Življenjsko razvojno pot človeka sestavlja več stopenj, na katerih človek pridobiva izkušnje in informacije. Te stopnje pomenijo čas korenitih sprememb navzven in navznoter. Med razvojnimi stopnjami posebej izstopa mladostniško obdobje ali adolescenca.

To je obdobje pospešenih sprememb na področju telesnega razvoja, spoznavnih sposobnosti, psihološkega dozorevanja in socialnih spretnosti. Dejstvo je, da je obdobje mladostništva eno  najbolj razburkanih obdobij posameznika v življenju.

Splošno prepričanje je, da mladi množično jemljejo droge, kar je po mnenju poznavalcev daleč od resnice. Večina mladih lahko živi dobro in kakovostno življenje, tudi brez drog. Žal pa se je v zadnjih desetih letih razširjenost dovoljenih in nedovoljenih drog med mladimi močno razširila.

VZROKI ZA UŽIVANJE DROG?
Potrebno je poznati vzroke, ki so pripeljali mladostnika k temu, da je  drogo začel najprej poizkušati, kasneje pa redno uživati. Vzroki za zlorabo so številni. Najdemo jih tako v mladostnikih samih, kot v družini, šoli, ekonomskih ali drugih družbenih razmerah.

Družina je najpomembnejši dejavnik pri preprečevanju uživanja drog. Družina, ki pozitivno vpliva na mladostnika, je tista, ki mladostnika podpre z občutji sprejetosti,  opremi s primernimi vzorci za komuniciranje, trdnimi normami za oblikovanje odnosov z  ljudmi, ga nauči izražati čustva na sprejemljiv način in mu pomaga usmeriti njegova zanimanja in sposobnosti v ustvarjalne dejavnosti. V njej in v šoli mladostnik preživi največ časa, zato je potrebno mladostnike, starše in učitelje dovolj zgodaj seznaniti z zlorabo drog in jih vzpodbujati k preventivnem ravnanju.

ADOLESCENCA ali MLADOSTNIŠTVO
je razvojno obdobje med otroštvom in odraslostjo človeka.
Psihologija govori o več stopnjah mladostništva. Najpogosteje uporabljajo razdelitev ameriške psihologinje Hurlockove. Razmejitev mladostništva je približna, kajti nekateri posamezniki doživljajo posamezne faze prej, drugi kasneje:

– zgodnje mladostništvo, ki obsega obdobje med dvanajstim in štirinajstim letom,
– srednje mladostništvo, ki se začne pri štirinajstih in konča približno pri sedemnjastih letih,
– pozno mladostništvo, ki se začne nekako pri sedemnajstih letih, konča pa približno pri enaindvajsetih letih.

Adolescenca je obdobje nasprotij. Razvoj duševnosti in osebnosti bodočega odraslega človeka se v adolescenci strne na pet glavnih področij: iskanje lastne identitete, razvijanje
svoje spolne vloge, urejanje odnosa do staršev in drugih odraslih, usmerjanje odnosov z
vrstniki in oblikovanje odnosa do dela z razvijanjem ustvarjalnosti.

Vse te naloge so za mladostnika zelo težke in naporne. Veliko je odvisno od razreševanja teh nalog v otroštvu.

Med različnimi zgledi, svarili in obljubami, ki mu jih ponuja okolje, se mora odločiti tako,  da bo najbolj ustrezalo njegovi naravi in njegovim osebnostnim silnicam, in da bo odločitev hkrati usklajena z normami okolja, v katerem se želi čim bolj ubrano vrasti in v njem živeti.

Mladostnikova sposobnost mišljenja se močno razmahne. Ker v tem obdobju obvladuje tudi abstraktno mišljenje, poskuša prodreti v globino življenjskih in svetovno nazorskih vprašanj. V isti sapi je sposoben splošnih in površnih sodb, za katere se odloča po čustvenem nagibu in ne po razmisleku, hkrati pa se zna zatekati v intelektualiziranje, da bi se tako ubranil negotovosti pred resničnostjo, v katero se mora vključiti, če se hoče ali ne.

Njegovo čustvovanje je nepredvidljivo in polno nasprotij. Razpoloženje se mu hitro spreminja, lahko ga spremeni že najmanjši zunanji vpliv. Mladostnik doživlja svet intenzivno z vedno novimi odtenki. To mu omogoča večja sposobnost zaznavanja in opazovanja, ki je otrok nima. Prek vseh  nasprotij se išče in spoznava.

Pri tem tudi preizkuša svoje okolje in trdnost ter omejitev, ki mu jih to postavlja. Vedeti hoče, kje so meje njegove vzdržljivosti in volje. Opazuje odziv drugih, posebno tistih, ki so mu na kakršenkoli način pomembni. Oceniti želi njihova čustva do sebe, poskuša si jih pridobiti in izziva njihovo potrpežljivost.

Mladostniku veliko pomenijo tudi vrstniki, saj mu ti svetujejo, ga spodbujajo in obveščajo, usmerjajo njegova zanimanja in vplivajo na preoblikovanje vrednot, ki jih je vanj vsadila družina. Mladostnik si v družbi vrstnikov išče svojo identiteto in razvija svojo neodvisnost stran od kaznovanja ali zaščite staršev. Zato so mladostniki raje v družbi vrstnikov kot svojih staršev.

Adolescenti potrebujejo veliko razumevanja, vzgoje in pravilnega usmerjanja v svet odraslih. V najboljšem primeru je družina vir njihove podpore, naloga pedagogov in zdravstvenih strokovnjakov pa je podpora družini pri razvijanju življenjskega sloga.

MLADOSTNIK IN DROGE

Obravnava problematike drog pri mladih prinaša tveganje in zajema področje, na katerem je potrebno ogromno narediti. Tudi odnos mladih do droge temelji na njenem simbolnem pomenu. Bolj kot njena kemična sestava in farmakodinamske lastnosti je zanje pomembna ta njena simbolična sporočilnost.

Okrog te se spleta tudi vsa raznolikost motivov, s katerimi droga mladostnike privlači, prav ta vpliva na njihovo vedenje do droge in na to, kako se odzovejo na njen mik, ki se za mnoge tako neubranljivo povezuje z vsemi najpomembnejšimi temami adolescence. V mladostnikovih predstavah je droga simbol poguma in drznosti, upora, neodvisnosti in odraslosti, je sredstvo, ki prinaša vznemirjenje in čar v pust in nezadovoljujoč vsakdan, zagotovilo razširjene zavesti in možnosti intelektualnih raziskovanj sebe in obdajajočega sveta, je obljuba zadovoljstva s seboj in  zdravilo za razrahljanje tesnobe in odpravljanje potrtosti.

Droga je za mlade tesno povezana z imidžem, ki v nobenem življenjskem obdobju ni tako zelo pomemben za lastno  samospoštovanje kot v adolescenci.

Je bližnjica do ciljev, katere je sicer težko in naporno doseči, ciljev, ki so zaželeni, poti do njih pa jih niso prav dobro učili in jih usposobili zanje. Iskanje novih izkušenj je sicer osnova in pogoj zdravega razvoja. Zloraba drog je v bistvu napačna pot do pravega cilja. Tako je zloraba drog zavestna, a neustrezna izbira alternativ, ki jih ima na poti svojega odraščanja pravzaprav vsakdo.

PREPREČEVANJE RAZVOJA ODVISNOSTI OD DROG

Inštitut za varovanje zdravja podpira in izvaja vrsto ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje problematike v zvezi z uživanjem legalnih in ilegalnih drog.

Preventivo definiramo kot dejavnost na področju proučevanja medsebojnih vplivov človeka, droge in družbe ter razvijanja ukrepov za odstranitev teh negativnih vplivov in izboljšanje zdravja. Osnovne metode dela preprečevanja in zmanjševanja posledic uživanja drog ali minimiziranja že nastale škode so: epidemiološka in informacijsko-analitična, dispanzerska, patronažna in druga terenska dejavnost ter zdravstveno vzgojna dejavnost.

Preventivo kategoriziramo kot primarno, sekundarno in terciarno. Primarni in sekundarni preventivni programi so pogosto veliko bolj učinkoviti kot zdravljenje.

PRIMARNA PREVENTIVA

Predstavljajo jo ukrepi usmerjeni v krepitev zdravja in splošne sposobnosti za premagovanje življenjskih težav brez drog med prebivalstvom ter preprečevanje incidence novih zdravstveno-socialnih problemov v zvezi z uživanjem drog.

Cilji primarne preventive so krepitev zdravja, zmanjševanje rizika in preprečevanje bolezni odvisnosti, kar vključuje:

– spremembo socialnih norm v zvezi s kajenjem in z uživanjem ter intoksiciranjem z alkoholom in drugimi drogami,

– vzgojenost in izobraženost javnosti, specifičnih populacij in posameznikov o zdravstveno-socialnih in drugih rizikih v zvezi z uživanjem drog,

– manjši riziko uživanja drog med visoko rizičnimi vulnerabilnimi skupinami (npr. otroci kadilcev, alkoholikov, psihiatričnimi bolniki),

– preprečevanje uživanja drog v visoko rizičnih situacijah (npr. v nosečnosti, v prometu),

– preprečevanje uživanja drog med mladimi, odlašanje s pričetkom eksperimentiranja z drogami,

– abstinenco kot možno izbiro znotraj potrošnje drog med prebivalstvom, zlasti med rizičnimi skupinami,

– osveščanje javnosti, da sta nikotin in alkohol tudi drogi.

SEKUNDARNA PREVENTIVA

Zajema zgodnje odkrivanje posledic uživanja drog in zgodnjo intervencijo.

Ključni cilji so: zgodnja diagnoza in intervencija, zmanjševanje škode in rizika uživanja  drog ter omejevanje življenjskega in delovnega onesposabljanja, kar vključuje:

– vzgojenost in izobrazbo specifičnih populacij in posameznikov o zdravstvenih, socialnih in drugih rizikih v zvezi z uživanjem nikotina, alkohola in drugih drog,

– manjšo prevalenco zlorabe in odvisnosti od drog pri rizičnih posameznikih, manjše nivoje uživanja in spreminjanje vzorcev uživanja drog v visoko rizičnih situacijah (npr. okolja z visoko okuženostjo s HIV),

– manjšo prevalenco zlorabe in odvisnosti od drog v visoko rizičnih skupinah, manjšo škodo pri uživanju drog, vključno z manjšim tveganjem pri uživanju drog v zvezi s prenosom HIV (npr. prenehanje izmenjave pribora za injiciranje),

– odpravljanje odvisniške stigme in uveljavljanje koncepta odvisnosti kot socialno- medicinske bolezni.

Sekundarna preventiva je nekoliko lažja, vendar še vedno težka. Tu gre za vprašanje, v kolikšni meri nam bo uspelo ugotoviti, kdo so odvisniki od drog, v kolikšni meri bo zdravljenje uspelo in ali bomo odvisne od drog sploh prepričali, da se odločijo za zdravljenje.

TERCIARNA PREVENTIVA

Z njo razumevamo pozno intervencijo po očitni manifestaciji bolezni z namenom zaustaviti njen razvoj in vrniti odvisnika v produktivno življenje.

Ključni cilji terciarne preventive so omejevanje onesposabljanja, zdravljenje in rehabilitacija vključno z:

– abstinenco ali delnim izboljšanjem oz. upočasnjenim razvojem »odvisniške kariere«,

– manjšo incidenco recidive med odvisniki, kvalitetnejšo pomočjo odvisnikom in njihovim družinam, zmanjšanjem socialnih in zdravstvenih problemov zaradi odvisnosti, odpravljanje odvisniške stigme in uveljavljanjem koncepta odvisnosti kot socialno- medicinske bolezni.

Ključne strategije terciarne prevencije:

– komprehenzivno zdravljenje odvisnikov in pomoč njihovim bližnjim znotraj sistema  primarnega zdravstvenega varstva (kontiuniteta zdravljenja in rehabilitacije),

– dostopnost učinkovite specialistične – ambulantne in hospitalne pomoči,

– zagotavljanje zdravstvenega zavarovanja za komprehenzivne in kontinuirane programe zdravljenja preko javnega in privatnega zavarovanja,

– dostopnost individualiziranih programov zdravljenja za specifične populacije upoštevajoč njihovo starost, spol, kulturo, dodatne psihiatrične in druge diagnoze ali specifične nezmožnosti,

– raziskovanje in evalvacija učinkovitosti različnih terapevtskih modalitet za različne podgrupe odvisnikov,

– socialno – zdravstvena vzgoja bolnikov in članov njihove družine ter drugih pomembnih oseb v smeri boljšega razumevanja zlorabe in odvisnosti,

– osveščanje javnosti v smeri večjega razumevanja in občutljivosti do obolelih zaradi  uživanja drog in preprečevanje stigmatizacije in marginalizacije odvisnikov. (Nolimal, 1991).