Imunopatologija ozna\u010duje bolezenska dogajanja, povezana z neustreznim imunskim odzivom in vklju\u010dujejo: reakcije preob\u010dutljivosti, avtoimune bolezni, bolezni zavrnitve presadka, bolezni imunske pomanjkljivosti.<\/p>\n
Vse celice imunskega odgovora izvirajo iz mati\u010dnih celic, ki so v kostnem mozgu. Limfociti so majhne celice, le nekoliko ve\u010dji od eritrocitov z okroglim jedrom goste kromatinske strukture in z zelo malo citoplazme. Mati\u010dne celice za limfocite so v kostnem mozgu.<\/p>\n
<\/p>\n
Del celic, ki iz njih izvira gredo v pri\u017eeljc, kjer dokon\u010dno dozorijo v limfocite T. Limfociti B pa dokon\u010dno dozorijo v kostnem mozgu in nato naselijo sekundarne limfati\u010dne organe kot so bezgavke, vranico, ter limfati\u010dno tkivo v sluznicah (MALT). \u010ceprav imajo limfociti T in limfociti B popolnoma razli\u010dno vlogo jih s svetlobnim ali elektronskim mikroskopom ne moremo lo\u010diti. Lo\u010dimo jih lahko le s posebnimi imunocitokemi\u010dnimi tehnikami, s katerimi dolo\u010dimo specifi\u010dne molekule na celi\u010dni membrani imenovane \u00bbcluster diferentiation (CD)\u00ab. S pomo\u010djo posebne aparature FACS \u2013 flurescence-activated cell sorter lahko lo\u010dimo limfocite T od limfocitov B ter ugotovimo njihovo razmerje, kar je \u0161e posebej pomembno pri nekaterih boleznih, npr. AIDSu.<\/p>\n
Limfociti T dozorijo v pri\u017eeljcu in predstavljajo dve tretjini vseh limfocitov. Skupen vsem limfocitom T je receptor na njihovi povr\u0161ini imenovan TCR, ki je povezan z beljakovino CD3. Lo\u010dimo ve\u010d vrst limfocitov T, med njimi najpomembnej\u0161e T celice pomagalke (T helper), ki izra\u017eajo CD4 na svoji povr\u0161ini in T celice zaviralke (T supresor), ki izra\u017eajo CD8 na svoji povr\u0161ini. Razmerje med CD4\/CD8 T limfociti je v normalni krvi 2:1. (pri AIDSu se ka\u017ee predvsem izguba CD4 T limfocitov). Aktivirane CD4 celice izdelujejo citokine. Glede na to katere citokine izdelujejo lo\u010dimo T helper 1 (TH1) celice, ki izdelujejo interleukin 2 in interferon gama, ter T-helperje 2 (TH2), ki izdelujejo IL3, IL4 in IL13.<\/p>\n
Limfociti B se ob aktivaciji preoblikujejo v plazmatke. Za plazmatke je zna\u010dilno ekscentri\u010dno jedro, bazofilna citoplazma in perinuklearna vakuola. V citoplazmi imajo plazmatke veliko zrnatega endoplazemskega retikuluma, kjer tvorijo protitelesa. Protitelesa so beljakovine vrste imunoglobulinov, ki se tvorijo ob stiku antigena in limfocita B. Antigeni so snovi, ki lahko povzro\u010dijo tvorbo protiteles. Lo\u010dimo pet vrst protiteles: IgG, IgM, IgA, IgE in IgD.<\/p>\n
Vsi imunoglobulini so sestavljeni iz dveh lahkih in dveh te\u017ekih verig. Vsaka veriga ima konstantni del (Fc) in variabilni del (Fab). Fc del se ve\u017ee na specifi\u010dne Fc receptorje, ki so na povr\u0161ini makrofagov in nevtrofilnih granulocitov, Fab pa je vezavno mesto za antigene.<\/p>\n
a) IgM je najve\u010dji imunoglobulin, njegova naloga je da nevtralizira mikroorganizme.<\/p>\n
Je prvo protitelo, ki nastane po imunizaciji ter je protitelo proti antigenom krvnih skupin ABO.<\/p>\n
b) IgG je najmanj\u0161i a najpogostej\u0161i imunoglobulin. Ig lahko prehaja tudi skozi posteljico. Deluje ko opsonin, in ozna\u010di antigene ter tako olaj\u0161a fagocitozo.<\/p>\n
c) IgA najdemo predvsem v izlo\u010dkih na povr\u0161ine sluznic (v solzah, mleku, slini in \u010drevesnemu soku), kjer omogo\u010da obrambo sluznic. Obi\u010dajno tvori dimere.<\/p>\n
d) IgE je v serumu le v sledovih, saj se ve\u017eejo na tkivne bazofilce ter povzro\u010dajo alergi\u010dno reakcijo.<\/p>\n
e) IgD se nahaja izklju\u010dno na povr\u0161ini limfocitov B in omogo\u010da njihovo aktivacijo z antigeni.<\/p>\n
Antigen in protitelo se tesno pove\u017eeta in tvorita antigen-protitelo kompleks. Ve\u010dina antigenov vsebuje ve\u010d antigenskih mest ali epitopov in tako ve\u017eejo ve\u010d kot eno protitelo na svojo povr\u0161ino. \u010ce je antigen topen, bo tudi kompleks antigen-protitelo topen in bo cirkuliral po krvi. Pri tem bo postajal vse ve\u010dji, ker se bo pridru\u017eilo \u0161e ve\u010d kompleksov, dokler jih ne bodo odstranila jetra ali vranica. Netopni antigeni (na celi\u010dnih povr\u0161inah), pa fiksirajo protitelesa
\nna celi\u010dne povr\u0161ine. To se zgodim ko protitelesa proti eritrocitom pokrijejo celi\u010dno povr\u0161ino in povzro\u010dijo eritrocite med seboj \u2013 aglutinacija. \u010ce kompleks pri tem aktivira sistem komplementa pride do lize celic (hemoliza).<\/p>\n
REAKCIJE PREOB\u010cUTLJIVOSTI<\/p>\n
Imunski odziv ima praviloma obrambno vlogo, v nekaterih okoli\u0161\u010dinah pa povzro\u010di po\u0161kodbo tkiva in nastanek bolezni. Reakcije preob\u010dutljivosti nastane zaradi nenormalnega imunskega odgovora bodisi na zunanje ali notranje avtoantigene. Lo\u010dimo \u0161tiri vrste preob\u010dutljivostne reakcije:<\/p>\n
a) tipa I \u2013 reakcija anafilakti\u010dnega tipa<\/p>\n
b) tip II \u2013 citotoksi\u010dna reakcija povzro\u010dena s protitelesi<\/p>\n
c) tip III \u2013 reakcija imunskih kompleksov<\/p>\n
d) tip IV- odlo\u017eena celi\u010dna reakcija<\/p>\n
Preob\u010dutljivostna reakcija tip I (takoj\u0161nja preob\u010dutljivost, anafilaksija) je povzro\u010dena z vezavo IgE na tkivne ali krvne bazofilce. Z aktivacijo limfocitov B z antigeni npr. cvetni prah se tvorijo plazmatke, ki izdelujejo IgE. IgE se ve\u017ee na povr\u0161ino bazofilcev. Ob ponovni izpostavitev istemu antigenu bo nastal kompleks antigen protitelo, ki bo povzro\u010dil spro\u0161\u010danje vazoaktivnih snovi (histamin, prostaglandini, levkotrieni) iz bazofilcev. Vazoaktivne snovi povzro\u010dijo vazodilatacijo, pove\u010dajo prepustnost krvnih \u017eil in akumulacijo vnetnih celic, zlasti eozinofilcev. Klini\u010dno se tip I hipersenzitivne reakcije ka\u017ee kot: atopi\u010dni dermatitis, seneni nahod, bronhialna astma, anafilakti\u010dni \u0161ok.<\/p>\n
Preob\u010dutljivostno reakcijo tip II povzro\u010dajo citotoksi\u010dna protitelesa, ki reagirajo z antigeni na povr\u0161ini celic oz. antigeni v zunaj-celi\u010dnem matriksu. Antigen je lahko zunanji, pogosteje pa je notranji kot v primeru avtoimunih bolezni. Tip II hipersenzitivno reakcijo povzro\u010dajo IgG ali IgM, ki tvorijo komplekse antigen-protitelo na celi\u010dnih membranah. Ti kompleksi lahko aktivirajo komplement, ki povzro\u010da lizo celic. Tak primer je akutna hemoliti\u010dna
\nreakcija pri neujemanju krvnih skupin po transfuziji. Druga mo\u017enost je od protiteles odvisna
\nceli\u010dna citotoksi\u010dnost. Klini\u010dni primeri tipa II hipersenzitivne reakcije so: hemoliti\u010dna
\nanemija, myastenia gravis, Gravesova bolezen, Goodpaster sindrom.<\/p>\n
Preob\u010dutljivostna reakcija tip III (preob\u010dutljivost zaradi imunskih kompleksov) je posledica tvorbe imunskih kompleksov, ki nastanejo med antigenom in ustreznim protitelesom bodisi v cirkulaciji, \u010de je antigen topen ali pa na povr\u0161ini tkiv in odlaganje teh kompleksov v tkivih (najpogosteje v ledvi\u010dnih telescih). Primeri bolezni, ki nastanejo
\nzaradi odlaganja imunskih kompleksov so: serumska bolezen, poliarteritis nodosa, ve\u010dina
\nglomerulonefritisov, sistemski lupus eritematosus.<\/p>\n
Preob\u010dutljivostna reakcija tip IV je celi\u010dna preob\u010dutljivost, ki vklju\u010duje dva podtipa: citotoksi\u010dnost celic T in pozna preob\u010dutljivost. Osnovni pri tej preob\u010dutljivosti so limfociti T in makrofagi. Senzibilizirani limfociti T ubijejo celice, ki ima na svoji povr\u0161ini tar\u010dni antigen.<\/p>\n
V taki celici spro\u017ei apoptozo. Uni\u010denje celic zaradi delovanja citotoksi\u010dnih limfocitov je zna\u010dilna za zavrnitveno reakcijo v presajenih organih in virusne bolezni (virusni hepatitis).<\/p>\n
Pri pozni preob\u010dutljivosti antigen predstavitvene celice (makrofagi predstavijo antigen limfocitom T pomagalkam. Senzibilizirana celica T pomagalka izlo\u010da celo vrsto citokinov, kot so: tumorje nekrotizirajo\u010di faktor (TNF), interleukin 2 (IL2) in interferon gama. Zna\u010dilna oblika vnetne reakcije, povezana s pozno preob\u010dutljivostjo je granulomsko vnetje.<\/p>\n
BOLEZNI ZAVRNITVE PRESADKA<\/p>\n
Tkivo ene osebe lahko presadimo drugi osebi, vendar bo presadek pre\u017eivel le, \u010de si bosta dajalec in prejemnik imunolo\u0161ko podobna. V nasprotnem primeru lahko presadek pre\u017eivi le, \u010de je imunski sistem prejemnika zavrt. Za delno zavrtje imunskega sistema se klini\u010dno uporablja imunosupresive. Poznamo razli\u010dne oblike presadkov:<\/p>\n
a) avtograft \u2013 \u010de je bolnik tako dajalec kot tudi prejemnik (ko\u017eni presadki)<\/p>\n
b) isograft \u2013 \u010de sta dajalec in prejemnik genetsko identi\u010dna (enojaj\u010dna dvoj\u010dka)<\/p>\n
c) homograft (alograft) \u2013 transplantacija med osebkoma iste vrste, ki nista genetsko identi\u010dna (vendar pa si morata biti podobna po glavnem histokompatibilnostnem antigenu in imeti morata isto krvno grupo).<\/p>\n
d) xenograft \u2013 transplantacija iz \u017eivali na \u010dloveka (zlasti avaskularna tkiva npr. ro\u017eenica, zaklopke).<\/p>\n
Vsi homografti izzovejo zavrnitveno reakcijo, v kateri sodelujejo protitelesa (tip II preob\u010dutljivost) in citotoksi\u010dni limfociti (preob\u010dutljivost tipa IV).
\nZavrnitev npr. ledvi\u010dnega presadka se lahko pojavi v treh oblikah:<\/p>\n
1. hiperakutna zavrnitev je humoralna. Povzro\u010dajo jo protitelesa proti dajal\u010devim antigenom, ki so prisotna \u017ee pred presaditvijo v serumu prejemnika (predhodne presaditve, transfuzije).<\/p>\n
[wp_ad_camp_1]<\/p>\n
2. akutna zavrnitev nastane najpogosteje v prvih petih tednih. Sodelujeta tako humoralna kot tudi celi\u010dna imunska reakcija. Protitelesa okvarjajo krvne \u017eile presadka in povzro\u010dajo vaskulitis.<\/p>\n
3. kroni\u010dna zavrnitev \u2013 je po\u010dasna, za\u010dne se lahko nekaj mesecev po presaditvi in traja lahko ve\u010d let. Tudi tu sodelujeta humoralna in celi\u010dna imunost, ki povzro\u010data obliteracijo arterij v presadku s tem pa slab\u0161o preskrbo presadka in kroni\u010dno ishemijo.
\nTransfuzija krvi je oblika transplantacije. Ker so v krvi ve\u010dino eritrociti, je uspeh transfuzije v glavnem odvisen od ujemanja antigenov eritrocitov dajalca in prejemnika. Vsak eritrocit ima na povr\u0161ini vrsto antigenov. Glavni antigen krvnih skupin kodirajo trije geni, ki tvorijo \u0161est<\/p>\n
fenotipov: AA, AB, AO, BO, BB, OO. Ker sta A in B dominantna nad O poznamo \u0161tiri krvne skupine: A, B, AB, in O. Krvna skupina A ima anti-B protitelesa, krvna skupina B ima anti-A protitelesa in krvna skupina O in tako anti A kot anti B protitelesa. Skupina AB pa nima protiteles proti A in B. \u010ce bo prejemnik krvne skupine B dobil kri skupine A bodo protitelesapovzro\u010dala hemolizo daroval\u010devih eritrocitov. Na povr\u0161ini eritrocitov so tudi antigeni imenovani Rh faktor. Osebe, ki imajo ta faktor so Rh pozitivni. Pribli\u017eno 15% belcev je Rh pozitivnih. V krvi naravno nimamo protiteles proti Rh faktorju, pa\u010d pa se bodo ta tvorila, \u010de bo dobil prejemnik, ki je Rh negativen kri Rh pozitivnega dajalca. Pri tem so protitelesa, ki se bodo tvorila IgG, za razliko od protiteles proti glavnemu antigenu krvnih skupin, ki so
\nIgM. Ker IgG prehajajo skozi placento, lahko pride do Rh nekompatibilnosti med materjo in plodom (hydrops faetalis).<\/p>\n
AVTOIMUNE BOLEZNI
\nImunski sistem razlikuje tuje od lastnih antigenov in tako tolerira antigene, ki so na povr\u0161ini lastnih celic. \u010ce je ta avtotoleranca po\u0161kodovana pride do autoimunih bolezni. Osnovni vzrok za nastanek avtoimunskih bolezni so genetski dejavniki, sodelujejo pa tudi hormoni in dejavniki okolja, kot so mikrobi, kemi\u010dne snovi (zdravila) ali fizikalni dejavniki (izpostavitev soncu). Avtoimune bolezni lahko diagnosticiramo s pomo\u010djo imunolo\u0161kih tehnik, vendar pa dokaz avtoprotiteles ni vedno mogo\u010d. Avtoimune bolezni so pogostej\u0161e pri \u017eenskah. Lo\u010dimo sistemske, multiorganske avtoimune bolezni (sistemski lupus erytematosus, reumatoidni artritis, sistemska skleroza) in organsko-specifi\u010dne, omejene samo na en organ (multipla skleroza). Pogosto lahko avtoimune bolezni ubla\u017eimo z imunosupresivi.<\/p>\n
BOLEZNI IMUNSKE POMANKLJIVOSTI
\nBolezni imunske pomanjkljivosti delimo na podedovane ali primarne in pridobljene ali sekundarne (rezultat oku\u017ebe, bolezni metabolizma, raka ali zdravljenja). Podedovane imunske pomanjkljivosti lahko prizadenejo vse dele imunskega sistema, tako celice B in T, kot tudi celice nespecifi\u010dne obrambe in vnetne mediatorje, npr. komplement. Pridobljene imunske pomanjkljivosti so pogostej\u0161e od prirojenih. Ka\u017eejo se kot oportunisti\u010dne oku\u017ebe, to so
\noku\u017ebe z mikroorganizmi, ki povzro\u010dajo bolezen le pri zmanj\u0161ani telesni odpornosti. Med sekundarnimi je v dana\u0161njem \u010dasu najpogostej\u0161i AIDS.<\/p>\n
Imunska pomanjkljivost lahko prizadene bodisi B celice ali katerega od podtipov T celic ali pa je generalizirana in prizadene celoten imunski sistem. Za vse imunske pomanjkljivosti je zna\u010dilna limfopenija (zni\u017eano \u0161tevilo limfocitov v periferni krvi).<\/p>\n
SINDROM PRIDOBLJENE IMUNSKE POMANJKLIVOSTI (AIDS)
\nAIDS je ime za sindrom, ki nastane kot posledica resne imunske pomanjkljivosti zaradi infekcije z virusom HIV. Incidenca AIDSa strmo nara\u0161\u010da \u0161e zlasti v afri\u0161kih dr\u017eavah. \u010ce je bilo leta 1994 1 milijon obolelih, jih je bilo leta 2000 \u017ee 22 milijonov, danes pa ocenjujejo da je zbolelih \u017ee ve\u010d kot 35 milijonov.<\/p>\n
Virus HIV je RNA virus, ki ne pre\u017eivi zunaj \u010dlove\u0161kih celic. Ima afiniteto do T celic pomagalk (CD4+) in monocitov. HIV je citotoksi\u010den in uni\u010duje celice gostitelja, zato se \u0161tevilo CD4 celic mo\u010dno zmanj\u0161a. Vsi HIV pozitivni nimajo AIDSa, ker ima bolezen ve\u010d faz, ki trajajo razli\u010dno dolgo:<\/p>\n
1. faza akutne bolezni (3-6 tednov), inficirani imajo nespecifi\u010dne znake kot so vro\u010dina, no\u010dno potenje, slabosti, bole\u010dine v mi\u0161icah, glavoboli in bole\u010de grlo, izpu\u0161\u010daj po ko\u017ei in blago pove\u010dane bezgavke. Simptomi nato v 2-3 tednih izginejo.<\/p>\n
2. faza asimptomatske bolezni, ki traja od nekaj mesecev do nekaj let. V tem \u010dasu oku\u017eeni nimajo simptomov vendar imajo virus in so ku\u017eni.<\/p>\n
3. faza persistentne generalizirane limfadenopatije lahko taja mesece ali leta.<\/p>\n
4. faza AIDSa z opurtunisti\u010dnimi infekcijami, boleznimi gastrointestinalnega trakta, centralnega \u017eiv\u010devja in tumorji.<\/p>\n
V poteku bolezni se zmanj\u0161uje \u0161tevilo CD4+ celic. \u0160tevilo CD+ celic je v akutni fazi 500\/ml (enako kot normalno), nato pa se \u0161tevilo zmanj\u0161uje. Obi\u010dajno nastopi faza AIDSa, ko \u0161tevilo CD4+ celic dose\u017ee 200\/ml. V zadnjih fazah bolezni pa CD4+ celic skoraj ni ve\u010d.
\nMorfolo\u0161ke spremembe so nespecifi\u010dne. V za\u010detnih fazah so bezgavke pove\u010dane zaradi hiperplazije limfocitov B, kasneje pa se to pove\u010danje zmanj\u0161a. HIV specifi\u010dne spremembe se ka\u017eejo samo v mo\u017eganih \u2013 AIDS encefalopatija. V mo\u017eganih je viden odgovor mikroglije, ki je v obliki nodusov z ve\u010djedrnimi celicami velikankami. Te spremembe so vidne v mo\u017eganski skorji in subkortikalni sivi substanci velikih mo\u017eganov. Pri bolnikih z AIDSom so pogoste respiratorne infekcije zlasti v zgornjem delu dihalnega trakta (rinitis, pharyngitis) ter pogoste plju\u010dnice povzro\u010dene z glivicami, (Pneumocistis carini). Pogosto se pri bolnikih pojavi tudi plju\u010dna tuberkuloza. Gastrointestinalni trakt pogosto prizadenejo isti infekti kot plju\u010da. Driske in malabsorbcije pomembno prispevajo k kaheksiji, zna\u010dilni za bolnike z AIDSom. Nastanek tumorjev je pogost vzrok smrti pri bolnikih z AIDSom. Nekateri bolniki dobijo zlasti limfome ali pa Kaposijeve sarkome, maligne tumorje endotelijskih celic.<\/p>\n
Nova zdravila, ki prepre\u010dujejo replikacijo virusa so omogo\u010dila, da ve\u010dina oku\u017eenih z virusom
\nHIV pre\u017eivi. Poskusi za izdelavo vakcine so bili za enkrat neuspe\u0161ni.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Imunopatologija ozna\u010duje bolezenska dogajanja, povezana z neustreznim imunskim odzivom in vklju\u010dujejo: reakcije preob\u010dutljivosti, avtoimune bolezni, bolezni zavrnitve presadka, bolezni imunske pomanjkljivosti. Vse celice imunskega odgovora izvirajo iz mati\u010dnih celic, ki so v kostnem mozgu. Limfociti so majhne celice, le nekoliko ve\u010dji od eritrocitov z okroglim jedrom goste kromatinske strukture in z zelo malo citoplazme. Mati\u010dne … Preberi ve\u010d o Imunopatologija<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":336,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[239],"tags":[1898,240,1900,1899],"class_list":["post-2396","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-1letnik-patologija","tag-imunopatologija","tag-patologija","tag-patologija-gradivo","tag-patologija-zapiski"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2396","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/users\/336"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=2396"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2396\/revisions"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=2396"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=2396"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=2396"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}