Baktrijske okužbe sečil sodijo med najpogostejše bolnišnično pridobljene okužbe, še posebno pri bolnikih s urinskim katetrom( več kot 80% OS).

Pogostost okužbe je odvisna glede na starost in spol. Pri ženskah je prevalenca največja v starostni skupini nad 65 let in najmanjša do enega leta starosti. Pri moških je najmanjša prevalenca v starosti od enega leta do 35 let, največja pa po 65 letu starosti.

Vir okužbe je praviloma samo telo bolnika, najpogostejši povzročitelji bivajo v predelu perineja, zunanjega genitala in ingvinalnih predelov, pri ženskah pa v vagini in njeni okolici.

Uropoetski trakt je sterilen z izjemo distalne tretjine uretre pri ženskah. Najpogostejša je ascedentna pot okužbe, torej iz uretre v sečni mehur navzgor.

Kdaj lahko govorimo o okužbi sečil?
V praksi dostikrat uporabljamo tipične klinične znake, ki pa so pogosto nezanesljivi, saj mnoga druga bolezenska stanja lahko posnemajo pravo bakterijsko okužbo, predvsem
spodnjih sečil. Zanesljivi dokaz okužbe je izolacija bakterij v urinu. Pri bolniku brez stalnega urinskega katetra je število bakterij >104 oziroma ≥ 105 MO /ml urina diagnostično
pomemben za okužbo, pri bolnikih s stalnim urinskim katetrom pa >102 MO/ml urin. Za dokazovanje povzročitelja je pomemben odvzem čistega urina po metodi srednjega curka,
oziroma aseptičen odvzem urina pri katetriziranih bolnikih.

Bolniki s urinskim katetrom so še posebno izpostavljeni nevarnosti okužbe sečil, kajti kateter je tujek, ki okvari normalno obrambo sluznice. Urinski kateter kemično in mehansko draži in povzroča vnetje ter tako omogoča bakterijam ugodno okolje za rast in razmnoževanje v oblogah v svetlini katetra in na zunanji površini. Možni načini vstopanja MO so pri uvajanju
katetra, ob rokovanju in higienskem vzdrževanju katetra in iz periuretralnega področja po zunanji površini katetra.

Možna vstopna mesta za okužbo so:
• vhod v sečnico in okolico katetra
• stičišče med katetrom in nastavkom urinske vrečke
• odvzemno mesto vzorcev urina
• stišček za praznjenje vrečke
• zatekanje urina iz vrečke proti sečnici v primeru da vrečka nima nepovratne zaklopke.

Kateterizacija je aseptična vstavitev urinskega katetra preko sečnice v sečni mehur.

Glede na namen in trajanje kateterizacije indikacije lahko razdelimo v naslednje skupine:
• Diagnostične
– za pridobitev vzorca urina
– napolnitev mehurja pred UZ preiskavo
– merjenje diureze pri kritično bolnih
– rtg preiskave
• kratkotrajne terapevtske
– akutna retenca urina
– instilacija kemoterapevtikov
– peroperativna ka teterizacija
– za izboljšanje obravnave bolnikov s preležaninami
• dolgotrajne terapevtske
– nepopravljiva obstrukcija izhoda iz mehurja
– nevrogeni mehur ( če ni možna intermitentna čista samokateterizacija)
– paliativna nega hudo bolnih ali terminalnih bolnikov z inkontinenco
– na željo bolnika po neuspeli kirurški oskrbi
– inkontinenca urina (če ni druge rešitve).

Izbira katetra je odvisna od namena katetrizacije in koliko časa bo bolnik katetr potreboval. Za enkratno kateterizacijo se običajno uporablja PVC kateter. Pri bolnikih kateri potrebujejo kateter nekaj dni je to lahko silikoniziran lateks, za daljše časovno obdobje pa se priporoča silikonski kateter ali kateter iz hidrogrla (bio kateter). Menjava se po priporočilih proizvajalca oz. glede na medicinsko indikacijo.

Pri uvajanju urinskega katetra je potrebno upoštevati aseptično tehniko kateterizacije. Urinska vrečka priključena na kateter predstavlja
vključno s katetrom zaprt drenažni sistem katerega vzdržujemo tako da uporabljamo vrečke z izpustom in nepovratno valvulo, katera onemogoča zatekanje seča nazaj v mehur. Sistema ne dekonektiramo, izjemoma v primeru kadar je potrebno prebrizgavanje katetra, ob poškodbi pa vrečko zamenjamo.

Vrečka mora imeti mesto za sterilen odvzem urina. Zbirna vrečka mora biti vedno pod nivojem mehurja, potrebno je preprečiti prepogibanje cevi in s tem onemogočeno odtekanja urina. Potrebno je opazovati količino in barvo urina, kajti pomanjkljive diureze so lahko posledica zamašenega katetra. Obložene katetre prebrizgamo, po potrebi zamenjamo.

Za preprečevanje nastanka okužbe preko urinskega katetra je potrebno upoštevati naslednje kriterije:

1. za kateterizacijo se odločimo, kadar je to res potrebno
2. pravilna izbira materiala
3. kateterizacijo izvaja za to usposobljeno osebje, po načelu asepse in
uporabe sterilnih pripomočkov
4. redno izobraževanje zdravstvenih delavcev v postopkih dela
5. razkuževanje rok pri rokovanju z urinskim katetrom
6. dobra anogenitalna in osebna nega bolnika.

Zdravstvena nega bolnika z urinskim katetrom
Pri bolniku z urinskim katetrom je potrebno opazovati barvo in količino izločenega urina. Če to dopušča njegovo zdravstveno stanje, svetujemo mu da,zaradi vzdrževanja dobre diureze popije 2-3 l tekočine dnevno.

Vrečko izpraznimo pri napolnjenosti največ 2/3, po potrebi pa zamenjamo( odvisno od primesi; gnoj, kri). Zelo pomembna je higiena rok kako osebja tako bolnika. Poudarek je pa na dobri anogenitalni negi. Priporoča se umivanje spolovila vsaj dvakrat dnevno oz, po vsakem odvajanju blata. Uporabljajo se blaga mila nikakor ne razkužila, najboljše pa je tuširanje. Pri krvavem izcedeku iz sečnice (pri uroloških bolnikih po operaciji TUR) kateter zaščitimo z sterilnim vatirancem ovitim okrog katetra na izstopišču iz sečnice, katerega je potrebno zamenjati trikrat na dan oz, večkrat po potrebi.

Stalni urinski katetr ne sme biti bolniku ovira pri gibanju in izvajanju ostalih življenskih aktivnostih, zato ga je potrebno naučiti rokovanja s katetrom in večko ali katetrskim zamaškom če ta ni kontraindiciran.