Vitalne funkcije so tiste življenske funkcij, ki so merljive kvalitativno in kvantitativno(jih lahko zabeležimo).
Opazujemo dihanje in pulz, merimo krvni tlak, temperaturo in opazujemo zavest.
Na nekaterih oddelkih in intenzivnih enotah imajo v pomoč moderne monitorje, ki neprestano spremljajo pacientove vitalne znake.
DIHANJE:
Dihanje imenujemo izmenjavo plinov v pljučih. Na dihanje vplivajo fiziološki, psihični in ekološki faktorji. Opazujemo gibanje prsnega koša, dviganje in padanje, ritem in globino dihanja.
NORMALNE VREDNOSTI:
Novorojenček: 40 – 44 /min
Mali otrok: 25 – 30 /min
Odrasli: 16 – 18 /min
ODSTOPANJA:
– tahipneja(pospešeno dihanje)
– bradipneja(upočasnjeno dihanje)
– dispneja(oteženo dihanje)
– apneja(ni dihanja)
PULZ:
Je sunek pulznega vala v žilah arterije, zato arterialni pulz. Pulz tipamo praviloma povsod, kjer lahko žilo pritisnemo ob mišico ali kost – to so največkrat arterije: temporalis, carotis, aksilaris, brachialis, radialis, femoralis, poplitea, ulnaris, a. dorsalis pedis.
NORMALNE VREDNOSTI:
Novorojenček: okoli 140/min
Do 2.leta: 120/min
V 10.letu: 90/min
Odrasli: 60-80/min
ODSTOPANJA:
– tahikardija(pospešen pulz nad 100/min)
– bradikardija(upočasnjen pulz pod 60/min)
RITEM PULZA:
Pri zdravem človeku si udarci sledijo enakomerno. Nepravilnosti oz. neenakomerno pulzacijo imenujemo aritmije:
– sinusna aritmija(pri vdihu bitje srca hitrejše, pri izdihu počasnjše, pogosta pri otrocih)
– ekstrasistole(pradčasni udarci s kratko pavzo)
POLNJENOST:
– dobro polnjen pulz(žila se dobro tipa)
– slabo polnjen pulz(žila se slabo tipa)
– nitkast pulz(pospešen, neenakomeren, pojavi se pri šoku,..)
–
KRVNI TLAK:
Poznamo sistolični krvni tlak(levo srce potisne kri v aorto) in diastolični krvni tlak(krčenje prekatov). Sistolični je najvišji, diastolični pa najnižji še merljiv. Meri se s pomočjo sfigmomanometra(rivarochi) ali z modernimi elektronskimi merilci.
NORMALNE VREDNOSTI:
Dojenčki: 75/50 mmHg
Šolski otroci: 95/60 mmHg
Odrasli: 110-140/60-90 mmHg
ODSTOPANJA:
– hipertenzija(presega mejo 140/90 mmHg)
– hipotenzija(vrednost pod mejo 100/60 mmHg)
TELESNA TEMPERATURA:
Notranja in zunanja temperatura sta v medsebojni odvisnosti. Organizem zna nekoliko sam uravnavati temperaturo s pomočjo termoregulacije(znojenje, tresenje). Telesno temperaturo lahko merimo aksilarno, rektalno, oralno ali timpanično(v ušesu, najpogosteje).
NORMALNA VREDNOST:
Norrmalna telesna temperatura pri odraslem človeku niha med 36°C in 37,2°C.
ODSTOPANJA:
– hipotermija(znižana telesna temperatura, stalno pod 36°C)
– hipertermija(zvišana telesna temperatura, lat. febris)
Hipertermijo delimo na:
– subfebrilno temperaturo(od 37,1 – 37,8°C)
– zmerno vročino(od 37,9 – 38,4°C)
– visoko vročino(od 38,5 – 40°C)
– zelo visoko vročino(več kot 40°C)
SPREMLJAJOČI ZNAKI VROČINE:
Utrujenost, občutek prizadetosti, pomankanje apetita, bolečine v sklepih, glavobol, tahikardija, tahipneja. Nastanejo lahko izpuščaji, pride do bruhanja…Vročina ni bolezen ampak znak bolezenjskega procesa(temperatura se poviša, da uniči infekte).
POTEK TEMPERATURE:
Poteka v treh stadijih(incrementi-vročina-descrementi), naraščanje spremlja mrzlica, padanje pa potenje. Temperatura lahko pada kritično(hitro, v nekaj urah, organizem zelo obremenjen) ali litično(počasi, v nekaj dneh, organizem manj obremenjen)
Narašča lahko hitro ali počasno:
– febris continua(stalno visoka temperatura, z nihanje od eno do 2 desetinki stopinje)
– febris remittens(močnejše nihanje, za 1,5°C, ne pade na normalo)
– febris intermittens(nihanje za 1,5 – 2°C, pri sepsah pade na normalo)
[wp_ad_camp_1]
ZAVEST:
Opazujemo odstopanja od normalne zavesti, ki se lahko spreminja kvantitativno ali kvalitativno.
KVANTITATIVNE MOTNJE ZAVESTI:
– somnolenca(dremavica, pacienta zbudimo že z rahlimi dražljaji)
– sopor(polnezavest, pacienta še zbudimo z močnejšimi dražljaji)
– koma(nezavest, pacient ne reagira na nobene dražljaje, reflekse lahko izzovemo)
KVALITATIVNE MOTNJE ZAVESTI:
– zmedenost(pacient je besednp, krajavno in časovno neorientiran, na trenutke pa se vsega zaveda)
– delirij(blodnjavost, pacient je nemiren, zmeden, evforičen, prestrašen)
KRITIČNO MNENJE:
V domu oz na oddelku je “standard” takšen, da se vitalne funkcije merijo le po potrebi, kar pa onemogoča dnevno spremljanje odstopanj od normalnih vrednosti. Pri nekaterih stanovalcih je razumljivo, saj so dokaj vitalni in ne potrebujejo merjenja vsak dan, pri nepokretnih in slabotnih stanovalcih pa bi lahko merili vitalne znake vsaj 2x tedensko.
LITERATURA:
Rozman M,Kisner N, Klasinc M, Verčko Pernat S. Zdravstvena nega 2; Založba Pivec; 2006; 3.2: 19-25, 3.3: 39-40, 48-51