Oznaka: individualno delo študenta

Spirometrija oz. vitalografija

Spirometrija ali vitalografija je neinvazivna preiskava, ki v osnovi pomeni merjenje zraka in je najpogostejše uporabljena metoda za merjenje in ocenjevanje kapacitete in funkcije pljuč. Norme za rezultate so postavili že pred 150 leti, ko je bila preiskava izumljena. Je zelo pomembna preiskava pri diagnosticiranju in oceni različnih bolezenskih stanj. Z testom spirometrije se najpogosteje odkrivajo astma, alergije in kronično obstruktivne pljučne bolezni (KOPB). Spirometrija se lahko izvaja na različnih napravah, ki so lahko ali električne merijo pa količino izdihanega in vdihanega zraka.

Pri spirometriji merimo forsirano vitalno kapaciteto (FVC), ki pomeni volumen izdihanega zraka po maksimalno dolgem vdihu. Pri izvajanju FVC se obenem meri tudi forsirani izdihani volumen v prvi sekundi (FEV1), ki je volumen zraka, ki ga človek izdihne v prvi sekundi FVC. Razmerje med FEV1 in FVC imenujemo Tiffneaujev indeks, ki je pri zdravem človeku nad 75%, kar pomeni da lahko človek z zdravimi pljuči v prvi sekundi forsiranega izdiha izdihne 3/4 zraka iz pljuč. Te vrednosti se razlikujejo glede na različne faktorje, kot so starost, spol ter telesna višina in teža. Do padca FEV1 pod 75% pride zaradi zoženja respiratornih poti oz. obstukcije, ki povzroči da v prvi sekundi ne moremo izdihniti enake količine zraka kot pri zdravih pljučih. Pri obstrukciji je FEV1 znižan, medtem ko je FVC v veliko primerih v mejah normale. Pogosti bolezni, ki povzročita takšno stanje sta KOPB in astma. Stanje kadar sta znižani obe vrednosti, tako FEV1 kot FVC in je razmerje glede na Tiffneaujev indeks nad 75% se imenuje restrikcija. Do tega pride pri boleznih, ki prizadanejo elastičnost respiratornega sistema (npr. brazgotinjenje pljuč, fibroza pljuč in kifoza). (Skinder Savić, Vrankar, 2014). Poznamo še kobinacijo restrikcijo in obstrukcijo med (restriktivno-obstruktivne motnje), ki se pojavi pri različnih obolenjih pljuč hkrati. Spirometrija ni pomembna le za diagnosticiranje temveč  tudi pri spremljanju bolezni (predvsem KOPB), saj tako ugotavljamo izbolšanje ali poslabšanje bolezni. Preberi več o Spirometrija oz. vitalografija

ESBL in bolnišnične okužbe

BOLNIŠNIČNE INFEKCIJE so okužbe, ki so v neposrednji vzorčni zvezi z izpostavljenostjo pri postopkih diagnostike, zdravljenja, zdr. nege, rehabilitacije ali drugih postopkov v zdr. dejavnosti (Skubic, 1999).

ESBL pozitivne bakterije so lahko prisotne v prebavilih bolnika, ne da bi to zdravstveni delavci vedeli. Zato je izvajanje standardnih ukrepov pri vsem našem delu bistveno za obvladovanje teh mikroorganizmov (MZZ, 2010).

Medicinska sestra ima pri vsakdanjem delu največ kontakta z bolnikom s tem pa se izpostavlja morebitni okužbi ali paprenosu okužbe na ostale paciente v sobi ali oddelku (Črnila, Habjanič in Novak, 2010).

DEJAVNIKI TVEGANJA ZA POJAV BAKTERIJ, KI IZLOČAJO ESBL

  • Dolgotrajno bolnišnično zdravljenje
  • Prisotnost vstavljenih katetrov (urinski, arterijski/CVK);
  • Umetno predihavanje;
  • Nedoslednost ZD pri razkuževanju rok;
  • Prenatrpanost bolniških sob in pomanjkanje zdravstvenega osebja.

Preberi več o ESBL in bolnišnične okužbe

Težave pri dojenju

Dojenje je biološki proces, ki preraste v fiziološki in psihološki preplet, objem med materjo in otrokom takoj po rojstvu. Novorojenček se takoj podoji in s tem dobi kolostrum oz. mlezivo, ki je visoko hranljivo prvo žensko mleko, ki poskrbi za imunizacijsko zaščito. Novorojenčki imajo osnovni sesalni in požiralni refleks, ki jim pomaga pri učenju dojenja. Dojenje takoj po porodu pospeši odluščenje posteljice (placente) in k hitrejši vrnitvi maternice v pred nosečniško stanje (Mlinar, b.l.).

Čeprav je dojenje naravno, mnoge matere ugotovijo, da nimajo več instinkta zanj.  Dojenje je družbeno vedenje – učimo se ga na svojih napakah in od ljudi okoli sebe. Žal mnogo žensk danes enostavno nima več možnosti naučiti se, kako dojiti. V kulturah, kjer je skupno bivanje in dojenje pravilo in je lepo sprejeto, imajo ženske mnogo priložnosti videti sorodnice, sestre ali matere, kako dojijo. V naši, t. i. zahodni razviti družbi pa se marsikatera ženska prvič sreča z dojenjem šele, ko rodi svojega prvega otroka. Znanje dojenja se je izgubilo tako v individualnih družinah kot v celotnih kulturah (ne vseh). Splošno sprejete so postale tehnike, primerne le za otroke, hranjene po steklenički; npr. hranjenje po točno določenem urniku, časovna omejitev hranjenj.  Dojenje zahteva povsem drugačne tehnike, kajti prav ne omejevanje frekvence in števila podojev so ključ do uspešnega dojenja (Mlinar, b.l.). Preberi več o Težave pri dojenju

Varnost pacienta pri depo terapiji

Depo terapijo uporabljamo pri pacientih, ki trpijo za psihotičnimi motnjami. Zdravilo in dozo predpisuje zdravnik individualno pacientu. Depo oblike nevroleptikov sintetizirajo kemiki tako, da neko protipsihotično substanco spremenijo v spojino, ki po injiciranju le polagoma sprošča aktivno snov. Na ta način je ena sama injekcija nekakšno skladišče ali depo, ki zadošča bolniku nekaj dni ali nekaj tednov. Verjetno ima ta način zdravljenja v psihiatriji veliko bodočnost. Že po sedanjih izkušnjah z redkimi tovrstnimi preparati je vtis zelo ugoden in že si želimo večjo izbiro depo nevroleptikov, ki bi jih lahko aplicirali v še daljših časovnih presledkih, npr. enkrat letno.

Ob nepravilni aplikaciji lahko pacientu povzročimo veliko škode (povzročimo lahko življenje ogrožajoča stanja ali pa zdravilo ne učinkuje).

 

  1.             REŠEVANJE PROBLEMA

Cilj zdravstvene nege je zagotoviti pravilno in varno aplikacijo zdravila, da slednje lahko doseže maksimalni efekt.

PRAKTIČNI VIDIKI APLIKACIJE DEPO TERAPIJE Preberi več o Varnost pacienta pri depo terapiji

Demenca

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije (spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje). Njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 80% vseh demenc. Vzrok za nastanek te bolezni ni znan. Med pogostejše oblike sodi tudi vaskularna demenca, ki je posledica sprememb na žilnem sistemu. Bolniki s to obliko bolezni imajo zvišan RR, povečane vrednosti holesterola in trigliceridov, sladkorno bolezen in druge dejavnike tveganja. V anamnezi najdemo eno ali več možganskih kapi. Demenca je bolezen starosti. S starostjo se tveganje za njen nastanek povečuje. Po nekaterih podatkih ima demenco 1% ljudi pred 65. letom starosti, po 65. letu pa odstotek ljudi z demenco strmo raste. Po 90. letu bolezen prizadene kar 60%  ljudi. Poznamo dve obliki Alzheimerjeve bolezni: zgodnjo obliko pred 65. letom starosti in pozno obliko po 65. letu. Izid je slabši pri zgodnji obliki, saj bolezen hitreje napreduje. Tu ima pomembno vlogo genetska nagnjenost za razvoj bolezni. Preberi več o Demenca

Cistična fibroza

Cistična fibroza ali MUKOVISCIDOZA je najpogostejša, večkrat usodna, avtosomska recesivna bolezen, kar pomeni, da je to genetska bolezen, ki se izrazi pri otroku, če prejme okvarjen gen od obeh staršev. Zaradi mutacije gena oboli približno 1 od 5000 novorojenih letno, mutacijo pa nosi vsak 25. človek. Če upoštevamo te podatke, se v Sloveniji vsako leto rodijo 3 do 4 otroci s cistično fibrozo. Ob predpostavki, da znaša njihova povprečna življenjska doba okoli 30 let, je v Sloveniji okoli 100 bolnikov s cistično fibrozo.

Klinično se kaže predvsem s prizadetostjo dihal in trebušne slikavke, pa tudi črevesa, hepatobiliarnega sistema in reproduktivnih organov. Preberi več o Cistična fibroza

Bolečine pri starostniku

Mednarodna združenja za proučevanje bolečine definirajo bolečino kot ”neprijetno čutno in čustveno zaznavo, ki je povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva” (Skinder Savič et al,. 2010 povz. po IASP).

Vrste bolečine ločimo: (Skinder Savič et al., 2010):

·         Glede na FIZIOLOŠKO VLOGO: fiziološko bolečino (opozorilna bolečina), patološko bolečino (kronična bolečina).

·         Glede na TRAJANJE BOLEČINE: akutna bolečina (ob bolečinskem dražljaju), kronična bolečina (dolgotrajna)

·         Glede na LOKALIZACIJO BOLEČINE: somatska bolečina (v koži), visceralna bolečina (bolečina notranjih organov).

·         Glede na NASTANEK BOLEČINE: nociceptivna bolečina (nociceptorji) nevropatska bolečina (poškodba živca), psihogena bolečina. Preberi več o Bolečine pri starostniku