Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege | idš




november 1st, 2019



Možnosti prenosa bolnišničnih okužb

Bolnišnične okužbe so vsaka klinična mikrobna bolezen, ki prizadene pacienta med zdravljenjem in bivanjem v bolnišnici in ni bil že v inkubaciji med hospitalizacijo. Poznamo endogene (povzročitelj izhaja iz bolnikove lastne flore) in eksogene bolnišnične okužbe (okužba preko kontaminiranih predmetov za diagnostiko, zdravljenje, zdravstveno nego in nego rok zdravstvenega osebja). Za nastanek okužbe so poleg povzročitelja pomembni še virulenca mikroorganizmov in številni dejavniki s strani gostitelja in poti prenosa. Posledice bolnišničnih okužb so lahko zelo hude, podaljšajo trajanje zdravljenja, več je posledic zdravljenja, lahko spremenijo izhod bolezni, zvišajo stroške zdravljenja, vplivajo na zadovoljstvo pacienta. Bolnišnične okužbe povzročajo bakterije, virusi, glive, paraziti in drugi.

Pojavljanje povzročiteljev je potrebno spremljati v vsaki zdravstveni ustanovi z rednim vodenjem pojavnosti različnih mikroorganizmov in evidentiranjem predvsem na antibiotike odpornih bakterij, ki lahko povzročijo bolnišnične okužbe.  Najpogostejše bolnišnične okužbe so okužbe sečil, ki predstavljajo kar 40% vseh, od tega je kar 80% povezanih z urinskim katetrom. Sledijo okužbe kirurških ran, kjer kar 40% predstavljajo okužbe, ki nastanejo pri kontaminiranih in primarno inficiranih ranah. Bolnišnične pljučnice predstavljajo med vsemi bolnišničnimi okužbami od 15 do 20% delež (Kramar, 2013).

Odporne bakterije povezane z bolnišničnimi okužbami:

  • MRSA – meticilin rezistentni Staphylococcus aureus: je pomemben povzročitelj seps, pljučnic, okužbe ran in drugo. Naseljuje kožo in sluznice zdravih in bolnih; spekter antibiotikov za zdravljenje je zožen; hitro se prenaša med pacienti, ki postanejo nosilci (se kolonizirajo); 11 – 33% pacientov koloniziranih z MRSA dobi okužbo; smrtnost pri sistemskih okužbah je visoka; nosilstvo pa ne ogroža zdravega človeka.
  • ESBL ( Extended – spectrum beta – lactamases) – laktamaze beta širokega spektra. ESBL encime izločajo gram negativne bakterije. Najpogosteje E. coli, Klebsiella pneumoniae. Razgrajujejo betalaktamski obroč penicilinov, cefalosporinov in monobaktamov, zato je bakterija na te antibiotike odporna. Bakterije z ESBL lahko pacienta le kolonizirajo: naseljujejo kožo in sluznice. Rezervoar so prebavila (Gagič, 2009).

Preberi več…


november 1st, 2019



Dejavniki tveganja za pljučnega raka

Pljučni rak ali natančneje rečeno rak bronhijev (ne gre vedno za pravega pljučnega raka) je postal v zadnjih desetletjih eden najpogostejših malignih tumorjev pri obeh spolih.

Pljučni rok je maligna bolezen celic sapnic oziroma bronhijev. Zanjo je značilno hitra rast malignih celic. Tako nastane tumor, ki maši sapnico in pritiska na okolico. Tumorske celice se širijo v okolico, preraščajo normalna pljuča, s krvjo ter po mezgovnicah pa se širijo tudi v oddaljene dele telesa. Veliko teh celic odmre zaradi obrambe telesa, nekaj pa se jih ohrani in zasidra v oddaljene organe. Tam rastejo naprej in tako nastanejo novi tumorji, ki jih imenujemo zasevki (metastaze). Preberi več…


maj 3rd, 2019



Dihanje

1.1              Dihanje, neučinkoviti vzorci dihanja
Vdih in/ali izdih ne zagotavljata primerne ventilacije.

LASTNOSTI: težave z dihanjem, dispneja v mirovanju ali ob naporih, spremembe v frekvenci vdihov in izdihov, uporaba pomožnih dihalnih mišic, frekvenca dihanja na minuto, nenormalno število vdihov in izdihov na minuto, nenormalna globina vdihov in izdihov, znižana pulmonalna kapaciteta, plapolanje nosnih kril, znižana ventilacija, znižan inspiratorni/ekspiratorni pritisk.
1.2               Ventilacija, nepopolna spontana
Pomanjkanje energije pri pacientu, ki vodi v nesposobnost vzdrževanja dihanja, potrebnega za preživetje.
LASTNOSTI: dispneja, zvišan metabolizem, naraščujoč nemir, uporaba pomožnih dihalnih mišic, pospešen srčni utrip, znižan Po, zvišan pCO, znižan pH.
1.3               Izmenjava plinov, nepopolna
Pretirana ali pomanjkljiva oksigenacija ali izločanje ogljikovega dvokisa na alveolarno-kapilarni ravni. Preberi več…


april 28th, 2019



Inkontinenca pri starostniku

Inkontinenca je motnja v organizmu, ki ne ogroža življenja in se pogosteje pojavlja pri starejših osebah ženskega spola, a ne izključuje možnosti po čisto vsakem posamezniku. Po podatkih iz leta 2004, prizadene 8 % žensk in 3 % moških. Statistični podatki kažejo, da je v Sloveniji 49,5 % žensk (15–30 % v ZDA), ki so stare več kot 65 let, tako hudo inkontinentnih, da potrebujejo zdravljenje. V reproduktivnem obdobju je inkontinentnih 5–15 % žensk. V domovih starejših občanov je inkontinentnih kar 57 % žensk (50 % v ZDA).

V številnih raziskavah je bilo dokazano, da se inkontinenca pogosteje pojavlja pri tistih ženskah, ki so starejše (v meni zaradi pomanjkanja estrogenov), ki so rodile otroke z večjo telesno težo, ki so večkrat rodile, ki so manj telesno aktivne, imajo ali so imele različna obolenja dihal, večje operativne posege v mali medenici ali pa so opravljale težko fizično delo (dvigovanje težkih fizičnih bremen). Dokazan je tudi vpliv čezmerne telesne teže in pa prirojena slabost vezivnega tkiva. Inkontinenca pri starostnikih povzroča večjo socialno izolacijo, saj se predvsem ti, ki imajo težave z inkontinenco, zaradi sramu in občutka, da imajo vonj po seču raje zadržujejo doma in se s tem osamijo. Preberi več…


julij 28th, 2017



Krvna plazma

Krvna plazma je tekoča sestavina krvi, v kateri so suspendirane krvne celice. Plazma predstavlja največji delež krvi, namreč 55 volumskih odstotkov. Krvno plazmo, ki je očiščena dejavnikov strjevanja krvi (fibrina in drugih beljakovin), imenujemo serum. Krvna plazma vsebuje številne bistvene beljakovine, na primer fibrinogen, globuline, serumske albumine …

Krvna plazma ima videz sirotkaste tekočine.Je gostejša od vode, slanega okusa in ima nevtralni pH  (7,35-7,45). Povečini je sestavljena iz vode, plazemskih beljakovin in anorganskih elektrolitov. Predstavlja transportni medij za glukozo, lipide, aminokisline, hormone, končne presnovne produkte, ogljikov dioksid in kisik. Kapaciteta plazme za prenos kisika je sicer veliko manjša kot kapaciteta hemoglobina v rdečih krvničkah in le majhen del kisika je pri normalnem atmosferskem tlaku raztopljenega v plazmi. Delež raztopljenega kisika se bistveno poveča pri hiperbaričnih razmerah, na primer v hiperbarični komori. Plazma predstavlja skladišče in transportni medij dejavnikov strjevanja krvi. Beljakovinske sestavine plazme so odločilne pri vzdrževanju onkotskega tlaka krvi, ki omogoča, da serum ne zapusti žil. Preberi več…


julij 28th, 2017



Hernija medvretenčne ploščice

Medvretenčna ploščica je zelo kompleksna struktura, ki leži med sosednjima vretencema. Sestavljena je iz dveh delov. Centralno leži poltekoče pulpozno jedro, ki ga obdaja koncentrično razporejen vezivni obroček. Zdrava medvretenčna ploščica je ključna za normalno biomehaniko hrbtenice. Deluje kot blažilec sil, ki delujejo na hrbtenico. Degenerativne spremembe medvretenčne ploščice se pojavijo prej, kot na drugih organih. Točnega vzroka še ne poznamo, najverjetneje je degeneracija celic medvretenčne ploščice posledica staranja, genetske nagnjenosti, zmanjšane prehrane medvretenčne ploščice in konstantnih dolgoletnih mehanskih obremenitev. Enake degenerativne spremembe se pri ženskah pojavljajo v povprečju desetletje kasneje kot pri moških.

Rešitev problema

Najpogostejši znak za hernijo medvretenčne ploščice v predelu ledvenokrižnične hrbtenice so bolečine, ki sevajo iz križa v eno spodnjo okončino, po poti, ki jo prizadeta živčna korenina oživčuje. Bolečino spremljajo tudi mravljinci ter sprememba zaznavanja v prizadetem področju. Po navadi so bolečine hujše pri kašljanju ali napenjanju. Lahko so tako intenzivne, da bolnika popolnoma onesposobijo in ga prisilijo v položaj, kjer so bolečine še znosne. Pri velikih hernijah je živčna korenina lahko poškodovana do te mere, da pride do zmanjšane moči v prizadeti mišični skupini, ali celo do popolne ohromelosti določene mišične skupine.

Preberi več…


julij 28th, 2017



Torakalna drenaža

Drenaža je način odstranjevanja patoloških sekretov iz telesnih votlin, sklepnih špranj in iatrogeno nastalih sekretov (med operativnim posegom) (Klasinc, 2009).

Drenaže ločimo glede na namen in vrsto. Na namen se delita preventivna drenaža (kratkotrajno delovanje, ter je iz operativnih ran) in kurativna drenaža (zdravilna drenaža, iziranje rane – lavaža). Glede na vrsto pa se delijo na drenaže brez srka (odvečna tekočina teče navzodl, uporablja se pri abdomnih, urologiji, nevrologiji), drenaže s srkom (tekočina se izprazni s pomočjo vleka -srka) ter torakalno drenažo. Dreni se ločijo po oblikah (T-dren, v obliki cigarete) , po avtorju: Büllau drenaža ter po funkciji (dreni z aktivno drenažo – vlekom, ter drene brez vleka (prost pad). Za delovanje drenov potrebujemo dren, drenažno vrečko, stekleničko, cevi za povezavo ter nastavek – konekt (Klasinc, 2009). Preberi več…