Mc Kenzie (2005,4) navaja, da je depresije bolezen duha in telesa. Resna in vse bolj pogosta motnja razpoloženja poruši čustveno ravnotežje in prizadene tudi telo. Večina bolnikov ima telesne in duševne znake bolezni, ki pa se od posameznika do posameznika razlikujejo in so lahko bolj ali manj izraziti. Nekateri bolniki ne kažejo nobenih znakov bolezni, začnejo pa se nenavadno obnašati.

Volker in Widmar (2000,8) pa ugotavljata, da depresije ne smemo zamenjevati s splošnim kolebanjem čustvenega življenja, saj je to bolezen z jasno začrtano sliko pojavov. Nasprotno duševni bolezni, je depresija oblika melanholije in je praviloma prehodna. Različno trajanje in moč sta odvisna od vzrokov in premagovanja. Lahko ju pojasnimo kot del nevrotične motnje, nastale zaradi preobremenjenosti duha in telesa, ali biološko. Beseda depresija prihaja iz latinščine in pomeni potlačenost, ali pobitost.

Duševni znaki:

• Depresivno razpoloženje
• Tesnoba in strah
• Čustvena otopelost
• Depresivno razmišljanje
• Motnje koncentracije in spomina
• Blodnje in halucinacije
• Samomorilski nagibi

Oblike depresij:

• Psihogene depresije
• Endogene depresije
• Somatogene depresije (Kabza in Meyendorf;1998,64)

 REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZN

Predpogoj za smiselno zdravljenje depresije je, da bolnik prizna svojo motnjo kot tako in tudi sam želi zdravniško oskrbo. Prizadeti ne sme svojega stanja zamenjati z navadnimi občutki nesreče, ampak ga mora spoznati, kot znak bolezni. Tudi sram ni primeren, saj depresija ni bolezen, ki bi se je bilo potrebno sramovati (Kabza in Meyendorf, 1998; 109).

Načini zdravljenja:

Obstajajo trije načini zdravljenja:

• psihoterapija,
• zdravljenje z zdravili,
• elektrokonvulzivno zdravljenje (elektrošoki) (Mc Kenzie, 2000; 60).

PSIHOTERAPIJA: je zdravljenje s psihološkimi sredstvi. Namen takega načina zdravljenja je zajezitev simptomov in včasih sprememba osebnih lastnosti. Psihoterapija je bistveni del zdravljenja depresij, vendar je postopek različen in odvisen od bolezenske slike. Depresije zaradi duševnih vzrokov, torej obdelava notranjih konfliktov, obremenjujočih človeških odnosov in ravnanje v problematičnih življenjskih okoliščinah, zahtevajo pogovorno obliko. Obstajajo različne vrste psihoterapije, ki temeljijo na različnih teorijah(ibid,2000).

ZDRAVLJENJE Z ZDRAVILI: antidepresivi so najpomembnejša skupina zdravil za zdravljenje depresij. Spodbujajo dobro voljo in blažijo strah. Pri nastanku depresije imajo veliko vlogo snovi prenašalke, kot je noradrenalin. Zdravila, ki povzročajo pomanjkanje teh snovi, prikrivajo simptome bolezni (ibid,2000).

ELEKTROKONVULZIVNO ZDRAVLJENJE (EKZ): namenjeno je bolnikom s hudo obliko depresije, pri katerih vsi drugi načini zdravljenja ne učinkujejo. EKZ ne rešuje težav, ki so povzročile depresijo, pomaga pa, da se oboleli vrne v stanje, ko se s temi težavami lahko sooči. EKZ, tako kot zdravila proti depresiji, ne zagotavlja, da se napad depresije morda ne bo ponovil (ibid,2000).

KRITIČNO MNENJE

Za depresijo lahko zboli vsak – mlajši, starejši, moški, ženske, zlasti pa tisti, ki so živeli, ali živijo v stresnih in obremenilnih okoljih. Menim, da je to zelo resen in obenem pogost problem in da se ga je treba lotiti oziroma rešiti na pravi način(pogovori z pacienti, razne delavnice).

LITERATURA

• Mc Kenzie, K. (2005). Kako razumeti depresijo. Ljubljana. Založba Pisanica
• Volker, F., Widmar, P. (2000). Depresije. Prepoznavanje – preprečevanje –

zdravljenje. Ljubljana. Slovenska knjiga

• Kabza, H., Meyendorf, R. (1998). Depresije in strah: Zdravljenje – zdravila –

samopomoč. Logatec: Kele in Kele