- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Vprašanja in odgovori za fiziologijo 2013 Izola

FIZIOLOGIJA

1. ZGRADBA KRVI

Kri je tekoče tkivo, zgrajeno iz številnih vrst specializiranih celic (krvne celice) in tekoče medceličnine

(krvne plazme).

Krvna telesca predstavljajo 45% krvi in te so:

ÿ Eritrociti

ÿ Levkociti

ÿ Monociti

Glavne naloga teh celic je prenos plinov, imunski odziv, homeostaza. Eritrociti in trombociti opravljajo naloge znotraj krvnih žil, levkociti so kratek čas v krvi, nato prehajajo skozi stene majhnih krvnih žil v druga tkiva, v vezivo in limfne organe, kjer opravljajo svoje naloge.

2. FUNKCIJE KRVI

1. Transport

ÿ prenos kisika iz pljuč do tkiv in ogljikovega dioksida iz tkiv do pljuč

ÿ prenos hranilnih snovi (vitamini, minerali, glukoza, aminokisline) iz prebavil do celic v telesu in

odpadnih snovi celičnega metabolizma (sečnina, mlečna kislina) iz tkiv v organe, kjer se izločajo

ÿ prenos hormonov, encimov, soli, protiteles med različnimi predeli telesa.

2. Uravnavanje

ÿ Homeostaza (notranje ravnovesje)

ÿ Telesne temperature

ÿ Kemičnega okolja (pH in vsebnost ionov)

ÿ Vode

ÿ Strjevanje krvi

3. Zaščita

ÿ Pred tujimi snovmi in patogenimi mikroorganizmi

3. LASTNOSTI KRVI

Prostornina krvi se pri zdravi osebi spreminja, manjše izgube pa se hitro nadomestijo.

Prostornina povprečno znaša 7-8% telesne teže; 5-6 litrov pri odraslem moškem, 4-5 litrov pri odrasli ženski.

pH krvi je od 7.35 – 7.45 in je tako arterijska kri bolj alkalna od venske ker vsebuje manj ogljikovega

dioksida.

Barva arterijska kri je svetlo rdeča (hemoglobin z vezanim kisikom v rdečih krvnih telescih). Bele krvne

celice in trombociti so brezbarvni, plazma je rumenkasta.

Povprečna temperatura krvi je približno 37 stopinj cezija.

4. ERITROCITI

ÿ So bikonkavne ploščice brez jedra, potujejo združeni v stebričke, predstavljajo 45% volumna krvi,

njihov volumen predstavlja hematokrit.

ÿ Membrana eritrocita (tanka, trdna, prožna) prepustna z vodo , kisikom, ogljikovim dioksidom,

glukozo, neprepustna za večje molekule npr.: Hb.

ÿ Citosol: encimi glikolize – razgradnja sladkorja, tvorba ATP

ÿ Eritrociti predstavljajo 99,9% krvnih celic

ÿ Funkcija: prenos kisika s hemoglobinom in manjši del ogljikovega dioksida, nosilci antigenov

krvnih skupin

ÿ Življenjska doba: do 120 dni nato razpadejo v vranici.

ÿ Koncentracija eritrocitov v krvi: ženske (3,9 – 5,5 x 1012) moški (4,1 – 6 x 1012)

ÿ Citoplazma eritrocita vsebuje 33% hemoglobina (HB)-bazična globularna beljakovina rdeče

barve ki vsebuje železo in prenaša kisik.

5. HEMOGLOBIN

Hemoglobina (HB)-bazična globularna beljakovina rdeče barve ki vsebuje železo in prenaša kisik.

Procent hemoglobina v krvi določa kapaciteto prenosa kisika: ženske 120-140 g/L,

moški 140-160 g/L

Zgradba: tetramer sestavljen iz 4 verig beljakovine globina, od katerih ima vsaka veriga vezano eno

molekulo železa v nebeljakovinskem delu-hem.

Kisik se veže na železove atome, zato 1 molekula Hb pranaša 4 molekule kisika.

6. ERITROPOEZA

Eritrociti in trombociti nastajajo v rdečem kostnem mozgu (ploščate kosti), levkociti tudi v limfnem tkivu

(vranica, limfni vozli, priželjc)

Nastajanje rdečih krvničk oz. eritrocitov imenujemo eritropoeza in jo delimo na proliferacijo (delitev)

in diferenciacijo (dozorevanje).

Eritrociti se v prvi vrsti kot vse druge krvne celice razvijejo iz pluripotentnih matičnih celic (PMC), ki

se po enem obdobju razvijejo v multipotentne matične celice mieloične vrste (MMC-M), slednje pa v

usmerjene matične celice (UMC) eritroblastne vrste.

Razpad eritrocitov poteka v vranici, delno v jetrih in kostnem mozgu.

7. LEVKOCITI

Levkociti imenujemo tudi bela krvna telesca.

Ti ne delujejo v krvi, temveč se pretakajo po njej, najdemo jih v limfatičnem sistemu, vranici in drugih

tkivih.Levkocitov v krvi je 4 – 10 x 109

So celice z jedrom in citoplazmo. Jedro je različno oblikovano glede na vrsto in starost celice. Citoplazma

ima specifična in nespecifična zrnca ki se različno obarvajo.

Funkcija levkocitov je obramba pred patogenimi mikroorganizmi (okužbe in tumorji) in proizvodnja

protiteles za nevtralizacijo telesu tujih in škodljivih snovi.

ÿ Agranulociti so levkociti ki vsebujejo nespecifična zrnca.

/L.

ÿ Granulociti so levkociti s specifičnimi in nespecifičnimi zrnci

• Limfociti

• Monociti

• Neutrofilni

• Eozinofilni

• Bazofilni

8. NEUTROFILCI, EOZINOFILCI, BAZOFILCI – LASTNOSTI IN FUNKCIJE

ÿ NEUTROFILNI GRANULOCITI – NEUTROFILCI

So najštevilčnejši levkociti (do 70%), so aktivno gibljivi ter hiter dostop do vnetih tkiv, življenjska doba

v krvi je 8-12 ur, v tkivih do 8 dni. Pri vnetju so sestavni del gnoja. Jedro je segmentirano. Citoplazma

ima tri tipe zrnc ki so obdani z membrano in vsebujejo različne encime kot so azurna, specifična in

terciarna zrnca ter glikogen in interlevkin. Funkcija je fagocitoza bakterij in odmrlih celic, sodelujejo pri

vnetnem procesu in izločajo pirogene snovi ki v hipotalamusu sprožijo povišano telesno temperaturo.

ÿ EOZINOFILNI GRANULOCITI – EOZINOFILCI

Jih je približno 4%. V krvi so od 3-8 ur, od tu potujejo v kožo, pljuča, prebavila kjer opravljajo svojo

nalogo. Življenjska doba je od 8-12 dni. Jedro ima 2 režnja. Citoplazma ima specifična eozinofilna zrnca

in nespecifična azurna zrnca. Funkcija je da onesposabljajo tuje beljakovine in fagocitoza. Eozinofilija je

povečano število eozinofilcev (astma, reakcija na zdravila, okužbe s paraziti).

ÿ BAZOFILNI GRANULOCITI – BAZOFILCI

Jih je 1%. Življenjska doba je 12-15 dni. Nahajajo se v limfatičnem tkivu, sluznicah in kostnem mozgu.

Jedro ima obliko črke S ali segmentirano in povsem pokrito s specifičnimi zrnci. Citoplazma ima

specifična zrnca in nespecifična azurofilna zrnca. Plazmalema vsebuje stevilne receptorje IgE. Funkcija

je preprečevanje strjevanja krvi s sproščanjem heparina in sproščanje histamina pri vnetnih reakcijah.

ÿ MONOCITI

So največje celice v krvi in jih je 3-8%. So nezrnati levkociti v kostnem mozgu. V krvi so 10 ur nato

prehajajo v tkiva in se spremenijo v makrofage ki imajo življenjsko dobo več mesecev ali let, nekateri

od njih obdržijo sposobnost premikanja v tkivih. Monociti so predstopnje celic mononuklearnega

fagocitnega sistema. Jedro je ledvičasto in acentrično. Citoplazma vsebuje azurofilna zrnca.

Funkcija je fagocitoza mikrobov, odstranjuje odmrle poškodovane celice, tvorijo citokine ki sprožijo

vnetni odgovor, proliferacijo in dozorevanje drugih celic.

ÿ LIMFOCITI

So glavni predstavnik specifične obrambe in vsebuje celice T ki prodirajo v prizadeta tkiva in napadajo

tuje celice, celice B ki proizvajajo protitelesa Ig, celice ubijalke ki nespecifično uničujejo tuje in

spremenjene lastne celice. Jih je 20-25% skupnih levkocitov. Življenska doba limfocitov B je nekaj dni,

linfocitov T pa nekaj mesecev. Jedro je okroglo, citoplazma vsebuje majhno število lizosomov.

9. TROMBOCITI

ÿ Trombocite imenujemo tudi krvne ploščice.

ÿ 140-340 x 109 /L v periferni krvi

ÿ Njihova življenjska doba je manjša od 14 dni .

ÿ Sredina trombocita je zgrajena iz:

• Granulomera (vsebuje zrnca)

alfa (fibrinogen, koagulacijski dejavniki)

delta (seretonin, histamin, drugo)

lambda (hidrolitični encimi)

• Hialomera obkroža granulomero. Sestavljena je iz mikrotubulov in aktinskih filamentov.

ÿ Funkcija: zaustavljanje krvavitve po poškodbi krvne žile in strjevanju krvi.

10. Rh FAKTOR

Je antigen na eritrocitih

Osebe z Rh faktorjem so Rh pozitivne (85%)

Osebe ki nimajo Rh faktorja so Rh negativne

Proti Rh faktorju ni naravnih protiteles, zato ni nevarnosti, da pri prvi transfuziji Rh pozitivnih eritrocitov Rh

negativni osebi pride do hemolize ali zlepljenja trombocitov. Pri ponovnih transfuzijah pa je to mogoče.

11. NESPECIFIČNA IN SPECIFIČANA OBRAMBA

ÿ NESPECIFIČNA OBRAMBA je hitri obrambni mehanizem proti vsakemu tujku, mikroorganizmu ali

nenormalni celici.

Deli se na pasivno obrambo – pregrade (koža, sluznice, želodčna kislina, encimi v solzah in ustni

votlini), in aktivno obrambo – vnetje (ko mikroorganizmi prodrejo poškodovano kožo ali sluznico

kjer so kapilare, npr. vrez z ostrim predmetom) povišana telesna temperatura, nastane oteklina, rdečina,

področje postane toplo.

Sestavni deli vnetja

• mehanska in kemična obramba pred infekcijo (koža, sluznica, želodčna kislina)

• vnetje ( rdečina, oteklina, bolečina, povišana telesna temperatura, poveča se prekrvavitev tkiva

• fagocitoza: celice požiralke (požirajo bakterije in manjše dele poškodovanega tkiva)

• Komplement nastopi on okužbi z mikrobi, je sistem beljakovin, ki se vgradijo v bakterijske

Vročina: dvig telesne temperature nad normalno omogoča imunskemu sistemu, da se lažje spopade z

mikroorganizmi.

ÿ SPECIFIČNA OBRAMBA ker je nespecifična obramba zelo splošna, se velikokrat zgodi, da ni

učinkovita, zato mikroorganizmi prodrejo še globlje v telo.

Takrat pride na vrsto specifična obramba, ki ima »orožje« za vsak mikroorganizem posebaj. Poleg tega

ima ta obramba »vojake«, ki si zapomnijo način in vrsto napadalca, kar omogoča telesu, da postane

odporno proti določenemu mikrobu.

Imunost je torej lastnost telesa, da postane odporen proti določenemu mikrobu ali bolezni. Delimo jo na

naravno ali prirojeno (od rojstva) in pridobljeno (telo mora najprej priti v stik z mikrobom, šele potem

razvije specifično obrambo).

Naloga: prepozna mikroorganizme, ker imajo posebne oznake (antigene) proti njim tvori specifične

beljakovine (protitelesa) ter odstranjuje antigene iz telesa. Celice morajo ločiti med telesu lastnimi

svojimi in tujimi snovmi, s tem vzdržujejo celovitost organizma.

12. ANTIGENI in PROTITELSA

Antigen: snovi proti katerim organizem tvori protitelesa. So beljakovine ali polisaharidi, ki so organizmu

tuji.

Protitelesa: beljakovine, ki nastanejo kot odgovor na antigen, proti posameznim delom antigena, ki jih

imenujemo antigenske determinante ali epitopi. Protitelesa ne uničujejo direktno mikroorganizmov pač pa

aktivirajo sistem komplementa in vzpodbujajo fagocitno dejavnost nevtrofilcev in makrofagov.

13. CELIČNI IMUNSKI ODZIV

Primarni imunski odziv: nastane po prvem stiku z antigenom (prva okužba) v nekaj dneh do nekaj tednih

Sekundarni imunski odziv: je ponoven stik z enakim antigenom, ki je hitrejši in močnejši od primarnega (po

cepljenju)

Specifični imunski odziv: omogočajo ga celice limfociti in sicer limfociti Tc ali ubijalske celice in limfociti

Th ali pomočniške celice. Naloga ubijalk je da napade lastne telesne celice, ki se spremenijo zaradi okužbe

z virusi, bakterijami. Če jim take celice uidejo iz pod nadzora lahko pride do novotvorb oz. rakastih obolenj.

Pomočniške celice pa se ob stiku z antigeni zelo namnožijo.

in prepustnost kapilar, kar omogoča prehod nekaterim imunskim celicam v tkivo)

membrane in jih preluknjajo. Bakterijska celica se napolne z vodo in soljo, nabrekne in poči.

14. SISTEMSKI KRVNI OBTOK in PLJUČNI KRVNI OBTOK

ÿ SISTEMSKI KRVNI OBTOK – oskrbuje celice, tkiva, organe v telesu z oksigenirano krvjo in vrača

deoksigenirano kri v srce. Poznamo arterijski (glavna žila aorta) in venski (kapilarno mrežje ga

povezuje z arterijskim) sistemski krvni obtok. Vensko kri zbira vena kava.

Sistemski obtok je odvisen od delovanja L prekata, ki iztiska kri v aorto, od tu pa preko velikih arterij

potuje do organov. Velike arterije se razvejajo v manjše, nato v arteriole in kapilare v katerih se

izmenjujejo plini in hranilne snovi med krvjo in intersticijsko tekočino. Iz kapilar se kri vrača po venulah

in venah v zgornjo in spodnjo veno in od tu v desni preddvor.

ÿ PLJUČNI KRVNI OBTOK – deoksigenirana kri iz srca pride v pljuča, kjer se odstrani CO2 in

prevzame O2

Pljučni obtok poganja kri v D prekat, ki iztiska kri v pljučno deblo, od tod pa v pljučne arterije, arteriole

in kapilare. Med kapilarami in pljučnimi alveoli poteka izmenjava plinov z difuzijo: O2

krvi se izloča CO2

15. HEMOSTAZA – ZAUSTAVITEV KRVAVITVE

Hemostaza: mehanizem, ki ob prekinitvi žile najprej zmanjšuje, nato ustavi izgubo krvi, na koncu pa obnovi

poškodovano žilo. Delimo jo na tri faze:

ÿ ŽILNA FAZA – žila se skrči (vazokonstrikcija) – gre za lokalni odziv žilne mišične plasti na

poškodbo. Zmanjša se odprtina na mestu poškodbe in s tem iztekanje krvi. Mehanizem zaustavi

krvavitve iz manjših žil.

ÿ TROMBOCITNA FAZA- kolagenska vlakna v žilni steni lepijo trombocite (adhezija), stik

trombocitov s kolagenom privede do agregacije trombocitov na mestu poškodbe. Tvori se –

trombocitni čep.

ÿ KOAGULACIJSKA FAZA – trombociti pospešujejo strjevanje krvi – beli krvni čep na katerega

se odlaga fibrin – končni produkt koagulacije. Fibrin naredi mrežo v katero se ujamejo eritrociti in

levkociti – rdeči krvni čep.

Krčenje rdečega krvnega čepa: mesto poškodbe se še bolj zapre, iz čepa se odstranijo dejavniki, ki

spodbujajo koagulacijo in nastajanje krvnega čepa, kar ustavi širitev procesov v nepoškodovane dele žile.

V drugem delu hemostaze potekajo procesi, ki obnovijo poškodovano žilno steno in razgradijo krvni čep

(fibrinoliza), razgradi se fibrinska mreža ter naredijo žilo ponovno prehodno.

16. SRČNI CIKLUS

Srčni ciklus je torej zaporedje električnih in mehanskih dogodkov v srcu v naslednjem zaporedju.

1. Sistola ali krčenje atrijev (0.1s) Atrija se krčita in potisneta kri v ventrikla

2. Sistola ali krčenje ventriklov (0.3s) DV iztisne kri skozi pljučno deblo v pljuča, LV pa

skozi aorto v ostale dele telesa.

3. Diastola ali sproščanje atrijev (0.7s) DA se polni s krvjo iz velikih ven, ki vodijo kri iz

telesa v srce, LA s krvjo iz pljučnih ven, vodijo kri iz pljuč v srce.

4. Diastola ali sproščanje ventriklov (0.5s) začne se pred sistolo atrijevm ventrikla se polnita

s krvjo iz atrijev.

17. IZOVOLUMETRIČNA KONTRAKCIJA

Izovolumetrična kontrakcija je začetni del sistole, kjer se tlak v ventriklih dviguje, vendar še ni dosegel tlaka

v aorti iztis krvi pa se dejansko še ni začel. Na kratko: krčenje ventrikla med katerim se njegov volumen ne

spremeni.

18. UTRIPNI IN MINUTNI VOLUMEN SRCA

Minutni volumen srca je volumen krvi, ki ga ventrikel iztisne v žilni sistem v eni minuti.

Levi ventrikel iztisne v eni minuti v sistemski obtok enako količino krvi, kot jo iztisne desni ventrikel v

pljučni krvni obtok: minutna volumna obeh srčnih ventriklov ali prekatov sta enaka.

19. MEHANIZMI URAVNAVANJA MVS (utripni in minutni volumen srca)

INTRIZIČNA KONTROLA – opisuje ga Frenk-Starlingov zakon srca in je odvisen od zgradbe srca. 1.

MVS je enak venskemu prilivu v istem času

2. MV obeh prekatov sta enaka.

Moč krčenja srca je odvisna od diastolične raztegnitve srčne mišice. Diastolična raztegnitev srca in tlak v DA

pri normalnem srcu je od venskega priliva (VP).

od tu se vrne v srce.

. Po pljučnih venah teče oksigenirana kri v L preddvor in nato v L prekat.

EKSTRIZIČNA KONTROLA – Delovanje srca in tonus žil nadzoruje:

ÿ Vegetativno živčevje (simpatikus in parasimpatikus)

ÿ Endokrini sistem povzročajo vazokonstrikcijo (krčenje žil) ali vazodilatacijo (širitev žil)

• Simpatikus: živčno uravnavanje je refleksno, ni pod nadzorom volje. Mediator

aktivnosti simpatičnega živčevja je noradrenalin, ki poveča moč krčenja srca (pozitivni

inotropni učinek) in frekvenco srčnih utripov (pozitivni kronotropni učinek)

• Parasimpatikus: učinki tega živčevja so nasprotni simpatikusu. Povzroča počasnejše

utripanja srca (negativni kronotropni učinek). Mediator je acetilholin.

• Kateholamini: adrenalin, noradrenalin, dopamin – povečajo frekvenco srca in moč

krčenja.

• Vazopresin, oksitocin in angiotenzin ll so vazokonstriktorji.

• Histamin (vazodilatator)

• Bradikinin (vazodilatator)

• Atrijski natriouretski hormon zmanjšuje volumen krvi in znižuje krvni tlak.

20. PLJUČNA VENTILACIJA

Gre za mehanski proces, kjer zaradi ritmičnega krčenja in sproščanja dihalnih mišic nastaja v dihalih razlika

tlakov, ki omogoča izmenjavo zraka med okoljem in pljučnimi alveoli, sestavljena je iz dveh faz.

VDIHA (INSPIRIJ) vdihan zrak bogat z kisikom pride po dihalni cevi do pljučnih mešičkov. Trebušna

prepona in zunanje medrebrne mišice se skrčijo, prsna votlina se razširi. S tem se poveča volumen pljuč,

tlak pa se zmanjša in ker je nižji od atmosferskega, zrak vdre v pljuča dokler tlak v pljučih ni enak

atmosferskemu.

IZDIHA ko se trebušna prepona in zunanje medrebrne mišice spustijo, se volumen pljuč zmanjša, pritisk

v pljučih se poveča in je višji od atmosferskega. Razlika v tlakih povzroči izstopanje zraka (obogatenega z

) iz pljuč.

CO2

21. PLJUČNI VOLUMNI

Pljučni volumni so vsi volumni, ki so kazalci pljučne funkcije. Vsi pljučni volumni so primarni, kar pomeni,

da se med seboj ne prekrivajo. Med pljučnimi volumni ločimo:

DIHALNI VOLUMEN: sprememba volumna pljuč med normalnim dihanjem. V mirovanju vdihnemo

in izdihnemo cca 500 ml zraka.

MINUTNI VOLUMEN človek vdihne/izdihne na minuto 12-16x tako v mirovanju vdihnemo/

izdihnemo 6-8 litrov zraka.

INSPIRATORNI REZERVNI VOLUMEN je volumen zraka, ki ga še lahko vdihnemo po normalnem

vdihu. Inspiratorni dihalni volumen znaša 2100-3100ml.

EKSPIRATORNI REZERVNI VOLUMEN je volumen zraka, ki ga še lahko izdihnemo po

normalnem izdihu. S silo lahko izdihnemo 1000 ml več zraka, kot je dihalni volumen.

REZIDUALNI VOLUMEN volumen zraka, ki ostane v pljučih, ki ga ne moremo izdihniti in znaša

1100 ml in narašča s starostjo. Omogoča neprekinjeno izmenjavo plinov in omogoča, da so alveoli

odprti. Tega volumna s spirometrom ni možno izmeriti.

VOLUMEN ANATOMSKO MRTVEGA PROSTORA ob vsakem vdihu ostane 150 ml zraka v

prevodnem delu dihal, ki nikoli ne pride do alveol.

FUNKCIONALNI VOLUMEN 350 ml pride do alveol in sodeluje pri izmenjavi zraka.

22. PLJUČNE KAPACITETE

Spremembe volomna pljuč med dihanjem merimo s spirometrom in zapišemo s spriografom.

VITALNA KAPACITETA PLJUČ: je volumen zraka ki ga izdihnemo po maksimalnem vdihu (brez

rezidualnega volumna) odvisna je od telesne kondicije, konstitucije, starosti. Manjša je v ležečem položaju.

23. MINUTNI VOLUMEN DIHANJA

Volumen vdihanega in izdihanega zraka na minuto. MVD = DV x Fr

24. ALVEOLARNA VENTILACIJA

Je del pljučne ventilacije, ki uravnava koncentracijo alveolarnih plinov in vpliva na izmenjavo plinov med

alveoli in krvjo. Enaka je volumnu zraka, ki pride v alveole/minuto.

AV = (DV-VMP)xFr

25. PRENOS PLINOV (KISIKA) PO KRVI

Kisik se po krvi prenaša z beljakovino hemoglobin v eritrocitih. Manjši del kisika je raztopljenega v plazmi.

Vezava kisika na hemoglobin – oksihemoglobin (HbO2

tlak nizek. Na molekulo hemoglobina se lahko vežejo 4 molekule kisika. Kapaciteta krvi za vezavo kisika je

skladna z koncentracijo Hb.

Vezava kisika je zmanjšana:

• če je % hemoglobina v krvi nizka (anemija)

• če se poveča % CO ker ta preprečuje prenos kisika saj se veže na hemoglobin na

isto vezavno mesto hitreje, kot kisik in onemogoča vezavo kisika.

Difuzija omogoča nemoteno izmenjavo plinov skozi alveolo-kapilarno membrano ki jo določa gradient

parcialnih tlakov posameznih plinov med alveolarnim zrakom in krvjo v pljučnih kapilarah. Pri difuziji

prehajajo snovi iz področja večje koncentracije snovi v področje z manjšo koncentracijo snovi.

26. NEFRON – FUNKCIONALNA ENOTA LEDVIC

V zdravi ledvici je 1.2 x 106 nefronov. Nefroni se razlikujejo po dolžini Henlejeve zanke (kortikalni nefroni

v skorji imajo kratko zanko, ob sredici pa dolgo). Del proksimalnega tubulusa, ki sega v Malfigijevo telesce

se imenuje Bowmanova kapsula. Vanjo vstopa aferentna arterija, ki se v notranjosti razdeli v kapilare –

klopčič ali glomerulus. Malfigijevo telesce filtrira krvno plazmo.

Kapilare se nato spletejo v eferentno arteriolo, ki izstopa iz Malfigijevega telesca in prehaja v kapilarni

pletež proksimalnega in distalnega tubulusa. Tekočina, ki vstopi iz kapilar glomerula in priteče v proksimalni

tubulus je primarni seč, ultrafiltrat – glomerulna filtracija.

27. GLOMERULNA FILTRACIJA

Filtracija je proces pri katerem krvni tlak prisili krvno plazmo in snovi v njej raztopljene, da zapustijo krvne

kapilare in prehajajo v Bowmanovo kapsulo. (glomerulno filtracijo omogoča zelo visok tlak krvi v arteriolah

– 75 mm Hg). Velike beljakovine ostanejo v plazmi, ker je glomerulna membrana kapilar neprepustna za

celice in večje plazemske beljakovine.

Tekočina, ki se prefiltrira v Bowmanovo kapsulo imenujemo ledvični filtrat ali primarni seč (primarni urin),

brez krvnih celic in velikih beljakovin.

Skozi ledvice se na minuto pretoči cca 1200 ml krvi, pri tem se na minuto tvori cca 125 ml ledvičnega

filtrata, od tega se 124 ml reabsorbira, v sečevod pa ga odteče 1 ml. V 24 urah se tvori cca 1500 ml urina

(1ml filtrata x 60 minut x 24 ur).

28. REABSORPCIJA V PROKSIMALNEM TUBULUSU, HENLEJEVA ZANKA,

REABSORBPCIJA V DISTALNEM TUBULUSU

REABSORPCIJA V PROKSIMALNEM TUBULUSU: absorbirajo se voda, glukoza, aminokisline in

NaCl. Poteka z aktivnim transportom ali pasivno difuzijo. V tem delu se izloča sečnina ali urea pasivno z

vodo.

HENLEJEVA ZANKA sega v ledvično sredico:

• Tanek descendentni del zanke je prepusten za vodo in zmerno za druge snovi.

• Ascendenti del je neprepusten za vodo

• Širok ascendentni krak je kjer se NaCl aktivno prenaša aktivno iz tubula, kar pa povzroča

hipertoničnost v sredici, tubularna tekočina pa ostane hipotonična.

REABSORBPCIJA V DISTALNEM TUBULUSU: prepustnost distalnega tubulusa za Na in K ione je

odvisna od hormona aldosterona (hormon nadledvične žleze) ki preprečujejo pretirano izgubo vode iz

ledvic. Pod vplivom aldosterona se v distalnem zvitem tubulusu reabsorbirajo Na ioni, ker so osmotsko

aktivni jim sledi voda, izločajo se K ioni in amonijevi ioni kar vzdržuje kislinsko-bazično ravnovesje krvi.

29. FUNKCIJE ALDOSTERONA

Hormon aldosterona (hormon nadledvične žleze) je hormon ki preprečuje pretirano izgubo vode iz ledvic.

Pod vplivom aldosterona se v distalnem zvitem tubulusu reabsorbirajo Na ioni, ker so osmotsko aktivni jim

sledi voda, izločajo se K ioni in amonijevi ioni kar vzdržuje kislinsko-bazično ravnovesje krvi.

Je steroidni hormon, ki uravnava koncentracijo Na in K ionov v krvni plazmi deluje na ledvice (poveča

reabsorbcijo Na in izgubo K v ledvičnih tubulusih), povečajo reabsorbcijo Na iz znoja in sline ter absorbcijo

Na v črevesju.

30. KJE SE ABSORBIRA GLUKOZA V NEFRONU

Glukoza v nefronu se absorbira v proksimalnem tubulusu skupaj z vodo, Na+

fostfati.

31. IZLOČANJE ADH – ANTIDIURETIČNI HORMON

Povečana osmolarnost zunajceliče tekočine je ko možgani izločajo ADH, ki v ledvicah poveča prepustnost

distalnih tubulusov in zbiralc za vodo, kar olajša reabsorbcijo vode in zmanjša volumen seča.

Zmanjšana osmolarnost zunajcelične tekočine je ko se ADH ne izloča , distalni tubulusi in zbiralci so

neprepustni za vodo, zato se voda izloča iz ledvic.

Volumoreceptorji = mehanoreceptorji ki se v krvnih obtočilih vzdražijo ob povečanem volumnu krvi.

Povečan volumen krvi povzroči povečano aktivnost volumoreceptorjev, ki refleksno zmanjšajo izločanje

ADH kar vodi v povečano izločanje seča, in zmanjšanje volumna krvi.

32. DELITEV ŽIVČEVJA

Vegetativno živčevje (parasimpatikus, simpatikus)

Somatsko živčevje (osrednje živčevje – možgani hrbtenjača ter periferno živčevje – periferni živci)

33. RAZDELITEV NEVRONOV

Aferentni ali senzorični nevroni – posredujejo informacije iz periferije na osrednje živčevje

Eferentni ali motorični nevroni – posredujejo informacije iz osrednjega živčevja na periferijo

Internevroni ali vmesni nevroni – povezujejo aferentni in eferentni sistem.

34. SINAPSE

Sinapse se imenujejo stiki med nevroni ali med nevroni in njihovimi tarčnimi celicami. Sinapsa je grajena

tako, da so na eni strani aksonski končiči prvega presinaptičnega nevrona na drugi pa dendriti ali telo

drugega postsinaptičnega nevrona.

Ko akcijski potencial doseže živčne končiče presinaptičnega nevrona se iz končičev sprosti za dani nevron

navrotranzmiter ki se veže na specifične receptorje na membrani postsinaptičnega nevrona. Tam izzove

značilne spremembe, ki v postsinaptični celici izovejo učinek (npr.: proženje akcijskega potenciala, izločanja

hormona, začetek mišičnega krčenja).

35. EKSCITATORNE SINAPSE in INHIBITORNE SINAPSE

EKSCITATORNE SINAPSE vzbudijo določeno aktivnost v tarčnih celicah (krčenje mišic, izločanje

hormona,…). Ekscitacija v sinapsah: sproščeni nevrotranzmiterji iz živčnih končičev presinaptičnega nevrona

delujejo na postsinaptično membrano drugega nevrona ali tarčne celice in povzročajo depolarizacijo.

Spremembo imenujemo EPSP (ekscitatorni postsinaptični potencial), ki približa membranski potencial

vrednosti praga in poveča verjetnost za proženje akcijskega potenciala.

INHIBITORNE SINAPSE zavrejo določeno aktivnost v tarčnih celicah. Inhibicija npr. v nevronih:

med nevroni obstaja več vrst inhibicij, najpogostejša je postsinaptična inhibicija, ki nastane po vezavi

nevrotranzmiterja na postsinaptično membrano in povzroči hiperpolarizacijo oz. inhibitorni postsinaptični

potencial ali IPSP, ki zmanjšuje možnost nastanka akcijskega potenciala.

36. REFLEKSNI LOK

Je temeljna funkcijska enota živčevja. Tega vedno sestavljajo: receptor, aferentna pot, refleksni center,

eferentna pot, efektor.

Po vzdraženju se akcijski potencial po vlaknu aferentnega nevrona prevedejo v refleksni center v

hrbtenjači, kjer tvorijo sinapse. Od tu akcijski potenciali potujejo po eferentnem nevronu do perifernih

tarčnih celic efektorja.

37. PERIFERNI ŽIVČNI SISTEM

Periferni živci posredujejo senzorične informacije iz čutnih receptorjev v centralno živčevje.

Sestavljeni so iz senzorično-aferentnih vlaken in sicer

• Somatska aferentna vlakna (prenašajo informacije iz kože, mišic, sklepov)

• Avtonomna aferentna vlakna (orenašajo informacije iz notranjih organov)

Motorična ali eferentna vlakna (prenašajo informacije iz centralnega živčevja do organov na periferiji).

• Somatska eferentna vlakna (prenašajo informacije do skeletnih mišic)

• Avtonomna eferentna vlakna (prenašajo do gladkih mišic, srčne mišice, in žlez).

MOŽGANSKI ŽIVCI poznamo 12 parov možganskih živcev, ki povezujejo možgane s telesom. Označeni

so od I do XII in oživčujejo čutila glave, mišice glave, in deloma drobovje. Slednji so sestavljeni iz

aferentnih in eferentnih živčnih vlaken in so motorični, senzorični in mešani.

HRBTENJAČNI ŽIVCI poznamo 31 parov hrbtenjačnih ali spinalnih živcev, ki izhajajo iz hrbtenjače: 8

vratnih, 12 prsnih, 5 ledvenih, 5 križnih, 1 trtični. Oživčujejo kožo, skeletne mišice, sklepe trupa in okončin

so motorični, senzorični in mešani.

38. SOMATSKO ŽIVČEVJE in VEGETATIVNO ŽIVČEVJE

SOMATSKO ŽIVČEVJE deluje pod vplivom naše volje. Njegova naloga je uravnavanje delovanja

skeletnih mišic in nadziranje odnosov med organizmom in okoljem.

VEGETATIVNO ali AVTONOMNO ŽIVČEVJE tvori skupaj s somatskim živčevjem obkrajni (periferni)

živčni sistem. Avtonomnost živčevja se kaže v tem da ni pod posameznikovim zavestnim nadzorom oz. ne

deluje pod vplivom naše volje.

39. SIMPATIKUS in PARASIMPATIKUS

SIMPATIKUS deluje v smislu bega in boja, v stresnih in kritičnih situacijah pospešuje delovanje organov.

Delovanje se kaže v pospešenem bitju srca, hitrem in globokem dihanju, povečanem potenju, razširjenih

zenicah. Pripravi organizem na obrambo in obvladovanje stresnih situacij. Simpatično živčevje deluje na

tarčni organ preko živčnega prenašalca, ki je v tem primeru noradrenalin, razen pri žlezah znojnicah in

sredici nadledvičnice, kjer kot živčni prenašalec deluje acetilholin.

PARASIMPATIKUS je aktiven v počitku. Upočasnjuje delovanje večine organov razen prebavnega

sistema, katerega delovanje pospešuje. Živčni prenašalec s katerim deluje parasimpatično živčevje na organe

je acetilholin.

40. SENZORIČNO ŽIVČEVJE in VIŠJE ŽIVČNE DEJAVNOSTI

Podlaga delovanja senzoričnega živčevja je obstoj receptorjev: čutila sprejemajo dražljaje iz zunanjega sveta

ali notranjosti orgnizma. Vsako čutilo je sestavljeno iz receptorja in senzitivnega ali aferentnega živca ter

senzoričnega centra v skorji velikih možganov.

ÿ Receptorji so :

• Receptorne celice kot so vonjalne, okušalne, vidne, slušne, ravnotežne (čutnice)

• Živčni končiči kot so kožni receptorji in golgijev kitni aparat

• Posebno oblikovana telesca kot so telesca za tip kože in mišično vreteno

Čutila ali receptorji so detektorji kej zaznajo dražljaje obenem so pa pretvorniki ker pretvarjajo dražljaje v

akcijske potenciale.

ÿ Razdelitev receptorjev glede na sprejemanje dražljajev:

ÿ Razdelitev receptorjev glede na način vzdraženja

• Ednoreceptorji ali proprioreceptorji ki zaznavajo stanje v telesu in se nahajajo v notranjih

organih, kitah, mišicah, sklepnih ovojnicah.

• Eksteroreceptorji sprejemajo dražljaje iz zunanjosti telesa kot so toplota, tip, dotik, okus,

vonj.

• Telereceptorji sprejemajo dražljaje iz področij ki so od telesa oddaljena kot je sluh in vid

• Mehanoreceptorji: vzdraženi z mehaničnim dražljajem, sem spadajo mišično vreteno,

golgijev tetivni aparat, receptorji za dotik in pritisk v koži. Sem spadajo tudi presoreceptorji

ali baroreceptorji.

• Kemoreceptorji: kemični dražljaj, sem sodijo vonjalni, okušalni receptorji in

kemoreceptorji v karotidnem sinusu in loku aorte občutljivi na kisik.

• Ozmoreceptorji: vzdražljivi pri spremembah osmotskega tlaka v krvni plazmi, nahajajo se

v hipotalamusu in je sestavni del senzoričnega živčevja.

• Fotoreceptorji: vzdražljivi pod vplivom svetlobe

• Fonoreceptorji: vzdražljivi z zvokom

• Termoreceptorji: vzdražljivi s toplotnim stanjem in spremembami temperature

• Nocioreceptorji: receptorji za bolečino

ZAZNAVA OKUSA: receptorske celice ali okušalne čutnice se nahajajo na jeziku, z njimi zaužito hrano

okušamo. Okušalne čutnice so zbrane v okušalnih popkih ali brbončicah. Več okušalnih popkov je zbranih v

okušalne bradavice ali palile. Okušalne brbončice vsebujejo kemoreceptorje in so nitaste, lisaste in gobaste

oblike in se nahajajo na različnih delih jezika v katerih so zbrane brbončive občutljive na 4 vrste kemičnih

dražljajev. Zaznavajo sladko, grenko, kislo in slano. Zaznavanje okusa je posledica aktivacije receptorjev na

različnih delih jezika. Aferentna vlakna iz okušalnih brbončič segajo v možgansko deblo, okušalna pot pa

skozi talamus sega v predele možganske skorje temenskega predela.

ZAZNAVA VOHA: čutnice za voh se nahajajo v specialirizirani sluznici nosne votline. Med njimi so

celice s katerimi zaznamo voh ko se raztopijo v sluzi. Aferentna vlakna potekajo do vohalnega bulbusa kjer

delajo sinapse s sekundarnimi nevroni. Vohalna pot gre do vohalnih predelov možganske skorje ki so del

limbičnega sistema ki je povezan s čustvovanjem.

VIŠJE ŽIVČNE DEJAVNOSTI

Je najvišja oblika razvoja živčevja in zmožnosti prilagajanja okolju. Sem sodijo pozornost, hotenje,

motivacija, čustvovanje, predvidevanje in ustvarjanje načrta, prepoznavanje samega sebe in drugih. Med

najpomembnejše dejavnosti pa sodijo še zavest, učenje in spomin.

ZAVEST: za možgane je značilna nepretrgana dejavnost živčnih celic. Stanje zavesti je povezano z

prekrvavljenostjo in porabo kisika v možganih. Poznamo dve stopnji zavesti in to sta budnost in spanje.

Dejavnost možganov merimo z napravo elektroencefalogram ki meri spremembe v električnem potencialu

med posameznimi deli možganske skorje.

ÿ Budnost je stanje nespecifične možganske aktivnosti. EEG zapis nam prikaže nizke amplitude valov

ÿ Spanje: budnost prehaja v spanje postopoma in dejavnost možganov se premeni.

• Faza uspavanja: EEG naraščanje valov s frekvenco 12Hz

• Globji spanec: EEG se zmanjšuje, amplituda narašča

Dejavnosti možganov se na EEG-ju pokažejo kot valovi ali ritmi.

ÿ Hitri ritmi:

ÿ Počasni ritmi:

• Alfa (8-13 Hz) budno stanje mentalne in fizične sproščenosti, zaprte oči, zavre ga pozornost

• Beta (13-30 Hz) stimulirani možgani v mentalni aktivnosti, kognitivni procesi, motorika

• Gama (30-50 Hz) kognitivni procesi, zaznavanje, pozornost

• Theta (4-7 Hz) spanje, budni otroci, bolezenska stanja možganov

• Deltha (0,5-4 Hz) globoko spanje, dojenčki, organske bolezni možganov, koma, anestezija.

UČENJE IN SPOMIN:

Osnova spomina je proces učenja ki se na podoben način vtisne v možgane. Učenje na fiziološki ravni

pomeni nastajanje novih in spreminjanje obstoječih sinaps med nevroni. Novi podatki se vtisnejo v spomin

na tri načine: kratkotrajni spomin, dolgotrajni spomin in transformacija dolgo trajnega spomina. Spomin je

deklarativni kot so dejtva in dogodki, nedeklarativni kot so navade, čustva, veščine. Amnezija pomeni izguba

spomina.

41. SARKOPENIJA in ATROFIJA

SARKOPENIJA ne-patološko upadanje mišične mase, mišične moči in kakovosti mišičnih vlaken ki poteka

s starostjo, strokovno imenujemo sarkopenija. Na sarkopenijo vplivajo številni dejavniki in mehanizmi, ki

vključujejo spremembe v skeletni mišici in centralnem živčnem sistemu, kot npr. hormonske spremembe

(padec testosterona in estrogena), prisotnost citokinov (beljakovine, ki delujejo kot posredniki med elementi

imunskega sistema) ter dejavniki življenjskega sloga. Kot sta prehrana in telesna aktivnost.

ATROFIJA pomeni zmanjšanje organa, v tem primeru skeletne mišice, ker se zmanjšajo njegove celice.

Zato ločimo med številčno atrofijo (upade število celic) ter volumsko (število celic ostane enako, zmanjša se

le njihov volumen).

Atrofija je lahko fiziološka in patološka ter je lahko posledica staranja (sarkopenija) dolgotrajne telesne

neaktivnosti, poškodbe živčevja, zlomi ter slabe prehranske navade.

42. HOTENI GIBI – organizacija gibanja in zgradba

Hoteni gibi: pisanje, branje, igranje klavirja, vožnja avtomobila. Gre za kompleksne gibe ki jih izvajamo

pod vplivom naše volje. So naučeni gibi, sprva se jih težko naučimo, pozneje postanejo avtomatizirani.

Organizacija hotenih gibov se vrši v višjih možganskih centrih, od tu gredo signali v primarno motorično

skorjo in se po piramidni progi prenesejo do motonevronov in izvedejo gib.

Refleksni gibi: po organizaciji so preprostejši od hotenih. Lahko že na ravni hrbtenjače in ne potujejo do

višjih motoričnih centrov. Višji motorični centri pa vseeno vplivajo na refleksne gibe.

Gibi z ritmičnim vzorcem: hoja, tek, žvečenje. So gibi ki združujejo elemente hotenih in refleksnih gibov.

Hoteni so tisti ki se začenjajo in končajo, refleksni gibi so pa vmesni ponavljajoči se gibi.

43. ZGRADBA MIŠIČNEGA VLAKNA, FAZE MIŠIČNEGA KRČENJA, ENERGIJA ZA

MIŠIČNO KRČENJE

ZGRADBA MIŠIČNEGA VLAKNA:

ÿ Sarkolema (membrana)

ÿ Sarkoplazma (citoplazma)

ÿ Kontraktilni aparat: (miofilamenti in sarkomera)

ÿ Miofilamenti:

v Tanki (aktin, tropomiozin, troponin)

v Debeli (miozin)

ÿ Sarkomera-osnovna enota krčenja mišičnega vlakna

v Odsek A ali anizotropni odsek-temne proge

v Odsek I ali izotropni odsek-svetle proge

v Odsek A in odsek I dajo skeletni mišici značilno prečno progavost.

Akcijski potencial, ki nastane v področju živčno mišičnega stika, se prenese preko sistema prečnih cevk T v

notranjost mišičnega vlakna. V njem se preko triadnih mest razširi po sarkoplazmatskem retikulumu (sistem

L), kar povzroči sproščanje Ca2+

Ca2+

sproži drsenje filamentov ali krčenje mišice.

FAZE MIŠIČNEGA KRČENJA:

ÿ Vezava Ca2+

na troponin C prekine inhibicijo I troponina in omogoči nastanek kompleksa aktin-
miozin-ATP.

ÿ Ob prisotnosti Mg2+

fosfat. To povzroči strukturno spremembo naklona miozinske glave in pomik aktinske verige.

ADP se odcepi in dodatno pomakne aktinsko verigo. Rigorni kompleks (kompleks aktin-miozin) je

stabilen.

ÿ Sledi razpad rigornega kompleksa zaradi ponovne vezave AZP na miozinsko glavo

ÿ Cikel se ponavlja dokler je v citoplazmi dovolj visoka % Ca2+

V vsakem ciklusu aktinski miofilamenti drsijo ob miozinskih.

Dolžina sarkomer se skrajšuje in povzroči krčenje mišice.

Za krčenje so potrebni elementi ATP, Ca2+

nastane kadar v celici zmanjka ATP in kompleks aktin-miozin je trajno stabilen.

ENERGIJA ZA MIŠIČNO KRČENJE:

ÿ Neposredni vir energije (hidroliza ATP v ADP)

ÿ Kratkoročni posredni vir energije (fosforilacija ADP z energijskim fosfatom iz kreatininfosfata)

ÿ Dolgoročni posredni vir energije

• Glikolitična presnova ali anaerobni proces: pride do razgradnje glukoze in zalog glukogena do

• Aerobna presnova je razgradnja glukoze in glikogena do CO2 in H2O, prostih maščobnih kislin v

Mišična vlakna glede na presnovo delimo na hitri tip vlaken (glikolitična presnova) in počasni tip vlaken

(aerobna presnova).

44. FAZE ŽIVČNO MIŠIČNEGA PRENOSA

Poteka v več fazah:

ÿ Akcijski potencial ali elektični impulz iz α motonevrona potuje po aksonu do živčnega končiča kjer

povzroči vstop Ca ionov v notranjost končiča.

ÿ Povečana % Ca ionov povzroči zlivanje sinaptičnih veziklov s presinaptično membrano in

sproščanje živčnega prenašalca acetilholina v sinaptično špranjo.

ÿ Acetilholin difundira do postsinaptične membrane kjer se veže na acetilholinske receptorje.

ÿ Vezava acetilholina na receptorje ki so ionski kanalčki spremeni njegovo propustnost za ione Na in

K kar povzroči spremembo mirovnega membranskega potenciala.

ÿ Spremembi MMP-ja ki nastane zaradi učinka acetilholina na acetilholinkse receptorje pravimo

ekscitacijski potencial ali potencial motorične ploščice.

ÿ Ko potencial motorične ploščice preseže vrednost praga (-50mV) pride do odprtja ionskih kanalčkov

na sarkolemi in do nastanka akcijskega potenciala

ÿ AP se hitro razširi vzdolž sarkoleme-membrane mišičnega vlakna in povzroči krčenje mišičnega

vlakna.

45. ŽIVČNO MIŠIČNI STIK

Prenos dražljaja iz živčnega končiča (alfa) Alfa-motonevrona na skeletno mišično vlakno poteka preko

kemične sinapse, ki ji pravimo živčno mišični stik ali motorična ploščica.

ZGRADBA ŽIVČNO – MIŠIČNEGA STIKA

iz sarkoplazmatskega retikuluma v citoplazmo. Povečana koncentracija

se v miozinski glavi aktivira ATPaza ki hidrolizira ATP in sprosti anorganski

laktata.

mitohondriju.

• Presinaptični del (živčni končiči alfa-motonevrona s številnimi sinaptičnimi vezikli, ki vsebujejo

kemični prenašalec ACh-acetilholin) in se nahajajo na posebnih mestih presinaptične membrane –

aktivne cone.

• Postsinaptični del (skeletno mišično vlakno pripadajoče motorične enote, kjer se nahajajo

acetilholinski receptorji).

• Sinaptična špranja ali reža (vdolbina v področju živčno mišičnega stika, ki se nahaja med

presinaptično in postsinaptično membrano vsebuje encim acetilholinesterazo AChE).

46. KISLINSKO – BAZIČNO RAVNOVESJE in uravnavanje pH v pljučih in ledvicah

Uravnavanje kislinsko-bazičnega ravnovesja pomeni uravnavati koncentracijo vodikovih ionov v telesnih

tekočinah. Koncentracija vodikovih ionov, izražena kot pH, ima zelo velik vpliv na vse kemične reakcije v

telesu. Majhne količine kislih snovi dobimo s hrano, večina vodikovih ionov nastane kot stranski produkt

celičnega metabolizma. Homeostatski mehanizmi, ki uravnavajo koncentracijo vodikovih ionov, so pufrski

sistemi, ki reagirajo zelo hitro, v manj kot sekundi. Homeostatski mehanizmi so tudi v dihalih in ledvicah.

pH krvi je od 7.35 do 7.45, majhna prekoračitev (0.2) prizadene delovanje človeškega organizma, večja

odstopanja pa vodijo v smrt.

PUFRI:

Osnovni princip delovanja pufrskega sistema je preprečevanje spreminjanja pH. Človeško telo ima

znotrajcelične in zunaj celične pufre. Delimo jih tudi na kisle in bazične:

ÿ Kisli pufri (pH <7)

ÿ Bazični pufri (pH >7)

NALOGA: Pufri imajo pomembno vlogo v živih bitjih. Med drugim omogočajo tudi konstantno pH

vrednost krvi.

Znotrajcelični pufri:

ÿ Bikarbonatni pufer(HCO3): je mešanica ogljikove kisline in njene soli natrijevega bikarbonata.

↓ ogljikove kisline ki razpade v vodo in ogljikov dioksid, poteka preko pljuč z izločanjem

ogljikovega dioksida, zmanjšanje prevelike količine bikarbonatnega iona preko ledvic. Tako se

vzdržuje relativno nespremenjena vrednost pH krvi.

ÿ Fosfatni pufer: uravnava pH v ledvičnih tubulih

ÿ Beljakovinski pufer: najbolj ražširjen in pomemben za telesne celice in kri, zaradi visoke

Uravnavanje pH preko pljuč: s spreminjanjem alveolarne ventilacije uravnavajo količino izločenega CO2

in s tem pCO2 v krvi. Povišanje CO2, znižuje pH in poveša kislost v telesnih tekočinah, ker CO2 reagira z

H2O in nastane ogljikova kislina ki razpade v vodikov in bikarbonatni ion. Znižanje % CO2 pa povzroči dvig

pH vrednosti

CO2 + H2O ↔ H2 CO3 ↔ H CO3

Uravnavanje pH preko ledvic: po presnovi hrane nastane več kislin kot baz zato je potrebni odvečne ione

izločiti. To nalogo opravljajo ledvice v katerih se vodikovi in amonijevi ioni izločijo oz ledvic z urinom.

Ledvice v tubulih izločajo vodikove in amonijeve ione z urinom in s tem se vzdržuje normalen pH urina.

Vodikovi ioni se vežejo na amoniak in se izločijo kot amonijev ion kar povzroči nižji pH urina (6 ali manj)

NH3 + H+

↔ NH4

47. PRESNOVA OH, BELJAKOVIN IN MAŠČOB(OPIŠI KJE SE ZAČNE, KATERI ENCIMI

DELUJEJO NA POSAMEZNE KOMPONENTE, IME PRESNOVLJENE KOMPONENTE IN

KJE SE ZAKLJUČI, KAJ SE ABSORBIRA V KRVNI OBTOK)?

Vsaka presnova hrane se začne v ustni votlini z žvečenjem, grizenjem, kemičnim razgrajevanjem večjih

kosov hrane in velikih hranilnih molekul v manjše.

ÿ OGLJIKOVI HIDRATI: nadaljuje in zakjuči se prebava ogljikovih hidratov, v svetlini tankega

črevesja se OH razgradijo na disaharide in nato na monosaharide. Amilaza je encim ki razgrajuje

škrob v enostavnejše OH toj je monosaharide. Absorbcija OH poteka v obliki monosaharidov skozi

enterocite v kapilarni pletež črevesnih resic z difuzijo.

ÿ BELJAKOVINE: beljakovine se začnejo presnavljati v želodcu, v tankem črevesju se nadaljuje

prebava beljakovin in se tu tudi konča, v svetlini tankega črevesja se beljakovine razgradijo na di ali

tri peptide. Proteaze so encimi ki razgrajujejo beljakovine do aminokislin. Absorbcija beljakovin,

v obliki aminokislin skozi enterocite prehajajo v kapilarni pletež črevesnih resic z aktivnim

transportom

ÿ MAŠČOBE: lipaze so encimi ki razgrajujejo maščobe na proste maščobne kisline. Absorbija maščob

netopnih v vodi, maščobne kapje se morajo najprej mehansko razpršiti da jih lipaze razgradijo v

koncentracije Hb in drugih beljakovin.

+ H+

+

monogliceride in proste maščobne kisline. Maščobni delci se v enterocitihpovežejo z beljakovinami

in kot hilomikroni prehajajo v limfne kapilare črevesnih resic z difuzijo

48. VLOGA JETR, ŽOLČA in TREBUŠNE SLINAVKE V PREBAVI

JETRA: niso le eksokrina žleza ki z izločanjem žolča omogočajo učinkovito prebavo maščob, temveč imajo

številne druge presnovne funkcije v organizmu:

• Shranjevanje glukoze ki je glavni vir energije za celice

• Shranjevanje vitaminov A, B12, D in K

• Shranjevanje mineralov: železo, kalij, baker

• Raztrupljanje strupene in odpadne snovi in kemikalij kot je alkohol

• Tvorba pomembnih snovi kot je holesterol, krvne beljakovine, faktorji za strjevanje krvi

• Izgradnja in razgradnja aminokislin

• Proizvaja žolč

• Fagocitoza (jetrni fagociti uničijo bakterije ki so prešle iz prebavnega trakta v kri)

Jetrni portalni krvni obtok prinaša kri z hranilnimi snovmi v jetra. Pretok krvi skozi jetra je počasen, da lahko

jetrne celice iz krvi absorbirajo aminokisline, maščobne kisline in glikozo

ŽOLČ: jetra izločajo žolč neprekinjeno. To je rumeno zelena tekočina. Žolču daje značilno barvo barvilo

bilirubin. Žolč je shranjen v žolčniku, med prebavo pa odteka v dvanajstnik. Je emulgator potreben pri

prebavi in absorbciji maščob. Ne vsebuje prebavnih encimov, soli žolčnih kislin pospešujejo delovanje

prebavnih encimov v črevesju. Dnevno se izloči od 0,5-0,75 l žolča. Sestavljen je iz vode, soli žolčnih kislin,

bilirubina, holesterola, lecitina, maščobne kisline in sluzi. Sekrecijo žolča in praznjenje žolčnika uravnavajo

avtonomno živčevje, črevesni hormoni, kemične snovi. Izločanje holesterola z žolčem je edini način da se

človek znebi odvečnega holesterola saj nimamo presnovnih encimov ki bi holesterol razgradili.

TREBUŠNA SLINAVKA: izloča alkalen sok v dvanajsznik in nevtralizira kisel želodčni sok. V njem se

nahaja veliko encimov ki razgradijo velike molekule v majhne enote da se lahko vsrkajo v krvni obtok in

limfo skozi steno tankega črevesja. Izločanje alkalnega soka povzročajo impulzi v možganih ki jih dobimo

preko okušalnih brbončic in črevesna hormona sekretin in holecistokinin). Encimi trebušne slinavke so:

• Pankreasne lipaze ki razgradijo trigliceride v monogliceride in proste maščobne kisline

• Pankreasne amilaze ki razgradijo polisaharide v monosaharide in disaharide

• Pankreasni proteolitični encimi kot so tripsinogen, himotripsinogen, prokarboksipeptidaze. Ti

postanejo aktivni v tankem črevesju kjer razgrajujejo beljakovine do aminokislin.

49. PREBAVA in MEHANIČNA AKTIVNOST PREBAVNE CEVI

PREBAVA je proces razgrajevanja večjih kosov hrane in velikih hranilnih molekul v manjše. Začne se

v ustih, tako da se zdrobi z žvečenjem, hkrati pa se tudi kemično razgrajuje. Pri mehanski obdelavi hrane

sodelujejo žvekalne mišice in zobje.

Prebava je torej splet:

• Mehaničnih in kemičnih procesov, ki zagotovijo razgradnjo kompleksnih hranilnih snovi na temeljne

gradnike.

• Izločanje prebavnih sokov

• Odvajanje blata (neprebavljeni deli hrane, črevesne bakterije, epitelj sluznice prebavil).

MEHANIČNA AKTIVNOST PREBAVNE CEVI Krčenje prebavne cevi ali mehanska aktivnost ali

potiskanje hrane po prebavni cevi je odvisna od zgradbe in funkcije posameznih odsekov cevi. Tu igra

pomembno vlogo notranja plast mišičja. Mehanska prehava pospešuje kemično prebavo. Prebava poteka v

različnih odsekih:

• Ustna votlina: žvečenje, grizenje, razmehčanje hrane je prvi pogoj da bo telo temeljito izkoristilo

hranilne snovi ki jih hrana vsebuje. Hrana naprej potuje po požiralniku v želodec.

• Želodec: ritmično krčenje želodčne stene omogoči da se hrana lepo pomeša, močnejše krčenje

želodčne nastopi ko hrana potuje skozi ožino pylorus.

• Tanko črevo: omogoča mešalne gibe in peristaltične valove ki potiskajo hrano naprej

• Danka: živahno peristaltično gibanje povzroči premik blata v danko in s tem zmanjšanje tonusa

notranje mišice zapiralke zadnjika. Mišice trebušne stene se krčijo, zunanje mišice zapiralke blata se

sprostijo kar omogoča odvajanje blata.

50. SEKRETORNA AKTIVNOST V PREBAVILIH-KEMIČNA PREBAVA!

Izločanje prebavnih sokov je prav tako kot mehanična aktivnost prilagojeno funkciji posameznega odseka.

Tu se nahajajo sluzne žleze ki z izločanjem olajšajo prebavo.

Telo izkoristi iz hrane topne snovi v vodi in maščobi ter netopne snovi se morajo kemično razgraditi a

enostavnejše topne snovi. Kemično prebavo izvajajo sokovi katerih naloga je redčenje hrane in kemični

razkroj hrane v enostavnejše sestavine ki celicam omogočajo preživetje. Prebavni sokovi vsebujejo

beljakovine in prebavne encime ki pospešujejo prebavne kemične procese.

• Ustna votlina: v njo se izločajo sokovi iz žlez slinavk ali slina. Žvečenje in požiranje hrane v ustni

votlini omogoča da hrana potuje po prebavni cevi naprej. Jezik hrano pomeša, jo potiska med zobe,

prežvečeno hrano potisne v žrelo. Požiranje je proces ki zahteva koordinirano aktivnost jezika,

mehkega neba, žrela in požiralnika.

• Želodec: v želodcu je shranjevanje zaužite hrane, razgradnja hrane na majše delce, mešanje z

želodčnim sokom ter tvorba želodčne kaše. Kaša se zaradi krčenja želodca sprošča v dvanajstnik.

Celice sluznice želodca izločajo encime za razgradnjo beljakovin in solno kislino HCl za uničenje

bakterij ki pridejo v želodec s hrano. Na tak način se v želodec izloča kisel želodčni sok ki je

brazbarvna tekočina želodčne sluznice.

• Tanko črevo: tu se nadaljuje in zaključi prebava ogljikovih hidratov in beljakovin, začenja se

prebava maščob. Črevesni sok se izloča iz črevesnih žlez in olajša prebavo.

51. PERISTALTIKA

52. SESTAVA SLIN

53. NAŠTEJ IN OPIŠI HORMONE NADLEDVIČNE ŽLEZE IN TREBUŠNE SLINAVKE!

NADLEDVIČNI ŽLEZI: sta parni žlezi ki se nahajata nad ledvicami. Sta glavni organ ki skrbi za odgovor

telesa na stres preko izločanja hormonov preko kortikosteroidov in kateholaminov, vključno z kortizolom in

adrenalinom. Ločimo dva dela ki tvorita in izločata hormone in to sta skorja in sredica.

Skorja nadledvičnih žlez izloča specifične hormone ki jih imenujemo kortikoidi. To so lipidni hormoni,

večina njih spada med metabolne hormnone kateri vplivajo na energijski metabolizem in rast. Sproščajo se

ob velikih naporih

Sredica proizvaja hormone kateholamine kot sta adrenalin in noradrenalin. Sredica je živčni vozel ki je pod

neposrednim nadzorom simpatičnega živčevja. Hormona ki se izločata pripravita telo na premagovanje

naporov.

Hormoni nadledvičnih žlez so:

ÿ Glukokortikoidi (kortizol in kortikosteron): uravnavajo koncentracijo glukoze v krvi, v jetrnih

celicah spodbujata glukoneogenezo (sintezo glukoze). Vplivata na metabolizem (pospešuje

nabiranje maščob in sprošča aminokisline skeletnih mišic). Delujeta protivnetno in zmanjšujeta

stres v organizmu. Izločanje kortizola je nadzorovano z negativno povratno zvezo med skorjo

nadledvišnice, hipotalamusa in adenohipofizo. Če pride do padca glikoze v krvi hipotalamus izloča

kortikoliberin(CRH) ki v adenohipofizi spodbuja izločanje ACTH ki vpliva na skorjo nadledvičnice

da izloči kortizol. Ko se nivo kortizola v krvi poviša se zmanjša izločanje CRH in ACTH. Takčna

tkiva so vse celice.

ÿ Mineralkortikoidi (aldosteron): steroidni hormoni ki uravnavajo koncentracijo Na in K ionov v krvni

plazmi. Deluje na ledvice tako da poveča reabsorbcijo Na in izgubo K v ledvičnih tubulusih. Poveča

reabsorbcijo Na iz znoja in sline ter absorbcijo Na v črevesju. Tarčna tkiva so ledvice.

ÿ Gonadokortikoidi (androgeni in estrogeni): izločajo v majhnih količinah. Androgeni spodbujajo

moške spolne značilnosti.

ÿ Kateholamini (adrenalin in noradrenalin): adrelina se tvori več od noradrenalina. Delovanje je

podobno simpatičnemu živčevju le da je učinek hormonov daljši.

TREBUŠNA SLINAVKA: je organ prebavnega trakta in ima dve funkciji in uravnava homeostazo

sladkorja v krvi. Deluje endokrino (proizvaja hormone za presnovo kot sta insulin in glukagon) ter eksokrino

(proizvaja sok ki vsebuje prebavne encime kot je glukoza ali laktaza).

Hormoni trebušne slinavke (endokrini)

ÿ Glukagon: izloča se ob padcu glikoze v krvi. Funkcije so pospešitev glukogeneze tako da vzpodbuja

jetrne celice za razgradnjo glikogena v glukozo, dvig krvnega sladkorja in lipoliza.

ÿ Insulin: izloča se ob povečani koncentraciji glikoze in nekaterih aminokislin v krvi po jedi. Funkcije:

pospeši tvorbo glikogena, zniža krvni sladkor ter poveča prehajanje aminokislin skozi celično

membrano in pospeši sintezo beljakovin za rast.

ÿ Somatostatin in gastrin: fukcija somatostatina je da znižuje izločanje glukagona in insulina. Funkcija

gastrina je da vpliva na tvorbo solne kisline v želodcu.

ÿ Pankreasni polipeptidi: funkcija je da povečajo izločanje želodčnih encimov in zmanjšajo izločanje

žolča.

Eksokrini del hormonov trebušne slinavke: celice vsebujejo v sekretornih zrncih predstopnje različnih

hormonov.

54. KAJ SO HORMONI IN NA KAKŠEN NAČIN SE IZLOČAJO? OPIŠI HORMON

NEVROHIPOFIZE!

Hormoni so kemične snovi, ki s krvjo potujejo po telesu, učinkujejo pa na specifične ciljne organe in celice

ki imajo zanje receptorje. Izločajo jih hormonske celice zbrane v žleznem tkivu ki skupaj z drugimi tkivi

tvorijo organ-žlezo z notranjim izločanjem. Učinkoviti so v majhnih količinah. Pomembni so ker delujejo kot

obveščevalne snovi in urejajo notranje okolje.

NEVROHIPOFIZA: nastajajo v hipotalamusu, skladiščijo pa se v živčnih končičih nevrohipofize. Živčni

končiči iz hipotalamusa izločajo v kapilarno mrežje dva hormona. Hormoni do nevrohipofize pridejo po

živčnih izrastkih. Ne vplivajo na žlezne celice ker jih v tem delu hipofize ni ampak se kopičijo v njem in po

potrebi sproščajo v krvni obtok.

• Antidiuretski hormon ADH: vzdržuje ravnovesje tekočin v telesu. Ciljni organ so ledvice. ADH

deluje tako da poveča prepustnost ledvičnih cevk za reabsorbcijo vode v kri. ADH vpliva tudi na

povišanje krvnega tlaka s krčenjem anteriol in se zato imenuje vazopresin.

• Oksitocin: spodbuja krčenje gladkih mišičnih celic maternice med porodom in izločanje mleka po

porodu

55. NAŠTEJ IN OPIŠI ŠČITNIČNE HORMONE!

Ščitnica je edina žleza ki je sposobna shraniti hormone izven celic ki jih tvorijo. Hormoni ščitnice so:

• T3 (trijodtironin) in T4 (tetrajodtironin ali tiroksin): tvorba in izločanje ščitničnih hormonov

uravnava tireotropni hormon (TSH) iz adenohipofize ki pride do žleznih celic ščitnice po krvi. Jod je

ključni element za nastajanje ščitničnih hormonov. Značilnost ščitničnih hormonov pa je rast, razvoj

in metabolizem.

• Kalcitonin (obščitnice): njegova funkcija je da znižuje % kalcija v krvi. Deluje na osteoklaste in

zmanjša razgradnjo kostnine in sproščanje kalcija iz kostnine v kri.

56. NAŠTEJ IN OPIŠI KAKO SE IZLOČAJO HORMONI ADENOHIPOFIZE!

Hormoni adenohipofize so polipeptidi, ciljni organi so druge endokrine žleze. Imenujemo jih tudi

adenohormoni. hormoni v adenohipofizo pridejo po kapilarah in delujejo na žlezne celice ki pospešijo ali

pa zavrejo tvorbo hormonov. Sproščeni hormoni pridejo v krvni obtok do tarčnih celic v drugih žlezah z

notranjim izločanjem.

• Rasni hormon RH: rast uravnava tako da poveča tkivno maso in vzpodbuja delitev celic. Izločanje

tega hormona nadzorujeta dva sproščujoča hormona iz hipotalamusa.

• Prolaktin: skupaj z estrogenom spodbuja razvoj mlečne žleze med nosečnostjo ter tvorbo mleka po

porodu.

• Ščitnico spodbujajoči hormon TSH: spodbuja tvorbo in izločanje ščitničnih hormonov tiroksina in

trijodtironina. Izločanje TSH nadzoruje tiroliberin iz hipotalamusa.

• Adrenokortikotropni hormon ACTH ali kortikotropin: spodbuja izločanje steroidnih hormonov iz

skornje nadledvične žleze. Kortikoliberin iz hipotalamusa nadzoruje izločanje ACTH.

• Luteinizirajoči hormon LH: imenuje se po rumenem telescu ki je občasno endokrino telo v jajčniku.

LH je gonadotropni hormon ki pri ženskah spodbuja ovulacijo in sproščanje progesterona iz

rumenega telesca. Intersticijske celice stimulirajoči hormon ICSH poveča izločanje testosterona

pri moških. Sproščanje LH nadzoruje gonadoliberin iz hipotalamusa ki je uravnavan po negativni

povratni zvezi, odvisno od koncentracije progesterona, estrogena, testosterona

• Folikle spodbujajoči hormon FSH: spodbuja rast jajčnih foliklov v jajčniku in foliklove celice da

izločajo estrogen. Pri moških spodbuja tvorbo semenčic. Sproščanje FSH nadzoruje gonadoliberin.

• Melanocite stimulirajoči hormon MSH: spodbuja sintezo pigmenta melanina v koži

• Endorfini: hormoni sreče, čustveni hormoni

57. OPIŠI POSTOPEK OPLODITVE OD JAJCEVODA DO MATERNICE!

Oploditev je spojitev ženske (23x) in moške spolne celice (23x ali 23y). Spol novega bitja določi moška

spolna celica. Oploditev nastane v ampularnem delu jajcevoda. Čeprav je pri izlivu veliko spermijev, le

enemu uspe prvi priti do jajčeca in vstopiti vanj. Takoj nato zunanja stena jajčeca spremeni svojo kemično

sestavo, zaradi česar se tesno zapre, s tem pa prepreči vdore naslednjih spermijev. Ko se glava prvega

spermija prerine še skozi notranjo steno jajčeca, se njegov repek odlomi. ZIGOTA – V jajčecu pride do

združevanja 23 očetovih kromosomov s 23 materinimi kromosomi. Nastane zarodek, ki se v prvi fazi razvoja

človeka imenuje zigota, ki nosi enak delež materinih in očetovih. MORULA – Oplojena jačna celica (zigota)

se hitro deli in skupek celic se imenuje morula. BLASTOCITA- Nastane 5 dni po oploditvi in se do 8 dneva

ugnezdi v maternici – NIDACIJA. Po 5-6 ih dneh dospe v maternico, kjer se ugnezdi.

58. OPIŠI ENDOKRINO DELOVANJE JAJČNIKA IN MENSTRUACIJE!

Jajčnik je ženska spolna žleza ki proizvaja jajčeca in ženske spolne hormone estrogene (estradiol) in

progesteron.

Mesntrualni cikel: v reproduktivnem obdobju se ženski spolni organi ciklično spreminjajo na 28 dni. Ciklus

opredeljujemo glede na spremembe v jajčnikih (ovarijski ciklus): folikularna in lutealna faza, ter glede na

spremembe v sluznici maternice (endometrijski ciklus): proliferativna in sekretorna faza.

URAVNAVANJE CIKLUSA: hipotalamus uravnava izločanje hipofiznih gonadotropinov ki spodbujajo

zorenje folikla v katerem se razvije jajčece FSH in sintezo hormonov v jajčniku LH.

• FSH nadzoruje folikularno fazo: na mesec dozori več jajčnih foliklov, dokončno pa dozori samo

eden. Če do oploditve ne pride, jajčece propade v 24 urah.

• Estrogeni ki jih izločajo jajčni folikli med dozorevanjem, spodbudijo adenohipofizo k izločanju LH

ki sproži ovulacijo. Njegova koncentracija je najvišja 14 dan ciklusa.

• Ovulacija nastopi ko zrel jajčni folikel poči, jajčece se odplavi v trebušno votlino, fimbrije jajcevoda

ga prenesejo v svetlino jajcevoda in če se v 24 urah po ovulaciji ne oplodi, propade.

• Rumeno telesce nastane po propadu jajčnega folikla, luteinske celice granuloze izločajo progesteron,

luteinske celice teke pa estrogen. Progesteron zavira izločanje LH. Če ne pride do nosečnosti deluje

rumeno telesce od 10-14 dni v 2 polovici menstrualnega ciklusa ki se imenuje luteinska faza.

• Zaradi pomanjkanja LH rumeno telesce propade-menstrualno rumeno telesce.

• V primeru oploditve pa humani horijevi gonadotropini posteljice spodbujajo rumeno telesce da

najprej izloča progesteron in estrogene-nocečnostno rumeno telesce. Ta izloča relaksin ki olajša

porod.

MESEČNI CIKLUS:

• Menstrualna faza: 1-4 dan ciklusa, nastopi če ne pride do oploditve. Taradi krčenja žil pride do

ishemije, žilne stene odmirajo in nastopi krvavitev v endometriju ki se začne luščiti. Na koncu te

faze ostane samo bazalna plast endometrija.

• Proliferacijska faza: ki traja 5-14 dan, pod vplivom strogenov se poveča proliferacija žlez, veziva

in žil v endometriju. Žleze in žile so ravne.

• Sekrecijska faza: 15-28 dan, progesteron povzroči zadebelitev endometrija ki je dobro prekrvavljen,

žleze se zvijejo, arterije se skrčijo.

59. OPIŠI ZNAČILNOSTI PUBERTETE (HORMONI IN TELESNI ZNAKI)!

Puberteta je obdobje ko se dokončno razvijejo spolni znaki in dozorijo spolni organi ki omogočajo spolno

razmnoževanje. Začne se men 10 in 15 letom ko začne hipotalamus izločati plazemske koncentracije

gonadotropinih hormonov (hormoni ki spodbujajo razvij jajčnega folikla FSH in luteinizirajočega hormona

LH). Izločanje teh dveh je pod nadzorom gonadoliberina ki ga izloča hipotalamus. LH in FSH spodbudita

jajčnike in moda da pričnejo razvijati spolne celice in povečajo izločanje spolnih hormonov.

TELESNI ZNAKI:

• Pospešena rast, povečanje mod pri dečkih, dlakavst, narašča število semenčic kar poveča plodnost

pri moškem

• Pri deklicah se pojavi poraščenost, večanje dojk, pojavi se menarha oziroma menstruacija, pospešena

rast telesa.

60. PORTALNI KRVNI OBTOK