Teorija Caliste Roy – adaptacijski model

Izobraževalno in delovno področje :
–    rojena je bila 1937 l.
–    diplomirala iz ZN v LA 1963
–    magistrirala iz ZN 1966
–    magistrirala iz sociologije 1977
–    bila je postdiplomska doktorska predavateljica
–    članica ameriške akademije za ZN
–    profesorica na School of Nursing

Razvoj teorije

Med magistrskim študijem jo je MS teoretičarka Dorothy Johnson spodbudila naj razvije konceptualni model ZN.

Adaptacijsko zasnovo je spoznala pri njenem kliničnem delu na pediatriji, kjer je opazovala otroke, ki se zelo hitro adaptirajo na novo stanje. 1970 l. je objavila konceptualni okvir, nato pa je začela sodelovati s kolegicami, študenti in profesorji, ki so ji pomagali pri razvoju teorije.

Leta 1991 je objavila model v knjigi Royev adaptacijski model. Deležna je bila velike pozornosti v ZDA.

Osrednja komponenta teorije je človek, ki deluje v nekem okolju in potrebuje adaptacijo. Teorijo je osnovala na odprtih sistemih, ciljno orientiranih na adaptacijo.

1.    Znanstvene predpostavke :

– vsak človek je biološko, psihološko in družbeno bitje
– se odziva na spremembe v okolju, za kar potrebuje adaptacijo  na stimulanse
– človek ima štiri prilagoditvene načine :

– fiziološki
–  samopodoba
– funkcija vloge
–  odvisnost

2.    Filozofske predpostavke :

Iz humanizma izhajajo štiri predpostavke :

•    vsak posameznik nosi v sebi del ustvarjalne moči
•    prilagaja obnašanje namenu, ne upošteva pa sosledja, vzroka in posledic
•    ima notranji občutek za celovitost- holizem
•    želi obdržati integriteto in uresničiti potrebo po odnosih

3.    Verivitete – absolutne resnice :

Royeva zastopa absolutno resnico. Domnevne verivitete so :
–    namen človekovega obstoja
–    harmonija
–    aktivnost, reaktivnost
–    vrednote in pomen življenja

KONCEPTI TEORIJE

SISTEM
je sestavljen iz povezanih in soodvisnih delov, ki ciljno funkcionirajo kot celota. Sistem je apliciran na človeka, ki je holistično – celostno bitje.

PRILAGODITVENI ODZIV

je pojem s katerim označujemo sposobnost posameznika, da se na pozitiven način odziva na spremembe v okolju. Stimulansi pa pomenijo za človeka vnos, ki sproži odzive, vedenje. Nivo človekove adaptacije se nenehno spreminja. Poznamo:

•    fokalne stimulanse- pomenijo razmero, dogodek, ki takoj sproži pozornost, odziv
•    kontekstualne- se pojavljajo vzporedno
•    rezidualni stimulansi – so splošni,nejasni in zamegljeni, ki človeka lahko prizadenejo

OBVLADOVALNI MEHANIZEMI
so podedovani ali pridobljeni način odzivanja na spremembe v okolju. Gre za rutinsko ali ne-rutinsko, vsakodnevno odzivanje na problem. Mehanizmi pa so lahko:
•    regulatorni- avtomatsko odzivanje
•    kognitivni- zavestno odzivanje, na osnovi presoje

PRILAGODITVENA RAVEN

so temeljni odzivi, ki omogočajo preživetje, rast. Reprodukcijo in obvladovanje v življenju. Prilagoditvene načine pa delimo na :
•    fiziološki
•    samopodoba
•    funkcija vloge
•    vzajemna odvisnost

Ti načini pomenijo skupino vedenj, ki pospešujejo človekova prizadevanja za doseganje ciljev.

Ad1 / FIZIOLOŠKI NAČIN

je povezan z načinom človekovega odzivanja

Fiziološke potrebe :
•    oksigenacija
•    prehranjevanje ( vzdrževanje rasti in razvoja )
•    izločanje
•    aktivnost in počitek
•    zaščita ( koža, imunost )
•    občutki ( sprejemanje in zaznavanje informacij )
•    tekočine in elektroliti
•    nevrološka funkcija
•    endokrine funkcije

Ad2 / SAMOPODOBA

Je potrebna za ohranjanje človekove celovitosti, da lahko ohranja samospoštovanje. Sestavljena je iz prepričanj in čustev o samemu sebi. Sestoji se iz doživljanja reakcij drugih ljudi, ki usmerjajo človekovo vedenje.

Samopodoba in fizični jaz so človekove fizične lastnosti, izgled, delovanje, občutki, spolnost, zdravje, bolezen. Delimo ga na telesne občutke ( kako občuti sebe ) in izgled ( kako misli, da izgleda ).

Samopodoba in osebni jaz, pa gre za moralni etični, duhovni jaz, samopričakovanja. Osebni jaz je človekova ocena osebnih značilnosti, pričakovanj, vrednotenj in vrednosti.

Ad3 / FUNKCIJA VLOGE

Prikazuje človeka z njegovimi vlogami v okviru družbe. Vsak želi igrati pomembno in jasno vlogo v družbi in družini. Vedenje posameznika v družbi pa ni samostojna izbira, ampak veljajo neke družbene norme. Funkcijo vloge delimo na  :

– primarna vloga    je opredeljena z vedenjem človeka v določenem časovnem obdobju, z leti, spolom in razvojno stopnjo.
– sekundarna vloga   je povezana s primarnimi glede na čas in razvojno stopnjo. Tudi te so vezane na življenjsko obdobje in zahtevajo upoštevanje norm.
– terciarne vloge    pa so tiste, ki jih sam izbere, lahko tudi v prostem času.

Ad4 / VZAJEMNA ODVISNOST
Je način adaptacije za pridobitev socialne celovitosti. Poudarek je na zmožnostih in pripravljenosti človeka pomagati, spoštovati, ceniti in ljubiti.

KONCEPTI METAPARADIGME

ČLOVEK

je človeško bitje in ga gleda kot sistem iz fizioloških, psiholoških in sociokulturnih razvojnih faktorjev. Se edinstveno prilagaja na okolje, pri tem pa mu pomagajo mehanizmi.

ZDRAVJE

na široko opredeljuje kot stanje bivanja in procesa razvoja v integrirano in celovito osebnost. Dobro počutje je stanje v katerem človek dosega harmonijo svoje celovitosti, harmonijo samega sebe in harmonijo sebe z okoljem. Zdravje je prilagoditveni proces. Človek je redko v optimalnem stanju, vedno na njega vplivajo stimulansi. Proces zdravja gledamo pri ljudeh, kako gledajo na ohranitev zdravja.

OKOLJE

nanj gleda kot na vse elemente, ki človeka obdajajo on vplivajo na njegovo rast, razvoj in vedenje.

ZN

•    nanjo gleda zelo široko
•    mora vključevati jedro znanja, je teoretični sistem znanja
•    aktivnosti ZN se izvajajo glede na ocenjevanje vedenja in stimulansov
•    ZN je znanost in je razvijajoči se sistem znanja o človeku
•    Praksa ZN je disciplina, je znanstveno jedro znanja, dokazati ga je potrebno z raziskovanjem in ZN mora človeku pomagati pri adaptaciji na okolje

ŠEST   KORAKOV    PROCESA   ZDRAVSTVENE   NEGE

1.    korak : OCENJEVANJE VEDENJA
MS mora opazovati človekovo vedenje in kakšna je njegova možnost štirih prilagoditvenih načinov. Izpostavimo probleme glede na njihovo prilagoditev.

2.    korak : OCENJEVANJE STIMULANSOV
Vključuje fokalne, kontekstualne in rizidualne stimulanse. Vključuje kulturo, družino, razvojno stopnjo in celovitost prilagoditvenih načinov. Royeva želi, da MS človeka pozna celovito.

3.    korak : DOLOČITEV NEGOVALNIH DIAGNOZ
MS v sodelovanju s pacientom analizira podatke in določi negovalne diagnoze.

4.    korak : DOLOČITEV CILJEV – načrtovanje
MS oblikuje cilje ZN, ko se oba s pacientom sporazumeta o zastavljenih ciljih.

5.    korak : IZVAJANJE NAČRTOV ZN
Intervencije izberemo z namenom pomagati obvladovati stimulanse in sprožiti prilagoditvene odzive pacienta, ki pospešujejo zdravje in dobro počutje.

6.    korak : EVALVACIJA ZN
Cilji vedenja so primerjani z dejanskim stanjem. Na osnovi evalvacije podatkov so določeni novi cilji.

KONTINUIRANA ZDRAVSTVENA NEGA

•    je proces negovanja bolnikov

Kontinuirana ZN je interdiscipliniran in multidiscipliniran proces, ki vključuje bolnika, svojce, nosilce ZN in druge stroke. Temelji na načrtovanju ZN za neprekinjeno obravnavo bolnika, nemoteno premestitev bolnika in nadaljnjo obravnavo spremenjenih bolnikovih potreb po ZN, ter na razpoložljivih možnostih.

Potrebna izhodišča za kontinuirani ZN :
–    neprekinjena obravnava bolnika oz. varovanca po PZN
–    dokumentiranje obravnave B/V
–    timski pristop

Za kontinuirano ZN so potrebni :
–    kadrovski pogoji
–    strokovno znanje
–    ustrezna delitev dela
–    usklajevanje in povezovanje z drugimi szrokami, službami in dejavnostmi
–    usklajena negovalna dokumentacija
–    usklajena teorija ZN
–    usklajene metode ZN

Že ob sprejemu bolnika razmišljamo o njegovem odpustu. Cilj načrtovanega odpusta je zagotoviti nemoteno premestitev bolnika iz ene zdravstvene ustanove v drugo in je k bolniku usmerjen interdiscipliniran in multidiscipliniran proces.

PRAKSA MORA BITI OSNOVANA NA RAZISKOVALNIH DOKAZIH
EBP – evident base praktice
–    začetki so v sredini 19. stoletja v Parizu
–    v Veliki Britanji v 90 letih

Šlo se je za izboljšanje kakovosti zdravstvene službe :
–    praksa naravnana k posamezniku in odprta za dokaze
–    aktivno vključevanje v raziskave in razvoj
–    znanje in izkušnje MS za vodenje raziskovalnega dela
–    zmanjšanje stroškov

EBP – vestna, eksplicitna, razsodna uporaba najboljših dokazov v izvajanju določitev o obravnavi pacientov :
–    integracija individualnih kliničnih ekspertiz z najboljšimi razpoložljivimi ekstremnimi kliničnimi dokazi iz sistematičnega raziskovanja
–    poudarek je na  pacientovi perspektivi v izvajanju kliničnih odločitev

Trije elementi EBP :
–    potrebe in preference bolnikov
–    najboljši razpoložljivi rezultati
–    ekspertize, spretnosti in presoja profesionalcev

spretnosti in vedenja za EBP :
–    preverjanje obstoječega znanja
–    iskanje raziskovalnih dokazov
–    kritično ocenjevanje raziskovalnih dokazov
–    obstoječe in pridobljene informacije

Zakaj EBP potrebujemo ?
–    pacient dobi najboljšo obravnavo
–    praktiki so bolj samozavestni
–    daje dobre rezultate, ki je prevzeta v organizacijo, s skupno vizijo, skupnim pristopom in učinkovitim timskim delom

Še več razlogov za EBP :
–  povečano delovno zadovoljstvo zdravstvenih profesionalcev
–  varovanje pred napakami in sodnimi spori
–  zahteva zdravstvenega sistema

Dobro delovanje in minimalno število napak !

Intervencije v zdravstvu lahko povzročijo :
–    več dobrega kot škode
–    več škode kot dobrega
–    učinek je neopazen

Praksa osnovana na raziskovalnih dokazih ima cilj :
–    zagotoviti sredstva, s katerimi lahko najboljše ugotovitve iz raziskovanja razsodno in vestno apliciramo v preventivo, v odkrivanje in v oskrbo zdravstvenega problema
–    ugotoviti in aplicirati najbolj učinkovite intervencije za zagotavljanje maksimalne kvalitete in kvantitete življenja na vsakega pacienta

Metode prakse :
–    sistematično iskanje znanstvenih dokazov

Na dokazih osnovana praksa :
–    izvajanje pravih stvari pravilno
–    združiti umetnost in znanost

KVALITETNA METODOLOGIJA IN EBP

ZN
–    uporaba različnih raziskovalnih metod
–    skladnost s kompleksnostjo zgodovine
–    razumevanje delovanja MS v praksi
–    skrb za človeka

Enostranska usmeritev k pozitivističnim paradigmam bi oslabila prizadevanje ZN v skrbi za ljudi.

Izobraževanje MS mora poudariti pomen :
–    raziskovanja za prakso
–    uvajanje novosti in spreminjanje prakse za iskanje različnih baz ( MEDLINE )
–    tesna povezanost med raziskovanjem, teorijo in prakso

Od MS se zahteva :
–    sposobnost kritičnega branja in ocenjevanja znanstvenih elementov
–    vrednotenje kliničnih relavantnih rezultatov raziskav
–    prenos raziskovalnih rezultatov v prakso

SKLEP

– za izvajanje ZN osnovane na dokazih je pomembno, da izhaja iz perspektive
posameznika, ki mu moramo ponuditi najboljše možnosti za sprejemanje lastnih odločitev

– uporaba kvalitete metodologije, zato ni samo osnova na za razvoj in delovanje prakse, temveč tudi osnovana za vsakodnevno delo MS pri spoznavanju varovanca s psihičnega, fizičnega in duhovnega vidika

– znotraj znanstvenih institucij so za EBP nujne raziskovalne baze