urinska_inkontinencaUrinska inkontinenca je izjemno pogosta težava ljudi vseh delov sveta. Povzroči veliko stresa in nelagodja, prav tako velike stroške, tako posameznikom kot družbi. Izraz urinska inkontinenca pomeni, da oseba ne more ves čas nadzorovati svojega uriniranja.

Količina nehotenega uhajanja urina je lahko majhna, npr. uhajanje urina med kihanjem, kašljanjem ali smejanjem, lahko pa velika, zaradi velike nuje, ki je ne moremo nadzorovati. Stanje je lahko zelo za bolnika zelo nelagodno, vendar ozdravljivo.

Pojavnost stanja je pri ženskah nizka v mlajših letih življenja, največja pa pri ženskah v obdobju menopavze, ko enakomerno raste do starosti med 60 in 80 let. Pojavnost inkontinence pri ženskah v Sloveniji je 13,6%, v svetu pa 8%.

Pri moških je pojavnost stanja v primerjavi z ženskami ves čas nižja in prizadene približno 3% vseh moških. Najpogostejša je urgentna inkontinenca, ki prizadene 40 – 80% vseh moških bolnikov, sledita mešana inkontinenca (10-30%) in stresna inkontinenca (manj kot 10%).

Pojavnost inkontinence pri moških narašča s starostjo, vendar vrha pojavnosti pri moških ni (pri ženskah v času menopavze).

Urinsko inkontinenco povzročajo različna zdravstvena stanja, vključno s šibkimi mišicami medeničnega obroča ali diabetes.

Drugi pogosti vzroki so:

  • pri ženskah: tanjšanje in sušenje kože na območju vagine ali sečnice (tanka cev,ki izprazni sečni mehur med uriniranjem), še posebej v menopavzi ter oslabljene mišice medeničnega obroča po porodu;
  • pri moških: povečana prostata ali operacije na prostati;
  • določena zdravila;
  • zaprtje;
  • nezmožnost gibanja;
  • vnetja sečne poti;
  • visoki nivoji kalcija.

Prav tako znanstveniki pojav inkontinence povezujejo z nezdravim načinom življenja (kajenje, prekomerno uživanje alkohola) ter s prekomerno težo, ki doda pritisk na mehur, zaradi česar mišice, ki nadzorujejo sečni mehur in ob staranju izgubljajo svojo moč, še težje opravljajo svojo funkcijo.

Ločimo več tipov inkontinence: 1) stresna inkontinenca, kjer urin uhaja zaradi nenadnega pritiska na nižje ležeče trebušne mišice, npr. ko kašljamo, se smejimo, vstanemo s stola, telovadimo ali nekaj dvignemo.  Pojavi se pri osebah z oslabljenimi mišicami medeničnega obroča, npr. po porodu ali po operaciji prostate. Ta oblika je zelo pogosta pri ženskah. 2)urgentna inkontinenca, ki se pojavi, ko želi oseba urinirati, vendar urin uide prehitro – t.j. preden oseba pride do stranišča.

Telo osebo opozori na uriniranje le nekaj sekund ali minut preden pride do uriniranja. Ta oblika inkontinence je najpogostejša pri starejših osebah in je lahko znak za vnetje ledvic ali sečnega mehurja. 3) prelivna inkontinenca pomeni nenehno uhajanje urina, ki ga povzroči prenapolnjen sečni mehur. Osebi se zdi, da je popolnoma izpraznila mehur. Ta oblika inkontinence se pojavi zlasti pri moških, kadar nekaj blokira tok urina, npr. povečana prostata ali tumor. Težavo pa lahko povzročijo tudi diabetes ali določena zdravila. 4)funkcionalna inkontinenca se pojavi, ko ima oseba normalen nadzor nad uriniranjem, vendar  težave nastanejo, ko oseba zaradi artritisa ali drugih obolenj, ne more pravočasno priti do stranišča. 5) o mešani inkontinenci govorimo,ko se pri osebi pojavi več prej omenjenih oblik inkontinence.

Urinska inkontinenca pri ženskah je zelo pogosta. Nekaterim uide nekaj kapljic urina med tekom ali kašljanjem, druge pa se lahko soočajo z močno in nenadno potrebo po uriniranju le nekaj trenutkov preden izločijo večje količine urina. Tako lahko nekatere ženske strah pred javnim ponižanjem, kot posledico inkontinence, pripelje do tega, da ne uživajo več v aktivnostih skupaj z družino ali prijatelji. Uhajanje urina se lahko pojavi tudi med spolno aktivnostjo in povzroči velike težave tudi na čustvenem področju.

Pri ženskah se urinska inkontinenca pojavi dvakrat pogosteje kot pri moških. K tej razliki med spoloma prispevajo: nosečnost, porod in menopavza. Tako pri moških kot ženskah se lahko inkontinenca pojavi kot posledica nevroloških poškodb, prirojenih okvar, kapi, multiple skleroze in fizičnih težav kot posledic staranja. Pri starejših ženskah se inkontinenca pojavi pogosteje kot pri mlajših. Ker gre za zdravstveno težavo je pomembno, da se pomoč poišče pri zdravstvenem osebju. Nobeno zdravljenje ne deluje na enak način za vse, kljub temu večina žensk doseže izboljšanje stanja brez operacije.

Inkontinenca se pojavi zaradi težav z mišicami in živci, ki sodelujejo pri zadrževanju in sproščanju urina. Telo namreč kopiči urin, ki je sestavljen iz vode in telesu nepotrebnih snovi, ki jih iz telesa izločijo ledvice. Urin se po tem, ko pride iz ledvic kopiči v balonu podobnem organu imenovanem sečni mehur. Od tam se urin preko posebne cevi, t.i. sečnice, izloči iz telesa. V času uriniranja se mišice v stenah sečnega mehurja skrčijo, kar potisne urin iz sečnega mehurja v sečnico. Istočasno se mišice sfinktra, ki obdajajo mehur, sprostijo, kar omogoči urinu prehod iz telesa. Do inkontinence pride, kadar se mišice mehurja nenadno skrčijo  oz. kadar mišice sfinktra (mišice zapiralke) niso dovolj močne, da bi zadržale urin. Če so mišice poškodovane, lahko urin uide ob nižjem pritisku kot je normalno, kar povzroči spremembe v položaju mehurja. Debelost, ki je povezana s povečanim abdominalnim pritiskom, lahko inkontinenco poslabša. Na srečo pa lahko izguba telesna mase resnost stanja izboljša.

Pri moških je najpogostejši vzrok za pojav urinske inkontinence povečanje prostate, ki je najpogosteje posledica staranja. Povečana prostata lahko blokira sečnico in povzroči t.i. prelivno inkontinenco, kje gre za uhajanje majhnih količin urina, lahko pa pride do težav pri uriniranju. Prav tako je lahko inkontinenca posledica odstranitve prostate zaradi rakavega obolenje, zaradi česar pride do poškodb in slabenja mišic medeničnega dna in živcev okoli mehurja. Pri skoraj polovici moških po operaciji pride do večjih težav z uhajanjem urina. Pri določenih moških je lahko inkontinenca posledica poškodb živec zaradi diabetesa, srčne kapi, Parkinsonove bolezni ali multiple skleroze.

Moški, ki imajo urinsko inkontinenco se soočajo s fizičnimi in čustvenimi izzivi, ki so z njo povezani. Medtem ko so ženske več dni v mesecu navajene uporabljati higienske vložke, zaradi menstruacije, moški niso vajeni nositi ničesar razen spodnjega perila. Že sama ideja o tem, da bi morali vložek nositi, pri večini vzbudi občutek sramu. Prav tako se moški pogosto težje odpovedo aktivnostim, kjer najpogosteje pride do uhajanja urina, npr. dvigovanju težjih predmetov, igranju tenisa, golfa in ostalim športnim aktivnostim, ki dodatno pritiskajo na mehur.

Prostata je moška žleza, ki je po velikosti in obliki podobna lešniku. Prostata tik pod mehurjem obdaja sečnino in tik pred ejakulacijo semenčicam doda tekočino. S staranjem se prostata povečuje, pri tem pa lahko pritiske na sečnico in vpliva na pretok urina. Redko se stanje pojavi pri moških mlajših od 40 let, medtem ko se pri moških starih okoli 60 let pojavlja v 50%, pri moških starejših od 70 oz. 80 let pa  v kar 90%. Simptomi stanja so različni, vključujejo pa težave z uriniranjem (prekinjen, šibek tok urina), uhajanje urina,pogostejše uriniranje (posebej ponoči) in urgentno inkontinenco.

Kako se postavi diagnoza? Ker gre za zdravstveno težavo, je seveda potreben obisk osebnega zdravnika, kjer bolnik/-ca odkrito spregovori o svojih težavah. Zdravnik povpraša o splošnih simptomih in zgodovini zdravljenj. Vzorec uhajanja urina namreč nakaže na tip inkontinence, ki jo ima oseba. Veliko zdravnikov tako od svojih bolnikov zahteva nekajdnevno beleženje uriniranja, kjer oseba zabeleži vse – poleg samega uriniranja oz. količine urina, ki uide tudi jemanje zdravil (npr. za odvajanje vode), bolezni (npr. sladkorna bolezen, vnetje mehurja…), morebitne operacije, vnos tekočine, zaprtja itd. Nato sledi klinični pregled,kjer se opravi enourni test za ugotavljanje količine uhajanja urina, laboratorijske analize urina ter meritve za oceno anatomskih značilnosti spodnjih sečil.

Akutna inkontinenca,ki je najpogosteje posledica okužb mehurja, ledvic, sečevoda ali sečnice se zdravi s pomočjo antibiotikov. Kadar pa gre za stalno prisotno stanje inkontinence, lahko največ naredimo sami in sicer s spremembo načina življenja, ki vključuje izvajanje Keglovih vaj, prevzgojo mehurja in spremembo prehrane.

Na osnovi dnevnika uriniranja (in ostalih zapisov v njem) lahko zdravnik ugotovi vzorce pojavnosti uriniranja ter predlaga način uporabe stranišča ob določenih časovnih intervalih (zlasti pri bolnikih z urgentno inkontinenco), kjer gre za t.i. časovno načrtovano uriniranje oz. prevzgojo mehurja. Ko se pridobi kontrola, se nato časovne intervale med odhodi na stranišče postopno podaljšuje in pridobi popolni nadzor. Metoda je najuspešnejša pri motiviranih posameznikih.

V shemo zdravljenja (in preventive) sodi tudi ojačenje mišic, ki sodelujejo pri zadrževanju urina s pomočjo t.i. Keglovih vaj. Keglove vaje oz. trening mišic medeničnega dna potekajo po korakih pri bolnicah (pa tudi bolnikih) s stresno inkontinenco. Za uspešno izvedbo vaje je potrebno najprej najti želene mišice. Eden od načinov, da to ženska to doseže,  je, da si zamišlja, da sedi na frnikoli, ki jo želi pobrati s pomočjo vagine. Pri tem krči mišice vagine, ne pa ostalih mišic. Potrebno je zlasti paziti, da se hkrati ne uporablja trebušnih in stegenskih mišic ter mišic zadnjice. Krčenje napačnih mišic lahko namreč še doda pritisk na mišice, ki nadzorujejo mehur.

Pomembno je torej krčenje mišic medeničnega obroča, pri tem oseba ne sme zadrževati diha. Vaje se naj ne bi izvajalo v času uriniranja. Sprva je pomembno, da se izvajanja vaj oseba navadi – za to je najprimernejši tih prostor, npr. kopalnica ali spalnica. V mirnem prostoru se namreč najlažje skoncentrirate. Najprej skrčite mišice medeničnega dna in jih zadržite skrčene dokler ne prešteje do 3, nato mišice sprostite in spet štejte do 3. To ponovite desetkrat na set, v celem dnevu naj bi izvedi 3-10 setov desetih ponovitev. Za prvo izvajanje se priporoča izvajanje vaj v ležečem položaju, kjer mišicam ni potrebno delovati nasproti gravitaciji. Ko se mišice okrepijo, pa se lahko vaje opravi med sedenjem ali stojo. Čeprav se zdi nemogoče opraviti toliko ponovitev, vam vaje v enem dnevu ne bodo vzele več kot 10-15 minut. Izboljšanje stanje lahko pričakujete v nekaj tednih, pri določenih do izboljšanje ne pride prej kot v 3-6 tednih. Izvajanje Keglovih vaj se priporoča tudi za moške, čeprav študije učinkovitosti izvajanja teh vaj še niso potrdile.

Sprememba prehrane vključuje predvsem nadzor vnosa tekočin. Ključno pri tem je omejevanje vnosa alkoholnih pijač, izdelkov, ki vsebujejo kofein, sladkanim pijačam ter prekomerno začinjeni hrani. Pomembno je, da bolnik ohranja dobro hidratacijo telesa in pije ob žeji poseže po kozarcu vode. Pri bolnikih s prekomernim odvajanjem urina v nočnem času se priporoča omejevanje uživanja tekočin po 18.uri zvečer.

Zdravilne rastline, ki se jih priporoča, kadar imamo težave z ledvicami ali mehurjem vključujejo: ameriško brusnico (večplodno mahovnico), peteršilj (predvsem korenine), čebulo, česen, črni bezel, orgščico, krvavi mlečni, veliko koprivo, zlato rozgo, rožmarin, šipek, rman, njivsko preslico, regrat, vednozeleni gornik, pravo kamilico, navadno brezo (listi), majaron, hmelj… Pri benignem povečanju prostate moškim priporočajo uživanje čim večjih količin navadne buče, regrata, velike koprive, vrtnega ognjiča, vednozelenega gornika… Večina teh zdravilnih rastlin in njihovih učinkovin je na voljo v obliki čajev, tablet ali kapsul. S pripravki iz zdravilnih rastlin lahko nadzorujemo tudi kislost seča, tako npr. listi vednozelenega gornika vsebujejo uroantiseptik arbutin, ki učinkovito deluje pri blagih okužbah sečil. Pri tem pa ne smemo mimo dejstva, da ljudje pogosto mislijo, da rastline, ki so v naravi prisotne ne morejo biti škodljive za delovanje sečil. Številne rastline, npr. pelin, navadna aloja, žajbelj in jesenski podlesek ob prekomernem odmerku delujejo toksično na ledvice, poškodujejo njihovo tkivo in onemogočijo njihovo delovanje. Uporaba pripravkov zdravilnih rastlin se tako odsvetuje pri bolnikih, ki imajo kronične bolezni ledvic oz. sečil.

Uporaba zdravil pri stresni inkontinenci nima večjega pomena, večinoma se zdravnik za zdravilo odloči, če ne pomaga sama sprememba načina življenje. Če se zdravnik pri bolnici odloči za tako zdravljenje, gre po navadi za lokalne ali peroralne estrogenske preparate in alfa agoniste. Lahko pa se uporablja tudi elektrostimulacijo mišičja z nožnično ali črevesno elektrodo, ki poteka vsaj 6 tednov. Ker nima negativnih učinkov je primerna za starejše bolnice. Zdravila, ki pri bolnicah sproščajo preveč aktiven sečni mehur so urospazmolitiki, kamor spadata propiverin in tolterodin. Moškim bolnikom zdravniki ob povečani prostati predpišejo simpatikolitike, ki sprostijo gladke mišice v prostati in na vratu sečnega mehurja, kar poveča pretok urina in olajša uriniranje. Najpogosteje se uporabljata terazosin in tamsulozin. Kadar zdravljenje z zdravili ni uspešno, lahko sledi operativni poseg.

Pri določenih bolnikih lahko sečni mehur spremeni svoj normalni položaj – najpogosteje pri bolnicah po porodu. Pri teh bolnicah pride do težav pri zadrževanju urina in blata ter težav v spolnosti, kar vpliva na kvaliteto življenja teh bolnic. Posledično se zdravniki pogosto odločijo za operativni poseg. V večini primerov gre tu za TVT operacijo (tension free vaginal tube), ob tej pa so se razvile še druge podobne tehnike. Poseg se opravi ob lokalni anesteziji, kjer bolnici vstavijo prolenski trak, ki deluje kot opora sečnici med telesnim naporom, kihanjem, smehom itd. ter zadrži pritisk iz trebušne votline. Okrevanje nato poteka do 10 dni (v domačem okolju), kjer lahko bolnica že 1 teden po posegu vozi avto ter opravlja lažja fizična dela, vsaj 6 tednov pa se odsvetujejo športne aktivnosti in spolni odnosi. Rezultate posega lahko izniči nova nosečnost.

Tudi pri moških obstaja možnost operativnega posega, ki pomaga pri reševanju inkontinence, ki je posledica poškodb živcev, zaradi poškodb hrbtenice ali prostatektomije. Tako se lahko npr. bolnik odloči za poseg implantacije posebne naprave (umetne mišice zapiralke), ki drži sečnico zaprto vse do tedaj, ko želi bolnik urinirati. Operativni poseg poteka v okviru splošne ali spinalne anestezije.


Urinska inkontinenca je neželeno uhajanje urina. Pojavlja se pri moških in ženskah različnih starosti in za bolnika predstavlja fizični in čustveni izziv. V otroštvu punčke po navadi hitreje razvijejo nadzor nad mehurjem v primerjavi s fantki, zato je mokrenje postelje pri punčkah manj pogosto. V starejših letih pa so ženske veliko bolj izpostavljene tveganju za pojav urinske inkontinence v primerjavi z moškimi. Stanje je ozdravljivo, večinoma je dovolj sama sprememba načina življenja, redko pa operativni poseg.

Literatura:

  • 2007. Urinary Incontinence in Women. National Institute od Diabetes and Digestive and Kidney Diseases. NIH Publication No. 08-4132.
  • 2007. Urinary Incontinence in Men. National Institute od Diabetes and Digestive and Kidney Diseases. NIH Publication No. 07-5280.
  • Abazović M. 2014. Ledvice in zdravila: O pravilni in varni uporabi zdravil. Slovensko farmacevtsko društvo, Ljubljana – http://www.sfd.si/modules/catalog/products/prodfile/knjizica2014www.pdf
  • Bobnar M. Urinska inkontinenca. http://www.simpss.si/imgs/inko/urinska-inkontinenca2.pdf
  • Tušek-Bunc K. 2014. Urinska inkontinenca. Združenje zdravnikov družinske medicine, Zavod za razvoj družinske medicine. http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/X-88.pdf
  • Nitti, V. W. (2001). The Prevalence of Urinary Incontinence. Reviews in Urology3(Suppl 1), S2–S6.
Preventiva pri inkontinenci
Hipoglikemija in nočna hipoglikemija za osebe s sladkorno boleznijo