Dojenje je biološki proces, ki preraste v fiziološki in psihološki preplet, objem med materjo in otrokom takoj po rojstvu. Novorojenček se takoj podoji in s tem dobi kolostrum oz. mlezivo, ki je visoko hranljivo prvo žensko mleko, ki poskrbi za imunizacijsko zaščito. Novorojenčki imajo osnovni sesalni in požiralni refleks, ki jim pomaga pri učenju dojenja. Dojenje takoj po porodu pospeši odluščenje posteljice (placente) in k hitrejši vrnitvi maternice v pred nosečniško stanje (Mlinar, b.l.).
Čeprav je dojenje naravno, mnoge matere ugotovijo, da nimajo več instinkta zanj. Dojenje je družbeno vedenje – učimo se ga na svojih napakah in od ljudi okoli sebe. Žal mnogo žensk danes enostavno nima več možnosti naučiti se, kako dojiti. V kulturah, kjer je skupno bivanje in dojenje pravilo in je lepo sprejeto, imajo ženske mnogo priložnosti videti sorodnice, sestre ali matere, kako dojijo. V naši, t. i. zahodni razviti družbi pa se marsikatera ženska prvič sreča z dojenjem šele, ko rodi svojega prvega otroka. Znanje dojenja se je izgubilo tako v individualnih družinah kot v celotnih kulturah (ne vseh). Splošno sprejete so postale tehnike, primerne le za otroke, hranjene po steklenički; npr. hranjenje po točno določenem urniku, časovna omejitev hranjenj. Dojenje zahteva povsem drugačne tehnike, kajti prav ne omejevanje frekvence in števila podojev so ključ do uspešnega dojenja (Mlinar, b.l.). Preberi več o Težave pri dojenju