Hemodializa je eden od načinov nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi. V kemiji je dializa ločevanje raztopljenih delcev po velikosti z difuzijo skozi polprepustno membrano. V klinični medicini pomeni hemodializa odstranjevanje nezaželenih snovi iztelesnih tekočin, ter dodajanje želenih snovi z difuzijo skozi polprepustno membrano hemodializatorja. Hemodializa lahko nadomesti izločevalno funkcijo ledvic, vzdržuje ravnotežje vode, elektrolitov, ter uravnava acidobazno ravnotežje. Hemodializa predstavlja prvi uspešen poskus nadomestitve vitalne funkcije organa (Prislan, 2009).
Reševanje problema s področja ZN
Nadomestno zdravljenje z dializo zaradi različnih dejavnikov predstavlja tveganje za nastanek in hujši potek infekcij (invazivni diagnostično terapevtski posegi, žilni pristopi, teža bolezni), kar pomembno vpliva na kakovost zdravljenja in pacientovega življenja. Najpogostejše mesto okužbe pacienta na kronični dializi je žilni pristop. Nevarnost okužbe je močno povezana z vrsto žilnega pristopa. Raziskava, opravljena v Združenih državah Amerike, je pokazala, da so infekcije drugi najpogostejši vzrok smrti med pacienti s kronično odpovedjo ledvic (takoj za kardiovaskularnimi boleznimi). V povprečju so bile ugotovljene 4,2 infekcije na 1000 opravljenih dializ. Večina infekcij je povezanih z žilnimi pristopi. Te infekcije najpogosteje privedejo do hospitalizacij, težkih zapletov in celo smrti. Klinično je dokazano, da je med vsemi žilnimi pristopi najvarnejša pred infekcijami nativna fistula. Pri sintetični premostitvi je ta nevarnost nekoliko večja. Najbolj so ogroženi pacienti, ki imajo vstavljen centralni venski kateter (Oštir, Šušteršič, 2005). Preberi več o Komplikacije pri hemodializi