1. Prehrana v IT

– načini hranjenja
– per os (redko)
– enteralna prehrana
– vzdrževanje funkcije črevesne sluznice in obrambne sposbnosti organima
– NG sonda
– gastro- ali jejunostoma
– hranilna enteralna črpalka
– intermitentno ali kotinuirano hanjenje
– parenteralna prehrana
– nefiziološka oblika
– posledica spremembe črevesne sluznice
– popolna parenteralna prehrana samo pri absolutni kontraindikaciji za enteralno prehrano: ileus, napredovala ishemija, akutni pankreatitis…
– neprekinjeno intenzivno opazovanje
– NG sonda
– bruhanje, navzeja
– fiziologija odvajanja
– vetrovi, meteorizem, obseg trebuha
– hematest, melena
– drenirane vsebine
– krvavitve in spremembe op. rane
– stanja volemije (hipovolemija)

2. Postopki oživljanja

– splošni algoritem oživljanja
– zunanja masaža srca in ventilacija – razmerje 30 : 2
– na terenu, odzivni čas 4 – 5 minut: vsaj 2 minuti (5 ciklusov)
– v bolnišnici: ko je na voljo defibrilator
– po 2 minutah oz. ko je defibrilator na voljo, ugotavljamo, kateri ritem je vzrok zastoja
– ventrikularna fibrilacija (VF) / ventrikularna tahikardija (VT) brez pulza
– 1. defibrilacija (sunek 150 – 200 J, pri monofaznem defibrilatorju 360 J)
– zunanja masaža + ventilacija (30 : 2) – 2 minuti (5 ciklusov)
– 2. defibrilacija, če VF/VT vztraja (sunek 150 – 360 J)
– 3. defibrilacija (prej 1 mg adrenalina i.v.)
– 4. defibrilacija (prej 300 mg amiodarona)
– terapija ob reanimaciji
– adrenalin
– dajemo na 3 – 5 minut (1 mg, endotrahealno 3 mg)
– antiaritmiki
– amiodaron – pred 4. defibrilacijo (300 mg)
– magnezij – pri VF/VT, kadar je sum na hipomagnezimijo (2 g), ev. pri VT ob znani hipokaliemiji

3. Defibrilacija

– definicija
– prekinitev fibrilacije – odsotnost VF/VT 5 sekund po električnem sunku
– električni tok, ki steče preko srčne miice, depolarizira kritično maso miokarda in omogoči prevodnemu sistemu srca, da spet samostojno tvori in prevja impulze
– ročna defibrilacija
– dejavniki, ki vplivajo na uspešnost defibrilacije
– upornost prsnega koša
– velikost elektrod ali ročk – za odrasle premer 8 do 12 cm
– stik med elektrodo oz. ročko in kožo – tekoči gel ali poltrde gelne blazinice in čvrst pritisk ročk (okoli 8 kg)
– faza ventilacije – bolje manjši volumen (ekspirij)
– razdalja med elektrodama – ni jasne povezave z velikostjo
– položaj elektrod
– čimveč toka naj steče skozi srce
– 1. elektroda: desno od zgornjega dela prsnice pod ključnico
– 2. elektroda: levo spodaj v sprednji pazdušni črti
– razlika med defibrilacijo in elektrokonverzijo
– urgentna elektrokonverzija
– VT, bolečina v prsih, ↓ RR, težka sapa
– defibrilacija
– hitra VT, široki in nenavadno oblikovani R zobci
– VT, pri kateri ne tipljemo pulza
– uporaba sinhrone elektrokonverzije
– navadno elektiven poseg
– za zdravljenje različnih motenj srčnega ritma (ne za VF)
– prekinitev proženja ektopičnega vodiča – sinusni vozel spet prevzame nadzor nad srčnim utripom
– različne energije za različne motnje
– stabilna VT, atrijsaka undulacija (AU) – konvertiramo z 10 – 50 J
– atrijska fibrilacija (AF) – vsaj 100 J
– začnemo z manjšimi energijami in jih po potrebi zvišujemo
– zapleti
– motnje srčnega ritma
– hipotenzija
– depresija dihanja in sistemski embolični zapleti
– ev. bradikardija in asistolija
– vloga MS
– seznanitev bolnika s posegom
– nadzor pred, med in po elektrokonverziji
– aplikacija sedativa
– skrb za prehodnost dihalnih poti

4. Endotrahealna intubacija

– indikacije za endotrahealno intubacijo
– zaščita dihalne poti
– nezadostna oksigenacija
– nezadostna ventilacija
– toaleta dihalnih poti
– vrste endotrahealne intubacije
– načrtovana
– urgentna
– priprava na endotrahealno intubacijo
– pregled bolnika
– zunanji izgled
– odpiranje ust – vsaj 3 cm
– tirometralna razdalja – vsaj 6,5 cm od roba brade do ščitastega hrustanca
– gibljivost atlantookcipitalnega sklepa in vratne hrbtenice
– Mallampatijeva klasifikacija – pregled ustne votline in ustnega dela žrela
– prehodnost nosnic
– priprava bolnika
– informiranje
– vzpostavitev osnovnega monitoringa (EKG, RR, pulzna oksimetrija)
– vzpostavitev venske poti
– priprava pribora
– laringoskop
– endotrahealni tubusi (♀ 7,5 – 8 mm, ♂ 8,5 – 9 mm)
– vodila
– aspirator in aspiracijske cevke
– Magillova prijemalka
– zagrizna zapora
– brizgalka
– trak za učvrstitev
– fonendoskop
– obrazna maska in ročni dihalni balon ali anestezijski dihalni sistem
– položaj bolnika
– položaj glave – t.i. sinffing position
– 5 – 10 cm dvignjena glava
– glavo zvrnemo nazaj – poravnamo osi sapnika, žrela in ustne votline
– zapleti
– vstavitev tubusa v požiralnik
– hipoksija – posledica prepočasne intubacije
– krvavitev, povzročena pri poskusu intubacije in aspiracija krvi
– aspiracija želodčne vsebine
– laringospazem in bronhospazem
– poškodba glasilk
– poškodba zob
– pnevmotoraks
– premik nestabilnega zloma vratne hrbtenice
– perforacija sapnika
– perforacija žrela in požiralnika
– zamašitev ali zažetje tubusa
– akutna stenoza zaradi edema
– poškodba nervusa lingvalisa
– podjezični hematom
– ohromitev živca z enostransko parezo glasilke
– pooperativne bolečine v grlu

5. Motnje srčnega ritma

– analiza EKG
– P – depolarizacija atrijev
– QRS – depolarizacija ventriklov (prekrije repolarizacijo atrijev)
– T – repolarizacija ventriklov
– ali je prisotna električna aktivnost
– ali so prisotni QRS kompleksi – frekvenca, ritem (reden, nereden), širina
– prisotnost atrijske aktivnosti – P zobec
– povezanost atrijske in ventrikularne aktivnosti
– snemanje EKG
– bipolarni standardni odvodi (I, II, III)
– unipolarni ekstremitetni odvodi (aVR, aVL, aVF)
– unipolarni perkordialni odvodi (V1 – V6)
– nameščanje elektrod
– prekordialne
– V1: IV. medrebrni prostor desno od prsnice
– V2: IV. medrebrni prostor levo od prsnice
– V3: diagnolano med V2 in V4
– V4: V. medrebrni prostor v mediklavikularni liniji
– V5: V. medrebrni prostor v sprednji aksilarni liniji
– V6: V. medrebrni prostor v srednji aksilarni liniji
– ekstremitetne
– rdeča: desna roka
– rumena: leva roka
– zelena: leva noga
– črna: desna noga

– sinusni ritem
– prisotnost P valov
– P valu sledi QRS od 120 do 200 MS (reden, ozek)
– PR interval normalen
– frekvenca 60 – 100 (< 60 bradikardija, > 100 tahikardija)

– atrijska fibrilacija (AF)
– opis
– ni P valov (namesto njih fibrilatorni valovi s frekvenco 350/min)
– ni PR intervala
– QRS normalen, razdalje med QRS različne – absolutna aritmija
– glede na frekvenco QRS: bradi-, normo in tahikardna AF
– stanja
– bolezni srca, ki razširijo atrija: arterijska hipertenzija, ishemična srčna bolezen, razne kardiomiopatije
– nesrčni vzroki: bolezen ščitnice, pljučne bolezni
– ukrepi
– antiaritmikov (Cordarone, Rytmonorm)
– sinhrona elektrokonverzija
– za znižanje frekvence betablokatorji, digoksin

– ventrikularne ekstrasistole (VES)
– opis
– sinusni ritem prekinjajo prezgodnji in razširjeni QRS
– pred njimi ni P vala
– pred VES ni PR intervala
– izpad enega rednega QRS
– ekstrasistoli sledi kompenzatorna pavza
– nevarne oblike
– vezane
– polimorfne
– bigeminus, trigeminus
– R na T fenomen
– stanja
– tudi pri povsem zdravih (pred izpitom)
– vse bolezni srčne mišice in zaklopk
– motnja v elektrolitskem ravnovesju
– ukrepi
– zdravljenje, če se pojavlja več kot 6x/min (vezane)
– uporaba antiaritmikov

– ventrikularna tahikardija (VT)
– opis
– ni P valov, ni PR intervala
– široki QRS (> 0,12 s)
– QRS reden, ozek, frekvenca 100 – 260/min (180 – 250)
– stanja
– ishemija
– kardiomiopatija
– motnja v elektrolitskem ravnovesju
– miokardni infarkt
– hipoksemija
– ukrepi – vedno zdravimo
– antiaritmiki i.v.
– sinhrona kardioverzija
– implantacija defibrilatorja

– ventrikularna fibrilacija (VF)
– opis
– ni P valov, ni QRS
– neredna hitra aktivnost – frekvenca 150 – 500 zobcev/min
– stanja
– miokardni infarkt
– huda hipoksija
– huda acidoza
– ukrepi
– defibrilacija
– oživljanje
– adrenalin i.v., atropin i.v.

– AV blok 3. stopnje
– opis
– če so P valovi prisotni, so enako oddaljeni (lahko ev. še AF)
– QRS v neodvisnem rednem ritmu, ki ni enak ritmu P valov

– stimulacija srčnega spodbujevalca

– denivelacija in elevacija ST spojnice
– leva koronarka, desna koronarka in arterija cirkumfleksa
– znižanje ST spojnice (denivelacija) – ishemija (delna zapora)
– dvig ST spojnice nad izolinijo za vsaj 0,2 mm (elevacija) – nekroza miokarda (okluzija)
– lokacija: sprednja stena (V1 do V6), stranska (I, avL), (spodnja II, III, avF)

– asistolija
– opis
– ni električne aktivnosti
– stanja
– miokardni infarkt
– huda hipoksija
– huda acidoza
– ukrepi
– oživljanje (zunanja masaža srca, ventilacija)
– atropin i.v., adrenalin i.v.

6. Torakalna drenaža

– namen
– čim hitrejše in popolno razširjenje oz. ekspanzija pljuč
– izpraznitev tekočine oz. zraka in plevralnega prostora
– zgradba plevrevaka
– zbiralna komora
– redukcijski ventil ali podvodna drenaža
– kontrola sukcije
– vloga MS
– informiranje bolnika
– opazovanje in beleženje količine in kvalitete drenirane tekočine (upoštevamo pri tekočinski bilanci)
– fiksacija drena
– opzovanje vbodnega mesta in previjanje po aseptični metodi
– kontroliranje delovanja sukcijske drenaže
– kontroliranje delovanja subakvalne drenaže
– dolivanje redistilirane vode v redukcijko komoro
– skrb za prehodnost drena
– skrb, da je plevrevak vsaj 50 cm pod nivojem prsnega koša
– pokretnemu bolniku razložimo, kako odklopi plevrevak od injektorja
– poslušanje bolnika

7. Aortna črpalka

– princip delovanja
– balonski kateter je pod rtg kontrolo preko a. femoralis vstavljen v descendentno aorto
– podpora srčni mišici – balon se hitro napolni na začetku diastole, pred začetkom sistole pa se hitro izprazni
– napolnjenje → ↑ diastolični tlak → izboljšana prekrvavitev v predelu koronarnega in cerebralnega obtoka
– izpraznjenje → ↓ diastolični tlak → ↓ upor proti iztisu iz levega ventrikla
– indikacije
– srčno popuščanje
– obstruktivna koronarna bolezen
– akutni koronarni sindrom
– neposredno po uspešnem oživljanju zaradi primarnega srčnega zastoja
– mehanični defekt po srčnem infarktu
– vloga MS
– opazovanje pacienta in delovanja aortne črpalke
– opazovanje vseh vitalnih vitalnih znakov pri pacientu z aortno črpalko
– opazovanje vbodnega mesta
– preventiva (noga rahlo dvignjena in skrb za mirovanje)

8. Oksigenacija

– načini ugotavljanja oksigenacije (stanje kisika v arterijski krvi)
– hiper- in hipoventilacija, tahi- in bradipnoja
– Chaine-Stokesovo in Kussmaulovo dihanje
– uporaba pomožne muskulature
– napor, potenje
– cianoza
– pulzna oksimetrija
– kapnografija
– plinska analiza arterijske krvi (PAAK)
– neposredno merjenje paO2 v arteriji
– PAAK
– invazivno merjenje parcialnih tlakov posameznih plinov z odvzemom arterijske krvi
– Carricov indeks (pO2/FiO2): kazalec oksigenacije (pod 300 – pljučna okvara)
– FiO2 – delež kiska v dihalni mešanici
– pO2 – parcialni tlak kisika v arterijski krvi
– vrednosti
– pH: 7,36 – 7,42 (manj – acidoza, več – alkaloza)
– pCO2: 4,9 – 5,9 kPa
– pO2: 10,6 – 13,3 kPa
– HCO3-: 22 – 30 mmol / l
– presežek baz: -2,3 – 2,3
– saturacija 0,96 – 0,985
– vsebnost O2: 6,7 – 10,3 mmol / l
– pulzna oksimetrija
– neinvazivno merjenje zasičenosti hemoglobina s kisikom v periferni krvi
– opozori že na začetno stanje hipoksije
– deluje na principu razlike v absorbciji svetlobe med oksihemoglobinom in reduciranim hemoglobinom ter na prisotnosti pulznega siganala
– vrednost: nad 95 %
– zanesljivost: 90 – 95 % (st. dev. ± 4 %)
– motnje pri merjenju
– slaba prekrvavitev (bolezni perifernih žil, krči žil, otekline prstov, anatomske nepravilnosti prstov, šokovno stanje)
– neustrezna izbira in namestitev senzorja (na ušesni mečici so meritve bolj natančne kot na prstu)
– kapnogram
– neinvazivno merjenje tlaka CO2 v izdihani masi
– vrednotenje pljučne funkcije pri spontanem dihanju, pri podporni obliki predihavanja ali pri odvajanju od ventilatorja
– zaznavanje sprememb (pljučna embolija)
– vrednosti: 30 – 40 mm Hg

9.1. Centralni venski pritisk (CVP)

– definicija CVP
– pritisk v centralnih velikih venah (vena cava) in desnem atriju
– razmerje med volumnom cirkulirajoče krvi in obremenitvijo desnega srca
– indikacije
– ugotavljanje hidracije
– spremljanje delovanja kardiovaskularnega sistema
– akutna stanja (operacije, šok…)
– obsežne opekline
– druga stanja, kjer pričakujemo povečan ali zmanjšan pritisk v velikih venah
– vrednosti: 2 – 8 cm vodnega stolpca (normalne vrednosti lahko nekoliko nihajo – pozorni smo predvsem na večje spremembe med posameznimi meritvami)
– vstavitev CVK
– konica katetra v veni kavi
– kateter uveden v eno od ustreznih ven (v. subclavia, v. jugularis, v. femoralis, v. cubitalis)
– prebrizganje z izotonično raztopino (fiziološka raztopina)
– nečini merjenja
– s pomočjo monitorske kontrole
– s pomočjo y sistema in skale
– s pomočjo merske cevke
– določanje točke 0
– bolnika namestimo v hrbtni položaj brez blazine
– izmerimo višino prsnega koša in to pomnožimo z 0,61
– dobljeno vrednost odmerimo na bolnikovem prsnem košu od podlage navzgor
– dobljena točka je točka 0, ki mora biti v vodoravni liniji s točko 0 na merilni skali

9.2. Swan-Ganz kateter

– merjenje
– sistolni, srednji in diastolni tlak v pljučni arteriji
– tlak v desnem atriju
– indeks delovanja srca in učinkovitost delovanja srca
– pljučni zagozditveni tlak
– minutni srčni iztis
– indikacije
– hemodinamska ocena
– zdravljenje šoka
– zdravljenje hude dihalne stiske
– zdravljenje hudih oblik srčnega popuščanja
– zdravljenje zapletov pri miokardnem infarktu
– obravnava bolnikov po srčnih operacijah
– nadzor bolnikov med obsežnimi operacijami
– ocena potrebe po nadomeščanju tekočine pri kritično bolnih
– vstavitev pljučnega arterijskega katetra
– konica katetra v pljučni arteriji (skozi srce)
– kateter uveden v eno od ustreznih ven (v. subclavia, v. jugularis…)
– prebrizganje z izotonično raztopino (fiziološka raztopina)

9.3. PiCCO (pulse contour cardiac output)

– termodilucijska meritev – beleži termodilucijsko krivuljo
– izmerimo minutni srčni iztis in volumen srčne polnitve
– ocenimo količina krvi v prsnem košu in vsebnost zunajžilne vode v pljučih
– izračuna indeks sčrne funkcije
– neprekinjeno meri sistolni, srednji in diastolni arterijski tlak
– izračuna sistemski žilni upor
– oceni indeks krčljivosti levega prekata
– uveden v a. femoralis ali a. brachialis
– vloga MS pri hemodinamskih meritvah

10. Monitoring zavesti

– načini spremljanja delovanja živčnega sistema
– nesedirani – ocenjevanje s pomočjo lestvic (Glasgow Coma Score)
– opazovanje zenic in drugih nevroloških sprememb
– indirektni način
– merjenje intrakranialnega pritiska (ICP)
– merjenje cerebralnega perfuzijskega pritiska (CPP)
– kvantitativne motnje zavesti
– somnolenca
– stupor (omamljenost)
– koma (nezavest)
– kvalitativne motnje zavesti
– zmedenost
– zamračenost
– delirij (bledež)
– Glasgowska točkovna lestvica
– odpiranje oči (1 – 4)
– besedni odgovor (1 – 5)
– motorični odgovor (1 – 6)
– ICP in CPP
– elektroda (nevrokirurg v možgansko tkivo), pretvornik,monitor
– vrednosti
– ICP: manj kot 20 mmHg
– CPP: več kot 60 mm Hg
– ukrepi za zmanjšanje ICP
– poglobljena sedacija in analgezija
– dvig vzglavja za 15 – 30 stopinj
– hiperventilacija
– vzdrževanje normotermije in normokapnije
– hiperosmolarne tekočine (Manitol)
– ventrikularna drenaža (krg)

11. Umetna ventilacija

– faze samostojnosti pri dihanju
– faza zadovoljive dihalne funkcije
– opazovanje
– pomoč pri kašlju
– spodbujanje k aktivnostim, dihalne vaje
– faza neučinkovitega dihanja
– aplikacija kisika
– skrb za prosto dihalno pot (aspiracija)
– faza nezmožnosti vzdrževanja spontanega dihanja
– ena od oblik umetnega predihavanja
– faza odvajanja od umetnega predihavanja
– postopno vključevanje spontanega dihanja ob zmanjševanju podpore umetnega predihavanja
– zadovoljivo spontano dihanje (opazovanje še 24 ura po odklopu)
– indikacija – dihalna stiska
– insuficienca pljuč (okvara pljučnega parenhima z moteno izmenjavo plinov in posledično hipoksemijo)
– insuficienca ventilacijske črpalke (npr. utrujenost dihalnih mišic ali centralna depresija dihanja s posledično hiperkapnijo)
– oblike mehanske ventilacije (MV)
– konvencionalne oblike
– predihavanje pljuč z volumsko ali tlačno vodenimi ventilatorji
– ob vsakem vdihu vpihnejo volumen zraka, ki je večji od anatomskega mrtvega prostora
– možne okvare tkiva, hemodinamski zapleti
– nekonvencionalne oblike
– enak ali manjši volumen vpihnjenega zraka oz. mešanice plinov
– visoke frekvence predihavanja
– invazivne in neinvazivne oblike
– intubacija, kanila
– neinvazivna MV
– oblike MV glede na stopnjo samostojnosti
– popolna dihalna podpora ali kontrolirana mehanska ventilacija (CMV – Controlled MV) – nadzorovana ventilacija
– vnaprej določeni konstantni volumen, hitrost in frekvenca
– brez bolnikovega dihanja – sedacija, relaksanti
– delna dihalna podpora – asistirana ventilacija
– podpora minutni ventilaciji (npr. SIMV – Synchronized Intermittent MV)
– tlačna podpora (PSV – Pressure Suport Ventilation)
– povečanje bolnikovega enkratnega dihalnega volumna
– ventilator dovaja zrak v pljuča v času vdiha
– minutalna dihalna podpora
– ventilator konstantno dovaja pozitiven tlak med celotnim dihalnim ciklusom (CPAP – Continuous Positive Airway Pressure) – odpravi vsakokratno odpiranje dihalnih poti
– bolnik diha spontano

12. Neinvazivna mehanske ventilacija

– značilnosti neinvazivne mehanske ventilacije (NMV)
– t.i. neinvazivna ventilacija s pozitivnim tlakom (NVPT) – CPAP oblika
– brez umetne dihalne poti
– ohranjeni fiziološki zaščitni mehanizmi
– refleks požiranja in kašlja
– zrak se navlaži in ogreje
– bolnik lahko je, pije in govori
– manjša možnost okužbe dihal in drugih zapletov MV
– načini neinvazivne ventilacije
– nosna maska
– obrazna maska (Venturi maska, OHIO maska)
– čelada
– ocena po 30 – 60 minutav (oz. stalna kontrola oksigenacije) – ev. intubacija
– indikacije
– akutno srčno popuščanje → akutna dihalna stiska (pO2/FiO2 < 26) – poslabšuje kljub farmakološkim ukrepom (↑ frekvenca dihanja, > 35), uporaba pomožne muskulature, pradoksno gibanje prepone, ↓ saturacija, ↓ pO2)
– poslabšanje KOPB
– dihalna stiska imunsko oslabelih
– bolnik v postopku odvajanju od ventilatorja
– bolnik, ki odklanja intubacijo
– terminalna faza neozdravljive bolezni

13. Inducirana hipotermija po reanimaciji

– namen
– srčni zastoj lahko povzroči trajno nevrološko prizadetost
– hipotermioja zmanjša ishemično reperfuzijsko poškodbo nevronov – zmanjša nevrološke posledice in izboljša preživetje
– indikacije
– po reanimaciji zaradi primarnega srčnega zastoja
– upsešno vzopostavljena spontana cirkulacija
– VT ali VF brez pulza ob začetku reanimacije
– manj kot 60 minut od kolapsa do vzpostavljene spontane cirkulacije
– postopek
– sedacija in relaksacija
– respirator, vitalna stabilizacija, urinski kateter s senzorjem za temperaturo
– hladne infuzije in ledeni obkladki (okrog glave, pod vrat, obe pazduhi, dimlje, prsni koš – zavijemo v tkanino – ozebline)
– ciljna temperatura jedra 32 – 34° C – vzdržujemo 24 ur
– za vzdrževanje obkladki, p.p. ohlajene i.v. tekočine
– prvih 24 ur po prenehanju preprečujemo porast nad 37,5° C

14. Pljučnice, povezane z mehansko ventilacijo

– VAP (Ventilator Associated Pneumonia)
– okužba spodnjih dihal, nastala 48 ur po začetku MV
– najpogostejša okužba pri MV
– ⅓ okužb v IT
– smrtnost 20 – 50 % (nekateri povzročitelju 70 %)
– mehanizem nastanka
– mikroorganizmi v želodcu → retrogradno v žrelo → mikroaspiracije ob mešičku endotrahealngea tubusa
– dejavniki tveganja
– položaj bolnika – dvignjeno vzglavje (preprečevanje aspiracije)
– enteralno hranjenje – polsedeč položaj, rezidulani volumen < 150 ml, orogastrična cevka (nazogastrična sonda poveča tveganje)
– intubacija in MV
– na tubusu se ustvari biofilm mikroorganizmov (odluščijo med aspiracijo) – prevleka tubusa iz srebra ipd.
– okrog mešička se nabere sekret iz ustno-žrelnega prostora (mikroaspiracije) – odprtina nad mešičkon, skozi katero se odsesava sekret
– poškodba pljučnega tkiva z MV – uporaba nizkega dihalnega volumna, nizkih vrednosti PEEP-a
– trajanje intubacije
– kondenzat v ventilatorskih ceveh – menjave ne zmanjšajo VAP
– uporaba toplotno-vlažilnih izemnjevalcev namesto običajnih ogrevanih vlažilnikov
– traheotomija ne zmanjša VAP
– aspiracija – zaprti sistemi ne zmanjšajo VAP
– ustna nega – redna z antiseptičnimi sredstvi
– zdravila za preprečevanje stresnih razjed – zvišujejo pH želodca → poselitev z gram- bakterijami
– epidemiološki nadzor
– osebje
– preprečevanje
– zadostno število osebja v IT
– ustrezeni higineski ukrepi (dezinfekcija rok, premetov, površin, pravilna uporaba zaščitnih sredstev)
– redno izobraževanje zaposlenih
– pravilna uporaba antibiotikov
– uporaba neinvazvnih oblik predihavanja
– skrajšanje umetnega predihavanja
– zmanjševanje poškodbe pljuč z nizkimi dihalnimi volumni in PEEP-om
– polsedeč položaj bolnika
– uporaba ustno-želodčne cevke, ohranjanje nizkih rezidualnih volumnov
– redna ustna nega

15. Sepsa

– definicija
– sistemski odziv organizma na okužbo
– ločimo: sepsa, huda sepsa, septični šok
– dejavniki tveganja
– starost: manj kot 1 leto (nedonošenčki), več kot 65 let
– imunska oslabljenost
– krg posegi
– podhranjenost
– antibiotiki širokega spektra
– kronične bolezni (diabetes, jetra, ledvice)
– na antibiotike odporni mikroorganizmi
– poškodovanci, opečenci, splenektomija, uživalci i.v. drog
– urinski, žilni katetri
– intubacija in MV
– znaki
– ↑ TT
– tahikardija
– tahipneja
– znaki, ki so posledica zmanjšane perfuzije: znižana diureza, motnje v delovanju CŽS (zmedenost, nemir, zaspanost)
– spremenjen izcedek iz rane
– rdečina in oteklina na vstopnem mestu katetra
– moten, smrdeč urin
– diagnoza
– ↑ levkociti v periferni krvi
– rtg p.c.
– pozitivne mikrobiološke preiskave
– vloga MS – opazovanje splošnih vitalnih znakov, delovanja življenjsko pomembnih organov in zavesti
– TT: > 38° C oz. < 36° C
– srčni utrip: > 90
– frekvenca in vzorec dihanja: > 20
– oksigenacija krvi
– RR: sistolični < 90 mm Hg (septični šok, če se po eni uri »nalivanja« ne zviša)
– vrednost KS
– količina izločenega urina: urni urin < 0,5 ml/kg/h
– ledvična funkcija: ↑ kreatinina
– levkociti: > 12 x 109/l oz. < 4 x 109/l + 10 % paličastih nevtrofilcev
– slabost, bruhanje, meteorizem, zastajanje hrane v želodcu (> 200 ml 4 – 6 ur po hranjenju)
– koža: spremembe (ishemične nekroze, celulitis, pustule, hemoragične bule)
– faktorji koagulacije: Tr, PČ, PTČ
– jetrna funkcija: zlatenica, spremnjeni jetrni encimi v krvi, ↓ albumini v krvi
– mentalno stanje: zmedenost, apatičnost, koma, v IT vsak dan ocenjevanje po Glasgow koma lestvici
– hemokultura
– kadar so znaki okužbe – bakteriemije so intermitentne (↑ TT, mrzlica, ↓ TT)
– dva vzorca iz dveh ven v razmiku 10 – 30 minut
– termostat s 35 – 37° C, hranimo največ 12 ur
– preprečevanje
– higiena rok
– izvajanje ukrepov za preprečevanje prenosa bolnišničnih okužb
– prepoznavanje bolnikov s tveganjem
– ustrezno jemanje kužnin