Oznaka: idš

Na kratko o sladkorni bolezni

Po nekaterih ocenah ima sladkorno bolezen že vsak peti človek, starejši od petinšestdeset let. Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je stanje kronično zvečanega  krvnega sladkorja ( glukoze ). Normalna vrednost glukoze v krvi zjutraj na tešče znaša od 3, 6 do 6, 1 mmol / l krvi. Ta nastane zaradi pomanjkanja insulina, ki ga lahko spremlja zmanjšana občutljivost organizma nanj. Posledica je motnja presnove ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Bolezen se kaže z značilnimi težavami, ki so posledica zvečanega krvnega sladkorja (obilno mokrenje, žeja, hujšanje, oslabelost, itd. ). Posledica bolezni so za sladkorno bolezen značilna okvara malih žil (oči in ledvice), velikih žil odvodnic (arterioskleroza) in okvara živcev (Bohnec, Klavs, Tomažin Šporar, Krašovec, Žargaj, 2006 ) .

Kapilarna kri je mešanica venske, arterijske kapilarne krvi ter medcelične in celične tekočine. Sestava vzorca krvi je odvisna od pretoka krvi v podkožju in v trenutku odvzema krvi. Kapilarni odvzem izvajamo z vbodom v kožo z ( mikro ) lanceto ali in prestrezanjem kaplijice krvi v namenski mikrozbiralnik, na ploščico ( mikrokiveto ), kapilarno cevko-pipeto, na objektno stekelce ali na testni trak ( Veber Mežik, Kalender Smajlovič, Pivač, Romih, 2010 ) Preberi več o Na kratko o sladkorni bolezni

Vzroki za slabše celjenje ran pri starostniku

Posledica kakršne koli poškodbe kože je rana, kjer gre za nasilno prekinitev tkiva.

Sama beseda rana je širok pojem in zajema od majhnih površinskih prask, odrgnin, do globokih ran.

Po vzroki nastanka jih delimo na akutne (kirurška rana, travmatska rana, opeklinska rana) in kronične (golenja razjeda, diabetično stopalo, razjeda zaradi pritiska, maligna kožna tvorba). Akutne rane se celijo primarno, medtem ko kronične se celijo sekundarno.

Celjenje ran pa je kompleksen in občutljiv proces., pri katerem v vsaki fazi celjenja vpliva veliko različnih dejavnikov.

Preberi več o Vzroki za slabše celjenje ran pri starostniku

Preveza intravenozne kanile

Intravenozna kanila se navadno vstavlja v vene na roki in omogoča aplikacijo terapije, odvzem venozne krvi in paraenteralno nadomeščanje tekočine. Vstavljanje intravenozne kanile sodi v kompetence diplomirane medicinske sestre/diplomiranega zdravstvenika (Šmitek & Krist, 2008).

Pri vstavljanju intravenozne kanile je pomembna pravilna izbira venskega katetra in vene (Šmitek & Krist, 2008).

Vbodno mesto in predel nad potekom žile opazujemo vsaj 2-krat dnevno ter v primeru zapletov (rdečina, flebitis, bolečina) kanilo nemudoma odstraniti. Prevezo intravenozne kanile se izvaja na 3 dni, v primeru premočene, ohlapne ali umazane preveze jo izvedemo prej. Tehnika dela je aseptična, saj je vbodno mesto vstopna točka za mikroorganizme, ki lahko pri pacientu povzročajo okužbe (Polderman & Gibson, 2012). Preberi več o Preveza intravenozne kanile

Slabše celjenje ran pri starostniku – vzroki

Posledica kakršne koli poškodbe kože je rana, kjer gre za nasilno prekinitev tkiva.

Sama beseda rana je širok pojem in zajema od majhnih površinskih prask, odrgnin, do globokih ran.

Po vzroki nastanka jih delimo na akutne (kirurška rana, travmatska rana, opeklinska rana) in kronične (golenja razjeda, diabetično stopalo, razjeda zaradi pritiska, maligna kožna tvorba). Akutne rane se celijo primarno, medtem ko kronične se celijo sekundarno.

Celjenje ran pa je kompleksen in občutljiv proces., pri katerem v vsaki fazi celjenja vpliva veliko različnih dejavnikov.

Faze celjenje ran:

hemostatsko obdobje: venska kri zapolni prostor med stenama, tvorni se krvni strdek;
vnetno obdobje: inaktiviranje okužbe, ustvarjanje pogojev za proliferativno obdobje, makrofagi, pri čistih ranah to obdobje traja od 3 do 7 dni, pri okuženih pa je obdobje podaljšano;
obdobje maturacije: tvorba in razgradnja kolagena, manjše število fibroblastov, največ granulacijskega tkiva, brazgotina;
proliferativno obdobje: obdobje rasti, fibroblasti so veliki porabniki kisika, , rast granulacijskega tkiva, epitelizacija (hitrejša v vlažnem okolju), kontrakcija rane. Preberi več o Slabše celjenje ran pri starostniku – vzroki

Vloga medicinske sestre pri merjenju krvnega tlaka

Z vsakim utripom srce iztisne kri v žile, da bi oskrbelo tkiva s hranilnimi snovmi in kisikom. Silo s katero pritiska kri na žilno steno, imenujemo krvni tlak.

Krvni tlak izmerimo z dvema vrednostnima:

  • zgornji ali sistolični tlak je višja vrednost (izmerimo ga ob iztisu krvi iz srca v žile),
  • spodnji ali diastolični tlak je nižja vrednost (izmerimo ga, ko srce miruje in se polni s krvjo).

 

VRSTE MERILNIKOV KRVNEGA TLAKA

Ročni merilniki

Ročni merilniki za merjenje krvnega tlaka imajo stetoskop (slušalko), napihljivo manšeto in prikazovalnik krvnega tlaka. Pri merjenju moramo ročno napihniti manšeto na nadlakti ter z ventilom enakomerno in počasi zniževati tlak v manšeti (2–3 mmHg v sekundi). Krvni tlak izmerimo s poslušanjem žilnih šumov nad veno na nadlakti (nad komolčno kotanjo). Srčni utrip izmerimo po meritvi, s tipanjem pulza na nadlakti. Preberi več o Vloga medicinske sestre pri merjenju krvnega tlaka

Razkuževanje rok

Namen razkuževanja rok je hitro mikrobicidno in virocidno delovanje na mikroorganizme prehodne populacije na rokah. Preprečuje tudi izstopanje stalne bakterije populacije iz globljih plasti kože in preprečuje širjenje  mikroorganizmov s kožnimi luskami. Razkuževanje rok z alkoholnimi pripravki je v primerjavi z umivanjem rok z vodo in milom mikrobiološko učinkovitejše, hitrejše in za kožo manj škodljivo.

Temeljna elementa higiene rok sta umivanje in razkuževanje rok. Pomembno je, da vemo, kdaj izvajamo enega, kdaj drugega in kdaj sta potrebna oba.

Razkuževanje koži manj škodi, ker za razliko od umivanja maščob ne odstranjuje, temveč jih le razporedi po koži. Sodobna razkužila vsebujejo 1–4 % glicerina, ki dodatno masti kožo in jo tako ščiti pred izsušitvijo. Pomembno je, da razkužila nikoli ne nanašamo na vlažno kožo ali preostanke mila ( Djekić, Strojan, Zore 2008 ).

REŠEVANJE PROBLEMA IZ VIDIKA ZDRAVSTVENE NEGE

Zdravstveni delavci pri svojem delu uporabljamo različne tehnike in sredstva, namenjena higieni rok (umivanje, razkuževanje). Izbira le teh je odvisna od narave dela in možnosti kontaminacije. Roke naj se umivajo le pri vidnem onesnaženju, sicer pa naj bo od vsega predvsem v ospredju razkuževanje z alkoholnimi pripravki za vtiranje. Razkužila so učinkovita, učinkujejo takoj in na širok spekter mikroorganizmov, koža jih dobro prenaša in imajo dolgotrajen učinek. Razkuževanje je v primerjavi z umivanjem povsod dostopno, hitro in poceni ( Oštir, Šušteršič 2005 ). Preberi več o Razkuževanje rok

Razbremenilna sonda

Nazogastrično sondo uvajamo bolnikom, kadar je potrebna razbremenitev ali izpraznitev želodca, za zmanjšanje napetosti v trebuhu ali za hranjenje. Uvaja jo medicinska sestra po čisti metodi, ker se v prebavilih nahajajo črevesne bakterije. Pri  življenjsko ogroženih kirurških bolnikih jo uvede po aseptični metodi, ker so zaradi imunske  oslabljenosti še bolj ogroženi, prav ta način pa prepreči dodaten vnos bakterij. Sonde so različnih debelin in dolžin, eno – ali dvolumenske. Izberemo jo glede na osnovni namen vstavitve (sprostitev in izpraznitev prebavnih poti, za diagnostični namen, enteralno hranjenje, vnos zdravil). Za izpraznitev prebavnih poti je treba vstaviti debelejšo Repoglovo nazogastrično sondo (CH 22, CH24), ki je primerna, kadar je pričakovano iztekanje hrane in goste vsebine. Če je prebavna pot prazna in je sonda indicirana zato, da bi zmanjšala napetost, uporabimo tanjšo Repoglovo sondo (Ch 18, Ch 20). Preberi več o Razbremenilna sonda