- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Zdravstvena nega pacienta s poškodbo spodnje in zgornje okončine

Pacient je po poškodbah okončin v lažjih primerih ambulanto zdravljen, v težjih primerih pa je potrebno bolnišnično zdravljenje. V kolikor so to poškodbe npr. zlom, ko po namestitvi mavca lahko pacient odide domov in hodi na kontrolo temu sledi ambulantno zdravljenje. V težjih primerih, kot so operacije pa je potrebno bolnika sprejeti v bolnišnico. V obeh primerih je pomembna vloga medicinske sestre. V prvem primeru s svojim strokovnim znanjem svetuje pacientu kako postopati v primeru bolečin, oteklin itd. V drugem primeru pa ima medicinska sestra pomembno vlogo pri sprejemu pacienta na oddelek, po zdravnikovem naročilu vzame pacientu material za laboratorijske in diagnostične preiskave ter ga v določenih primerih pripravi na operativni poseg, pomaga pri opravljanju življenjskih funkcij, nudi oporo pacientu ga spodbuja in poskuša čim bolje prispevati k okrevanju pacienta (Cesarec, 2009).

Reševanje problema
Najpogostejše negovalne diagnoze pacientu po zlomu okončin in ZN

Bolečina: pacient doživlja in izraža močno neugodje in neprijetne občutke. Bolečina je po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Vendar vzrok bolečine ni nujno poškodba tkiva, hkrati pa ni nujno, da vsako poškodbo tkiva spremlja bolečina (Wikipedija).

Načrtovane intervencije ZN so: da so zgodnji znaki bolečine pravočasno opaženi in ocenjeni po bolečinski lestvici, po naročilu zdravnika pravočasno apliciranje analgetične terapije, jo dokumentirati in ocenili pacientov odziv, odstranitev vzrokov za dodatno bolečino (urejenost postelje, udoben položaj), redno spremljanje vitalnih funkcij in se ob odstopanjih posvetovati z zdravnikom (Cesarec, 2009).

ZN izvajamo po načrtu ZN: pomembno je redno opazovanje pacienta, prepoznati vzroke in takojšnje ukrepanje (Cesarec, 2009).

Gibanje: nezmožnost samostojnega premikanja okončin in spreminjanja položajev. Načrtovane intervencije ZN: pred premikanjem pacienta je potrebno preveriti zdravnikova navodila in jih upoštevati, pacientovo okončino premikamo počasi nikoli ne delamo nič ”na silo”, pacientu je potrebno pojasniti postopek in pomen gibanja, mu zagotoviti ugodno počutje, varnost, med izvajanjem vaj nadzirati življenjske funkcije, vaje začeti izvajati s pomočjo fizioterapevta, pacienta opazovati da med izvajanjem vaj pravilno diha. Vsa opažanja je potrebno dokumentirati (Cesarec, 2009).

Možna okvara kože: Stanje v katerem je možno, da se bo koža pacienta spremenila. Intervencije ZN: zgodnje odkrivanje ogroženih delov telesa, obračanje pacienta, uporaba razbremenilnih blazin, zagotoviti dobro prehranjenost pacienta, pravilna nega kože, masaža izpostavljenih predelov, ustrezna mikroklima, redna menjava perila (Cesarec, 2009).

Nevarnost infekcije: prisotnost zvišane možnosti za vdor patogenih organizmov. Intervencije ZN: oceniti stanje rane, glede na barvo, temperaturo, vonj, izgled, rano očistiti po principih asepse, meriti vitalne funkcije, o spremembah obvestiti zdravnika in preprečevati prenos okužb z razkuževanjem (Cesarec, 2009).

Opredelitev problema po življenjskih aktivnostih

Prehranjevanje in pitje

Nezmožnost gibanja, bolečina, mavec, itd. zaradi poškodbe okončine predstavlja bolniku veliko oviro pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih aktivnosti. Ena izmed njih je prehranjevanje in pitje. Naloga MS je, da pacientu čim bolj olajša hranjenje, zagotovi ustrezno konsistenco hrane potrebno pa je tudi, da zazna bolnikove potrebe katere bo možno ugotoviti s pomočjo opazovanja neverbalne komunikacije pacienta. Prav tako je naloga MS, da pacienta posede v primeru, da je to dovoljeno s strani zdravnika, da mu hrano servira, ga zaščiti, ter hrano po potrebi razkosa, pozorni moramo biti, da se zaradi nespretnosti pacient ne polije ali opeče. Kljub omejitvam pacienta pa MS ne sme pozabiti pacienta čim bolj spodbujati k samostojnosti v hranjenju. V primeru ko je bolnik pri hranjenju popolnoma odvisen od MS pa je potrebno bolnika hraniti (Cesarec, 2009).

Osebna higiena in urejenost

Pacient po poškodbi zgornje in spodnje okončine je pri omenjeni življenjski aktivnosti zelo odvisen od pomoči osebja tima. MS pri pacientu, ki ne sme ali ne more vstati opravi posteljno kopel, pol pomičnim pacientom pomaga pri umivanju pri lijaku ali pa pacienta pospremi v kopalnico, saj se tako bolniku zagotovi največja intimnost in zasebnost. Pomembno je, da pacientu pomagamo pri delih telesa, ki jih ni zmožen umiti sam, določenih gibih, da pri umivanju ne povzročamo prevelikih bolečin pacientu ter da dodatno skrbimo za pacientovo varnost. Poškodovane predele je med nego potrebno opazovati ter spremembe dokumentirati. Pozorni moramo biti tudi na morebitne vrtoglavice, ki so po operacijah pogoste (Cesarec, 2009).

Oblačenje in slačenje

Pred začetkom same higiene je potrebno pacientu pomagati pri slačenju tako, da pri tem bolnikova poškodovana okončina čim bolj miruje, ter ni izpostavljena večjemu premikanju in zahtevnim gibom. Pacientu olajša oblačenje tako, da ga pouči o tem, da se sprva obleče prizadeta okončina, nato pa zdrava pri čemer pa je tudi nujno potrebna ustrezna velikost pižame (Cesarec, 2009).

Spanje in počitek

Pri okrevanju je bistvenega pomena, da se pacient preko noči dobro naspi ter se tako okrepi za izvajanje vaj s fizioterapevtom. Spanje je pomembno, saj z njim bolnik dobi potrebno energijo, ter voljo do čim hitrejšega okrevanja. MS pacienta pred spanjem higiensko uredi, mu zagotovi urejeno posteljno enoto, ustrezna oblačila, ga namesti v ustrezni položaj za spanje, ker pa je največkrat vzrok nespečnosti pri tovrstnih pacientih bolečina pa je pomembno, da je MS pozorna na to kdaj se pojavi, da pacienta večkrat povpraša o bolečini in jakosti le-te, ter da po potrebi aplicira analgetike (Cesarec, 2009).

Izogibanje nevarnostim v okolju

MS mora biti še  bolj pozorna na pacientovo varnost kot sicer, saj je bolnik ogrožen. Pri bolniški postelji je potrebna stalna namestitev posteljnih ograjic, da bolnik nebi padel iz postelje. Paciente, ki za hojo uporabljajo bergle ali druge pripomočke je potrebno poučiti o pravilni uporabi ter jih spremljati, saj so nestabilni, imajo slabše ravnotežje še posebno starejši ljudje, prav tako je potrebno zagotoviti ustrezno obutev pacientu (ne preveliki čevlji), po možnosti naj imajo nedrseč podplat saj je nevarnost zdrsa, poskrbimo, da ima pacient očala, da je prostor ustrezno osvetljen, ter ponovno posvečamo pozornost neverbalni komunikaciji ter počutju pacienta (Cesarec, 2009).

Komunikacija

Skozi vse življenjske aktivnosti se prepleta aktivnost komuniciranje. Pogovor med pacientom in MS je zelo pomemben saj s tem pridobi zaupanje bolnika. Prav tako mu mora zagotavljati stike s svojci in jih vključevati v zdravstveno nego. Pri delu z bolnikom je potrebno poznati odnose z domačimi, pomemben je odnos med MS in bolnikom in prav tako odnos med bolniki in sobolniki, saj so pozitivni odnosi eni tistih, ki pripomorejo k lažjemu okrevanju (Cesarec, 2009).

Zdravstvena vzgoja MS

MS spodbuja že v času hospitalizacije, da sam čim bolj aktivno sodeluje pri zdravstveni negi, pri tem pa upošteva njegovo znanje. Prav tako skrbi za povezavo s svojci, ki bodo za njega skrbeli doma v kolikor bo to potrebno. Paciente in svojce nauči izvajanja nekaterih intervencij in jim poda ustna in pisna navodila (Štuhec, 2009).

Kritično mnenje
Zdravstveno nego pacienta s poškodbami okončin sem v praksi opazovala in spoznavala med delom, ki sem ga opravljala v Splošni Bolnišnici Jesenice. Menim, da je postopek zahteven saj zaradi morebitnih nepravilnosti lahko pride do vrsto zapletov, ki imajo neprijetne posledice. Opazila sem, da so MS z delom dobro poučene in da pri tem upoštevajo standarde ZN. Menim, da so poleg velikega znanja in izkušenj pri delu potrebne tudi potrpežljivost in skrbnost do pacienta, ter spretnost in natančnost.

Zaradi poškodb zgornjih in spodnjih okončin so med nami ljudje s težkimi posledicami kot so tudi invalidnost. Ugotavljamo pa, da se možnosti za okrevanje z razvojem medicine večajo. Najboljše rezultate zdravljenja pacientov s poškodbami dobimo, če vsi ki sodelujejo aktivno, strokovno in z veliko truda sodelujejo usklajeno, kar pomeni tudi dobro izmenjavo informacij o pacientu pri čemer ima prav tako pomembno vlogo medicinska sestra. Delo medicinske sestre je zahtevno, stresno in potrebno dobrega izobraževanja in usposobljenosti. Vse to ugotavljam med pregledom različne literature, da jim ne primanjkuje saj so zelo dobro in strokovno izobražene na svojem področju. Najbolje bi bilo, da v današnjem hitrem in včasih nevarnem tempu življenja večjo pozornost namenimo preprečevanju tovrstnih poškodb. Kljub strokovnemu in pravilnemu delu zaposlenih v zdravstvu ne moremo preprečiti posledic, ki jih včasih take poškodbe pustijo za seboj kot so invalidnost.

Viri in literatura

·         Bolečina. Dostopno na spletni strani: http://sl.wikipedia.org/wiki/Bolečina (8.10.2013).

·         Oskrba politravmatiziranca. Mateja Štuhec. Maribor 2009. Dostopno na: http://dkum.uni-mb.si/IzpisGradiva.php?id=10775 / (8.10.13).

·         ZN bolnika po zlomu spodnjih okončin. Lea Cesarec. Maribor 2009. Dostopno na:

http://dkum.uni-mb.si/Iskanje.php?type=napredno&stl0=Avtor&niz0=Lea+Cesarec/ (8.10.13).