- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Zgodovina in uvod v psihologijo

ZGODOVINSKI RAZVOJ PSIHOLOGIJE

Psihologija kot znanost se je pojavila leta 1879. Takrat je Wundt ustanovil prvi psihološki laboratorij in se poimenoval za psihologa, kar pa po osnovni izobrazbi ni bil. Analize je delal po psiholoških načelih, uvedel pa je tudi introspekcijo.

Prej se je psihologija razvijala v okviru filozofije. O psiholoških temah so razmišljali že antični misleci, Kitajci, Egipčani… à psihologija je stara toliko let, kot je stara civilizacija.

Behavioristi so delali raziskave predvsem na podganah in psih. Podgane imajo podobni živčni sistem kot človek. Raziskave na podganah so behavioristom prisodile vzdevek »podganji psihologi«. Učenje pa poteka po metodi poskusov in napak.

Tretja faza nastopi ob prevladi mnenja, da vedenje lahko prilagajamo. Kontrola emocij nastopi že v zgodnji mladosti, tako v okviru družine kot tudi ob vstopu v šolo. Najlažja kontrola je kontrola emocij preko obraza, gibi rok so že težje obvladljivi – dlje od glave težja je kontrola. Vedenjski vzorci ne odtehtajo zavesti tako, da so v tretji fazi pričeli proučevati nezavedni del – 20% vsega človeškega bitja.

To je izvajal Freud, ki je pripisoval pretiran pomen nagonom in kasneje tudi težnosti po smrti (za to tezo je bila kriva druga svetovna vojna).

Freud je razdelil nezavedno kot:
• prag zavesti
• predzavest (nekaj lasa v zavesti in nekaj časa ne à uide v predzavest, saj je tu prisoten prost prehod vsebin)
• podzavest (travmatske vsebine, ki so bile nekoč zavestne in jih je oseba odrinila zaradi nesprejemljivosti v podzavest, kar pa ni pozabljanje)
Za vsebine v podzavesti menimo, da smo jih pozabili, vendar pa temu ni tako. Občasna razdraženost, strah brez vzroka ipd. izvira iz takih potlačenih vsebin. Če vemo česa se bojimo se proti temu borimo. Če pa tega ne vemo, pa imamo probleme.
• nezavedne vsebine (prevladujoči del naše osebnosti)- ID, SUPEREGO

Naloge psihologije:
• teoretične (pridobivanje novih spoznanj na podlagi raziskav)
• praktične (uporaba teoretičnih spoznanj v praksi)

BIOLOŠKA IN SOCIALNA PODLAGA PSIHOLOŠKEGA ŽIVLJENJA
V vsakem psihološkem procesu je težko določiti kolikšen del tega procesa je genetsko in koliko socialno (učenje…) pridobljeno. Tukaj se opazi dve težnji, ki vodijo k svojevrstnim razlagam:
• naturisti – vse pridobljeno in prirojeno
• empiristi – vse priučeno

Brez prirojenih stvari ali predispozicije se sposobnosti ne morejo razviti, tudi brez vzpodbude okolja ne. Najboljši način ugotavljanja teh deležev je proučevanje enojajčnih dvojčkov, ki so tudi genetsko enaki. Vse razlike, ki se med njimi pojavijo so rezultat socioloških dejavnikov. Najlažje je proučevanje, če sta enojajčna dvojčka odraščala v različnih okoljih. Razlika se pojavi v motivaciji, sposobnostih, interesih ipd.

Vpliv socialnih vzpodbud na razlike v sposobnostih so testirali v Ameriki, kjer so vzporedno postavili dva izenačne razreda, tako v spolu, inteligentnosti ipd. Na en razred so aplicirali vzpodbudo, drugi razred pa so jemali popolnoma enako kot ostale razrede po državi. Na testih se je pokazalo, da je razred, ki je bil celotno leto stalno hvaljen in vzpodbujan, bil na testih veliko boljši. Sugetivno prepričanje povzroči dosego višjih ciljev. Tu nastopi problem zapostavljenih in sociološko ogroženih otrok, ki ne morejo razviti vseh potencialov.

Tudi na inteligentnost se da vplivati. Obstajajo razlike med spoloma v inteligentnosti, vendar pa so v povprečju enake. Obstajajo pa razlike tudi v specialnih sposobnostih, ki pa so enako evalvirane:
• moški:
 verbalnost
 neposredni spomin
 fina motorika
• ženske:
 matematični poskusi
 prostorska orientacija groba motorika

Razlike so tudi v inteligentnosti med rasami, nacijami in družbenimi redi. Navadno imajo nižje rezultate zapostavljene rase – ne smatrajo se enakovredni priviligiranim rasam. Ob enakih pogojih dobimo v povprečju enake rezultate. Tako vidimo da imajo nacije, ki so gospodarsko slabo razvite in imajo nižji status, imajo tako nižje rezultate inteligentnosti. To je vidno tudi pri ekonomskih emigrantih iz slabše v bolj razvite države. Že v osnovi imajo taki ljudje slabšo začetno izobrazbo, zapostavljeni pa so tudi zaradi svoje nacionalnosti ipd.

Pri nas v Sloveniji je prisoten hlaščevski sindrom, čeprav se v svetu dobro izkažemo na vseh področjih. Navadno se vedno prilagajamo drugim, smo pridni in pohlevni delavci.

RAZLIKE MED DRUŽBENIMI RAZREDI
Pripadniki nižjim razredom se slabše odrežejo na testih, manj dosežejo v življenju (v povprečju). Starši so okupirani z eksistenčnimi problemi, vlagati v otroka pa jim pomeni preveč. Osamosvojitev otrok je pomembna. Teh otrok je veliko tako, da država na ta način izgubi velik potencial sposobnih ljudi.

OSEBNOST
Osebnost je celovit sistem, ki vključuje lastnosti biološkega in socialnega izvora. Poleg tega pa ima pomemben vpliv človekova samodejavnost.
SAMODEJAVNOST je zavestna in načrtna dejavnost za katero posameznik ne potrebuje zunanjih ali notranjih (bioloških) vzpodbud. Je rezultat lastne volje.

Osebnost je sestavljena iz več sistemov in podsistemov. Še manjše enote so osebnostne lastnosti. Proučevanje osebnosti je kompleksno, saj je sama osebnost kompleksna tvorba. Dodatno breme pa povzroča tudi neenotna terminologija.
To področje je začel preučevati Freud. Njegovo proučevanje je okrnjeno ker je bil determinist (prepričanje, da je vse že vnaprej določeno). Menil pa je tudi, da vsi psihični procesi črpajo energijo iz seksualnega nagona. Sem naj bi spadala tudi umetnost.

Drugo pojmovanje osebnosti je naredil Sullivan:
• osebnost pojmuje kot ponotranjeno socialno stanje
• psihološka fikcija naj bi bila osebnost sama kot izolirana enota – osebnost se razvija samo v družbi.

Fromm je poudarjal, da je osebnost določena s svojim številom nujnosti. Življenje je polno nujnosti, človek je svoboden v tem, da se odloči katero od teh nujnosti bo izbral. Imamo vsaj pet možnih poti.

Maslow meni, da človek stalno strmi k temu, da razvije vse svoje potenciale. Potreba po samoaktualizaciji. Vse nižje potrebe so vsaj delno zadovoljene, da se ta potreba sploh pojavi.

Allport je menil, da je osebnost celota vseh psihofizičnih sistemov, ki usmerjajo in integrirajo naše doživljanje in delovanje.

Vse definicije poudarjajo tri značilne lastnosti osebnosti:
• integriteta
• enkratnost, nejpomljivost, individualnost
• osebnost se izraža navzven tako, da določa trajnost v vedenju

Osebnost vedno doživlja posameznik zase. Poznavanje osebnosti lahko razdelimo:

Najmanjša enota osebnosti so osebnostne lastnosti. Osebna last je nevropsihološka dispozicija, ki se navzven izraža v vedenju. Ponavadi jo opredeljujemo kot dimenzijo:

Vsak zavzema eno točko na tej liniji. Profil psihologije človeka se potem oblikuje iz točk. Dimenzij je veliko.
Osebnost je enkratna in nepojmljiva. Na podlagi poznavanja osebnosti lahko predvidevamo človekovo vedenje.

KONSTITUCIONALNE TIPOLOGIJE OSEBNOSTI
HIPOKRAT-GOLENOVA TEORIJA OSEBNOSTI
Razvrščanje tipov osebnosti po telesnih sokovih:
• KOLERIK (prevlada žolč): hitro vzburljiv, navadno odreagira agresivno, ima močna a hitro minljiva čustva, je usmerjen navzven k drugim ljudem a čustveno labilen
• SANGVINIK (sangus – kri): družaben, prijazen, površna čustva, je čustveno stabilen in usmerjen navzven – ekstravertiran
• FLEGMATIK (gr. flegmo – sluz): ne vznemiri se pretirano, odreagira redko, je introvertiran, čustveno labilen
• MELANHOLIK: čustveno labilen, čustvo zaskrbljenosti in žalosti, je usmerjen navznoter v lastno nevtralnost, ni pretirano prilagodljiv
Ta teorija se zelo dobro povezuje z Jungovo teorijo:
• INTROVERTIRANI LJUDJE se zapirajo v lastno notranjost, se gibljejo k razmišljanju, so občutljivi na kritiko, zadržani, zaprti vase, svoje emocije pa prikrivajo
• EKSTRAVERTIRANI LJUDJE so družabni in živahni ter avanturistični, čustva so pri njih površna. Niso pretirano občutljivi na kritiko, so realistični ter socialno prilagodjivi.

Eysenk:
• emocionalna labilnost (vsaka stvar nas hitro spravi s tira – psihoticizem)
• emocionalna stabilnost (nevroticizem)
Kretschmerjevi štirje tipi (iz konstitucije je vidna psihološka značilnost):
• PIKNIČNI TIP; je majhen in debel, ima široko glavo, velik trebuh, kratek vrat; njegove psihološke značilnosti so družabnost, živahnost, prisrčnost, prijaznost; nagiba se h cikloidnosti iz katere pa se razvije duševna bolezen ciklofrenija ali manična psihoza
• ATENIČNI TIP – LEPTOSOM; suh, visok, ozka ramena, ozko podolgovata glava, dolg vrat, dolgi udje; psihološke značilnosti so zadržanost, zaprtost vase, čustvena siromašnost in usmerjanje v miselne aktivnosti; nagiba se k shizoidnosti iz katere pa se kot duševna bolezen razvije shizofrenija
• ATLETSKI TIP; klasične postave, široka ramena, ozki boki; psihološke značilnosti so odločnost, energičnost, potegovanje za vodilnim položajem, posvečanje pozornosti fizičnim aktivnostim, zavzemanje nenaravnih poz; nagibajo se k epileptoidnosti, ki pa vodi v epilepsijo.
• CIPLASTIČNI TIP; je popolnoma disproporcionalen, sem uvršča tudi črnce
Ljudi dostikrat ocenjujemo po prvem vtisu – zunanji videz je pomemben, nanj pa se veže dosti stereotipov (čednost za seboj potegne pozitivne lastnosti). Prvi vtis je izredno težko spreminjati tudi če dobimo informacije, ki ga rušijo. Velik pomen imajo tudi oblačila (barve, kraj…), temno modra barva je klasična.
Gestikulacija je tudi pomembna oz. količina le-te (potentnost ipd). Tudi poklic vpliva na našo oceno človeka, pri čemer pripisujemo določene moralne vrednote določenim poklicem.

TEMELJNA INTEGRETIVNA ENOTA OSEBNOSTI – ČLOVEKOV JAZ
Človekov jaz izraža človekovo osebno prepričanje oz. njegovo zavest o sebi. Je odraz lastne osebnosti, ki ga je znanstveno težko raziskati. Pri raziskavah namreč zasledimo da človekov jaz navadno zakrije mnenje osebe o sami sebi in pa neresnica.
Z jazom se raziskovalci ukvarjajo ker je edino merilo resničnega obstoja. Osebo lahko resnično ocenimo le po tem kako zaznava samo sebe, saj po tem prireja vse informacije.
Jaz je subjektivno doživljena celota. Skupna zavest o sebi, ki omogoča integracijo zaznav in predstav, ki se vežejo na lastno osebnost.
S tem se je prva ukvarjala psihoanaliza, vendar pa je za jaz določila izredno ozko področje:
• ID – v celoti nagonski
• superego – osvojena moralna norma, je socialno pogojen in tudi delno nezaveden; prihaja v konflikt z idom, tega pa krmari človekov jaz oz. ego
Jaz je pomemben saj nam ponudi možnost samoopazovanja, določajo pa ga:
• prva opora jaza je naše telo (v lastno telo ne moremo podvomiti, v stališča pa lahko)
• druga opora je ime in priimek
• naša oblačila, hiša (podaljški našega jaza)
• mnenja drugih se navadno vklapljajo v naš jaz, mnenja drugih so del naše samopodobe

Problem nastane takrat, ko se mnenja drugih radikalno spremenijo, kar privede do identitetne zmede. Zmedo povzroči tako pozitivna kot negativna smer. V obeh primerih potrebuje človek dalj časa, da se navadi na novo podobo.

Človekov jaz se veže na določen prostor in čas, na okolje v psihološkem (misli, predstave, čustva), fiziološkem (omejen čas in prostor) in sociološkem smislu (mnenja drugih, vedenje drugih). Vse skupaj imenujemo naš življenjski prostor. Človekov jaz se doživlja v kontekstu le-tega. Egocentrična oseba ima jaz v središču njenega življenjskega prostora. Na obrobju pa je jaz pri osebah, ki se ukvarjajo z drugimi ljudmi (osebe v alturističnih poklicih – prostovoljci ipd.). Egocentrizem se pojavi okoli tretjega leta, kar pa se pokaže kot igranje s samim sabo ter nezanimanje za druge
Razvoj zavesti poteka prvih pet let starosti, otrok pa jo v tem obdobju formira na podlagi čustvenih vtisov (pomembni sta prvi dve leti življenja).

Ob rojstvu prevladuje neko vzburjenje, ki nastopi ob dobrih in slabih občutkih. Nato se iz tega formirajo občutki prijetnosti in neprijetnosti, oboje pa je povezano s telesnimi senzacijami. Okoli osmega meseca začne otrok ločevati znane od neznanih obrazov. Takrat se že boji tujih obrazov. Predpogoj za zaznavanje samega sebe je zaznavanje drugih ljudi. Spoznavanje samega sebe pa se prične okoli petnajstega meseca na podlagi telesnih senzacij, lastnih sposobnostih ipd. V drugem letu starosti se jaz hitro razvija pod vplivom govora in gibanja, saj se fizične sposobnosti pospešeno razvijajo. To obdobje je intenzivno v samozavedanju kot kasneje. Otrok se prične zavedati samega sebe takrat, ko pride do dogodka, ki ni v skladu z njegovimi predstavami. Njegova reakcija na taka dejanja je žalost, jeza ali pa celo agresivnost.

OTROKOV RAZVOJ SAMOZAVEDANJA PO FAZAH:

I. FAZA: rojstvo – 3. leto:
• telesni jaz
• samospoštovanje in ponos
• občutek trajnosti lastne identitete
Vplivi:
• hitri telesni razvoj
• nove izkušnje iz okolja
• spomin
• anatomsko, fiziološko, psihološko in sociološko zorenje
• sociološki dražljaji (komentarji, vzpodbude ipd. drugih ljudi)

II. FAZA: 4. – 6. leto
• razširitev jaza (otrok razširi jaz na svoje starše, brate, sestre, prijatelje, hišo, avto in je občutljiv na kritiko, ki leti na tisto kar pojmuje kot svoje; kritika namreč leti nanj)- v tem obdobju je ločitev staršev tista, ki najbolj prizadene otroka
• oblikuje se dodelana slika o sebi – samopodoba v primerjavi z vrstniki, kar se raztegne v celotno šolanje

III. FAZA: po 6. letu (vstop otroka v šolo)
• razvitje mišljenja in ostalih sposobnosti
• pojavijo se prve samostojne težnje in načrti za pruhodnost

TELESNI JAZ
Je najpomembnejša oporna točka našega jaza, ker se našega telesa stalno zavedamo – je dostopno z našimi čutili.Spremeni se lahko tudi to doživljanje, vendar pa pol vplivom nenavadnih stvari (halucinacija ipd.), ali pa pod vplivom fizičnih poškodb (amputacija, nesreče) kar privede do nespremenjene lastne podobe. Pojavi se tudi fantomski ud, ki traja nekaj časa, lahko tudi vse življenje.
Pri gobavih bolnikih fantomski ud ne nastane!

Pozorni smo na značilnosti:
• velikost, oblika, barva
• zgradba lastnega telesa – proporcije med posameznimi telesnimi deli
• doživljanje lastnega telesa à svoje telo doživljamo kot lepo/grdo, močno/šibko ipd. na to so vezane tudi določene emocije
Svojega telesa se zavedamo stalno, religije pa gradijo pojmovanje dualizma kar pa se mi ne zavedamo med življenjem. Nezavedanje telesa nastopu med halucinacijami, po dolgotrajnih mučenjih ipd.

PSIHOLOŠKI IN SOCIALNI JAZ
Psihološki jaz se nanaša na vse duševne lastnosti od katerih so ene pomembnejše od drugih. Velik pomen pripisujemo:
• sposobnostim
• stališčem
• vrednotam
• življenjskemu nazoru
Manjši pomen pa pripisujemo:
• umivanju zob
• zdrava prehrana ipd.
Nekateri trdijo da jim socialni status ne pomeni nič, kar pomeni zanikanje socialnega jaza, vendar pa je tudi socialni jaz pomemben del naše osebnosti, saj ga cenimo ob izgubi vseh socialnih točk naše osebnosti (zavračanje okolice, upokojitev ipd.). Reakcije na izgubo socialnega statusa:
• izguba življenjskega smisla, misel na samomor
• močne vrednote in močna osebnost človeku pomagajo začeti znova
• sla po maščevanju

ODNOS MED REALNIM IN IDEALNIM JAZOM
Vsak človek si ustvari predstave in vrednote kakšen bi moral biti – idealni jaz. To se večinoma pobira iz okolja, družbeno uveljavljene vrednote, ki jih človek ponotranji oz. integrira v lastno osebnost.
Poznavanje idealnega jaza nam da vpogled v človekove želje in namere. Obstaja pa tudi v naši duševnosti kar nas vodi v prepričanju – realni jaz. Ni nujno da se realni jaz sklada z objektivno realnostjo, saj je realni jaz samo naše prepričanje. Med realnim in idealnim jazom mora biti razdalja tako, da si nista identična. V primeru identičnosti realnega in idealnega jaza, bi bil človek brez ciljev. Tako borata biti realni in idealni jaz v ravno pravšnji razdalji. Če pa temu ni tako pride do naslednjih primerov:
• prevelika razdalja: človek si postavlja previsoke cilje, ki jih nikoli ne more doseči. Ker ciljev ne doseže mu pade samospoštovanje, manjka mu občutek varnosti, razvijejo se občutja manjvrednosti, nezadovoljnost, obup, depresije ipd.
• premajhna razdalja: človek nikoli ne doseže tistega kar bi lahko, to pa se zgodi zaradi neambicioznosti in nevrotičnih težav pri osebi (konflikti v samemu sebi za kar potrebuje veliko psihične energije tako, da jo za lastni razvoj zmanjka. Tako je človek ves čas nezadovoljen s sabo
• realni jaz izvira iz zavesti
• idealni jaz je dosežen

SAMOZAVEDANJE RAZVOJNO MOTENIH ALI TAKIH Z DOŽIVETO TRAVMO, KI JE SPREMENILA DOŽIVLJANJE SAMEGA SEBE

Razvojno moteni celo življenje doživljajo razna pomanjkanja tako, da je njihova samopodoba okrnjena.
Doživljanje samega sebe pri poškodovancih gre najprej skozi fazo šoka à oseba rabi čas za sprejem nove samopodobe in pri tem najbližji ne olajšajo tega sprejemanja, saj taki osebi dajejo selektivne informacije. Dodatno breme pa je težje življenje in funkcioniranje v družbi.
Z vsako poškodbo se zmanjša repertoar izkušenj, ki so nujno potrebne za jasno predstavo o samem sebi. Zmanjša se tudi socialna gibljivost, saj je manj stikov s soljudmi, okvarjeno pa je tudi komuniciranje. Vse to vpliva na sprejemanje samega sebe.

EMOCIJE
So najosnovnejši doživljaji lastne osebnosti, ki pa jih je težko znanstveno raziskovati zaradi več dejavnikov od katerih je najbolj omejujoče dejstvo, da emocij ne moremo umetno povzročiti, če pa jih, pa je to početje nehumano (strah, jeza…). Kljub temu se v literaturi dosti ukvarjamo z emocijami. Ločimo:
• fiziološke (emocionalno vzburjenje in telesne spremembe, kamor sodijo potenje, rdečica, povišan krvni tlak, miselne blokade ipd.)
• doživljajske (to kar čutimo, dogajanje v našem psihološkem aparatu); tu se pojavi vedenjska komponenta à reakcijski vzorci, ki se vežejo na določeno emocijo
Situacijska komponenta ni del emocij ampak se le-te vežejo nanjo. Ločimo več vrst emocionalnih komponent:
• emocionalni ton, afektiven, hedonski ton (ima dva skrajna pola: prijetno/neprijetno vmes pa je cel kup vmesnih točk, je samostojna ali del drugih emocij)
• afekti à izredno močno emocionalno doživetje, ki ima zelo buren potek, se hitro pojavi in tudi hitro izgine; pod vplivom afekta pride do sprememb v miselnem pomenu (spoznavni procesi, zaznavanje, zoženje zavesti, miselna učinkovitost je blokirana, otežen kontakt z realnostjo)
• razpoloženje à dolgotrajno vendar blago emocionalno občutje, ki daje svojstven ton vsemu človeškemu doživljanju; navadno izvira iz nekega dogodka, vendar se kasneje posploši na vse situacije in je povezan s temperamentom
• sentiment à emocionalno doživetje, ki je skoraj v celoti nezavedno; povzroči ga nek dogodek, ki je bil v začetku zavesten, potem pa ga je oseba zaradi negativnih vsebin izrinila v nezavedno, od koder deluje na zavest – tak človek živi s čustvom; prevzema ga vse njegovo čustvo, ki se aktivira z osebo, ki je to čustvo povzročilo prvič
Pri emocijah ločimo štiri temeljne dimenzije:
• intenzivnost (močno/šibko)
• nivo napetosti (napeti/sproščeni)
• hedonski ton (prijetnost/neprijetnost)
• stopnja kompleksnosti:
• preprostost (ugodje, neugodje)
• zapletenost (doživljanje dveh izključujočih se čustev istočasno; sesuje se nam vedenjska komponenta)
Ločimo več vrst emocij:
• primarne emocije; najosnovnejši doživljaji se pojavijo zelo zgodaj v otrokovem razvoju, povzročajo jih preproste situacije, izzovejo precejšnjo stopnjo napetosti in usmerjene v točno določen cilj:
 veselje (nastopi, ko dosežemo nek cilj in takrat je zelo močno, vendar kmalu mine)
 jeza (nastopi, ko nam nekdo postavi neko oviro na poti do cilja, če kdo to naredi v našo korist, nismo tako jezni, kot če to počne v našo škodo; to pa različno pokažemo glede na naš status, v podrejenem položaju manj, v nadrejenem položaju bolj)
 žalost nastopi takrat, ko izgubimo neko bitje, ki nam je veliko pomenil, lahko tudi stvar, položaj v družbi; razteza se od blagega žalovanja do intenzivnega obupa
 strah nastopi takrat, ko je situacija nejasna, daje nam občutek nevarnosti, kar pa ni nujno resnično; najpogostejša reakcija na strah je beg (v realni nevarnosti je to realno, težava pa postane, če oseba ne beži pred fizično nevarnostjo pač pa pred problemom
 (gnus, presenečenje)
• emocije, ki se vežejo na čutne dražljaje:
 bolečina nastopi, ko pride do poškodbe enega tkiva, lahko gre tudi za psihično bolečino, ki se povezuje z obupom in žalostjo; lažje jo prenašamo če vemo njen namen in koliko časa bo trajala
 gnus je pogosto čustvo, ki se pojavi v stiku z predmeti, ki nas odbijajo (podgane, umazanija, človek z vprašljivimi moralnimi vrednotami, do samega sebe ko naredimo kaj kar ni v skladu z našimi prepričanji…)

• emocije, ki se vežejo na samooceno:
 ponos občutimo kadar dosežemo nek uspeh; to je lahko nekaj kar nas potrjuje kot pozitivno osebnost, lahko pa gre le za težko dosegljiv cilj; ob previsoki ceni za uspeh ponosa ne občutimo
 sram občutimo ko doživimo neuspeh na katerega se dostikrat veže prepričanje, da naše vedenje ni vredno naše osebe oz. ni v skladu z našimi načeli
 krivdo občutimo, ko smo naredili nekaj takega kar je prizadelo koga drugega ali če mislimo, da nismo naredili vsega kar je bilo v naši moči, za prepreko tujega trpljenja
 kesanje občutimo ko obžalujemo nekaj kar smo naredili
• emocije, ki se vežejo na druge ljudi (teh je največ, ker je človek socialno bitje):
 ljubezen se pojavi ob prisotnosti osebe, ki smo ji naklonjeni; je dolgotrajnejše čustvo, ki pomeni pozitivno čustveno dispozicijo do neke druge osebe, je močno vzburjenje ob njeni prisotnosti, občutje predanosti in ugodja
 sovraštvo je trajno negativna dispozicija do neke druge osebe, skupine ljudi; povezuje se z agresivnimi težnjami – uničenje objekta; sovražimo lahko cele rase ali nacije
 ljubosumje je emocija ki temelji na prepričanju da je ljubezen ljube osebe naklonjena nekomu drugemu; je lastnost nesamozavestnih ali pa posesivnih ljudi
 zavist se pojavi ko ima nekdo nekaj kar mi nimamo in se nam zdi, da smo mi bolj upravičeni do tega

EMOCIONALNI RAZVOJ
Nanj vplivata tako zorenje kot tudi učenje. Zorenje povzroča stalno zaporedje v ponavljanju določenih emocij. Po rojstvu se pojavi nejasno vzburjenje, ki ni niti prijetno, niti neprijetno. Nato se iz tega razvijeta občutek prijetnosti in neprijetnosti. Pri petih mesecih pa se že pojavijo primarne emocije. Iz občutka prijetnosti pa se razvije veselje, razigranost, iz občutka neprijetnosti pa jeza, gnus, strah. Da je vrojeno se vidi to pri slepih in pri gluhih v enaki meri kot pri normalnih otrocih. To je neodvisno od kulture dejavnikov.
Učenje se prične šele pri socializaciji otroka oz. ko se otrok prične prilagajati na kulturno sprejete norme in s tem kontrole čustev à dejavnik učenja.

POMEN EMOCIJ ZA PRILAGAJANJE
Emocije imajo v odnosu do prilagajanja dvojno funkcijo:
• vzpodbujanje prilagajanja okolju
• zaviranje prilagajanja okolju

Obstaja določen prag do katerega emocije ne vzpodbujajo naših miselnih aktivnostih.

Če je vzburjenje premajhno smo apatični, potrebna pa mora biti tudi določena stopnja mišične napetosti. Ob prisotnem vzburjenju aktivnosti hitro raste, ko pa vzburjenje prekorači mejo, pa hitro pade. Privede lahko do miselne blokade in tako prepreči osvojitev novih znanj.
To je potencirano pri emotivnih osebah, ki še bolj burno odreagirajo na dražljaje iz okolja. Tali ljudje so tudi emocionalno labilni.

V razvoju se mora človek naučiti kontrolirati svoje emocije, če pa jih preveč kontrolira, pa je to zanj škodljivo. Napetosti v sebi mora sprostiti. Prehuda napetost privede do duševnih motenj, še pogosteje pa do psihosomatskih motenj. Najprej pride do fizioloških sprememb, ob stopnjevani napetosti pa počasi pride do anatomsko-histoloških sprememb v samem tkivu.
Na napetosti je potrebno odreagirati na družbeno sprejemljiv način.

ODNOS MED EMOCIJAMI IN MOTIVACIJO
Emocije lahko delujejo kot:
• cilj; ljudje izbirajo določene situacije zaradi emocij, ki jih povzročajo in sicer zato, ker so te emocije prijetne – doživljajo stanje ugodja kar se sklada s hedonistično teorijo; take emocije se pojavijo pri ekstremnih športih, tveganih podvigih, gledanju grozljivk ipd.
• nagon je stanje ob emocionalnem vzburjenju, je podobno stanju ob aktivirani fiziološki potrebi; ; emocija je neprijetna in mine takoj ko je stresna situacija odpravljena – kot da je nagon zadovoljen
• spremljevalec motiviranega vedenja
Emocije so spremljevalec motiviranega vedenja in nimajo vedno odločilnega pomena, vendar pa lahko usodno spremenijo potek dogodkov. Na poti do cilja neuspeh lahko to zbije moralo tako, da bo sledil odstop do cilja kljub sposobnosti za njegovo dosego in obratno. Kadar na začetku dosegamo uspehe in jih doživljamo tudi v kritičnih trenutkih, bo verjetno, da bo cilj dosegov kljub majhni sposobnosti.

KRITIČNI ŽIVLJENJSKI DOGODKI
KRIZA
So vsi dogodki, ki vnašajo v naše življenje spremembe in porušijo naše psihično ravnovesje in vplivajo na osebnost v celoti. Sem spadajo frustracije in konflikti. Frustracija se pojavi takrat, ko se na poti do cilja pojavi neka ovira. Konflikti pa takrat, ko je oseba usmerjena istočasno k dvema nezdružljivima ciljema. Hud konflikt tipa ± je tisti, ki nas hkrati privlači in odbija.

Kritični dogodki so lahko tudi pozitivni in ni nujno da negativni. To je vse kar nam spremeni življenje, vse pa povzroča kratkotrajno ali daljšo krizo (časovno omejeno stanje v katerem oseba čuti psihično in fizično neugodje in ki močno prizadene sposobnost osebe da bi situacijo obvladala).

Krize so lahko katastrofalne ali preporodne. Tako iz njih lahko pridemo osebnostno bogatejši in smo kasneje bolje pripravljeni na spopad s podobnimi dogodki. Stalno izpostavljenost stresnimi situacijami oslabi organizem. Kriza je lahko tudi normalen razvojni pojav v vsakem razvojnem obdobju, ko se pojavi neka nova sposobnost. Ta sposobnost rabi veliko psihične energije. Odvisno kako človek reši krizo je tudi različen razvoj naprej. Ko pa oseba ne more z obrambnimi mehanizmi reševati situacije se razvije kriza.

STRES
Pojem se razvije iz tehnike in pomeni vsoto sil, ki delujejo na nek predmet. Je največji takrat, ko je predmet tik pred tem da se zlomi. V anglosaksonskem jeziku je ta izraz zelo popularen. Nov izraz je dobil pomen ob uvedbi v naravoslovne kroge s pomočjo Seyleja. On je vnesel ta pojem v biologijo. Stres je imenoval vsoto nespecifičnih učinkov tistih dejavnikov, ki vplivajo na organizem. Za to stresno stanje so krive napetost, odpor do obremenitve ter včasih celo telesne poškodbe.

Dražljaje, ki povzročajo stres pa je Seylej imenoval stresorje.Stres je razdelil na faze:
• alarm:
 šok (normalna aktivnost je zmanjšana ali ustavljena)
 protišok (reorganiziranje ali stopnjevanje aktivnosti, povečano delovanje simpatikusa, sproščanje energetske rezerve, zboljša se prekrvavitev, oskrba s kisikom in hrano je boljša)
• odpor (organizem se bori s stresorjem in če ga premaga oz. odstrani je lahko njegov učinek pozitiven; telesni procesi se normalizirajo, parasimpatikus prevlada nad simpatikusom in energetske rezerve se obnovijo; če pa je neuspešna rešitev oz. stresor ni eliminiran preide organizem v tretjo fazo)
• izčrpanost (nastopi ko stres deluje naprej kljub maksimalnim naporom organizma, da bi stres premagal; tako se energetske rezerve spraznijo, aktivnost pade, pravtako pa tudi aktivnost, upade tudi imunska sposobnost, motnje v telesnih funkcijah, nastanejo tkivne poškodbe, lahko tudi smrt ali psihosomatske motnje)

Seylejev model je zelo preprost in vključuje vse bistvene stvari, vendar pa vsebuje napako. Rekel je, da je količina energije v telesu že od rojstva enaka, kar pa ni res. Na več stresov odgovorimo pozitivno, višjo toleranco imamo proti stresu.

Pri reševanju stresa sta pomembni emocionalna labilnost/stabilnost à nevroticizem.

Emocionalne labilne osebe imajo šibak jaz, nizko samospoštovanje in šibko samokontrolo. Eizank opredeljuje nevroticizem kot voljni motivacijski in vztrajnostni defekt. Take osebe so precej nedružabne, to naj bi bilo dedno pogojeno, imele pa naj bi tudi motnje spanja, psihosomatske motnje, občutek manjvrednosti, razdražljivost ter zamerljivost.

Zato so emocionalno labilne osebe nesrečne, muči pa jih tudi anksioznost. Anksioznost je tesnobnost, grozavost. Je neke vrste strah, vendar ne vemo česa se bojimo, saj se bojimo vsega. Kaže se kot:
• stanska; značilnosti:
 nanaša se na stanje
 prehude obremenitve
 je situacijsko pogojena
 napetost
 tesnoba
 povečana aktivnost avtonomnega živčnega sistema
 ko se situacija reši anksioznost sama od sebe mine
• potezna je neke vrste relativno trajna osebnostna poteza oz. lastnost. Oseba vedno reagira na kritične dogodke z anksioznostjo. Taka oseba je pretirano osredotočena na lastno oseznost. Značilnosti:
 depresija
 negotovost
 skrbi, slutnje
 občutki krivde
 nizko samospoštovanje
Ker je oseba osredotočena samo nase in v kontrolo samih emocij, jo odvrača od problema, ki ga ne more rešiti

SINDROM IZGORELOSTI
Pojavi se kot posledica delovnega stresa, pogosto pri osebah, ki delajo veliko z ljudmi. Pojavi se:
• čustvena izčrpanost
• depersonalizacija (razosebljanje)
• zmanjšan občutek osebne izpolnitve