Z raztezanjem želimo predvsem preprečiti ali zmanjšati možnost nastanka poškodb, še posebno mehkih tkiv, zvečati obseg gibljivosti, zmanjšati mišični tonus in doseči sproščenost, pripraviti telo na telesni napor in s tem olajšati športno aktivnost, izboljšati krvni obtok, pomagati pri rehabilitaciji po poškodbah.

Najprimernejši čas za izvajanje raztezanja je pred in po telesni aktivnosti v dveh ali treh ponovitvah.

Med raztezanjem se zviša telesna in mišična temperatura, naraste pretok krvi in zgoščenost kisika, zato se skrajša čas mišične akcije in reakcije, zato je raztezanje pred aktivnostjo zelo priporočljivo, če ne že nujno.

Po aktivnosti pa s pomočjo raztezanja pomagamo k hitrejšemu okrevanju in zmanjšujemo nastanek togosti in bolečin v mišici.

Vse mišice niso nagnjene k skrajšanju v enaki meri. Bolj izpostavljene mišice so na primer, na nogah gastroknemius, fleksorji kolena, kvadriceps, dolgi adduktorji, iliopsoas, tensor fascie late, na roki so to biceps, triceps, levator skapule in zgornja vlakna trapeziusa, notranji rotatorji nadlahti, na trupu pa so to kvadratus lumborum, ledveni ekstenzorji in pectoralis major.

Seveda pa ne moremo zanemariti tudi vpliva vezivnega tkiva, ki je podpora in osnova za gibanje in podpora več strukturam v telesu. Ker vezivno tkivo nima sposobnosti krčenja, omejuje sklepno gibljivost in zato po dolgotrajni neaktivnosti, imobilizaciji lahko pride do zlepljenja ligamentov ali ovojnice na kost ali mišico.

Za gibljivost sta pomembna kolagensko in elastično vezivno tkivo, ki pa nista strogo ločena.

Elastične niti poskrbijo da se vez po raztegnitvi povrne v prvotno stanje, kolagenske niti ali bolje rečeno mreža, pa varuje pred premočno raztegnitvijo.

Blanka Koščak Tivadar, dipl fiziot

Ipnf in cyriax terapevt

www.facebook.com/fizioterapijamediko

www.fizioterapija-mediko.si