, pa postane tudi uničujoča. Navzlic vsemu je veliko bolnikov sposobnih sprejemati odločitve o različnih sestavinah vsakodnevnega življenja. Ob uspešnem zdravljenju so te v večini primerov enako kakovostne in pravilne kot pri osebah iz tako imenovane normalne populacije ljudi. Shizofreni bolniki ne naredijo več nasilnih kaznivih dejanj kot ljudje iz povprečne populacije. Poleg tega je prognoza shizofrenije boljša pri bolnikih, ki so bolje vključeni v družbo in sprejeti v svoji družini, kot pri drugih, ki živijo izolirano, izvrženi iz družbe in lastnih družin.

Kaj je shizofrenija in kaj ni?
Shizofrenija je zapletena motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot splet značilnih simptomov. Tu se resnična doživetja in izkušnje težko razlikujejo od neresničnih, zato mišljenje ostane brez zanesljivega kompasa in postane nelogično. Oboleli postopoma zaide ali je nenadoma pahnjen v psihotičen svet neznanih občutij s čudnimi običaji in zastrašujočo okolico, kjer po videzu drugačna bitja govorijo nerazumljivo govorico. Ne ve, kako je prišel tja in koliko časa bo moral ostati v neprijaznem tujem svetu. Zato je razumljivo, da so bolniki v fazi bolezni prikrajšani kot socialna bitja, ker ne morejo gojiti in kazati normalnih čustev do drugih oseb ter imajo težave s spominom in vedenjem.
Shizofrenija ne pomeni razcepljene osebnosti. Ne povzročajo je težke okoliščine v otroštvu, osebnostna šibkost in lenoba. Ni normalen odziv na nenormalen svet. Bolezen se neizbežno razvije, ne da bi bil kdo zanjo kriv, in zato tudi ne najožji svojci. To je pomembno vedeti, ker napačna razlaga bolezni naprti bolniku in njegovim svojcem dodatno trpljenje.

Kako pogosto se pojavlja in zakaj?
Zanjo boleha približno eden od stotih ljudi, enako pogosto moški in ženske. Pri večini bolnikov se začne med 15. in 25. letom, zelo redko pred 12. letom življenja.
O vzrokih te zapletene bolezni obstaja več teorij. Dokazana je vloga genetske nagnjenosti. Obstaja gen za shizofrenijo, ki lahko postane iz neznanih vzrokov dejaven in povzroči izbruh bolezni. Tveganje za obolevnost je večje, če je vsaj eden od staršev obolel za shizofrenijo. To seveda ne pomeni, da bo zbolel vsak otrok staršev, obolelih za shizofrenijo. Prav tako ne pomeni, da so otroci zdravih staršev brez tveganja za bolezen. Osebe s shizofrenijo imajo lahko otroke. Tveganje, da bodo otroci oboleli za shizofrenijo, je večje, če sta obolela oba starša. A vsak dan lahko vidimo, kako so bolniki in bolnice s shizofrenijo dobri starši, ki jih uspešno vzgajajo. Njihovi otroci so pogosto uspešni dijaki in študenti. Vsekakor pa je dobro, da se bolnik in bolnica pred sklenitvijo partnerske ali zakonske zveze iskreno pomenita o svojih pomanjkljivostih, da se bosta v skupnem življenju odgovorno spoprijela z njimi.

Vzrok za shizofrenijo je lahko tudi v napačnem obdelovanju informacij v možganih zaradi strukturnih in kemijskih sprememb. Omenjajo se propadanje celic v čelnem režnju možganov, okrnjena presnova, neravnovesje med kemičnimi prenašalci med živčnimi celicami ter motnje v razvoju možganov pred rojstvom, ki ustvarijo napačne povezave za prenos informacij. Stresne okoliščine same po sebi ne morejo izzvati shizofrenije, lahko pa jo sprožijo pri osebah z genetskim nagnjenjem. Shizofrenija gotovo ni težava sodobnega življenja in ni zdrava reakcija na bolni svet. Za njo so trpeli že v kameni dobi.


Kakšen je potek bolezni?
Simptomi so lahko različni od osebe do osebe. Nekateri bolniki živijo dejavno in zadovoljivo življenje, drugi postanejo odvisni od tuje pomoči in skrbi. Bolezen se pojavlja v epizodah, redko je njen potek stalen. Epizoda se začne z akutno fazo, ko so simptomi najbolj izraziti, in se sklene s fazo, ko se ti ustalijo. Po akutni fazi je mogočih več izhodov. Včasih bolnik popolnoma okreva (20 %); drugič bolezen napreduje in bolnik postane nesposoben za samostojno življenje (10 %); najpogosteje pa med epizodama ostanejo nekateri simptomi blago izraženi (70 %). Mogoče je, da bolniki z jemanjem zdravil in s pomočjo nezdravilskih terapevtskih postopkov kljub nekaterim simptomom, denimo prividom in blodnjam, zadovoljivo obvladajo življenje v vseh njegovih pomembnih vidikih. Psihoterapija in rehabilitacijske metode v fazi ustalitve bolezni veliko prispevajo k zmanjšanju simptomov ali pa bolnika naučijo, da lažje živi z njimi. Bolniki s shizofrenijo imajo lahko le eno epizodo z duševnimi motnjami, pogosteje pa se jih pojavi več. Med epizodami bolezni lahko živijo normalno.

Čas med posameznimi fazami bolezni je pri vsakem bolniku drugačen, traja lahko od nekaj mesecev do nekaj let. Izvajanje antipsihotične terapije tudi v fazah brez simptomov zmanjša tveganje ponovnega pojava bolezni. Shizofrenija je pri večini bolnikov dolgotrajna kronična bolezen, tako kot, denimo, sladkorna bolezen ali zvišan krvni tlak. Večina bolnikov s shizofrenijo bo verjetno morala vse življenje jemati zdravila in bo potrebovala dodatno skrb. A razveseljivo je, da mnogi bolniki živijo ob rednem jemanju zdravil polno in produktivno. Shizofrenija se ne slabša s staranjem, lahko pa ima v starosti drugačne bolezenske znake. Seveda pa je nekaj povsem drugega kot demenca, ki je značilna za starejšo življenjsko dobo. V povprečju bolniki s shizofrenijo živijo manj dolgo. Okoli 10 do 15 odstotkov jih napravi samomor, najpogosteje v zgodnji fazi bolezni. Zelo pomembno je, da ne izgubijo stika z družinskimi člani in da redno obiskujejo psihiatra. Ti so rešilna ograja, ki se je lahko oprimejo, da ne zabredejo v slabe življenjske razmere, denimo podležejo zlorabi alkohola, se pičlo in nezadostno prehranjujejo ter zanemarijo osebno higieno. Vsi našteti negativni dejavniki namreč zvečajo tveganje za pojav nezgod in telesnih bolezni.

Stigma
Stigma pomeni negativno označevanje osebe le zato, ker ima diagnozo psihične bolezni. Največkrat je povezana prav s shizofrenijo. Je plod predsodkov in negativnih stališč, ki temeljijo na napačni domnevi, da se shizofrenija ne da zdraviti. Da se zdraviti. Med drugim tudi z odpravo stigme, ki sicer pahne v socialno in čustveno izoliranost ter poglobi trpljenje bolnikov s shizofrenijo.