\u010clove\u0161ko \u017eiv\u010devje je najkompleksneje zgrajena struktura na na\u0161em planetu. Glavna funkcija \u017eiv\u010dnega sistema je vedenje. Vedenje v naj\u0161ir\u0161em smislu pomeni delovanje z namenom uresni\u010ditve dolo\u010denih ciljev. Poenostavljeno lahko \u017eiv\u010dni sistem razdelimo na aferentni (vhodni), sredi\u0161\u010dni (integracijski) in eferentni (izhodni) del.<\/p>\n
\u017div\u010dni sistem nadzoruje \u0161tevilne razli\u010dne koordinirane postopke, katerih namen je dose\u010di \u017eeljene cilje. Pri tem \u017eiv\u010dni sistem aktivno izbira \u017eeljene cilje, sprejema, nadzoruje in interpretira senzori\u010dne informacije, od katerih je odvisna uresni\u010ditev \u017eeljenih ciljev in dolo\u010da, usklajuje in nadzoruje motori\u010dne odgovore, ki so potrebni za dosego teh ciljev. \u017div\u010dni sistem se neprestano prilagaja spremembam v okolici in posku\u0161a manipulirati z okolico, da bi dosegel \u017eeljene cilje.\u00a0 Pojem okolica zajema tako zunanji svet kot tudi notranjost telesa.<\/p>\n
\u017div\u010dni sistem dobiva informacije o spremembah v okolici preko specializiranih \u010dutilnih receptorjev: interoreceptorji, ki se nahajajo v visceralnih organih, obve\u0161\u010dajo \u017eiv\u010dni sistem o spremembah v notranjosti telesa, eksteroreceptorji obve\u0161\u010dajo \u017eiv\u010dni sistem o spremembah na povr\u0161ini telesa ali v okolici telesa, proprioreceptorji v notranjem u\u0161esu, na povr\u0161ini telesa??? in gibalih pa obve\u0161\u010dajo \u017eiv\u010dni sistem o spremembah o polo\u017eaju telesa glede na okolico.<\/p>\n
<\/p>\n
Osrednji \u017eiv\u010dni sistem je zgrajen iz dveh vrst celic: \u017eiv\u010dnih celic (nevronov) in podpornih celic (celic glia).<\/p>\n
Celice glia delimo na makroglio (astrociti in oligodendrociti), ependimske celice in mikroglio. Glialne celice predstavljajo do 50% skupne prostornine mo\u017eganskega tkiva.<\/p>\n
Makroglia se razvije iz ektoderma, tj. iz nevroepitelijskih celic nevralne cevi, medtem ko se mikroglia razvije iz mezoderma, v mo\u017egansko tkivo pa sledi krvnim \u017eilam v zgodnji fazi razvoja.<\/p>\n
V perifernem \u017eiv\u010dnem sistemu najdemo *poleg nevronov* dve vrsti glialnih celic: Schwannove celice in satelitske (kapsularne) celice.<\/p>\n
Znane so naslednje funkcije glialnih celic:<\/p>\n
Po po\u0161kodbi se astrociti spremenijo v reaktivno glio in na mestu po\u0161kodbe ustvarijo glialno brazgotino.<\/p>\n
Ependimske celice pokrivajo stene mo\u017eganskih ventriklov, sodelujejo pri gibanju likvorja in prena\u0161ajo snovi med likvorjem in krvjo. \u017div\u010dne celice (nevroni) so specializirane celice, ki imajo edinstveno sposobnost, da ustvarjajo in prevajajo elektri\u010dne dra\u017eljaje. Nevroni nadzorujejo obna\u0161anje s posami\u010dnim delovanjem ali \u0161e pogosteje skupinsko kot nevronske mre\u017ee, ki so povezane v specializirane funkcionalne sisteme. Funkcionalni sistemi kontrolirajo specifi\u010dne oblike obna\u0161anja. Na splo\u0161no velja, da sistemi nastanejo, ko skupina nevronov ali nevronskih mre\u017e sodeluje v kontroli dolo\u010dene oblike obna\u0161anja.<\/p>\n
Kot vsaka druga celica ima tudi nevron celi\u010dno membrano. Zaradi razli\u010dne prepustnosti celi\u010dne membrane za razli\u010dne ione in delovanja natrij-kalijevih \u010drpalk (Na+<\/sup>-K+ <\/sup>ATPaza), ki \u010drpajo kalij v celico in natrij iz celice, pride do razli\u010dne koncentracije ionov v znotrajceli\u010dni in zunajceli\u010dni teko\u010dini; znotraj celice je vi\u0161ja koncentracija kalija in proteinskih anionov, izven celice pa je vi\u0161ja koncentracija natrija in klorida. Zaradi tega nastane napetostni gradient in razlika potencialov med znotrajceli\u010dno in zunajceli\u010dno teko\u010dino, ki meri \u201370 mV. Znotrajceli\u010dna teko\u010dina je elektronegativna v primerjavi z zunajceli\u010dno teko\u010dino. Omenjena razlika se imenuje membranski potencial v mirovanju. Vsako vzdra\u017eenje \u017eiv\u010dne celice lahko privede do sprememb membranskega potenciala. \u010ce je sprememba membranskega potenciala dovolj velika, da dose\u017ee t.i. prag vzdra\u017eenja, pride do hitre spremembe prepustnosti membrane za ione: natrijevi ioni vdrejo v celico in povzro\u010dijo spremembo polarnosti membrane (depolarizacija) in spremembo vrednosti membranskega potenciala na +40 mV. Znotrajceli\u010dna teko\u010dina tako postane elektropozitivna v primerjavi z zunajceli\u010dno teko\u010dino. Neposredno po nastanku depolarizacije pride do iztekanja kalijevih ionov iz celice in \u010drpanja natrijevih ionov iz celice s pomo\u010djo natrijeve membranske \u010drpalke, zato se membranski potencial vrne na vrednost -70 mV (repolarizacija). To spremembo polarnosti in membranskega potenciala ter vrnitev v izhodi\u0161\u010dno stanje imenujemo akcijski potencial. Akcijski potencial deluje po na\u010delu vse ali ni\u010d in enkrat ko nastane, se raz\u0161iri po celotni celi\u010dni membrani. Glede na to, da akcijski potencial deluje po na\u010delu vse ali ni\u010d, se razli\u010dne jakosti dra\u017eljaja prena\u0161ajo predvsem z razli\u010dno frekvenco akcijskih potencialov.<\/p>\n Poznamo razli\u010dne oblike \u017eiv\u010dnih celic: unipolarne, psevdounipolarne, bipolarne, multipolarne, projekcijski nevroni, internevroni itd.<\/p>\n \u010ceprav se \u017eiv\u010dne celice razlikujejo po obliki,\u00a0 imajo vse enako zgradbo.\u00a0 Vsak nevron ima telo (soma), dendrite, akson in presinapti\u010dne aksonske kon\u010di\u010de. V telesu se nahaja jedro in drugi celi\u010dni organeli. Telo je metaboli\u010dni center nevrona in v njem se sintetizirajo vsi potrebni proteini, ki se nato transportirajo v vse dele celice.<\/p>\n Iz telesa \u017eiv\u010dne celice\u00a0 izra\u0161\u010data dve vrsti podalj\u0161kov: dendriti in akson (nevrit). Dendriti so receptivni (sprejemni) del celice; obi\u010dajno so \u0161tevilni in se delijo v mre\u017easto strukturo in na ta na\u010din znatno pove\u010dujejo povr\u0161ino receptivnega dela celice.<\/p>\n Vsaka \u017eiv\u010dna celica ima samo en akson, ki se za\u010denja na podalj\u0161ku some, ki ga imenujemo aksonski gri\u010dek. Aksonski gri\u010dek je mesto, kjer nastajajo akcijski potenciali, ki se nato prena\u0161ajo po aksonu. Aksoni so lahko oblo\u017eeni z mielinskimi ovojnicami, ki delujejo kot izolacijski material. Mielin v osrednjem \u017eiv\u010dnem sistemu proizvajajo oligodendrociti, v perifernem \u017eiv\u010dnem sistemu pa Schwannove celice. Mielinska ovojnica je na nekaterih mestih prekinjena. Ta mesta imenujemo Ranvierjevi za\u017eemki. Na ta na\u010din se dose\u017ee pospe\u0161enje prenosa \u017eiv\u010dnih impulzov, saj impulzi preskakujejo od enega do drugega za\u017eemka *****(do prehajanja ionov preko membrane pride le na mestih za\u017eemkov in ne vzdol\u017e cele membrane).<\/p>\n Kon\u010dni del aksona se deli v \u0161tevilne razvejke, ki so na svojem koncu zadebeljeni, kar imenujemo presinapti\u010dni aksonski kon\u010di\u010di (\u017eiv\u010dni kon\u010di\u010di). Presinapti\u010dni kon\u010di\u010di se nahajajo ob membrani naslednje \u017eiv\u010dne celice in z njo tvorijo sinapso. Sinapsa je specializirana struktura, katere naloga je prenos dra\u017eljaja z ene \u017eiv\u010dne celice na drugo. Sinapse so lahko kemi\u010dne ali elektri\u010dne. V \u010dlove\u0161kem \u017eiv\u010dnem sistemu so prisotne predvsem kemi\u010dne sinapse: v vsakem presinapti\u010dnem kon\u010di\u010du se nahajajo presinapti\u010dni mehur\u010dki z nevrotransmitorij. Ko akcijski potencial prispe do presinapti\u010dnega kon\u010di\u010da, se za\u010dnejo spro\u0161\u010dati molekule nevrotransmimorja v sinapti\u010dno \u0161pranjo (prostor med membranama presinapti\u010dne in postsinapti\u010dne celice). Molekule nevrotransmitorja se ve\u017eejo na receptorje na postsinapti\u010dni celici in povzro\u010dijo spremembo membranskega potenciala. Odvisno od tega, kak\u0161ni receptroji se nahajajo na postsinapti\u010dni membrani, vezava nevrotransmitorja na receptor povzro\u010di pove\u010danje elektronegativnosti possinapti\u010dne membrane (hiperpolarizacija) ali zmanj\u0161anje elektronegativnosti postsinapti\u010dne membrane (depolarizacija). Zve\u010danje elektronegativnosti membrane imenujemo inhibicijski postsinapti\u010dni potencial (IPSP), zmanj\u0161anje pa ekscitacijski postsinapti\u010dni potencial (EPSP). Vsak nevron ima nekaj tiso\u010d sinaps, ki se nahajajo na njegovih dendritih, telesu, aksonu in presinapti\u010dnih kon\u010di\u010dih. Poznamo prostorsko in \u010dasovno sumacijo ESPS in ISPS. Glede na medsebojno delovanje ESPS in ISPS prihaja do pro\u017eenja akcijskih potencialov in nadaljnega prenosa \u017eiv\u010dnega dra\u017eljaja.<\/p>\n Anatomsko \u017eiv\u010dni sistem delimo na osrednji (centralni) in periferni. Osrednji \u017eiv\u010dni sistem je sestavljen iz mo\u017eganov in hrbtenja\u010de, periferni pa iz 12-ih parov mo\u017eganskih in 31-ih parov hrbtenja\u010dnih (spinalnih) \u017eivcev, \u017eiv\u010dnih plete\u017eev in perifernih ganglijev.<\/p>\n Mo\u017egani se nahajajo v lobanjski votlini in so obdani z lobanjskimi kostmi, hrbtenja\u010da pa se nahaja v ko\u0161\u010denem hrbteni\u010dnem kanalu. Mo\u017egane delimo na velike mo\u017egane (cerebrum<\/em>), male mo\u017egane (cerebellum<\/em>) in mo\u017egansko deblo (truncus cerebri<\/em>). Veliki mo\u017egani so razdeljeni na levo in desno poloblo (hemisfero), sestavljeni pa so iz kon\u010dnih??? mo\u017eganov (telencephalon<\/em>) in medmo\u017eganov (diencephalon<\/em>). Mali mo\u017egani so prav tako razdeljeni na dve polobli. Mo\u017egansko ceblo je sestavljeno iz srednjih mo\u017eganov (mesencephalon<\/em>), mosti\u010da (pons<\/em>) in podalj\u0161ane hrbtenja\u010de (medulla oblongata<\/em>). Podalj\u0161ana hrbtenja\u010da se nadaljuje v hrbtenja\u010do.<\/p>\n Glede na funkcijo lahko \u017eiv\u010dni sistem razdelimo na somatski in avtonomni (vegetativni) \u017eiv\u010dni sistem. Somatski \u017eiv\u010dni sistem nadzoruje hotene odgovore na spremembe v okolici, avtonomni pa nadzoruje nehotene odgovore na spremembe v notranjosti organizma.<\/p>\n Hrbtenja\u010da (medulla spinalis) je pri odraslem \u010dloveku dolga od 40 do 45 cm. Hrbtenja\u010da nadzoruje enostavne reflekse in prena\u0161a dra\u017eljaje po ascendentnih in descendentnih \u017eiv\u010dnih poteh. Sega od velike zatilne odprtine (foramen occipitale magnum) do drugega ledvenega vretenca, kjer se kon\u010duje kot conus medullaris. Pod medularnim konusom tvorijo senzori\u010dne in motori\u010dne korenine spodnjih lumbalnih, sakralnih in kokcigealnih \u017eivcev konjski rep (cauda equina). Konec hrbtenja\u010de je pritrjen s tanko nitjo (filum terminale), ki se spu\u0161\u010da do sakralnega kanala, kjer je zrasla s pokostnico. Filum terminale je nadaljevanje meningealnih ovojnic. Hrbtenja\u010da je valjaste oblike, tanj\u0161a se v kavdalni smeri, iz nje pa izhaja 31 parov spinalnih \u017eivcev: 8 vratnih (cervikalnih), 12 prsnih (torakalnih), 5 ledvenih (lumbalnih), 5 kri\u017enih (sakralnih) in 1 trti\u010dni (kokcigealni).\u00a0 Vsak spinalni \u017eivec je sestavljen iz sprednje motori\u010dne in zadnje senzori\u010dne korenine, ki se zdru\u017eita v spinalni \u017eivec, ki izstopa iz odprtine med sosednjima vretencema (foramen intervertebrale). Hrbtenja\u010do delimo na segmente, ki ustrezajo spinalnim \u017eivcem.<\/p>\n Na hrbtenja\u010di se nahajata dve zadebelitvi: zgornja \u2013 intumescentia cervicalis in spodnja \u2013 intumescentia lumbalis. Iz vratne zadebelitve izhajajo \u017eivci za vrat in zgornje okon\u010dine, ki po izstopu iz hrbteni\u010dnega kanala tvorijo plexus cervicalis (vratni plete\u017e) in plexus brahialis, iz ledvene zadebelitve pa izhajajo \u017eivci za spodnje okon\u010dine, ki tvorijo plexus lumbalis.<\/p>\n Na pre\u010dnem preseku hrbtenja\u010de se v srednini nahaja kanal (canalis centralis). Globoka brazda (fissura mediana ventralis) na sprednji strani in plitek \u017eleb na zadnji strani hrbtenja\u010de delita hrbtenja\u010do na levo in desno polovico.<\/p>\n Sivina (substantia grisea), ki jo sestavljajo nevroni in glialne celice, se nahaja v notranjem delu hrbtenja\u010de, njena oblika pa spominja na metulja ali \u010drko H. Sivina je sestavljena iz sprenjih (cornu anterius) in zadnjih (cornu posterius) rogov. Na vrhu zadnjih rogov se nahaja substantia gelatinosa Rolandi in zona spongiosa, kjer se preklaplja ve\u010dina primarnih \u010dutilnih (senzori\u010dnih) nevronov iz zadnje korenine spinalnih \u017eivcev na sekundarne senzori\u010dne nevrone, ki segajo do talamusa. V sprednjih rogovih se preklapljajo zgornji motori\u010dni nevroni na internevrone in spodnje motori\u010dne nevrone, katerih aksoni izhajajo iz hrbtenja\u010de kot sprednja korenina spinalnega \u017eivca. V torakalnem in zgornjem lumbalnem delu hrbtenja\u010de je na vsaki strani tudi lateralni rog sivine, v katerem so nevroni avtonomnega \u017eiv\u010dnega sistema.<\/p>\n Belina (substantia alba) se nahaja okrog sivine, tvorijo jo ascendentna in descendentna \u017eiv\u010dna vlakna. Belino delimo v sprenji snop (funiculus ventralis), ki sega od globoke brazde do sprednjega roga sivine, lateralni snop (funiculus lateralis), ki se nahaja med sprednjim in zadnjim rogom sivine in zadnji snop (funiculus dorsalis), ki sega od zadnjega roga sivine do zadaj\u0161njega sulkusa. Sprednji in lateralni snop sta v bistvu spojena, zato pogosto govorimo o ventrolateralnem snopu. V ventrolateralnem snopu se nahajajo ascendentna in descendentna vlakna, v zadnjem snopu pa samo ascendentna senzori\u010dna vlakna. Zadnji snop nad \u0161estim torakalnim segmentom deli glialna pregrada v dva snopi\u010da: medialni fasciculus gracilis (Goll) in lateralni fasciculus cuneatus (Burdach).<\/p>\n Mo\u017egansko deblo povezuje hrbtenja\u010do z velikimi in malimi mo\u017egani in je sestavljeno iz treh delov: podalj\u0161ane hrbtenja\u010de (medulla oblongata), mosti\u010da (pons) in srednjih mo\u017eganov (mesencephalon). Dorzalno povr\u0161ino mo\u017eganskega debla pokriva \u010detrti mo\u017eganski ventrikel, nad katero se nahajajo mali mo\u017egani. Mo\u017egansko deblo ima ve\u010d funkcij: skozi potekajo ascendentne in descendentne \u017eiv\u010dne poti, v mo\u017eganskem deblu se nahajajo jedra desetih mo\u017eganskih \u017eivcev (od 3. do 12.) in v mo\u017eganskem deblu se nahajajo tudi centri za nadzor dihanja, sr\u010dne akcije, krvnega tlaka in budnosti.<\/p>\n Podalj\u0161ana hrbtenja\u010da se nahaja med hrbtenja\u010do in mosti\u010dem in sega od piramidnega kri\u017eanja (decussatio pyramidorum) do spodnjega roba mosti\u010da. Na sprednji strani se nahaja fissura mediana anterior, ki sega do ponsa, kavdalno pa jo prekinja decussatio pyramidorum. Vzporedno z osrednjo brazdo se na vsaki strani nahaja sulcus lateralis anterior. Sprednji funikli so pod ponsom zadebeljeni in tvorijo piramide, lateralno od piramid pa se bo\u010dijo olive.<\/p>\n Most je ostro omejeni del mo\u017eganskega debla, ki da sestavljajo pre\u010dno polo\u017eeni snopi belih vlaken. Na povr\u0161ini ponsa se v sredini nahaja vzdol\u017ena brazda, v kateri le\u017ei bazilarna arterija (a. basilaris). V lateralni smeri se pons zo\u017euje in tako prehaja v mostne krake (brachia pontis ali pedunculi cerebellares medii), ki potekajo v male mo\u017egane.\u00a0 Od zgornejga roba ponsa potekajo naprej in navzgor mo\u017eganski kraki (crura cerebri). Mo\u017eganski kraki omejujejo brazdo, iz katere izhaja 3. mo\u017eganski \u017eivec (n. oculomotorius), ob kavdalnem robu ponsa pa izhajajo v nizu 6. (n. abducens), 7. (n. facialis) in 8. (n. vestibulocochlearis ali n. statoacusticus).<\/p>\n Na preseku mezencefalona je vidno, da je sestavljen iz treh eta\u017e: zgornjo eta\u017eo tvori lamina quadrigemina, srednjo tvori tegmentum, spodnjo pa mo\u017eganski kraki (crura cerebri). Lamina quadrigemina je plo\u0161\u010da, na kateri se nahajajo \u0161tiri izboklinice: parin colliculi superiores in parni colliculi inferiores. Crura cerebri sta masivna kraka, ki potekata od sprednjega robs ponsa naprej in nato divergentno vstopata pod opti\u010dnima traktoma v globino mo\u017eganov. Skozi mezencefalon poteka akvedukt, ki povezuje tretji in \u010detrti mo\u017eganski ventrikel.<\/p>\n Mali mo\u017egani se nahajajo pod velikimi mo\u017egani in pokrivajo dorzalno povr\u0161ino podalj\u0161ane hrbtenja\u010de in ponsa in na ta na\u010din tvorijo strop \u010detrtega mo\u017eganskega ventrikla. Mali mo\u017egani so sestavlijeni iz dveh polobel (hemisfer). Povr\u0161ino pokriva sivina (cortex cerebelli), ki je nagubana v \u0161tevilne ozke in vzporedne vijuge (gyri cerebellares, folia cerebelli). V notranjosti se nahaja bela substanca, ki v preseku spominja na drevo (arbor vitae cerebelli). Mali mo\u017egani so s tremi pari krakov (pedunculi cerebelares) povezani z mo\u017eganskim deblom. Zgornji kraki povezujejo male mo\u017egane z mezencefalonom, srednji s ponsom in spodnji s podalj\u0161ano hrbtenja\u010do.<\/p>\n Funkcionalno lahko razdelimo male mo\u017egane na arhicerebelum (vestibulocerebellum), paleocerebelum (spinocerebellum) in neocerebelum (pontocerebellum, cerebrocerebellum). Arhicerebelum sprejema dra\u017eljaje iz vestibularnih jeder in je zadol\u017een za ohranjanje ravnote\u017eja, paleocerebelum sprejema dra\u017eljaje, ki pridejo preko hrbtenja\u010de iz proprioreceptrojev v mi\u0161icah in tetivah in je zadol\u017een za vzdr\u017eevanje polo\u017eaja telesa in mi\u0161i\u010dnega tonusa. Neocerebelum, ki zajema najve\u010dji del hemisfer, prejema dra\u017eljaje, ki pridejo preko ponsa iz skorje velikih mo\u017eganov, in je zadol\u017een predvsem za koordinacijo hotenih gibov.<\/p>\n Diencefalon se nahaja med mezencefalonom in telencefalonom (hemisferi velikih mo\u017eganov).\u00a0 Znotraj njega se nahaja 3. mo\u017eganski prekat (ventrikel). 3. mo\u017eganski prekat spredaj preko parnih odprtinic komunicira s stranskimi prekati, zadaj pa preko akvedukta s \u010detrtim mo\u017eganskim ventriklom. Lateralne stene tretjega ventrikla oblikuje zgoraj na vsaki strani talamus, spodaj pa hipotalamus. Sprednjo steno tvori srednji del telencefalona, lamina terminalis. Na povr\u0161ini mo\u017eganov je vidno damo dno diencefalona, ki na bazi mo\u017eganov tvori opti\u010dno kiazmo (chiasma opticum), tuber cinereum in mamilarna telesca.<\/p>\n Diencefalon lahko razdelimo na \u0161tiri eta\u017ee: epithalamus, thalamus dorsalis, subthalamus in hypothalamus. Epitalamus je sestavljen iz epifize in habenule, v njih pa se preklapljajo poti iz olfaktornih sredi\u0161\u010d in mo\u017eganskega debla. V talamusu se sinapti\u010dno preklapljajo\u00a0 vse ascendentne senzori\u010dne poti (ko\u017eni \u010duti, okus, vid, sluh in vestibularne poti) razen voha. Subtalamus je podalj\u0161ek tegmentuma mezencefalona in vsebuje jedra ekstrapiramidnega motori\u010dnega sistema. Hipotalamus predstavlja najni\u017ejo eta\u017eo in dno diencefalona. Iz njega se bo\u010di nevrohipofiza. Po funkciji je hipotalamus predvsem regulatorno sredi\u0161\u010de avtonomnega \u017eiv\u010dnega sistema in endokrinega sistema.<\/p>\n Veliki mo\u017egani (cerebrum) je najve\u010dji del \u010dlove\u0161kega \u017eiv\u010dnega sistema. Izpolnjuje sprenjo in srednjo lobanjsko kotanjo in zgornji del zadnje lobanjske kotanje. Sestavljen je iz leve in desne hemisfere, ki sta lo\u010deni z globoko vzdol\u017eno brazdo. V tej brazdi se nahaja srpasta duplikatura trde mo\u017eganske ovojnice, ki slu\u017ei kot pregrada (falx cerebri). Globoka pre\u010dna brazda pa lo\u010duje zadnji del hemisfer velikih mo\u017eganov od malih mo\u017eganov, v njej pa se nahaja druga duplikatura (pregrada) trde mo\u017eganske ovojnice , ki kakor \u0161otor prekriva male mo\u017egane in se zato imenuje tentorij. Pod tentorijem se nahaja zadnja lobanjska kotanja. Srednja lobanjska kotanja se nahaja nad tentorijem in sega do robov piramidnih kosti, sprednja lobanjska kotanja pa se nahaja nad robovi piramidnih kosti.<\/p>\n Vsaka hemifera ima tri ploskve: zgornjo (konveksno), medialno in spodnjo (bazalno), sestavljena pa je iz petih re\u017enjev, ki so med seboj lo\u010deni z brazdami: \u010delni (frontalni), sen\u010dni (temporalni), temenski (parietalni), zatilni (okcipitalni) in inzula v globini. Vsak re\u017eenj je sestavljen iz mo\u017eganskih vijug (gyri cerebri), ki so med seboj lo\u010dene z brazdami.<\/p>\n Polobli velikih mo\u017eganov sta med seboj povezani z belim komisurnim nitjem v korpusu kalozumu in komisuri anterior.<\/p>\n Veliki mo\u017egani so sestavljeni iz \u0161tirih temeljnih delov: skorje (cortex), bele substance, bazalnih ganglijev in mo\u017eganskih ventriklov.<\/p>\n Na povr\u0161ini se nahaja korteks, ki je siva substanca (gradijo jo \u017eiv\u010dne celice). Pod korteksom se nahaja bela substanca. Bela substanca je sestavljena iz ascendentnih in descendentnih (projekcijskih) mieliniziranih aksonov. Projekcijska vlakna se zdru\u017eujejo v strukturo imenovano capsula interna, ki poteka med talamusom in bazalnimi gangliji, ki se nahajajo v globini bele substance velikih mo\u017eganov.\u00a0 Bazalne ganglije sestavljajo: nucleus caudatus, putamen, globus pallidus, nucleus subthalamicus, substantia nigra, amygdala, in claustrum. Nucleus caudatus in putamen skupno imenujemo striatum, putamen in globus pallidus pa nucleus lentiformis.<\/p>\n Mo\u017eganske ovojnice in likvor<\/p>\n Periferni \u017eiv\u010dni sistem<\/p>\n Osrednji \u017eiv\u010dni sistem je najbolj za\u0161\u010diten del telesa. Mo\u017egani in hrbtenja\u010da se nahajajo v kostnem oklepu lobanjske kosti in hrbtenice, dodatno pa so oblo\u017eeni tudi s tremi ovojnicami (meninge): trdo (dura mater<\/em>), paj\u010devinasto (arachnoidea mater<\/em>) in mehko (pia mater<\/em>) ovojnico. Trda mo\u017eganska ovojnica je sestavljena iz dveh listov, med katerima je en pritrjen na notranjo stran kostnega oklepa osrednjega \u017eiv\u010dnega sistema, drugi pa je povezan s paj\u010devinasto ovojnico. Podvajanje dure tvori nekaj pregrad znotraj lobanjske votline: falx cerebri<\/em>, ki se nahaja v interhemisferni razpoki velikih mo\u017eganov, falx cerebelli<\/em>, ki se nahaja v interhemisferni razpoki malih mo\u017eganov, tetorium cerebelli<\/em>, ki je obokan nad zadnjo jamo od srednje lobanjske jame ter tako lo\u010di male mo\u017egane in mo\u017egansko deblo od velikih mo\u017eganov, in diaphragma sellae<\/em>, katera pokriva tur\u0161ko sedlo (sella turcica<\/em>) in lo\u010di hipofizo.<\/p>\n Paj\u010devinasta mo\u017eganska ovojnica povezuje notranjo stran dure in mehko mo\u017egansko ovojnico.<\/p>\n Mehka mo\u017eganska ovojnica je prirastla ob mo\u017egansko tkivo ter spremlja vijuge, \u017elebove, gube in razpoke povr\u0161ine mo\u017eganov.<\/p>\n Tri mo\u017eganske ovojnice so lo\u010dene z bolj ali manj izra\u017eenimi prostori. Epiduralni prostor (cavum epidurale<\/em>) je virtualni prostor, kateri lo\u010di duro od pokostnice lobanjskih kosti. V hrbtenja\u010di je prostor zapolnjen z redkim vezivnim tkivom in mastnim tkivo, v katera so vlo\u017eeni venski kompleksi. Subduralni prostor (cavum subdurale<\/em>) lo\u010di trdo od paj\u010devinaste in mehke mo\u017eganske ovojnice. V subarahnoidalnem prostoru se nahajajo \u0161e likvor, velike krvne \u017eile na temelju mo\u017eganov in mo\u017eganski \u017eivci.<\/p>\n Na ve\u010d mestih, predvsem na temelju mo\u017eganov, se nahajajo \u0161iritve subarahnoidalnega prostora, subarahnoidalne cisterne (cisternae subarachnoidales<\/em>). Najve\u010dja cisterna je ume\u0161\u010dena med malimi mo\u017egani in podalj\u0161ano hrbtenja\u010do (cisterna cerebellomedullaris \/magna\/<\/em>).<\/p>\n Cisterna pontis<\/em> je ume\u0161\u010dena na podro\u010dju pontocerebelarnega kota in ventralne povr\u0161ine mo\u017eganov, lobanjsko pa se nadaljuje v interpendukularno cisterno (cisterna interpeduncularis<\/em>), katera se nahaja med mo\u017eganskim pendukom. Lobanjsko se nadaljuje v cisterno kiasme vidnega \u017eivca (cisterna chiasmatis<\/em>), kateri se ob sprednji mo\u017eganski arteriji nadaljuje v cisterno \u017euljastega telesa (cisterna corporis callosi<\/em>), name\u0161\u010deno med mo\u017eganskima polovicama tik nad \u017euljastim telesom. Od interpendukularne cisterne zavije navzgor ovijajo\u010da cisterna (cisterna ambiens<\/em>), katera zajema mezencefalon in hkrati lo\u010di velike od malih mo\u017eganov. Na podro\u010dju lateralne mo\u017eganske razpoke se nahaja cisterna fossae latealis cerebri Sylvii<\/em>. Na kaudalnem koncu subarahnoidalnega prostora hrbtenja\u010de se nahaja lumbalna cisterna (cisterna lumbalis<\/em>).<\/p>\n V mo\u017eganih se nahajajo \u0161tiri mo\u017eganske komore (prekati). V beli materiji obeh polovic velikih mo\u017eganov se nahajajo lateralne mo\u017eganske komore, katere segajo v frontalni, okcipitalni in temporalni re\u017eenj, ki tvorijo istoimenske rogove: cornu frontale<\/em>, cornu occiptale<\/em>, cornu temporale<\/em>. Lateralne mo\u017eganske komore preko foramina interventricularia Monroi<\/em> komunicirajo s tretjo mo\u017egansko komoro, katera se nahaja med levimi in desnimi medmo\u017egani (diencephalon<\/em>). Tretja mo\u017eganska komora je z mo\u017eganskim vodovodom (aquaeductus mesencephali \/cerebri\/ Sylvii<\/em>) povezana s \u010detrto mo\u017egansko komoro. \u010cetrta mo\u017eganska komora se nahaja nad romboidno vdolbino (fossa rhomboidea<\/em>), katera je pravzaprav hrbtna povr\u0161ina mo\u017eganskega debla. Streho \u010detrte mo\u017eganske komore tvorijo mali mo\u017egani. Repno se \u010detrta mo\u017eganska komora nadaljuje v osrednjem kanalu (canalis centralis<\/em>) hrbtenja\u010de. \u010cetrta mo\u017eganska komora je preko medialne odprtine (apertura mediana ventriculi quarti Megendi<\/em>) in preko dveh bo\u010dnih odprtin (apertura lateralis ventriculi quarti Luschka<\/em>) povezna s subarahnidalnim prostorom.<\/p>\n V vsaki mo\u017eganski komori se nahaja korioidni splet (plexus chorioideus), krvno-\u017eilni nabor z zunanje strani je pokrit z epitelijem, nastalim iz ependimskih postaj. Korioidni splet se izbo\u010di v mo\u017egansko komoro, njegova povr\u0161ina pa je pove\u010dana s \u0161tevilnimi resicami. Z izlo\u010danjem korioidnih spletov mo\u017eganskih komor nastaja najve\u010dji del likvorja. Manj\u0161i del likvorja se tvori preko ependima. Vsako uro se ustvari 21\u201322 mL likvorja (0,35 mL\/min), tekom dneva pa nastane okrog 500 mL likvorja. Likvor te\u010de skozi mo\u017eganske komore: iz lateralnih v tretjo, iz tretje pa v \u010detrto. Iz \u010detrte skozi medialno in bo\u010dne odprtine v cisterno magno. Od tam del likvorja te\u010de v bazalne cisterne in subarahnoidalni prostor mo\u017eganov, del pa te\u010de v subarahnoidalni prostor hrbtenja\u010de. Na koncu se najve\u010dji del likvorja absorbira preko Pacchionijevih arahnoidnih granulacij v venske sinusne dure. Hitrost absorpcije v glavnem ustreza hitrosti tvorjenja likvorja.<\/p>\n Likvor ima nekaj vlog:<\/p>\n\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0 <\/a>Anatomija \u017eiv\u010dnega sistema<\/h2>\n
\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0 <\/a>Hrbtenja\u010da<\/h3>\n
\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0 <\/a>Mo\u017egansko deblo<\/h3>\n
\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0 <\/a>Mali mo\u017egani<\/h3>\n
\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0 <\/a>Medmo\u017egani (diencephalon)<\/h3>\n
<\/h3>\n
\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0 <\/a>Veliki mo\u017egani<\/h3>\n
<\/a>Mo\u017eganske ovojnice in likvor<\/h3>\n