Hemodializa je eden od načinov nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi. V kemiji je dializa ločevanje raztopljenih delcev po velikosti z difuzijo skozi polprepustno membrano. V klinični medicini pomeni hemodializa odstranjevanje nezaželenih snovi iztelesnih tekočin, ter dodajanje želenih snovi z difuzijo skozi polprepustno membrano hemodializatorja. Hemodializa lahko nadomesti izločevalno funkcijo ledvic, vzdržuje ravnotežje vode, elektrolitov, ter uravnava acidobazno ravnotežje. Hemodializa predstavlja prvi uspešen poskus nadomestitve vitalne funkcije organa (Prislan, 2009).
Reševanje problema s področja ZN
Nadomestno zdravljenje z dializo zaradi različnih dejavnikov predstavlja tveganje za nastanek in hujši potek infekcij (invazivni diagnostično terapevtski posegi, žilni pristopi, teža bolezni), kar pomembno vpliva na kakovost zdravljenja in pacientovega življenja. Najpogostejše mesto okužbe pacienta na kronični dializi je žilni pristop. Nevarnost okužbe je močno povezana z vrsto žilnega pristopa. Raziskava, opravljena v Združenih državah Amerike, je pokazala, da so infekcije drugi najpogostejši vzrok smrti med pacienti s kronično odpovedjo ledvic (takoj za kardiovaskularnimi boleznimi). V povprečju so bile ugotovljene 4,2 infekcije na 1000 opravljenih dializ. Večina infekcij je povezanih z žilnimi pristopi. Te infekcije najpogosteje privedejo do hospitalizacij, težkih zapletov in celo smrti. Klinično je dokazano, da je med vsemi žilnimi pristopi najvarnejša pred infekcijami nativna fistula. Pri sintetični premostitvi je ta nevarnost nekoliko večja. Najbolj so ogroženi pacienti, ki imajo vstavljen centralni venski kateter (Oštir, Šušteršič, 2005).
Zaradi odvzema odvečne tekočine med hemodializo so lahko posledice prevelikega ali prehitrega odvzema tekočin iz bolnikovega krvnega obtoka slabost, znižanje RR, siljenje na bruhanje, krči v mišicah, glavobol ali utrujenost po hemodializi. Tem težavam se pacient lahko izogne tako, da med posameznimi hemodializami čim manj pije in uživa čim manj soli. Običajno priporočilo je, da lahko spije do pol litra tekočine dnevno. Tako pomaga vzdrževati svojo t.i. suho težo, ki je teža pri kateri je v telesu ravno prav vode. Če to ni dovolj, lahko zdravnik podaljša čas ali tednsko pogostost hemodialize. Možen zaplet je krvavitev iz vbodnega mesta in nastanek podkožnega hematoma. Ena od večjih življensko ogrožajočih nevarnosti hemodializnega pacienta je hiperkaliemija. Zato se morajo pacienti ki ne izločajo dovolj seča izogibati hrani, ki vsebuje veliko kalija. Po daljšem času zdravljenja s hemodializo se lahko razvijejo ali poslabšajo srčno-žilne bolezni ter okvare živčevja, kosti in sklepov (Ekart, 2010).
Kritično mnenje
V zdravstveni negi hemodializnega pacienta v Sloveniji je na razpolago premalo veljavnih standardov, ki bi olajšali delo in prispevali k dvigu kakovosti. Potrebe se kažejo na vseh področjih skrbi za pacienta. Posebno velik problem predstavljajo bolnišnične okužbe. Medicinske sestre pri zdravstveni negi pacienta na dializi izvajajo celo vrsto negovalnih, diagnostičnih in terapevtskih postopkov ter intervencij, pri katerih je pacient v neposredni nevarnosti za prenos okužbe in nastanek zapletov. Sem sodi tudi zdravstvena nega žilnih pristopov. Predstavljena sta standarda za dva najpogostejša žilna pristopa, ki ju srečujemo na hemodializi: arterijsko-vensko fistulo in centralni venski kateter.
[wp_ad_camp_1]
Viri
Oštir B, Šušteršič O. Standardi zdravstvene nege žilnih pristopov pri hemodializnih pacientih. Obzor Zdr N 2005; 39: 263–7
Prislan M. Motivacija – element zdravljenja pacientov na hemodializi: [diplomsko delo]. Maribor: Univerza v mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede Maribor; 2009.
Ekart R. Izobraževalni program o ledvični bolezni: Za dobro ledvic. Ljubljana: Zveza društev ledvičnih bolnikov Slovenije, Slovensko zdravniško društvo – Slovensko nefrološko društvo; 2010.