Kirurške rane so narejene z vrezom (incizijo) kože in spodaj ležečih tkiv, z minimalno poškodbo okolnega tkiva. Incizija je izvedena v aseptičnih pogojih, njen namen je dostop do prizadetega tkiva ali organa. Po končanem operativnem posegu, se rana zapre s sponkami, šivi ali zadrgo. (Ivanuša, Železnik, 2008).
Oskrba rane je osnoven dejavnik vsakga kirurškega posega. Večino kirurških ran se zapre primarno (sanatio per primam intentionem). To pomeni, da so razprta tkiva tesno zbližana, kar pomaga pri celjenju. Pri primarnem celjenju imamo opravka z rano, ki ima čiste, dobro približane ravne robove in se celi z minimalno brazgotino. Primarna rana je neprepustna za bakterije po približno dvanajstih urah. Takšen je kirurški rez pri načrtovani operaciji, ki se celi brez pooperacijskih zapletov.
Okužene rane, rane z veliko mrtvine in rane kjer kože ni možno zapreti brez pretirane napetosti, pustimo odprte in počakamo, da se pokrijejo z granulacijskim tkivom. V takem primeru govorimo o sekundarnem celjenju (sanatio per secundam intentionem). (Flis, Miksić, 2010).