Proteini so končni produkt izražanja informacije DNA v celici. Celotno množico različnih proteinov imenujemo proteom.
Informacija v DNA se prepiše v enoverižno mRNA , ki nato prenese informacijo celičnemu ustroju za sintezo proteinov. Tako je mRNA nekakšen vezni člen med DNA in proteini.
Proteini so sestavljeni iz linearnega zaporedja aminokislin, njihova zgradba se razlikuje on nukleotidov.
Obstajata dva različna jezika , jezik nukleotidov v DNA in RNA, ter jezik aminokislin v proteinih. Informacijo je treba prevesti iz prvega v drugi jezik. Ta proces imenujemo prevajanje oz. translacija.
GENETSKI KOD
Najpomembnejše značilnosti koda so:
• Trije nukleotidi določajo eno aminokislino, ki se vključi v protein; kod je torej tripleten in zaporedje teh treh nukleotidov imenujemo kodon.
• Posamezen kodon sestavljajo tri sosednje bazena mRNA , ki jih lahko obravnavamo kot zaključeno skupino, ki se uporabi le enkrat v procesu prevajanja.
• Skupine po treh nukleotidov se berejo zaporedoma, brez presledkov
• Za določeno aminokislino imamo lahko več tripletnih kodonov, kar poneni, da je genetski kod degeneriran
• Genetski kod vsebuje signale stop in start
Eksoni in introni
Kodirajoče regije na evkariontski DNA so pogosto prekinjene z nekodirajočimi regijami.
Zato so takšni geni razdeljeni.
Kodirajoče regije imenujemo eksoni, nekodirajoče pa vrinjena zaporedja oziroma introni.
Povprečen ekson vsebuje od 120 do 150 nukleotidnih baz ( kodira od 40 do 50 aminokislin v proteinu), intron pa lahko vsebuje od 50 do 20 000 baz.
Introni vsebujejo odvečno DNA, ki naj ne bi imela posebne vloge.
MUTACIJE
To so napake pri zorenju Dna
So lahko naslednje: lahko se vgradi napačen nukleotid, nukleotid se ne vgradi ali pa se vgradi dodaten nukleotid. Spremembe takšne vrste, ki jih imenujemo mutacije pa lahko imajo za posledico za to celico.
Če do mutacije pride na eksonu se lahko spremeni aminokislinsko zaporedje proteina, ki zaradi tega morda ne bo več pravilno deloval.
Če pride do mutacije na intronu, to najverjetneje en bo imelo vpliva ( tiha mutacija ).
( Primer bolezni: Anemija srpastih celic )
PRENOS SKOZI CELIČNE MEMBRANE S POMOČJO SIGNALOV
Proces prenosa signalov ( celično signaliziranje) je proces, kjer se preko membrane namesto snovi prenese le kemično sporočilo, ki povzroči spremembe v celici.
Procesi se razlikujejo med seboj.
Hormon po krvi potuje do tarčne celice. Sporočilo prenese tako, da se veže na specifične receptorje, ki so vgrajeni v membrano.
Ti receptorji imajo 3 različne predele:
1. predelan zunanji strani celice, na katerega se veže hormon
2. transmembranski predel
3. predel, ki kot nekakšen rep moli v citoplazmo celice ( dostikrat se pri vezavi potem spremeni struktura repa in se ta potem poveže z G- proteinom )
G- proteini so vsidrani na znotrajcelični strani v membrano in vežejo gvaninske nukleotide ( GDP, GTP). Aktivirani G- proteini največkrat nato prenesejo signal znotrajceličnega encima npr. adenilat- ciklaza. Le-ta se bodisi aktivira, bodisi inhibira. Če se aktivira katalizira sintezo c-AMP, sicer pa ne.
cAMP
Ciklični AMP ali cAMP najdemo praktično v vseh celicah. Ta molekula je primer sekundarnega obveščevalca, ki znotraj celice prenaša sporočilo primarnega obveščevalca, to je hormona.