Glucose level blood test

Sladkorna bolezen je skupina kroničnih presnovnih motenj, ki jim je skupna hiperglikemija bodisi zaradi nezadostnega izločanja inzulina bodisi zaradi njegovega nezadostnega delovanja ali zaradi obojega. Posledica je motnja presnove ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Kronična hiperglikemija povzroči okvaro ali odpoved več organov, zlasti oči, ledvic, živcev, srca, možganov in žilja (Koselj, 2008).

V Sloveniji je registriranih več kot 90.000 pacientov s sladkorno boleznijo, pri čemer jih ima 75 % pravo sladkorno bolezen (4.500 jih ima tip 1, vključno z okoli 600 mladostniki, 1 % je nosečnostne in drugih vrst sladkorne bolezni, ostali imajo tip 2), 25 % pa jih ima moteno toleranco za glukozo, kar ob 6-odstotni prevalenci pomeni še okoli 40.000 neodkritih pacientov s sladkorno boleznijo. Zadnja poročila navajajo za Slovenijo 8-odstotno razširjenost sladkorne bolezni v populaciji 20–79 let. Nosečnostno sladkorno bolezen ima  2–5 % nosečnic. Sladkorna bolezen je etiološko heterogena, ima pestro klinično sliko in je pogosto asimptomatična (Čokolić, 2006).

Sladkorno bolezen delimo na štiri skupine. Nimamo zanesljivega testa, s katerim bi z gotovostjo ločili posamezne skupine. Ločimo jih po kliničnih značilnostih in po poteku (Koselj, 2008).

Vrste sladkorne bolezni

Sladkorno bolezen tipa 1 sestavljata dve podskupini: imunsko povzročena in idiopatska sladkorna bolezen tipa 1. Najpogostejša je imunska oblika, medtem ko je druga oblika redka. Pojavljata se predvsem v mladosti. Večina pacientov zboli do tridesetega leta starosti, lahko pa tudi pozneje. Zaradi avtoimunskega procesa so uničene celice beta trebušne slinavke in pacient nima lastnega inzulina. Za zdravljenje je potreben inzulin (Koselj, 2008).

Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša oblika sladkorne bolezni. Pojavljati se začne po štiridesetem letu starosti. Včasih se pojavi tudi v mladosti. Nastane zaradi odpornosti proti inzulinu. Poteka počasi. Na začetku jo spremlja blaga hiperglikemija ob hiperinzulinemiji, končno se zmanjša izločanje inzulina in raven hiperglikemije postane visoka. Zdravljenje je uspešno s pravilno prehrano, telesno dejavnostjo in peroralnimi antidiabetiki. Pozneje je potreben inzulin (Koselj, 2008).

Nosečnostna sladkorna bolezen se pojavi v nosečnosti, po porodu ali dojenju pa izgine. Šele takrat je mogoče dejansko opraviti razvrstitev sladkorne bolezni, ki se je prvič pojavila v nosečnosti (Ravnik – Oblak, 2009).

Drugi tipi sladkorne bolezni: v to skupino spadajo nekatere oblike sladkorne bolezni, ki jih povzročajo razne bolezni in nekateri drugi vzroki. Najpogosteje se sladkorna bolezen razvije po akutnem in kroničnem pankreatitisu, poškodbah ali resekciji trebušne slinavke, ob novotvorbah ali nekaterih endokrinih boleznih. Pogosto jo povzroči tudi uporaba nekaterih zdravil (Koselj, 2006).

 

Diabetično stopalo

Pod izrazom diabetična noga razumemo bolezenske spremembe – okužbo, razjedo ali uničenje globokih tkiv noge ob spremljajoči nevropatiji in/ali periferni žilni bolezni spodnjih okončin pri pacientih s sladkorno boleznijo. Za nastanek bolezenskih sprememb na nogah pacientov s sladkorno boleznijo sta najpomembnejša kronična zapleta sladkorne bolezni okvara živčevja (nevropatija) in okvara ožilja (angiopatija). Zaradi slednje pride do motenj v arterijski prekrvavitvi. Razjede zaradi mehanskih poškodb, neprimerne obutve, neustrezne nege ali nestrokovne pedikure, ki jo izvajajo bodisi slabo poučeni pacienti ali neprimerno usposobljeni pedikerji, se rade okužijo. Sposobnost celjenja razjed je pri pacientih s sladkorno boleznijo slabša (Urbančič – Rovan, 2008).

Pacientova stopala morajo biti vselej zavarovana. Vedno naj nosi čevlje in nogavice. Uporaba čevljev brez nogavic lahko povzroči žulje. Vsaka obutev mora biti ravno prav velika. Z leti se noga razleze, postane večja, morda je deformirana, otečena. Vse to mora pacient s sladkorno boleznijo upoštevati, preden se obuje. Svetujemo mu, naj ne nosi starih čevljev, ki se mu gotovo ne prilegajo več tako kot nekoč (Slak, 1998).

 

Po Slakovi (1998) ima dober čevelj mehak zgornji del iz naravnega materiala, debel gumijast podplat, dovolj prostora za prste, vložek, ki ga je mogoče odstraniti, vezalke ali zapenjanje na ježka (Velcro trakove) in nizko peto.

 

Pacient naj čevelj vsak dan skrbno pregleda. Notranjost čevlja naj preišče z roko in odstrani morebitne tujke. Pred obuvanjem naj se še enkrat prepriča, da v čevlju ni ničesar. Tudi nogavica se mora gladko prilegati stopalu (Slak, 2008)

Hipoglikemija

Hipoglikemija nastane pri zmanjšanju krvnega sladkorja pod spodnjo normalno mejo, ki znaša 3,5 mmol/l. Jatrogena hipoglikemija je pogostejša pri pacientih, ki se zdravijo z inzulinom. Pri pacientih, ki se zdravijo z oralnimi pripravki sulfoniluree z dolgim delovanjem, se lahko pojavijo dolge hipoglikemije. Klinično sliko označujejo adrenergični in nevroglikopenični znaki, ki so navedeni v tabeli.

 

Tabela 1: Klinična slika hipoglikemije

Adrenergični znaki Nevroglikopenični znaki
znojenje kognitivne motnje
palpitacije, tahikardija moten vid, izguba barv
tremor prstov občutek nemoči
vznemirjenost lakota
bledica parestezije okrog ust
zvišanje krvnega tlaka neobičajno vedenje
  nevrološki izpadi, generalizirani krči
  izguba zavesti
  smrt

 

Adrenergični znaki se pojavijo pri koncentraciji krvnega sladkorja pod 2,8 mmol/l, klinično značilni znaki, ko se krvni sladkor zmanjša pod 2,5 mmol/l, na primer hude motnje zavesti, pa nastopijo pri vrednosti krvnega sladkorja okoli 1 mmol/l (Čokolić, 2006).

 

Zapleti, ki nastopijo med telesno dejavnostjo

Med telesno vadbo lahko pride do poškodb, ob nepravilni obutvi pa se lahko razvije diabetično stopalo. Priporočamo kakovostno opremo in redno natančno pregledovanje nog. Telesna vadba je zelo pomembna za paciente s sladkorno boleznijo. Vedno jo je treba individualno prilagoditi, za kar pa so potrebne izkušnje, ki jih pacient največkrat pridobi sam. Dobro je, da se s svojim zdravnikom posvetuje o prilagoditvah odmerkov zdravil za sladkorno bolezen pred začetkom in ob večjih spremembah telesne vadbe (Završnik, 2006).

 

Vpliv telesne dejavnosti na sladkorno bolezen tipa 2

Glavna motnja sladkorne bolezni tipa 2 je povečana odpornost proti inzulinu, na katero zelo ugodno vpliva prav telesna dejavnost. Redna telesna vadba tako pomaga zmanjševati glikemijo, ugodno vpliva na krvne lipide, arterijsko hipertenzijo in fibrinolizo, je pa tudi v veliko pomoč pri hujšanju ter ima pomembno vlogo v preventivi nastanka sladkorne bolezni tipa 2 in pri preprečevanju kardiovaskularnih bolezni (Vrtovec, 2009).

Študije so pokazale, da redna telovadba izboljša glukozno toleranco in zmanjša inzulinsko rezistenco (Završnik, 2006).

Redna telesna dejavnost zniža raven trigliceridov z veliko vsebnostjo lipoproteina zelo nizke gostote (VLDL); večina raziskav je potrdila tudi zvišanje holesterola HDL, vpliva na holesterol LDL pa ne (Vrtovec, 2006).

Znana je povezava med inzulinsko odpornostjo in arterijsko hipertenzijo. Ob redni telesni vadbi se je znižala arterijska hipertenzija, in sicer najbolj pri hiperinzulinemičnih pacientih (Vrtovec, 2009).

Veliko pacientov s sladkorno boleznijo tipa 2 ima okvarjeno fibrinolitično delovanje ob zvišani ravni zaviralca 1 aktivatorja plazminogena (PAI-1). Številne raziskave so potrdile povezanost telesne vadbe z izboljšanjem fibrinolitičnega delovanja (Vrtovec, 2006).

Telesno dejavni pacienti izgubijo več teže v primerjavi s tistimi, ki hujšajo le z redukcijsko dieto. Poleg tega je morda še pomembnejše dejstvo, da telesno dejavni debeli ljudje hitreje izgubljajo maščevje okoli trebušnih organov (Vrtovec, 2009).

Priporočena je blaga telesna vadba, na primer hoja, kolesarjenje ali plavanje. Potrebna je redna vadba, na primer vsaj trikrat na teden po pol ure, s predhodnim ogrevanjem (raztezanje mišic) in naknadnim ohlajanjem. Telesna dejavnost naj bo zmerna. Na začetku je treba postopoma večati napore (Završnik, 2006).

 

Na kaj mora biti pacient pri telesni dejavnosti še posebej pozoren

Pred in med telesno dejavnostjo ter po njej naj pacient pije dovolj nesladkane tekočine (vodo ali mineralno vodo).

Naj ne vadi, če ima slabo urejeno sladkorno bolezen. Če se zdravi z inzulinom, naj pred vadbo preveri morebitno vsebnost ketonov v seču in glikemijo. Kadar krvni sladkor presega 14 mmol/l in ima pacient ketone v seču, naj športno dejavnost odloži, dokler si ne uredi sladkorne bolezni.

Če ima pacient pogosto hipoglikemije ali jih ne čuti, naj se sam ne loteva športnih dejavnosti (Vrtovec, 2009).

Pred načrtovano daljšo dejavnostjo naj vedno zniža odmerek inzulina ali tablet.

Pred telesno vadbo naj si ne vbrizga inzulina v del telesa, ki bo med vadbo dejaven (Vrtovec, 1998).


Upošteva naj, da bo pri večini nekoliko daljših in napornejših dejavnosti potreboval dodatni obrok oziroma dodatne ogljikove hidrate. Če se zdravi z inzulinom, naj ima vedno s seboj nekaj sladkorja (v kockah, Vitergin itd.). Če so vrednosti glukoze v krvi pred naporom v normalnih mejah, je priporočljivo zmanjšati odmerek hipoglikemičnega zdravila (Vrtovec, 1998).

 

Svetujemo mu dodatne obroke hrane pri večini daljših in napornejših dejavnosti. Za predvidene daljše podvige, kot je hoja v hribe, mora bolnik imeti s seboj        30–60 g ogljikovih hidratov in okoli 15 g beljakovin za dodatne obroke, ki jih mora pojesti takoj, ko si izmeri koncentracijo sladkorja v krvi, kadar je ta manjša od 4,4 mmol/l ali če je na meji vrednosti, ob kateri običajno začuti simptome hipoglikemije (Vrtovec, 2009).

Uporablja naj primerno in čim bolj »zdravo« opremo (primerne nogavice, obutev). Pred vsako telesno dejavnostjo in po njej naj si pregleda noge, če morda ni dobil odrgnin, žuljev in drugih znamenj vnetja (Vrtovec, 1998).

Izogiba naj se vadbi v izjemno vročih in tudi zelo hladnih dnevih.

Vedno naj ima s seboj diabetično izkaznico ali ustrezne podatke o bolezni in kraju, kamor naj ga odpeljejo v nujnem primeru (Vrtovec, 2009).

 

Zaključek

Telesna dejavnost je za paciente s sladkorno boleznijo tipa 2 zelo pomemben del zdravljenja. Ima veliko pozitivnih učinkov na zdravje. Prav tako pa si pacient z nepravilnim izvajanjem telesne dejavnosti lahko škoduje. Telesna dejavnost zahteva od pacienta veliko znanja – le na tak način lahko premaga ovire in tako pripomore k dobremu počutju.

Martina Omerzo, dipl. m. s.

LITERATURA

Čokolić M. Akutni zapleti sladkorne bolezni. In: Čokolić M, ed. Sladkorna bolezen. Maribor: Splošna

bolnišnica Maribor – Klinični oddelek za interno medicino, Oddelek za endokrinologijo; 2006:

31-4.

Čokolić M. Sladkorna bolezen – kratek pregled. In: Čokolić M, ed. Sladkorna bolezen. Maribor: Splošna

bolnišnica Maribor – Klinični oddelek za interno medicino, Oddelek za endokrinologijo; 2006:

8-13.

Koselj M. Definicija, diagnoza, klasifikacija in epidemiologija sladkorne bolezni. In: Bohnec M, Klavs

J, Tomažin Šporar M, Krašovec A, Žargaj B, eds. Sladkorna bolezen – priročnik. Ljubljana:

samozaložba; 2006: 42-7.

Koselj M. Sladkorna bolezen, kronični zapleti pomen in preventiva. In: Urbančič – Rovan V, Koselj M,

Triller C, eds. Oskrba diabetičnega stopala – priročnik za medicinske sestre in zdravstvene

tehnike, 3. izdaja. Ljubljana: Združenje endokrinologov Slovenije pri Slovenskem zdravniškem

društvu; 2008: 7-24.

Ravnik – Oblak M. Opredelitev, razvrstitev, klinična slika, diagnostika in epidemiologija sladkorne

bolezni. In: Mrevlje F, ed. Sladkorna bolezen – priročnik za zdravnike, 3. izdaja. Ljubljana:

Slovensko osteološko društvo; 2009: 1-7.

Slak M. Nega nog in oskrba ran pri sladkornem bolniku. In: Bohnec M, Čerpnjak A, Mrevlje F, eds.

Sladkorna bolezen – priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Klinični

center –Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni; 1998: 134-40.

Slak M. Zdravstveno-vzgojni program o diabetični nogi, nega nog in medicinska pedikura. In: Urbančič

– Rovan V, Koselj M, Triller C, eds. Oskrba diabetičnega stopala – priročnik za medicinske

sestre in zdravstvene tehnike, 3. izdaja. Ljubljana: Združenje endokrinologov Slovenije pri

Slovenskem zdravniškem društvu; 2008: 267-88.

Urbančič – Rovan V. Diabetična noga – definicija, etiopatogeneza in klinična slika. In: Urbančič – Rovan

V, Koselj M, Triller C, eds. Oskrba diabetičnega stopala – priročnik za medicinske sestre in

zdravstvene tehnike, 3. izdaja. Ljubljana: Združenje endokrinologov Slovenije pri Slovenskem

zdravniškem društvu; 2008: 25-54.

Vrtovec M. Telesna vadba v zdravljenju sladkorne bolezni. In: Mrevlje F, ed. Sladkorna bolezen –

priročnik za zdravnike, 3. izdaja. Ljubljana: Slovensko osteološko društvo; 2009: 41-54.

Vrtovec M. Preprečevanje in zdravljenje sladkorne bolezni z redno telesno vadbo. In: Bohnec M,

Čerpnjak A, Mrevlje F, eds. Sladkorna bolezen – priročnik za medicinske sestre in zdravstvene

tehnike. Ljubljana: Klinični center – Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in

presnovne bolezni; 1998: 91-9.

Vrtovec M. Telesna vadba v zdravljenju sladkorne bolezni. In: Bohnec M, Klavs J, Tomažin Šporar M,

Krašovec A, Žargaj B, eds. Sladkorna bolezen – priročnik. Ljubljana: samozaložba; 2006: 348-

57.

Završnik M. Zdravljenje sladkorne bolezni. In: Čokolić M, ed. Sladkorna bolezen. Maribor: Splošna

bolnišnica Maribor – Klinični oddelek za interno medicino, Oddelek za endokrinologijo; 2006:

14-30.

Nevropatija in skrb za zdravje nog pri ljudeh s sladkorno boleznijo
Nefarmakološki ukrepi za zniževanje previsokega krvnega tlaka