Deli članek z drugimi!

buceBuče spadajo v družino Cucurbitaceae (bučevke) in vključujejo približno 95 rodov in 965 vrst. Prisotne in razširjene so tako v Starem, kot Novem svetu in spadajo med najpomembnejše družine rastlin, ki človeku zagotavljajo užitne produkte.

Buče gojijo po vsem svetu za različne agrikulturne namene. Prve vrste najverjetneje izvirajo iz Azije, danes pa so razširjene po večini območij zmerne in tople klime. Prav tako so buče domorodne v Severni in Osrednji Ameriki. Rod buč (Cucurbita spp.) ima 5 domačih in 10 divjih vrst, pri tem so najpomembnejše vrste: Cucurbita moschota, Cucurbita pepo, Cucurbita maxima. Od teh treh vrst, je vrsta C. moschota najbolj toleranta za ostre pogoje okolja, npr. visoke temperature v Egiptu.

Buče imajo eno globoko glavno korenino ter več plitvih, razvejanih stranskih korenin. Ker ima glavna korenina šibko črpalno moč, se buča ne more oskrbovati s hranili in minerali iz večjih globin. Steblo je robustno, ščetinasto, bodeče in votlo, pogosto se vije po tleh. Značilne so adventivne korenine in vitice. Oljne buče imajo večinoma kratko steblo (od 2 do 3 metre), krmne pa daljše (do 10 m). Listi so veliki, votli in pecljati. Cvetovi so zlato rumeni, z lijakastimi ali zvonasto oblikovanimi venčnimi listi ter so enospolni in enodomni.

Na isti rastlini so posebej moški cvetovi (na dolgih pecljih), ki imajo v cvetu pet med seboj zraslih prašnikov ter ločeno ženske cvetove (na kratkih pecljih) iz katerih se po oprašitvi oblikujejo bučke in buče. Določene vrste so dvodomne. Večinoma cvetijo od konca junija do avgusta, cvetovi so bogata paša za opraševalce (čmrlje, čebele in ose). Plod je tripredalasta jagoda (t.i. buča), ki je podolgovata, hruškasta, okrogla ali sploščena. Zunanja oranžnorumena skorja je gladka, mrežasta ali rebrasta. Masa bučke je odvisna od sorte in pridelovalnih razmer, največje buče velikanke lahko tehtajo do 50 kg. V sredini ploda so semena. Bučnice obdaja osemenje, okoli nje in vse do trde skorje pa je nevlaknatno meso.

Grenek okus bučevk je posledica prisotnosti kukurbitacina, ki ga povezujejo s koevolucijo hrošča, ki je napadal kumare. Kukurbitacini so toksične sekundarne spojine, ki jo najdemo pri članih družine Cucurbitaceae in pri nekaj drugih družinah rastlin (npr. Primulaceae, Rubiaceae…). Gre za tetraciklične terpenoide, ki te rastline varujejo pred herbivori in delujejo kot  repelenti za mnoge vrste žuželk. Za tvorbo spojine je v rodovih: Trichosanthes, Cucumis, Cucurbita in Citrullus odgovoren en sam dominanten gen. Diverziteta kukurbitacinov je posledica variabilnosti derivatov na stanskih verigah, ki prispevajo k njihovim različnim farmakološkim aktivnostim. Določene rastlinske vrste, ki so bogate s kukurbitacini (npr. C. momordica) imajo pomembno mesto v različnih sistemih tradicionalne medicine, zaradi kurativnih vplivov pri metabolnih boleznih kot je diabetes. Sam nivo kukurbitacinov se razlikuje med tkivi, odvisno od vrste. Najpogosteje se koncentrirajo v plodovih in koreninah odraslih rastlin, medtem ko jih je v semenih po navadi zelo malo.

Vsi kukurbitacini vsebujejo osnovni skelet v obliki obroča. Posebnost tega obroča pri vseh kukurbitacinih je prisotnost 5,(6) – dvojne vezi. Razlika med kukurbitacini in steroidalnim jedrom je v osnovni strukturi kukurbitacinov, ki imajo metilno skupino na mestu C9, namesto na mestu C10. Večina kukurbitacinov je tetracikličnih, nekaj predstavnikov ima dodaten obroč zaradi ciklizacije med mestoma C16 in C24. Kukurbitacini se razlikujejo od večine teteracikličnih triterpenov, saj so netopni in vsebujejo številne keto-, hidroksil- in acetoksi- skupine. Večina kukurbitacinov je v  naravi pri sobni temperaturi običajno prisotnih v kristalni obliki ali pa v obliki iglic, izjema pri tem je kukurbitacin H, ki je v amorfni trdni obliki. Kukurbitacini so topni v kloroformu, benzenu, etil acetatu, metanolu in etanolu, toda netopni v etru. V vodi so samo delno topni.

zdrave-buce-o-bucah

Analoga kukurcitacina, to sta kukurbitacin R in DHCB (23, 24-dihidrokukurbitacin D), naj bi imela protivnetni potencial. Aktivnost se izraža v inhibiciji tumor nekroznih faktorjev (TNF)-α ter drugih mediatorjev vnetja, npr. dušikooksidne sintaze-2 in ciklooksigenaze-2.  Kukurbitacini B, D, E in I inhibirajo encime ciklooksigenaze-2 (COX 2), pri tem pa ne vplivajo na encime COX1. Protivnetni odziv DHCB naj bi deloval preko blokade aktivacije NF-κ B, kar prepreči sprostitev dušikovega oksida.

Trenutno je še zelo malo informacij o vlogi kukurbitacinov na molekularnem nivoju, zato je napredek v razvoju kukurbitacinov kot protirakavih agensov zelo počasen. V povezavi z rakavimi obolenji, tarče kukurbitacinov vključujejo inhibicijo rasti, zaustavitev celičnega cikla v fazi G2/M in indukcijo apoptoze v rakavih celicah. Mehanizem, ki zajema antitumorogeni potencial kukurbitacinov vključuje inhibicijo JAK/STAT3 signalne poti. Aktivacije slednje je namreč potrebna za proliferacijo in ohranjanje vzdržljivosti celic. Vloga kukurbitacina I je bila pri človeku dokazana pri zaviranju fosfotirozina STAT3 v linijah rakavih celic in rakavih pljučnih celicah. Čeprav kukurbitacin B, E in I delujejo preko inhibicije aktivacije JAK2 in STAT3, kukurbitacin A in I delujeta preko inhibicije samo JAK2 oz. samo STAT3. Kukurbitacin E inhibira angiogenezo tumorjev z inhibicijo JAK-STAT3 in MAPK (mitogen activated protein kinases) signalne poti. Vlogo poseganja v aktinski citoskelet so povezali s antiproliferacijskimi vplivi kukurbitacina B in E. Antiproliferacijska aktivnost je pri tem korelirala neposredno z motnjo F-aktinskega citoskeleta.  Znanstveniki pričakujejo, da imajo plodovi kumaric protirakave učinke, saj vsebujejo veliko kukurbitacina C. Kukurbitacin B naj bi imel protirakave učinke, saj naj bi inhibiral telomeraze  preko zmanjševanja aktivnosti človeške telomeraze reverzne transkriptaze in c-Myc ekspresije v rakavih celicah dojk.

Kukurbitcin B in E v glikozidični obliki naj bi imela inhibitorni vpliv na lipidno oksidacijo produktov kot sta malonaldehid (MDA)in 4-hidroksineonenal (4-HNE). Te ugotovitve podpirajo terapevtsko vlogo kukurbitacinov pri aterosklerozi, ki vključuje modifikacije lipoproteinov z vključitvijo MDA in 4-HNE.

Obstaja več raziskav o vlogi kukurbitacinov, zaradi njihovih citotoksičnih, hepatozaščitniških, kardiovaskularnih in protidiabetičnih učinkov. Kukurbitacin triterpenoidi, ki se nahajajo v plodovih Momordica charantia, naj bi imela protidiabetično in protirakavo aktivnost, zato bi lahko v prihodnosti zagotavljala terapevtike za diabetes in debelost. 5´-adenozin monofosfat-aktivirajoča protein kinazna (AMPK) pot naj bi bila primeren mehanizem za stimulacijo translokacije GLUT4 s triterpenoidi iz M.charantia. To je še posebno zanimivo v povezavi z diabetesom in debelostjo, saj aktivacija AMPK poveča oksidacijo maščobnih kislin. Analog 23, 24-dihidrokukurbitacin F iz Hintonia latiflora naj bi imel pomembne hipoglikemične in antihiperglikemične učinke. Mehanizem, ki naj bi bil za to odgovoren je stimulacija sproščanja inzulina in regulacije glikogenskega metabolizma v jetrih.

Izmenjevalni vzorec različnih kukurbitacinov zagotavlja pot do razumevanja in sledenja razliki med toksičnimi učinki in kurativno vlogo kukurbitacinov. Kukurbitacine so označili za izredno toksične spojine, pri tem obstajajo primeri več različnih zastrupitev pri ovcah in govedu, ki so se prehranjevalni z grenkimi plodovi iz rodov Cucumis in Cucurbita. Razpon toksičnosti kukurbitacinov, ki temelji na nekaj in-vivo toksičnih poročilih, varira med 2 in 12,5 mg/kg telesna mase. Prisotnost dvojne vezi na mestu C-23 in acetilne skupine na C-25 naj bi povečala toksičnost kukurbitacinov. Najmočnejša aktivnost kukurbitacinov je po ugotovitvah blizu njihove toksične doze, zato je potencial za njihovo uporabo v smislu bioloških agensov majhen.

Monounsaturated Fats

Rastlinska olja v nasprotju z živalskimi maščobami vsebujejo manjše količine nasičenih maščobnih kislin in velike količine mono in polinenasičenih maščobnih kislin vključno z esencialnimi maščobnimi kislinami: linolna kislina (n6, omega 6) in linolenska kislina (n3, omega 3).  Nenasičene maščobne kisline so kot pomembni prehranski dejavniki znane od leta 1929. Nenasičene maščobne kisline so potrebne za gradnjo zdravih celičnih membran, za razvoj in delovanje možganov ter živčnega sistema, poleg tega so vključene v proizvodnjo hormonom-podobnim substancam, ki regulirajo telesne funkcije, npr. viskoznost krvi, krvni pritisk ter imunski in vnetni odziv.

N3 in n6 maščobne kisline so nenasičene maščobne kisline, ki jih človeško telo ne more proizvajati, zato jih moramo pridobiti iz prehranskih virov, so pa nujno potrebne, saj iz njih telo proizvede druge potrebne maščobne kisline. N3 maščobne kisline imajo pozitivne učinke na zdravje ljudi in jih opisujejo kot koristne maščobne kisline. Njihov glavni vir so: ribe in ribja olja ter rastlinski viri, npr. sojina olja, repično olje, orehi in lanena semena. Glavni vir n6 so tekoča rastlinska olja: sojino olje, koruzno olje in sončnično olje.

Količina n3 in n6 maščobnih kislin je za človekovo zdravje najpomembnejša, zato je pomembno, da pri dietnih priporočilih upoštevamo primerne količine obeh. Trenutna priporočila omejujejo vnos maščob iz živalskih virov in priporočajo vnos primernih rastlinskih olj v manjših količinah. Kljub temu delo zahteva ravnotežje omega 3 in omega 6 maščobnih kislin s priporočljivim razmerjem 3,5:1.

Prehranski vnos maščob je pomembna determinanta zdravja, še posebej kardiovaskularnega. Nasičene maščobne kisline povečajo koncentracije plazemskega holesterola in povečajo tveganje za koronarne srčne bolezni, medtem ko imajo mono in polinenasičene nasproten učinek. Rastlinska olja iz kultiviranih in divjih rastlinskih vrst so v vodi netopna ter so sestavljena iz mešanice trigliceridov maščobnih kislin in majhne količine drugih spojin, npr. sterolov in tokoferolov, ki so antioksidanti in imajo pomembno vlogo v bioloških procesih. Večino rastlinskih olj pridobimo iz semen, ki so poleg tega tudi odličen vir proteinov.

Ravnotežje za dober prehranski status olj je odvisen od sorte. Najboljša olja so: olja lanenih semen, oljne repice, soje, oljčnega olja ter olja iz bučnih semen. Olja srednjih prehranskih vrednosti so: sončnično, koruzno in arašidovo olje. Najmanj prehranskih vrednosti pa dosegajo olja iz semen bombaževca in kokosova olja.

Rastlinska olja zagotavljajo veliko hranil, ki jih telo potrebuje. Primerna količina maščob kot del dnevnega vnosa živil je še vedno vprašanje. Olje je nujno potrebno v mnogih oblikah kuhanja, prav tako je nujna določena količina maščob v prehrani. Prehranska olja omogočajo sredstva za v olju topne vitamine in nadzor krvnih lipidov. Proteinska vrednost v oljnih semenih varira med 14-32g/100g, vrednost ogljikovih hidratov pa od 1 do 34g/100g. Oljna semena so tudi odličen vir energije, saj maščobe zagotavljajo 9 kcal ali 37 kJ/g.

Cela semena so vir vlaknin, fosforja, železa,magnezija, vitamina E in folatov. Prav tako vsebujejo fitoestrogene, ki imajo podobno strukutro kot hormon estrogen estradiol in se lahko vežejo na estrogenske receptorje. Fitoestrogeni naj bi zagotavljali zaščitni učinek proti koronarnim srčnim boleznim, saj naj bi imeli zmanjševalni učinek na holesterol  krvi.

Vitamin E prisoten v rastlinskih oljih je antioksidant, ki celice ščiti pred prostimi radikali, ki jih lahko poškodujejo. Rastlinska olja imajo malo nasičenih maščobnih kislin in veliko mono in polinenasičenih maščobnih kislin, vključno z omega 3 in omega 5 maščobnimi kislinami. Polinenasičene kisline so tiste, ki zagotavljajo vir vitamina E.

Pomembni vlogi maščob in olj v prehrani sta zagotavljanje esencialnih maščobnih kislin in prenos štirih v vodi topnih vitaminov: A, D, E in K. Premajhen vnos maščob s kaže v pomanjkanju teh vitaminov, kar vodi do resnih metabolnih učinkov,ki jim sledijo manifestacije v obliki nočne slepote, osteoporoze, krvavitev iz kože in mukoznih membran, suha koža, ekcemi in dovzetnost novorojenčkov do infekcij.

adek-vitamini

Omega 6 in omega 3 maščobne kisline so ključne za življenje in dobro zdravje, prav tako so pomembne za zdravo nosečnost in pravilno neonatalno rast in razvoj. Omega 3 maščobne kisline so pomembne pri zdravljenju in preprečevanju mnogih bolezni,vključno s povišanim krvnim pritiskom, holesterolom, srčnimi boleznimi, diabetesom, artritisom, depresijo in nekaterimi oblikami raka. Ob tem je potrebno izpostaviti,da so določene raziskave dokazale tudi, da so visoki vnosi omega 6 in omega 3 maščobnih kislin povezani z določenimi bolezenskimi stanji, zato je pomembno primerno ravnotežje vnosa maščobnih kislin, pri čemer so samo esencialne samo omega 6 in omega 3 maščobne kisline. Ugotovili so, da so koristi omega 3 maščobnih kislin odvisne od različnih pogojev bolezni. Raziskave na Aljaski so povezale omega 3 maščobne kisline z zmanjšanjem srčnih bolezni ter drugimi koristnimi učinki. Nekatere druge raziskave pa so ugotovile, da mononenasičene omega 3 maščobne kisline zmanjšajo tveganje za nenadno srčno smrtjo, kot posledico srčnega napada.  Dober dokaz za korist omega-3  za zdravje predstavljajo tudi raziskave, kjer so pozitivne učinke povezali z diabetesom in srčnimi boleznimi.

Ena od raziskav je n3 in n6 maščobne kisline povezala s pravilnim razvojem embrija, razvojem možganov novorojenčka in razvojem mrežnice očesa. Živalske raziskave, kjer so opice hranili s hrano, ki ni imela dovolj velikih količin n3, so pokazale, da so imele opice slabo vidno in ostale zaznave, kar je kazalo na nepravilen razvoj možganov.

Bučna semena imajo veliko maščob, pri tem je zanimiva ugotovitev, da so semena bogat vir ne samo maščob (teh je od 37,5 do 45,4%), pač pa so tudi bogat vir proteinov. Bučna semena so majhna, sploščena in zelena z belo lupino ali pa so brez nje. Vsebnost hranil v semenih je pri bučah zelo variabilna in odvisna od vrste ter okoljskih dejavnikov v katerih buče gojimo.

Ko so v eni izmed študij primerjali tri glavne vrste roda Cucurbita, so ugotovili, da ima C. maxima v primerjavi z ostalima vrstama več ogljikovih hidratov, proteinov, maščob in vlaknin, medtem ko je bila vsebnost aminokisline arginina in vode v vseh delih rastline večja pri vrsti C.pepo. Vse vrste so imele pomembno količino antioksidantov (npr. alkaloidi, flavonoidi, glikozidi, steroidi), tokoferolov in karotenoidov.

Bučna semena so bogat vir vitaminov, še posebej B vitaminov ter vitaminov: C,D, E in K. Velike količine vitamina E pa omogočajo nastanek njegovih derivatov tokoferola in tokotrienola, ki sta prav tako v velikih količinah prisotna v semenih.  Tokoferoli so glavni lipofilni antioksidanti v oljih bučnih seme. Poleg teh so v semenih tudi večje količine natrija, kalcija, kalija, železa, cinka, magnezija in fosforja.

Fitosteroli so spojine prisotne v rastlinah, ki imajo kemijsko strukturo podobno holesterolu. Ko so v dieti prisotni v dovolj velikih količinah naj bi zmanjšali nivo holesterola v krci, povečali imunski odziv in zmanjšali tveganje za določene oblike raka. Zaradi prisotnosti fitosterolov v bučnih semenih lahko pričakujemo, da lahko te spojine skupaj z linolno kislino koristno vplivajo na zdravje zlasti pri z lipidi povezanimi motnjami ko je npr. ateroskleroza.

V več raziskavah so ugotovili, da prigrizek, kjer zaužijemo 32,5 g bučnih semen zagotavlja 46,1 % dnevnega vnosa magnezija; 28,7 % dnevnega vnosa železa; 52,0 % dnevnega vnosa mangana; 24,0 % dnevnega vnosa bakra; 17,1 % dnevnega vnosa cinkain 16, 9 % dnevnega vnosa proteinov.

S pomočjo poskusov na živalih so dokazali antioksidantne lastnosti tokoferolov, ki imajo pomemben terapevtski učinek.

Ključne koristi za zdravje, ki jo pripisujejo olju semen buč so preprečevanje rasti in zmanjševanje velikosti prostate. Prav tako naj bi olje zaviralo napredovanje hipertenzije ter olajšalo hiperholesterolemijo ter artritis. Prav tako deluje protidiabetično, saj spodbuja hipoglikemično aktivnost. Diete z veliko količino bučnih semen so raziskave povezale tudi z nižjimi nivoji različnih oblik raka, npr. raka na dojki, pljučih in želodcu.

Rod Cucurbita naj bi imel učinke anti-depresorja in antioksidanta, rod Luffa ima antibakterijske, antiglivne, antioksidantne in protivnetne učinke, medtem ko ima rod Lagenaria antiproliferativne, imuno-modulatorne, protirakave in antioksidativne lastnosti.

Momordica charantia je vrsta, ki jo najpogosteje gojijo v tropih, predvsem v Indiji, na Kitajskem, v Vzhodni Afriki in v Južni Ameriki. Tradicionalno jo uporabljajo kot sredstvo proti bruhanju, sredstvo proti napihnjenosti, antihelmintik, odvajalo in pri zdravljenju anemije, malarije, kolere itd. Nezreli plodovi rastline se najpogosteje uporabljajo pri zdravljenju diabetesa, saj naj bi imel plod hipoglikemične lastnosti tako pri ljudeh, kot tudi pri živalih. Vodni ekstrakti iz plodov rastline povečajo privzem glukoze in sekrecijo adiponektina v maščobnih celicah. Zreli plodovi se uporabljajo za hitro celjenje vbodnih ran in za zdravljenje prebavnih težav. Ekstrakti iz plodov zmanjšajo nivo trigliceridov v serumu in jetrih miši.

Cucurbita pepo (oljna buča) je rastlina, ki naj bi izvirala iz Amerike. Plod je lahek za prebavo, poveča apetit, zdravi gobavost in čisti kri. Semena zdravijo vnetja prsnega koša, hemoptizo, bronhitis in vročino. Ekstrakti semen modulirajo imunobiokemijske poti benignih hiperplazij prostate.

Cucurbita andreana je mezofit Južne Amerike, za katerega je značilna hitra rast in veliko število plodov. Plodovi naj bi imeli tudi potencialno protirakavo in ciklooksigenazno-2 inhibitorno aktivnost. Iz ekstrakta plodov so izolirali kukurbitacine B, D, E in I, ki naj bi imeli protivnetne in inhibitorne učinke na rast človeških linij rakavih celic dojk, pljuč in debelega črevesa.

Cucurbita ficifolia (smokvolistna buča) je gojena rastlina, katere plodove se lahko uporablja na različne načine. Nezrele plodove se uporablja za različne jedi v človekovi prehrani, medtem ko se zelo zrele plodove uporablja za kristalizacijo bombonov.  Rastlina naj bi zdravila rane in se uporablja za zdravljenje hemeroidov, vročine in diabetesa tipa 2.

Cucumis sativus (kumara) ima plodove, ki so užitni in se najpogosteje uporabljajo v solati. Ploovi pomagajo pri zaprtju in prebavnih motnjah. Plodovi se uporabljajo poleti za osvežitev. Semena so tonična, diuretična in antihelmintik. V listih so prisotni različni flavonski glikozidi, npr. saponarin.

Sechium edule (čajota) je subtropska rastlina z velikim potencialom za diuretično aktivnost. Uporablja se pri lajšanju bolezni povezanih z ledvicami, krvnim sistemom in vnetji. Opisan je tudi antihipertenzni učinek rastline. Ekstrakti imajo veliko antioksidantno aktivnost.

Ekstrakti Langenaria siceraria (buča vodnjača) imajo diuretične lastnosti. Učinki rastline so vezani na zdravljenje bolečine, razjed na želodcu, vročine, uporablja pa se tudi pri astmi ter ostalih bronhialnih motnjah. Plod vsebuje kukurbitacine B, D, G, H in 22-deoksi kukurbitacin, ki poskrbijo za grenkost plodov. Dokazali do tudi zaščiten učinek pred srčnimi infarkti.

Cucumis melo (melona) je rastlina, katere plod je v celoti uporaben pri kroničnih ekcemih. Plod je ima toničen, odvajalen in diuretičen učinek, prav tako poveča znojenje. Ekstrakt iz ploda ima veliko superoksid-dismutazno (SOD) aktivnost. Ta je povezana z antioksidantnimi in protivnetnimi lastnostmi ekstrakta.

Buče so splošno razširjene po vsem svetu. V svetu so najbolj priljubljene lubenice, sledijo kumare, melone in buče. Bučevke so iz Srednje Amerike v Evropo pripeljali Španci in sicer v 15.stoletju. Krištof Kolumb je odkritje buče zapisal v svoj dnevnik 3. decembra 1492. Sprva so buče uporabljali za okras, kasneje pa tudi za prehrano. Tako so postale buče v 18. stoletju  pomembne za prehrano domačih živalih, npr. prašičev, kasneje pa tudi za prehrano ljudi. Danes se je njihov potencial še povečal. Številne raziskave so njihove produkte povezale z najrazličnejšimi učinki, uporabljajo se v tradicionalni medicini, vse bolj pa pridobivajo pomen tudi med strokovnjaki.

Koristi uporabe bučnih semen, mesnega dela buč in bučnega olja je veliko. Tako pri moških kot ženskah imajo antihelmintično, hipotenzivno in hipoglikemično aktivnost.  Različne vrste buč lahko vplivajo na izboljšanje kvalitete vida, izboljšajo zdravje kože, saj imajo velik odstotek vode, okrepijo imunski sistem, uravnavajo simptome diabetesa, pomagajo pri odstranjevanju parazitov in infekcij, znižajo krvni pritisk ter pozitivno vplivajo na respiratorni sistem. Pri moških je ključen vpliv na uravnavanje simptomov benigne hiperplazije prostate. Pri ženskah pa je zlasti v nosečnosti ključen pozitiven učinek na rast in razvoj zarodka, prav tako so dokazali pozitiven učinek v boju proti nastanku raka dojke. Ob vseh pozitivnih učinkih je potrebno poudariti, da je kot vedno potrebna zmerna in uravnotežena prehrana. To velja zlasti pri ljudeh, ki imajo hipotenzijo, saj s svojim učinkom prehrana iz buč še dodatno vpliva na zmanjšanje krvnega pritiska, kar ima lahko za posameznika negativne posledice.

Avtorica: Mojca Strgar, dipl. biol. (UN)

Literatura:

1.       Christenhusz, M.J.M, Byng, J.W. (2016).The number of known plant species in the worls and its annual increase. Phytotaxa, 261 (3): 201-207.

2.       Kaushik, U., Aeri, V., Mir, S.R. (2015). Cucurbitacins – An insight into medical leads from nature. Phcog Rev, Vol 9, p.12-8.

3.       Elhardallou S.B., et.al.(2014). A Review on Omega-3 and Omega-6 Essential Fatty Acids: Uses, Benefits and their Availability in Pumpkins (Cucurbita maxima) Seed and Desert Dates (Balanties aegypttiaca) Seed Kernel Oils. Pakistan Journal of Biological Sciences; 17(12): 1195-1208

4.       Sharma D., Rawat I., Goel H.C. (2012). Antioxidant and Prebiotic Potential of Some Cucurbits. Research Journal of Medicinal Plant 6(7): 500-510.

5.       http://www.bf.uni-lj.si/fileadmin/users/1/agronomija/Katedra/POZABLJENE_POLJ%C5%A0%C4%8CINE_buce.pdf

6.       https://www.organicfacts.net/health-benefits/fruit/squash.html