NOVOTVORBE – NEOPLAZIJE<\/p>\n
Novotvorba \u2013 neoplazija (neo=nov, plasia=rast) nastane zaradi genetskih sprememb v celici, ki povzro\u010dijo transformacijo celice in s tem nekontrolirano celi\u010dno delitev. Z delitvijo celice
\npa se spremenjeni geni posredujejo novim generacijam celic. Rak ima \u0161e vedno predznak smrtne bolezni, ki sicer pogosteje prizadene starej\u0161e ljudi, vendar pa zanj zbolijo tudi otroci.<\/p>\n
<\/p>\n
Vendar pa je rak, \u010de je odkrit dovolj zgodaj, ozdravljiva bolezen. Vsako leto v Sloveniji na novo zboli za rakom 10.000 ljudi in jih umre 5.000. \u0160e vedno je pri mo\u0161kih rak plju\u010d na prvem mestu po umrljivosti zaradi raka, pri \u017eenskah pa je to rak dojke. Razumevanje raka se je v zadnjih letih mo\u010dno pove\u010dalo, vendar je potrebno nova spoznanja o raku vklju\u010diti v terapijo raka. Danes je \u017ee jasno, da povzro\u010dajo raka \u0161tevilni vzro\u010dni dejavniki.<\/p>\n
Rak (ang. cancer) in novotvorba (neoplazija): Rak je najresnej\u0161a oblika novotvorb za katero je zna\u010dilna kontinuirana nenadzorovana delitev celic. Drugo ime, ki ga pogosto uporabljamo za novotvorbo je tumor. \u010ceprav tumor pomeni vsakr\u0161no pove\u010devanje mase, \u00bbnabrekanje\u00ab (npr. pri vnetju), besedo najve\u010dkrat uporabljamo namesto novotvorbe (pri nekaterih neoplazijah pa ne gre za pove\u010danje mase, npr. levkemija). Novotvorbe ljudje povezujejo z rakom, vendar temu ni vedno tako. Za nastanek novotvorbe so odgovorne spremembe v genih. Mnogi vzro\u010dni dejavniki bodisi posamezno ali v kombinaciji povzro\u010dajo spremembe genov in s tem permanentno in nekontrolirano celi\u010dno delitev ter nastanek novotvorb. Z delitvijo se genska sprememba prenese na naslednje generacije celic, tvori se nov klon celic, s tem pa se genska sprememba za stalno vklju\u010di v celi\u010dni genom.<\/p>\n
Za nastanek raka se mora v celicah nakopi\u010diti ve\u010d genetskih sprememb. Nastanek tumorjev imenujemo tumorogeneza, \u010deprav pogosteje uporabljamo izraz kancerogeneza, to je nastanek malignih tumorjev oz. nastanek raka.<\/p>\n
Klini\u010dno lo\u010dimo dve osnovni obliki novotvorb: tiste, ki ne ogro\u017eajo \u017eivljenja, to so benigne novotvorbe ( \u00bbdobre\u00ab novotvorbe, ki razen v redkih primerih ne povzro\u010dajo smrti bolnika) in tiste, zaradi katerih bo, \u010de niso zdravljene bolnik umrl, maligne novotvorbe. Pogosto se uporablja za maligno novotvorbo izraz \u00bbkarcinom\u00ab kar pa ni pravilno. Karcinom je maligna novotvorba, ki vznikne iz epitelijskih tkiv, medtem ko je maligna novotvorba, ki vznikne iz mezenhimskih tkiv sarkom.<\/p>\n
Benigne novotvorbe ne vdirajo (invadirajo) v sosednja tkiva, pa\u010d pa jih med rastjo odrivajo ali pa pritiskajo nanje \u2013 ekspanzivna rast. Okoli benignih tumorjev je pogosto vezivna ovojnica (kapsula), ki omogo\u010da lo\u010ditev tumorja od okoljnega tkiva. Kadar nastanejo benigni tumorji na povr\u0161ini obi\u010dajno rastejo navzven \u2013 eksofiti\u010dno.<\/p>\n
Benigni tumorji so zgrajeni iz enakih celic, ki imajo obi\u010dajno normalno \u0161tevilo kromosomov Benigni tumorji ne metastazirajo, saj ostanejo celice pritrjene med seboj, lahko pa povzro\u010dajo bodisi vidne ali funkcionalne deformacije (otekline, razbarvanosti), s svojo maso lahko pritiskajo na tkiva (benigno tkivo prostate zapira se\u010dnico) ali pa povzro\u010dajo krvavitve, infekcije ali druge komplikacije. V\u010dasih benigne novotvorbe izlo\u010dajo hormone (insulinom). Le redko pa benigni tumorji postanejo maligni (pomembna izjema je \u010drevesni polip, iz katerega nastane ve\u010dina \u010drevesnih karcinomov).<\/p>\n
Maligne novotvorbe rastejo hitro in imajo sposobnost invadiranja v tkiva. Zaradi invazivnosti tudi niso dobro omejene od okolice in ne tvorijo vezivne kapsule. \u010ce zrastejo na povr\u0161ini rastejo navznoter \u2013 endofiti\u010dna rast. Maligne celice so razli\u010dnih oblik in velikosti<\/p>\n
\u2013pleomorfizem (pleo=razli\u010den; morpheo=oblika). Maligne celice so pogosto aneuploidne, kar pomeni da nimajo normalnega \u0161tevila kromosomov. Skoraj vsi maligni tumorji imajo sposobnost metastaziranja. Pod mikroskopom ka\u017eejo maligne novotvorbe razli\u010dno stopnjo anaplazije (niso ve\u010d podobni tkivu, iz katerega so nastale) in dediferenciacije. Maligne novotvorbe nadome\u0161\u010dajo normalno tkivo ali pa v njem povzro\u010dajo nekroze in krvavitve ter infekcije. Metastatske novotvorbe povzro\u010dajo oslabelost, izgubo te\u017ee – kaheksija. Tudi maligne novotvorbe lahko tvorijo velike koli\u010dine hormonov.<\/p>\n
Lastnosti benignih tumorjev Lastnosti malignih tumorjev<\/p>\n
\u2022 Rast tumorja je po\u010dasna in kon\u010dna<\/p>\n
\u2022 Rast tumorja je ekspanzivna (okoljno zdravo tkivo odriva)<\/p>\n
\u2022 Tumorji so pogosto obdani z vezivno<\/p>\n
\u2022 Nekroze in krvavitve niso pogoste<\/p>\n
\u2022 Ne zasevajo<\/p>\n
\u2022 Histolo\u0161ko so obi\u010dajno grajeni iz dobro diferenciranih tkiv (podobni ali celo enaki so tkivom iz katerih so<\/p>\n
\u2022 Po popolni kirur\u0161ki odstranitvi se ne<\/p>\n
\u2022 Navadno ne ogro\u017eajo \u017eivljenja, razen \u010de so na kirur\u0161ko nedostopnem mestu<\/p>\n
POIMENOVANJE TUMORJEV<\/p>\n
Poimenovanje posameznih tumorjev ni urejeno po enotnem sistemu, ampak upo\u0161teva zgodovinska dejstva, histogenetski izvor, lokalizacijo, pa tudi strokovni \u017eargon.<\/p>\n
1) Pri benignih tumorjih mezenhimskega izvora tvorimo ime tako, da histogenetski ozna\u010dbi tumorja dodamo kon\u010dnico \u2013om (ali \u2013oma) npr. lipoma, angioma, leomyoma (lipom, angiom, 2) Benigne epitelijske tumorje imenujemo adenomi (adenom \u017eelodca, adenom hipofize).<\/p>\n
Benigni epitelijski tumorji z resi\u010dastimi ali bradavi\u010dastimi poganjki re\u010demo papilarni adenom ali papilom, tistim, ki tvorijo cisti\u010dne prostore pa cistadenom.<\/p>\n
3) Maligni mezenhimski tumorji so pove\u010dini sarkomi, npr. liposarkom, angiosarkom, leomiosarkom, so pa tudi izjeme npr. levkemije, limfomi.<\/p>\n
4) Maligni epitelijski tumorji so karcinomi. Lo\u010dimo ve\u010d vrst karcinomov. Tistim, ki mikroskopsko tvorijo \u017elezne strukture ali pa imajo v citoplazmi sluz re\u010demo adenokarcinomi. \u010ce v tumorju najdemo prepoznavne strukture ve\u010dskladnega plo\u0161\u010datega epitelija pa plo\u0161\u010datoceli\u010dni ali skvamozni karcinom.<\/p>\n
5) Maligne tumorje, ki so sestavljeni iz embrionalnih tkiv imenujemo \u2013blastomi npr. hepatoblastom, retinoblastom, nefroblastom. Tumorji, ki vzniknejo iz kli\u010dnih celic in imajo tkivne sestavine vsaj dveh kli\u010dnih pol se imenujemo teratomi. Lahko so benigni ali pa<\/p>\n
6) Nekateri tumorji so dobili ime po avtorjih, ki so jih opisali npr. Burkittov limfom,<\/p>\n
Seveda pa obstajajo tudi izjeme: limfom je maligen tumor limfoidnih celic, gliom je maligen tumor glialnih celic, seminom je maligen tumor semenskega epitelija v testisu.<\/p>\n
DIFERENCIACIJA TUMORJA<\/p>\n
Diferenciacija tumorja pomeni stopnjo specializacije tumorskih celic (pri zarodku iz\u00a0 oplojenega jaj\u010deca, ki je povsem nespecializirana celica nastanejo s procesom diferenciacije specializirane celice, npr. mi\u0161i\u010dne celice, epitelijske celice. Najbolj specializirane celice so celo izgubile sposobnost celi\u010dne delitve)<\/p>\n
Neoplasti\u010dne celice ne postanejo specializirane celice, kot to postanejo normalne celice. Po starem prepri\u010danju naj bi neoplasti\u010dne celice obrnile kolo nazaj in iz diferenciranih postale nediferencirane \u2013 dediferenciacija. Vendar pa danes menimo, da novotvorbe nastanejo iz rezervnih, mati\u010dnih celic, ki v razvoju ostajajo v tkivih in ob transformaciji zastajajo v stopnji diferenciacije. Tako nekatere od teh transformiranih celic postanejo skoraj popolnoma specializirane, kot normalne celice, druge pa ostanejo povsem nediferencirane.<\/p>\n
Iz histolo\u0161ke slike navadno ni te\u017eko ugotoviti tkivnega izvora benignih tumorjev. Tumorsko tkivo pri benignih tumorjih namre\u010d ohrani \u0161tevilne citolo\u0161ke in strukturne zna\u010dilnosti tkiv,<\/p>\n
iz katerih izhaja. Maligni tumorji pa ka\u017eejo mikroskopsko sliko z razli\u010dno stopnjo izgube diferenciacije. Dobro diferencirani maligni tumorji ohranijo strukturno podobnost s tkivom iz katerega vzniknejo, medtem ko je pri zmerno in slabo diferenciranih malignih tumorjih ta podobnost vse manj\u0161a. Pri nediferenciranih malignih tumorjih z obi\u010dajno histolo\u0161ko preiskavo praviloma ne moremo ugotoviti tkivnega izvora novotvorbe.<\/p>\n
Maligni tumorji imajo bolj ali manj izra\u017eeno stopnjo anaplazije (gradus) tumorskih celic.<\/p>\n
Anaplazija je vidna samo pri malignih tumorjih, ne pa tudi pri benignih tumorjih. Anaplazijo lahko ocenjujemo pri posameznih celicah (npr. v citolo\u0161kih razmazih) ali pa v biopsijskih vzorcih. Pri ocenjevanju gradusa tumorjev so najpomembnej\u0161i kriteriji:<\/p>\n
1) polimorfija \u2013 razli\u010dna velikost in oblika tumorskih celic in njihovih jeder (bolj polimorfen ko je tumor, bolj je anaplasti\u010den)<\/p>\n
2) pove\u010danje jedrno-citoplazemskega razmerja \u2013 v diferenciranih celicah je jedro v primerjavi z velikostjo celice majhno, v anaplasti\u010dnih celicah pa je veliko s \u010demer je spremenjeno razmerje med jedrom in citoplazmo v korist jedra<\/p>\n
3) zgostitev in nepravilna razporeditev kromatina (hiperkromazija) v jedru<\/p>\n
4) velika in jasno vidna jedrca (veliko rRNA)<\/p>\n
5) tumorske velikanke<\/p>\n
6) pove\u010dana mitoti\u010dna aktivnost in pojav patolo\u0161kih mitoz<\/p>\n
7) izguba polarnosti celic in organizacije celic v strukture<\/p>\n
diferencirane<\/p>\n
celice<\/p>\n
jedrna in citoplazmatska<\/p>\n
hiperkromazija<\/p>\n
patolo\u0161ke mitoze<\/p>\n
\u010cim manj je tumor diferenciran in \u010dim bolj so izra\u017eeni zanki anaplazije tem bolj je tumor maligen (obstajajo tudi izjeme). Maligne celice lahko pridobijo nekatere lastnosti embrionalnih tkiv (celice jetrnega karcinoma izlo\u010dajo alfa-fetoprotein, ki ga izlo\u010dajo fetalne jetrne celice, pri odraslih pa ne; maligne celice \u010drevesnega karcinoma izlo\u010dajo kancero-
\nembrionalni antigen (CEA), ki je normalno le v \u010drevesju zarodka).<\/p>\n
Obi\u010dajno je prognoza bolnika z mo\u010dno anaplasti\u010dnim tumorjem slab\u0161a. Za oceno prognoze tumorja pa so poleg gradusa in diferenciacije pomembni \u0161e:<\/p>\n
1) histolo\u0161ki tip tumorja<\/p>\n
2) lokacija (histolo\u0161ko enak tumor ima lahko na razli\u010dnih mestih povsem druga\u010dno biolo\u0161ko obna\u0161anje in prognozo)<\/p>\n
3) velikost, lokalno \u0161irjenje in zasevanje (stadij)<\/p>\n
4) starost in splo\u0161no stanje pacienta<\/p>\n
5) radiorezistentnost in kemorezistentnost tumorja.<\/p>\n
Maligne celice invadirajo v okolnje tkivo, kar imenujemo invazivnost (trakovi invadirajo\u010dega tkiva so podobni no\u017eicam raka). Pri tem pa nekateri maligni tumorji le po\u010dasi invadirajo, drugi pa so pri tem zelo hitri. Ker invadirajo\u010di tumorji niso omejeni z vezivno ovojnico, je potrebno za njihovo odstranitev \u017ertvovati veliko normalnega tkiva okoli tumorjev. Pri tem pa lahko invadirajo\u010de maligne celice vdirajo v krvne in limfne \u017eile, kar je pomembno za metastaziranje.<\/p>\n
KLINI\u010cNI ZNAKI NOVOTVORB<\/p>\n
Klini\u010dni znaki novotvorb so odvisni od mesta kjer zraste novotvorba, vrste novotvorbe in diferencirani tumorji ne le da izgledajo kot tkiva ali organi iz katerih zrastejo, pa\u010d pa lahko tako tudi delujejo. Tako lahko tumorji endokrinih \u017elez tudi izlo\u010dajo hormone. Lokalni klini\u010dni znaki so:<\/p>\n
1) pritiskanje (kompresija): bodisi benigni ali maligni tumorji v glavi rastejo v omejenem<\/p>\n
prostoru in pritiskajo na okolno mo\u017eganovino (adenom hipofize \u010desto pritiska na chiazmo optico in povzro\u010da slepoto na lateralnem delu vidnega polja).<\/p>\n
2) zapora (obstrukcija): nastane obi\u010dajno skupaj s kompresijo (zapora po\u017eiralnika zaradi pritiska bronhialnega tumorja na po\u017eiralnik; karcinom prostate pritiska na se\u010dnico in povzro\u010da<\/p>\n
3) ulceracija: zaradi izgube povr\u0161inskega epitelija (ulceracije zaradi novotvorbe v gastrointestinalnem traktu povzro\u010da ulceracije, ki lahko povzro\u010dajo krvavitve ali perforacije).<\/p>\n
4) krvavitve so zlasti zna\u010dilne za maligne tumorje zaradi invazije v krvne \u017eile.<\/p>\n
5) rupture ali perforacije so zlasti zna\u010dilne za malignome gastrointestinalnega trakta.<\/p>\n
6) infarkti: ve\u010dina malignih tumorjev povzro\u010da infarkte in obse\u017ene nekroze predvsem centralnih delov novotvorbe zaradi neadekvatne preskrbe s krvjo. Eksperimenti so pokazali, da lahko tumor zraste le 1-2 mm brez novonastalih krvnih \u017eil. Zato novotvorbe stimulirajo nastanek novih krvnih \u017eil \u2013 neoangiogeneza.<\/p>\n
Sistemsko delovanje novotvorb se ka\u017ee s slabostmi, anemijami, izgubo telesne te\u017ee in omrtvi\u010denost, ki so posledica kombinacije metaboli\u010dnega in hormonskega delovanja. Taka sistemska klini\u010dna slika se imenuje kaheksija. Pri tem igra odlo\u010dilno vlogo tumor nekroti\u010dni faktor, ki pa ga ne tvorijo tumorske celice pa\u010d pa aktivni makrofagi.<\/p>\n
METASTAZIRANJE MALIGNIH TUMORJEV<\/p>\n
Metastaziranje (meta=sprememba; stasis=lokacija) je lastnost samo malignih celic, da lahko pridejo do oddaljenih delov telesa, dale\u010d stran od prvotnega malignega tumorja in se tam naprej delijo in rastejo. Sposobnost metastaziranja je lastnost, ki najbolj zanesljivo lo\u010di maligne tumorje od benignih.<\/p>\n
Metastaziranje lahko poteka na tri na\u010dine:<\/p>\n
1) po telesnih votlinah (plevra, pertinej)
\n2) po mezgovnicah (limfogeno)
\n3) po krvi (hematogeno)<\/p>\n
Vsi maligni tumorji nimajo enake sposobnosti metastaziranja. \u010ceprav veliki tumorji metastazirajo pogosteje kot majhni je razlika v metastaziranju tudi med razli\u010dnimi tipi tumorjev. Nekateri metastazirajo zelo hitro, drugi, kot npr. bazalnoceli\u010dni karcinom ko\u017ee ali primarni tumorji osrednjega \u017eiv\u010devja pa ne, ali zelo redko metastazirajo. Med metastaziranjem morajo maligne celice vstopati v limfno ali v krvno \u017eilo (med krvnimi \u017eilami v katere vdirajo celice so le redko arterije, saj je stena arterij zelo debela), od koder jih kri raznese po telesu. Na oddaljenem mestu se proces potem ponovi, metestatske celice zapustijo krvno \u017eilo, za\u010dnejo proliferirati ter tako naselijo tkivo dale\u010d stran od primarnega tumorja. Med metastaziranjem pa se morajo maligne celice izogniti gostiteljevemu imunskemu sistemu.<\/p>\n
Nekateri organi (jetra, plju\u010da, mo\u017egani, kostni mozeg) so za to, da malignomi metastazirajo v njih bolj dovzetni od drugih (srce, vranica, ledvica) (tabela 2).<\/p>\n
Tabela 2. Na\u010dini in najpogostej\u0161a mesta metastaziranja.<\/p>\n
Na\u010din metastaziranja Mesta metastaziranja
\nPogosto (obi\u010dajno) \u2022 po limfnih \u017eilah
\nRedko (neobi\u010dajno) \u2022 po arterijah \u2022 srce<\/p>\n
[wp_ad_camp_1]<\/p>\n
Tumorske celice lahko potujejo po krvi kot posamezne celice ali pa kot skupki tumorskihcelic. \u010cim ve\u010dji je tumorski skupek ki potuje, manj\u0161a je verjetnost da bo tvoril metastatske kolonije v oddaljenih organih.<\/p>\n
Dejavniki, ki pove\u010dujejo verjetnost metastaziranja:<\/p>\n
1) velikost primarnega malignoma<\/p>\n
2) sposobnost tumorskih celic da metastazirajo<\/p>\n
3) lokalni faktorji v oddaljenih organih<\/p>\n
4) velikost tumorskega embolusa<\/p>\n
STADIJ TUMORJA<\/p>\n
Stadij malignoma nam pove, kak\u0161na je stopnja raz\u0161irjenosti malignega tumorja, torej velikost tumorja, lokalna raz\u0161irjenost in zasevanje. Pri uvr\u0161\u010danju tumorjev v stadije ve\u010dinomauporabljamo sistem TNM (ang. T-tumor, N-lymp node, M-metastasis). Pri tem ima T vrednosti od 1 do 4 in se nana\u0161a na velikost in lokalno raz\u0161irjenost tumorja (tumor ki vra\u0161\u010dav sosednje organe ima vrednost 4 ne glede na velikost). N ima vrednosti od 1 do 3, ki senana\u0161ajo na \u0161tevilo in lokalizacijo bezgavk z zasevki. M pa ima samo dve vrednosti M0 \u2013 ni metastaz in M1-prisotne so metastaze. Tako bo imel majhen tumor, ki \u0161e ne zaseva stadij<\/p>\n
T1N0M0, majhen tumor ki zaseva v bezgavke in oddaljene organe pa T1N1M1. Pri nekaterih tumorjih pa uporabljamo poleg sistema TNM \u0161e druge sisteme. Tak primer je Duksov sistempri karcinomu debelega \u010drevesa.<\/p>\n
ETIOPATOGENEZA NOVOTVORB<\/p>\n
Tumor je monoklonalnega izvora, saj zrastejo iz ene prekurzorske celice, v kateri so se nakopi\u010dile po\u0161kodbe genetskega materiala. Tako nastane transformirana celica, ki zaradi nekontrolrane celi\u010dne delitve genetsko napako prenese na svoje potomce. Da postanetumorska masa vidna oziroma, da jo lahko diagnosticiramo, je potrebno kar nekaj \u010dasa.<\/p>\n
Tumorsko maso lahko diagnosticiramo \u0161el, ko je ta velika vsaj 1 cm. Ocenjevanje hitrosti rasti je del rutinskega dela patologa. Patolog ocenjuje \u0161tevilo dele\u010dih se celic (\u0161tevilo mitoz) tako da lahko oceni hitrost rasti tumorja. Pri benignih tumorjih je obi\u010dajno \u0161tevilo mitoz majhno, pri malignih, zlasti zelo malignih pa veliko.<\/p>\n
Za nastanek tumorjev so odgovorne predvsem spremembe v genih, ki regulirajo rast, proliferacijo in pre\u017eivetje celice kot so onkogeni (npr. c-kit, ciklin D), tumor zavirajo\u010di geni (p53), geni, ki regulirajo apoptozo (bcl-2) ter geni vpleteni v popravilo DNA.<\/p>\n
Slednji na pre\u017eivetje ali na proliferacijo vplivajo posredno, tako da spremenijo sposobnostorganizma, da popravi po\u0161kodbe drugih genov, na primer onkogenov in tumor zavirajo\u010dih genov. Zaradi napak v genih vpletenih v popravilo DNA, je celica nagnjena k nastanku napak v genomu in tako tudi k neoplasti\u010dni transformaciji. V celici so prisotni proto-onkogeni, ki nosijo zapis za proteine pomembne za klju\u010dne celi\u010dne procese. Proto-onkogeni se lahkotransformirajo v onkogene bodisi z: to\u010dkovno mutacijo, gensko pomno\u017eitvijo, kromosomskim preoblikovanjem, ali z vgraditvijo virusnega genoma. Normalno imajo celice nadzorni genski mehanizem, ki jih za\u0161\u010diti pred novo nastalimi onkogeni. Taki geni se imenujejo tumor supresorski geni (npr. p53, retinoblastomski gen Rb-1).<\/p>\n
Maligna sprememba celice je ve\u010dstopenjski proces (teorija ve\u010dih zadetkov), pri katerem nastanejo spremembe ali okvare v razli\u010dnih genih postopno, zato je starost ljudi (\u010deprav lahko novotvorbe vzniknejo tudi pri otrocih) \u017ee sama po sebi etiolo\u0161ki faktor za nastanek novotvorb, saj je s starostjo mo\u017enosti za genetsko napako ve\u010dja. Na tem da so maligne spremembe ve\u010dstopenjski proces bazira presejalni program odkrivanja raka (za korcinome dojk in materni\u010dnega vratu). Najbolj rizi\u010den \u010das za nastanek genetske okvare je celi\u010dna delitev.<\/p>\n
Spremembe v genetskem materialu tumorskim celicam omogo\u010dajo, da rastejo in se delijo neodvisno od zunanje spodbude, se ne odzivajo na rastne zaviralce, so odporne proti apoptozi, imajo neomejen delitveni potencial, spodbujajo angiogenezo ter omogo\u010dajo invazivno rast.<\/p>\n
\u017de dolgo je znano, da se nekatere oblike raka pogosteje pojavljajo v nekaterih dru\u017einah. \u010ce so spremembe v genetskem materialu podedovane, govorimo o hereditarni novotvorbi ali dednem raku, pogosteje pa so pridobljene in so lahko spontane ali pa posledica delovanja<\/p>\n
Spremembe genov lahko povzro\u010dajo biolo\u0161ki, kemi\u010dni ali fizikalni dejavniki. Taki kemi\u010dni kancerogeni so cigarete, azbest, vinil-klorid, nekatera barvila in \u0161e na stotine drugih snovi (prvi je kemi\u010dno kancerogenezo opisal Percival Pott pri karcinomih skrotuma pri dimnikarjih). Med fizikalnimi kancerogeni so predvsem naravna (sonce) ali umetna sevanja.<\/p>\n
Nastanek malignih tumorjev lahko povzro\u010dajo tudi virusi (zlasti retrovirusi). Virusi po vstopu v celico vgradijo svojo DNA v celi\u010dni genom in ga na ta na\u010din trajno spremenijo.<\/p>\n
Tak spremenjen genom pa se z delitvijo celice potem prenese na naslednje genracije.<\/p>\n
Neoplasti\u010dno spremenjena celica je spremenjena ireverzibilno, kar pomeni da ne bo nikoli ve\u010d normalna. Njena nenadzorovana delitev ne bo nikoli ve\u010d nadzorovana in bo ostala \u00bbaktivno<\/p>\n
napredujo\u010da rast\u00ab. To velja tako za benigne, kot tudi za maligne tumorje. (Nasprotno pa to ne velja za hiperplazijo, \u010de bo stimulus za nastanek hiperpazije odstranjen, bo delitev celic v hiperplasti\u010dni leziji ustavljena in ponovno nadzorovana).<\/p>\n
Karcinogene dejavnike delimo v tri skupine:<\/p>\n
1) kemi\u010dni karcinogeni (kemoterapevtiki, aromatski ogljikovodiki, kot so benzen,<\/p>\n
Klasi\u010dni poskus kemi\u010dne kancerogeneze je poskus z ko\u017eo pri mi\u0161ih. Za nastanek ko\u017enega karcinoma je potrebna iniciacija in promocija. \u010ce dajemo mi\u0161i na ko\u017eo nizke doze poliklonskega aromati\u010dnega ogljikovodika (iniciator) ne bo nastal tumor. \u010ce pa kasneje uporabimo drugo kemikalijo, ricinovo olje (promotor) bodo nastali tumorji. Vendar pa je pomembno, da najprej uporabimo iniciator in \u0161ele nato promotor, da dajanje promotorja ponavljamo v regularnih presledkih (\u010de so presledki predolgi tumorjev ne bo). Nekateri kemi\u010dni kancerogeni delujejo kot iniciator in promotor obenem ali pa promotorji in iniciatorji delujejo skupaj v kompleksu (cigaretni dim).<\/p>\n
2) fizikalni karcinogeni dejavniki (ionizirajo\u010de sevanje) Ionizirajo\u010de sevanje (ultravijoli\u010dno sevanje, X-\u017earki, radioaktivni izotopi, atomska bomba) je kancerogeno. Ko sevanje prehaja skozi tkiva povzro\u010da interakcije z atomi in jih destabilizira, kar povzro\u010da kemi\u010dne spremembe in po\u0161koduje DNA. Obstajata dve teoriji po\u0161kodbe z ionizirajo\u010dim sevanjem, direktna po\u0161kodba ali pa indirektna po\u0161kodba preko vode, ki se ionizira in kot prosti kisikovi radikali okvari DNA. Zlasti pomembno je karcinogeno delovanje ultravioli\u010dne svetlobe sonca, ki povzro\u010da ko\u017enega raka. Izpostavljenost \u017earkom X je eno od poklicnih tveganj radiologov. Ob atomski bombi v Hiro\u0161imi in Nagasakiju se je mo\u010dno pove\u010dala pojavnost levkemij, ter karcinomov dojke, plju\u010d in debelega \u010drevesa. Nasprotno pa se je po nesre\u010di v Chernobilu mo\u010dno pove\u010dala pojavnost karcinomov \u0161\u010ditnice pri otrocih.<\/p>\n
3) mikrobi kot kancerogeni: virusi (HPV, EBV, virus hepatitisa HBV), bakterije (Helicobacter pylori).<\/p>\n
Zelo veliko \u0161tevilo virusov, tako DNA, kot tudi RNA-virusi sodeluje pri kancerogeni transformaciji celic (Epstein-Barr virus povzro\u010da Burkittov limfom in nazofaringealni karcinom; humani papiloma virus (zlasti tipa 16, 18), povzro\u010data plo\u0161\u010datoceli\u010dni karcinom materni\u010dnega vratu; virus hepatitisa B povzro\u010da kroni\u010dni hepatitis, cirozo in karcinom jeter).<\/p>\n
DETEKCIJA NOVOTVORB<\/p>\n
Radiografija je najbolj pogost postopek odkrivanja novotvorb. Novotvorbe se ka\u017eejo kot zgo\u0161\u010dena ali razred\u010dena podro\u010dja na rentgenski sliki, vendar pa na rentgenski sliki novotvorbe ne moremo dokon\u010dno opredeliti. Nemogo\u010de je dolo\u010diti, ali je novotvorba maligna ali benigna in nemogo\u010de je dolo\u010diti tip novotvorbe. Za to je nujno potrebna biopsija, pri kateri pa nas rentgensko slikanje vodi.<\/p>\n
Biopsija (odstranitev \u017eivega tkiva za mikroskopsko analizo) je najpomembnej\u0161a metoda za dolo\u010ditev narave novotvorbe. Za zaneslivo in natan\u010dno opredelitev tumorja in na\u010drtovanje ustreznega zdravljenja je nujno potrebna biosija spremenjenega organa ali tkiva. Poleg klasi\u010dnega svetlobnomikroskopskega pregleda pogosto uporabljamo \u0161e imunihistokemi\u010dne v novej\u0161em \u010dasu pa tudi molekularno patolo\u0161ke metode. Tako lahko poleg opredelitve tumorja dolo\u010dimo tudi zdravljenje in ocenimo spremembe v tumorju in okolnjem tkivu po zdravljenju.<\/p>\n
\u010ceprav uporabljamo biopsijo za detekcijo cele vrste bolezni, jo bolniki najve\u010dkrat povezujejo z rakom. Biopsijo lahko izvedemo z ekscizijo (odstranitvijo celotne lezije) ali incizijo (samo del lezije, \u010de je novotvorba prevelika). Le malo dokazov je da lahko z biopsijo povzro\u010dimo razsoj malignih celic v kri. Exfoliativna citologija je metoda, s katero analiziramo povr\u0161inske celice v brisih (pregled brisov pri karcinomih materni\u010dnega vratu, pregled celic iz bronhusov).<\/p>\n
Poleg omenjenih so \u0161e \u0161tevilni drugi testi, ki dajejo informacije o novotvorbi: krvne analize,<\/p>\n
ZDRAVLJENJE NOVOTVORB<\/p>\n
Kirur\u0161ko zdravljenje: Kirur\u0161ka odstranitev novotvorbe je najobi\u010dajnej\u0161i na\u010din zdravljenja.<\/p>\n
Tako odstranjeno novotvorbo patolog prou\u010di in med drugim ugotovi tudi, ali je odstranjena v celoti. Benigne novotvorbe je mogo\u010de odstraniti ne da bi po\u0161kodovali okolnje tkivo, medtem ko je potrebno za popolno odstranitev malignih novotvorb \u017ertvovati tudi ve\u010d ali manj nemalignega tkiva okoli malignoma.<\/p>\n
Radioterapija: Obsevanje ubije dele\u010de se celice (celice v fazah mitoze). Ker se maligne celice delijo veliko hitreje kot nemaligne, je tudi njihova ob\u010dutljivost za obsevanje bistveno ve\u010dja. Obi\u010dajno z obsevanje zdravimo maligne novotvorbe. Vendar pa obsevanje deluje tudi na nemaligne dele\u010de se celice (v kostnem mozgu, sluznici \u010drevesa), zato ima ta oblika terapije vrste stranskih u\u010dinkov.<\/p>\n
Kemoterapija: Razli\u010dne kemi\u010dne snovi ubijajo maligne celice. Danes se kemoterapija rutinsko uporablja zlasti po kirur\u0161ki odstranitvi malignega tumorja skupaj z raditerapijo zato, da bi uni\u010dili vse preostale maligne celice v telesu. V\u010dasih, ko kirur\u0161ko malignoma ne moremo odstraniti pa predstavlja kemoterapija terapijo prvega izbora.
\nImunoterapija: Z imunoterapijo spodbujamo bolnikov imunski sistem, da se bori proti<\/p>\n
Hormonska terapija: Nekatere novotvorbe za svojo rast potrebujejo hormonsko nenehno stimulacijo (rast tumorja je hormonsko odvisna). Taki so npr. karcinomi prostate. Pri tumorjih, ki imajo hormonske receptorje na svoji povr\u0161ini lahko z odstranitvijo hormonov, ki spodbujajo delitev tumorskih celic tudi zdravimo.<\/p>\n
Biolo\u0161ko zdravljenje: V zadnjem \u010dasu vse bolje izkori\u0161\u010damo spoznanja o molekularni biologiji rakavih celic in potem ciljano usmerjamo zdravljenje proti tem zna\u010dilnostim (npr. herceptin za tumorje dojk, ki izra\u017eajo Her-2).<\/p>\n
PROGNOZA NOVOTVORB<\/p>\n
Uspe\u0161nost zdravljenja se meri s pet letnim pre\u017eivetjem po koncu zdravljenja. Odstotek pre\u017eivelih in bolnikov brez ponovitve bolezni imenujemo \u00bbpet letni indeks ozdravljenosti\u00ab.<\/p>\n
Pri tem je tak indeks za benigne novotvorbe 100%, za maligne novotvorbe na splo\u0161no pa 50% vendar je odvisen od tipa malignoma, raz\u0161irjenosti, gradusa, stadija, terapije in \u0161e od mnogih drugih dejavnikov.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
NOVOTVORBE – NEOPLAZIJE Novotvorba \u2013 neoplazija (neo=nov, plasia=rast) nastane zaradi genetskih sprememb v celici, ki povzro\u010dijo transformacijo celice in s tem nekontrolirano celi\u010dno delitev. Z delitvijo celice pa se spremenjeni geni posredujejo novim generacijam celic. Rak ima \u0161e vedno predznak smrtne bolezni, ki sicer pogosteje prizadene starej\u0161e ljudi, vendar pa zanj zbolijo tudi otroci.<\/p>\n","protected":false},"author":336,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[239],"tags":[1909,1910,1908,240],"class_list":["post-2405","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-1letnik-patologija","tag-novotvorba","tag-novotvorbe","tag-novotvorbe-patologija","tag-patologija"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2405","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/users\/336"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=2405"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2405\/revisions"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=2405"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=2405"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.zdravstvena.info\/vsznj\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=2405"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}