ljubezen kaj je ljubezenKaj je ljubezen? Verjetno bi dobili 100 različnih odgovorov…

Tisti, ki globoko ljubijo, se nikoli ne postarajo. Lahko umrejo od starosti, vendar umrejo mladi.

Kaj je večna skrivnost? – Ljubezen. Prve ljubezni so kakor zobje: izpadajo brez bolečin in prepuste prostor novim.

Ljubezen je edina strast, ki ne trpi niti preteklosti, niti prihodnosti. Trajna ljubezen je tista, ki vedno drži sile dveh bitij v ravnotežju. Ljubezen je resničen izvleček iz vseh strasti naenkrat.Sreča, veselje, metuljčki, ljubezen je najlepša pozitivna emocija. Ljubezen pomeni biti dvoje, a vendar samo eno.

KAJ JE LJUBEZEN

Definicije ljubezni pravzaprav ni. Je pa nedvomno eno najpomembnejših čustev. To ste najbrž že sami opazili. Spremlja nas tako rekoč povsod. Na njej temeljijo najpomembnejši medosebni odnosi, je podlaga partnerstvu, družinskemu življenju in zakonski zvezi.

Za mnoge ljudi je to glavna gonilna sila. Nekateri izmed njih so umetniki, filozofi in verski voditelji. Ljubezen prevzema, navdušuje in tudi spravlja v obup. Tako je velik del umetnosti, zlasti literature, posvečen ljubezni.

Obstaja več vrst ljubezni: telesna in duhovna ljubezen, materinska in očetovska ljubezen, ljubezen otrok do staršev, ljubezen do bogov, ljubezen do bližnjega, romantična ljubezen, platonska ljubezen, prvošolska ljubezen…

Tudi če se omejimo na ljubezen, ki zadeva odnose med spolnimi partnerji, najdemo velike razlike: ljubezen na prvi pogled, bežna romanca, strastna ljubezenska obsedenost, zvesta in predana ljubezen, globoka in vznesena ljubezen, neomajna ljubezen…

Tudi med temi vrstami ljubezni so razlike – tako se na primer ljubezen komaj poročenih zakoncev razlikuje od ljubezni zakoncev, ki sta poročena nekaj let in ta od ljubezni zakoncev, ki sta poročena 30 let.

SONY DSC

LJUBEZEN:

  • močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola
  • s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro
  • knjiž., ekspr kar je posledica teh čustev
  • navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa
  • raba peša dobri, prijateljski odnosi.

Ker so pri ljubezenskem odnosu odločilnega pomena čustva in medsebojno sporazumevanje oseb, ki se ljubijo, so največ pozornosti namenili raziskovanju dveh oblik ljubezni. To sta ljubezen z značilnimi intenzivnimi in strastnimi čustvi ter topla in globoka ljubezen med dvema tesno povezanima partnerjema.

Strastna ljubezen pomeni popolno vsrkanost v drugo osebo, ki vključuje močna ekstatična čustva (ljubezenski zanos, vznesenost), nežnost pa tudi močne spolne želje.

Partnerska ljubezen pa pomeni globoka, topla in zaupna čustva do partnerja s katerim vežejo posameznika tesni in prepleteni odnosi. Oba tipa ljubezni se lahko pojavljata hkrati, vendar to ni nujno.

Pri ljubezni pa se lahko zgodi, da ljubljena oseba ne vrača ljubezni. Takšno ljubezen imenujemo usodna ljubezen. Osupljiva je prav njena intenzivnost in možna dolgotrajnost. Intenzivnost je delno posledica neizpolnjenih in nezadovoljenih čustvenih in spolnih potreb. Neizpolnjenost pa povečuje jakost želje in potrebe.

Trajnost usodne ljubezni povzroča neizpolnitev teh potreb. Usodna ljubezen traja le, če ostaja neizpolnjena. Tako lahko vztraja leta in leta, lahko vse življenje. Če pa pride do zadovoljitve (ljubeča oseba doseže svoj cilj), se prav tako lahko zgodi, da usodna strast in privlačnost do ljubljene ugasneta. Usodna ljubezen se torej običajno ohrani le ob delnem in priložnostnem (ne pa stalnem) ojačevanju. Nedosegljivost cilja naredi to ljubezen tako močno in silovito.

Pomanjkanje ljubezni lahko povzroči čustvene in psihične težave, kot so nespečnost, razdražljivost, težave z želodcem, depresija, glavobol, povišan krvni pritisk, motnje v delovanju srca in ožilja, čustvena otopelost, impotenca…

Romantical-love-painting-photo-love-3195612-1103-809

PSIHOLOGIJA LJUBEZNI

Psihološki pogled ljubezni proučuje ljubezen kot intra- in interpersonalni odnos. Proučuje psihično dinamiko (izven)zakonske zveze glede na pojavne oblike konfliktov in kriz in načine njihovega razreševanja, odnos med spolnostjo in drugimi vidiki ljubezni, faze razvoja ljubezenskega čustva, čustveno (in)kompatibilnost partnerjev, ljubezen kot vrednota.

Razlikuje med normalnimi, nevrotičnimi in psihotičnimi oblikami ljubezni, kakor tudi med vračano in nevračano ljubeznijo, ljubezen kot premagovanje strahu, sramežljivosti in drugih frustracij. Psihologija proučuje individualno osebna in socialno-kulturna pojmovanja ljubezni.

Eno izmed osnovnih vprašanj je, kaj ljubezen je in kaj ni.

V  tem ni enotnosti zaradi različnih vidikov gledanja. Med obema stranema ni ostre meje, obstaja pa skupni občutek (lat. sensus communis).

Obstaja tudi dokaj splošno sprejeto stališče, da ljubezen ni zaljubljenost, ljubosumje in odvisnost, je pa iskanje bližine, spoštovanje in spoznavanje. Ljubezni se moramo biti sposobni učiti (Maslov, Trobisch), jo ustvarjati in predvideti, da nas ne bi prepričala sovraštvo in nezaupanje.

Ljubezen je najbolj ustvarjalno in osrečujoče čustvo, ki predstavlja temelj partnerstvu, zakonskemu življenju in družini. Za mnoge, od umetnikov do filozofov in verskih voditeljev, je ljubezen najpomembnejše in najvišje, kar zmore človek.  Šele tedaj, ko posameznik začuti in opredeli ljubezen na vseh ravneh svoje osebnosti, se pojavi ljubezen v polnem besede.

Za nastanek medsebojne, partnerske ljubezni morajo biti izpolnjeni trije pogoji:

1. prisotnost potencialnega spolnega partnerja (glede na privlačnost, starost, itd),

2. kulturno okolje, v katerem se posameznik uči ljubiti in pričakuje ljubezen, ter

3. fiziološko vzburjenje, ki ga tolmači kot ljubezensko.

Ljubezen se veliko bolj povezuje z osebnostnimi vidiki partnerja (privlačnost, osebnostne značilnosti) in medsebojno simpatijo, bistveno manj pa s podobnostjo in bližino, ki  prevladuje pri prijateljstvu.

Globlje si želimo doživeti ljubezen kot nekaj stabilnega. Še danes je veliko diskusije o tem, ali zvestoba sodi k ljubezni ali ne, pri čemer zvestoba sebi ni isto kot zvestoba partnerju.

Ni nujno, da bi ljubili samo enkrat v življenju. Ko preneha odnos z enim partnerjem, se čez čas pojavi drugi. Veliko odraslih fantazira o absolutni brezpogojni ljubezni, po kateri naj bi jih drugi sprejemal, ne glede na to, kaj delajo in zato pričakujejo popolno prilagoditev. Takšna nerealna pričakovanja so usmerjena zoper zakon dajanja in sprejemanja.

love real life

TEORIJE LJUBEZNI

V psihološki literaturi je več opisov, razlag in teorij ljubezni. Angleški psiholog Lee je skušal razvrstiti različne oblike ljubezni v nekaj temeljnih tipov. Njegova teorija ljubezni obsega 6 ljubezenskih “slogov”. Lahko se zgodi, da se v posameznikovem odnosu mešajo prvine različnih slogov, lahko pa se določen slog spremeni in preoblikuje v drugega.

Slog Opis
EROS Ljubezen do partnerja, ki ustreza telesnemu idealu, oseba ima pogosto miselno predstavo o tipu ljubezenskega partnerja, ki naj bi ustrezal in ki ga išče. V tem tipu ljubezni je spolnost navadno pomembna sestavina.
AGAPE Nesebična ljubezen, kjer ljubimo partnerja, ne da bi pričakovali ali terjali povračilo (dejanje, ki ne pogojuje vračanja).
STORGE Oblika, ki se navadno razvije iz prijateljstva,se pa poglobi v intimnost, ljubezen in tovarištvo.
PRAGMA Praktični slog ljubezni, kjer so objektivne informacije (partnerjev poklic, lokacija, imetje…) enako pomembni kot čustveni odnos.
LUDUS Igriva, zabavna, tudi manipulatorska oblika ljubezni. Odnos je vir zabave in uživanja. Oblika je pogosto brez globlje navezanosti.
MANIA Emocionalno močna ljubezen, vpletena oseba ima značilno posedovalen odnos in je zelo ljubosumna.

 

Zelo zanimiva ugotovitev te klasifikacije je, da je slog Ludusa najbolj nasproten našim predstavam o pristni in globlji ljubezni ter ga prav zato tudi najbolj negativno ocenjujemo.

Nasprotuje moralnemu prepričanju, da je ljubezen preveč resna in vzvišena stvar, da bi se z njo igračkali. Najbolj se povezuje z agresivnostjo v spolnosti (spolnim nasiljem…).

TRIKOTNA TEORIJA LJUBEZNI

Pomembne dimenzije in vrste ljubezni je skušal zajeti v enoten teoretski okvir tudi ameriški psiholog Sternberg.   Po njegovem obstajajo tri osnovne dimenzije ljubezni: intimnost, strastnost in zavezanost.

Intimnost je pretežno emocionalna komponenta, ki se kaže kot težnja po bližini partnerja, medsebojna povezanost, toplina in odkritost, iskanje stikov in komunikacije, vzajemna čustvena podpora in razumevanje, skrb za partnerja ter visoko vrednotenje partnerja.

Strastnost je motivacijska komponenta. Izraža se kot zanosna čustvena usmerjenost k partnerju in kot telesna privlačnost partnerja, kot želja po zadovoljitvi različnih potreb v odnosu do partnerja, spolnih in tudi drugih.

Zavezanost je pretežno kognitivna komponenta ljubezni, ki se povezuje z odločitvijo,da se na nekoga globoko navežemo, da ga ljubimo ter z njim ostanemo. Kaže se na primer v težnji, da se vztraja v odnosu s partnerjem kljub težavam. Različni tipi ljubezenskega odnosa se po Sternbergu lahko razložijo kot kombinacija navedenih treh sestavin.

  Intimnost Strastnost Zavezanost
NELJUBEZEN
UGAJANJE/PRIJATELJSTVO X
STRASTNA ljubezen X
PRAZNA ljubezen X
ROMANTIČNA ljubezen X X
TOVARNIŠKA ljubezen X X
NORA ljubezen X X
POPOLNA ljubezen X X X

Tri dimenzije, grafično predstavljene na trikotniku, učinkujejo druga na drugo in ustvarjajo sedem tipov ljubezni. Velikost trikotnika predstavlja količino ljubezni, ki jo posameznik doživi, oblika trikotnika pa predstavlja tip ljubezni, ki se lahko spreminja skozi čas v zvezi ali zakonu.

Neljubezen označuje popolno odsotnost vseh treh dimenzij in ni predstavljena v trikotniku.


Ugajanje/prijateljstvo v tem primeru ni predstavljeno kot nekaj splošnega oz. trivialnega, pač pa kot pravo prijateljstvo, kjer osebi občutita povezanost, toploto in bližino vendar ne strasti, tj. zaljubljenosti, prav tako nimata dolgoročnih načrtov za skupno življenje.

Strastna ljubezen sloni samo na strastnosti. Romantične ljubezni se pogosto začnejo kot strastne ljubezni in postanejo romantične takrat, ko se skozi čas razvije intimnost. Brez razvoja intimnosti in/ali zavezanosti lahko strastne ljubezni nenadoma izginejo.

Prazna ljubezen označuje zavezanost brez prisotnosti intimnosti ali strastnosti. Včasih se lahko tudi močna ljubezen spremeni v prazno ljubezen, velikokrat pa je ta posledica zakonov oz. zvez, ki so osnovane na dobičku oz. profitu (npr. dediščina in nepremičnine). Pogosta je tudi v kulturah, kjer so poroke načrtovane, tj. dogovorjene med družinama. Kljub vsemu se lahko prazna ljubezen po drugi strani razvije v katerikoli drugi tip ljubezni skozi čas.

Romantična ljubezen povezuje osebi čustveno preko fizične privlačnosti in intimnosti, vendar ni dolgo obstojna brez razvoja zavezanosti.

Tovariška ljubezen je intimni, nečustveni tip ljubezni, ki je močnejši od pravega prijateljstva zaradi zavezanosti oseb. Spolni odnosi so izključeni v tem primeru. Pogosto nastane v zakonih, kjer je zaljubljenost izginila skozi čas, vendar sta ostali globoki povezanosti oseb. Je idealen model ljubezni, ki si ga delijo družinski člani kot tudi tesni prijatelji, ki občutijo platonsko ljubezen, vendar še vedno ostajajo na razdalji pravega prijateljstva.

Nora ljubezen je značilna za vihrave poroke in zveze, v katerih je zavezanost kratkotrajna posledica strastnosti brez stabilnega razvoja intimnosti.

Popolna ljubezen je najpopolnejši tip ljubezni in je idealna zveza dveh oseb, proti kateri naj bil ljudje težili. Grafično predstavlja veliko ploščino trikotnika. Po Sternbergu je za take pare značilno, da imajo spolne odnose 15 let ali več, si ne morejo predstavljati življenja drug brez drugega, premagajo razlike in težave relativno lahko in na miren način ter čutijo blaginjo v zvezi. Vzdrževanje take zveze naj bi bilo težje kot pa njen razvoj, zato popolna ljubezen nemalokrat ni večna. Če v zvezi izgine strastnost, se lahko spremeni v tovariško ljubezen.

Ljubezenski odnos se spreminja v teku časa, ki ga preživita partnerja. Strastnost je značilna za zgodnejšo stopnjo ljubezni, vendar kmalu doseže vrh in nato razmeroma hitro upade. Razlog je morda v tem, da pomeni strastnost močno motivacijsko naravnanost v odnosu do partnerja (predvsem nezadovoljenost spolnih in drugih potreb).  Intimnost in zavezanost s časom naraščata, vendar vsaka komponenta malo drugače. Tako lahko ugotovimo, da intimnost in zavezanost v veliki meri vplivata na trajnost partnerskega odnosa.

Največkrat se motimo, ko iščemo dokaze ljubezni. Prav  v tem, da se nekdo ne čuti vrednega ljubezni, se pokaže, da ne ljubi sebe, da jo reducira na ugodje, absolutno iskrenost in skladje. Razlikujemo med signali in simboli ljubezni. Vsaka ljubezen je arhetipska. Ni vseeno, ali arhetipi obvladujejo nas, kar se večinoma dogaja, ali pa mi njih, kar je redkeje. V arhetipih se kažejo previsoki kriteriji, ki zanesljivo vodijo v razočaranja.

Ker skušamo ljubezen presojati po kriterijih, govorimo o pravi ljubezni. Vsaka ljubezen je na nek način prava, ker je vsaka je na nek način in do določene stopnje vrnjena.

Od nje dobimo toliko, kar in kolikor vložimo po zakonu, kar seješ, to žanješ. In še več, dajemo, česar nimamo, dovolimo pa, da to ima drugi (npr. očetova pohvala sina za zmago). To zmoremo, kadar je odsoten prisilni moment nagona. Do določene meje lahko v vsakem bitju nagovarjamo idealno podobo, ki je sami o sebi nimamo. Dajemo iz božjih rezerv, iz zakladnice spomina na izkušnje sreče, iz pozitivnih sider in zastavljenih ciljev.

empatija

KAJ JE EMPATIJA?

Empatija oziroma sočutje je prepoznavanje neizrečenih občutkov in sposobnost, da zna posameznik stvari presojati z očmi drugega. Je zaznavanje in »branje« čustev drugih, posluh za znake iz družbenega okolja, občutljivost za občutke, potrebe ali zahteve drugih.

Pomeni doumeti položaj drugega, okoliščine, v katerih se je znašel, in razumeti, kako se v tistem trenutku počuti. Pri tem je treba ohraniti razdaljo in razlikovati med svojimi občutki in občutki drugega.

Psihologi pojasnjujejo empatijo na dva načina, in sicer kot kognitivno zavest v notranjem stanju druge osebe, kjer je mišljeno poznavanje njenih občutkov, misli, opažanj in namenov in kot posreden čustveni odziv na drugo osebo.

Empatija ali vživljanje pomeni imeti občutek za čustva in stališča drugih ljudi ter zanimanje zanje. Pomeni vživeti se v čustva drugih ljudi in zaznati njihove težave ter ceniti razliko v načinu čustvovanja ljudi glede na okoliščine.

MEDOSEBNA PRIVLAČNOST

Govorimo lahko o različnih vrstah, oblikah, slogih in tipih ljubezni. Kot smo že prej povedali, se slog ljubezni v času spreminja, torej smo lahko večkratno “zaljubljeni”, vendar na različne načine.

Kaj vpliva, da se zaljubimo?

Gotovo mora biti pri tem prisotna visoka stopnja privlačnosti ljubljene osebe (predvsem spolna privlačnost).

Kaj pa ustvarja spolno privlačnost?

Definiramo jo lahko kot “posameznikov potencial, da vzbuja spolne želje in spolno vzburjenost pri drugih posameznikih”. To sta poskušala utemeljiti tudi Byrne in Griffith. Kljub temu pa še vedno ne znamo točno odgovoriti na to vprašanje.
Spolnost je bila v preteklosti “prepovedana tema”. Petdeseta leta 20. stoletja bi lahko označili kot dobo “seksualne revolucije”. Danes je pomen spolne privlačnosti še večji.

Spolnost se najbolj pojavlja v zavesti današnjega človeka in je osrednja tema umetnosti, zabave, medijev ter vsakodnevnih pogovorov in razmišljanj. Standardi spolne privlačnosti in spolnosti se spreminjajo. Manjše zanimanje za “seks  bombe” in “mačo” moške verjetno ni posledica manjšega pomena (pomen spolnosti in spolne privlačnosti je še vedno isti), temveč posledica drugačnih meril, ki so se uveljavila.

PARTNERSKI ODNOSI
Navezovanje tesnih medosebnih stikov je med najpomembnejšimi dogodki vsakega posameznika. Partnerski odnosi se razvijajo v procesu, ki se začne s srečanjem in navezavo stika, nadaljuje z zmenki in se pogosto zaključi s skupnim partnerskim  življenjem.

Takšen odnos je navadno tudi osnova za doseganje intimnosti in spolno partnerstvo pri oblikovanju skupnega življenja (zakonskega življenja). Pri tem ni nujno, da je to odnos med partnerji nasprotnega spola. Tesni partnerski odnosi se pogosto povezujejo z ljubeznijo. In ko smo mi v nekem partnerskem odnosu, moramo vedeti, da takrat nismo le mi, ampak sva midva, kot neka celota, ko mora delovati skupaj in skladno, če hočemo da zveza uspe, vse pa se še poglobi, če imamo otroka.
RAZLIKE MED »ZALJUBLJENOSTJO IN LJUBEZNIJO«

  • Zaljubljenost je trenutno čustvo, ki lahko mine v trenutku, medtem ko je ljubezen trajnejša in globlja.
  • Zaljubljenost je ponavadi osnovana le na zunanjem videzu in bežnih pogovorih z osebo, ljubezen pa je osnovana predvsem na pogovoru in poznavanju osebe same na pa na videzu posameznika.
  • Zaljubimo se lahko v katerem koli življenjskem obdobju medtem, ko ‘pravo’ oziroma ‘resnično’ ljubezen doživimo le nekajkrat v celotnem življenju.
  • Zaljubljenost je izraz, ki ga uporabljamo kadar občutimo ljubezen.

vecna ljubezen

Mit o večni ljubezni

Ljudje hrepenimo po intimnosti, po tem, da ljubimo in smo ljubljeni. In vendar se toliko ljudi počuti osamljene v intimnih odnosih, zlasti potem, ko mine ekstatični občutek zaljubljenosti. Večina parov se tedaj razide, ne da bi se zavedali, da so šele takrat ustvarjeni pogoji za pravo ljubezen.  Ena od največjih zablod o ljubezni je prepričanje, da je zaljubljenost že ljubezen ali vsaj ena od oblik ljubezni. Vzrok za to prepričanje je dejstvo, da zaljubljenost občutimo kot ljubezen.

Ko se človek zaljubi, meni, da “ljubi” partnerja. Pri tem se takoj pojavita očitni težavi. Prva je v tem, da je izkušnja zaljubljenosti seksualno-erotična izkušnja. V svoje otroke se ne zaljubimo, čeprav jih globoko ljubimo, prav tako se ne zaljubimo v istospolne prijatelje (razen če smo homoseksualno usmerjeni), pa čeprav jih imamo zelo radi. Zaljubimo se samo takrat, ko smo zavestno ali podzavestno seksualno motivirani.

Druga težave je v tem, da je izkušnja zaljubljenosti vedno zgolj začasna. Ne glede na to, v koga se zaljubimo in kako dolgo traja zaljubljenost, se prej ali slej »odljubimo«. To ne pomeni, da nujno prenehamo ljubiti osebo, v katero smo se zaljubili. Pomeni pa, da občutek ekstatične ljubezni, ki je značilen za zaljubljenost, mine.

KAJ SO ČUSTVA?

Čustva so duševni procesi, s katerimi doživljamo naš odnos do zunanjega sveta  ali samega sebe. Pojavljajo se ob raznih dogodkih, situacijah, osebah, ki jih mi ocenjujemo kot  pomembne za nas. S čustvi pa vrednotimo tudi pojave in  glede na vrednostni vidik jih delimo na:

  • prijetna/pozitivna (ljubezen, veselje,..)
  • neprijetna/negativna (ljubosumje, žalost,…)

Glede na jakost čutil pa lahko čutimo npr. močno ali šibko, in glede na aktivnost čutil lahko čutimo vzburjajoče (strah, jeza, zaljubljenost,…) in pomirjajoče (zadovoljstvo, žalost,…) Osnovna čustva so prirojena in se pojavljajo kmalu po rojstvu, ta se med seboj mešajo in tvorijo sestavljena čustva ( ljubezen, sovraštvo, krivda ). Pojavljajo pa se kasneje v življenju in se razvijejo različno (to je odvisno od okolja in kulture v katerem živimo). Sestavljena čustva so lahko sestavljena iz dveh ali treh osnovnih čustev.

Ljubezen tako sestavljata veselje in sprejemanje, sovraštvo tvorita presenečenje in žalost, obup pa tvorita žalost in strah.

DELITEV ČUSTEV

Čustva se delijo na osnovna in sestavljena. Osnovno je tisto, ki ga začutimo najprej. Sestavljeno čustvo pa osnovnemu čustvu sledi in je hkrati sestavljeno iz več primarnih, preprostih občutij. Dejansko pa je težko z razumom opredeliti nekaj, kar ni samo razumsko. Mnogi raziskovalci opredeljujejo čustva kot doživetja, drugi izhajajo iz vedenja, ki ga čustva motivirajo, tretji pa čustva opredeljujejo na osnovi splošnega prepričanja. Vsekakor pa so čustva subjektivna in jih ne moremo ločiti od posameznika, ki jih občuti. Hkrati pa so povezana tudi z okoljem oziroma s situacijo, v kateri človek čustvo občuti. Zato lahko trdimo, da so čustva odnosi med posameznikom in okoljem.

Čustva so zelo obsežen pojav in so vse prej statična. Vplivajo na življenjska področja, kot so zdravje, učenje, vedenje in medsebojni odnosi. Ljudje, ki so čustveno spretni – znajo pravilno ravnati s svojimi čustvi in prepoznajo čustva drugih ter se nanje ustrezno odzivajo – imajo prednost na vseh področjih življenja. Ti ljudje lažje prenašajo frustracije, se manj prepirajo in so manj nagnjeni k samouničevalnemu vedenju. So bolj zdravi, manj osamljeni, mal impulzivni in bolj osredinjeni. Kljub temu se še danes o čustvih ne govori veliko. Se pogosto delijo na negativna in pozitivna, torej jih doživljamo kot prijetna in neprijetna.

POMEN ČUSTEV

Ponavadi ljudje dobro opravljamo stvari, ki jih radi počnemo, jih naredimo s srcem, nam prinašajo srečo in izpolnjenost in imajo za nas nek smisel. Ključnega pomena pri tem je, da v takšnem primeru podzavestno gojimo pozitivna čustva, ki nam omogočajo izkoriščati lastni človeški potencial v optimalni meri.

V primeru, ko ljudje gojimo pozitivna čustva, katerih osnovo predstavlja ljubezen, to blagodejno vpliva na naše zdravje, intelektualne sposobnosti, ustvarjalnosti, inovativnosti…

To pomeni, da pozitivna čustva omogočajo, da ljudje izkoriščamo naš potencial v optimalni meri.

V primeru gojenja negativnih čustev, kot so na primer sovraštvo, jeza, strah, zavist…, za razliko od pozitivnih čustev, ta povzročajo, da se v telesu sproščajo kemične snovi, ki škodujejo našemu zdravju, onemogočajo, da bi funkcije v naših možganih potekale nemoteno, kar pomeni, da negativna čustva onemogočajo, da bi ljudje optimalno izkoristili svoj potencial.

KAKO NASTANE ČUSTVO?

Čustva so proces, ki v bistvu potekajo v različnih fazah in vključujejo različne procese.

Prve teorije čustev so pri nastanku čustev poudarjale fiziološke procese, novejše teorije pa poudarjajo pomen kognitivnih dejavnikov.

Fiziološki odziv in čustva sta vezana na konkretno situacijo npr. s situacijo v zvezi s sabo, našimi mislimi kar nato ocenimo za pozitivno ali negativno. S temi mislimi sprožimo pomembnost situacije.

Močna čustva npr. ljubezen, pogojujejo močnejši fiziološki in biološki odziv.

ZNAKI tega so, da nam:

  • srce hitreje bije,
  • dihanje se pospeši,
  • presnavljanje v notranjih organih se upočasni,
  • prebava se upočasni,
  • poveča se krvni tlak,
  • zaznavanje je boljše.

poljub ljubezen

ZANIMIVOSTI

Še nekaj zanimivosti, ki pa niso znanstveno potrjene:

Molekula ljubezni: ameriški znanstveniki v zadnjem času prisegajo na skrivnostno molekulo ljubezni. Uspelo jim je omajati tradicionalno prepričanje o izvoru ljubezni, ki se ne rodi v srcu, temveč v možganih. K nastanku ljubezni pripomore sinteza molekule ljubezni, PEA. To je substanca, ki v človeku sproži romantične želje, nagone, hrepenenje, strasti, čustva in občutke. Precejšnja količina PEA se nahaja tudi v čokoladi, dietnih pijačah in v sredstvih za hujšanje.

Spolnost za zdravje: urejeno spolno življenje pospešuje delovanje obrambnega sistema organizma. Ugodno deluje na pljuča, srce in ožilje, saj pospeši srčni utrip, dihanje, dvigne krvni pritisk, požene kri po telesu in s tem vsaki celici organizma pomaga, da se obilno oskrbi s kisikom in hranilnimi snovmi. Seks pomaga pri melanholiji, depresiji in stresu, saj se človek pri tem dejansko popolnoma sprosti in razbremeni. Tako naj bi človek z desetminutnim seksom porabil isto količino kalorij kot s polurnim tekom.

Vse življenje se učimo ljubiti življenje, svet, v katerem živimi in ljudi s katerimi se (vsak dan) srečujemo na različne načine.

Vse življenje se učimo občutenja ljubezni, ker le na takšen dolgi rok dobimo odgovor, kako živeti z več nežnosti in več ljubezni. Veseliti se resnice je mogoče, če znamo pretrpeti bolečine.

Najprej pa se je treba zavedati, da ljubimo kljub odporom v sebi in iz okolja. Če nismo dobili dovolj ljubečih čustev v ranem otroštvu, se moramo učiti njihove skrite vire sami odpreti z novim znanjem.

Definiranje ljubezni kot ljubezenskega odnosa ustvarja prostor tudi za čustva in vedenje, ki se razlikujejo od čustva in vedenja ljubezni.

Pri ljubezni gre za dve različni čustvi: prvo je naša ljubezen do drugega, drugo je čustvo, ki nastane ob zavedanju, da smo ljubljeni.

Zato imejmo radi sebe in druge, ljubimo sebe in druge. Osrečujmo se!

In kaj je za vas ljubezen?

Komentarji dobrodošli :D

Vpliv škripanja z zobmi na čeljustni sklep in terapija
Kako začeti imeti rad sebe medtem ko vas nihče ne mara