Edukacija je poučevanje in učenje o sladkorni bolezni ter zdravljenju s ciljem, da bi dosegli
spremembe v vedenju, ki omogočajo bolniku najlažji potek bolezni, psihosocialno
prilagoditev in zadovoljivo kakovost življenja.
2.1. Pomen in cilji zdravstvene vzgoje sladkornih bolnikov
Zdravstvena vzgoja je izrednega pomena in je nujni del zdravstvene oskrbe sladkornega
bolnika. Če je zdravstvena vzgoja dobro organizirana in pravilno načrtovana, lahko dosežemo
dobro usposobljenost bolnikov za sodelovanje v zdravljenju te bolezni. Pomembna je iz treh
vidikov: medicinskega, ekonomskega in etičnega. Iz medicinskega vidika je pomembna pri
usposabljanju bolnikov za vsakodnevno samooskrbo.
Bolnik potrebuje ustrezno znanje o
bolezni, more se naučiti nekaterih veščin ter spremeniti način življenja. Lahko dostopna in
učinkovita svetovalna služba je bistveno poceni zdravljenje sladkorne bolezni. Znano je tudi,
da pri dobro zdravljenih sladkorni bolnikih redkeje prihaja do hujših oblik kroničnih zapletov,
katerih zdravljenje je zelo drago. Prav tako je pomemben tudi etični vidik zdravstvene vzgoje.
Bolniki imajo pravico in dolžnost soodločati o zdravilskih postopkih, vendar te pravice ne
morejo izrabiti, če niso dovolj seznanjeni s sladkorno boleznijo in njenim zdravljenjem.
3. OBLIKE ZDRAVSTVENE VZGOJE SLADKORNIH BOLNIKOV
Za sladkorne bolnike se izvaja tri glavne oblike zdravstvene vzgoje: individualna, v majhni
skupini in veliki skupini oziroma prek javnih občil.
Individualna zdravstvena vzgoja je proces dvosmernega komuniciranja z izmenjavo
informacij, navodil in izkušenj, ki omogoča boljše razumevanje bolnika in mu nudi čustveno
podporo. Praviloma se zanjo odločamo ob odkritju sladkorne bolezni, toda smiselna je tudi v
nadaljnjem poteku bolezni, ko bolnik potrebuje obnavljanje znanja. Pogovori lahko trajajo
nekaj minut, lahko so tudi daljši. Daljših pogovorov od 30 minut ni smiselno načrtovati, bolje
je načrtovati več krajših pogovorov.
Zdravstvena vzgoja v majhni skupini (6 – 12 oseb) temelji na zdravstvenovzgojni in
psihoterapevtski obravnavi. Majhne skupine so učinkovitejše, saj se bolniki prej sprostijo, se
počutijo varne in potem aktivneje sodelujejo. Občutek pripadnosti skupini omogoči lažje
dozorevanje bolnikov in njihovih svojcev in s tem tudi aktivnejše spoprijemanje z boleznijo.
Vzgoja v majni skupini je smiselna tudi za učenje raznih veščin (injiciranje insulina, uporaba
glukometra). Taka srečanja lahko vodi le ena oseba.
Učenje v veliki skupini ali prek javnih občil uporabljamo le kot dopolnilne metode. Najbolj
pogosta metoda je predavanje, ki omogoča posredovanje informacij večjemu številu ljudi v
kratkem času. Predavanje ne dopušča komuniciranja med udeleženci, predavatelj vsebine ne
more prilagoditi posamezniku, prav tako nima povratne informacije, koliko udeleženci sledijo
predavanju.
Med dopolnilne metode zdravstvene vzgoje spada tudi pridobivanje znanja iz
knjig, plakatov, zloženk, časopisov, filmov, radia, televizije in tudi učenje z računalnikom.
Pridobivanje znanja s temi metodami je največkrat površno, nobena od teh metod ne
zagotavlja spreminjanje obnašanja in navad, brez česar pa je zdravstvena vzgoja neučinkovita.
4. ZDRAVSTVENO VZGOJNI PROGRAM ZA BOLNIKE S
SLADKORNO BOLEZNIJO
4.1. temeljni zdravstvenovzgojni program
Cilj temeljnega programa je da bolnik pridobi predstavo kakšno bolezen imajo, kaj pomeni
zvišana glukoza v krvi in kako jo ugotovit, kako doseči zadovoljivo kontrolo presnove, kakšni
so pravilni higienski postopki, kako naj ravnajo, če zbolijo.
4.2. poglobljeni zdravstveno vzgojni program
Zahteva daljše učno obdobje, v zdravstveno vzgojo je po možnosti treba vključiti svojce.
Program bolj poudarja prehrano, telesno dejavnost, skrb za stopalo, manj pa bolnike seznanja
o zdravljenju z insulinom.
Glavne vsebine so:
• kaj je sladkorna bolezen: simptomi in znaki hiperglikemije, vzroki za hiperglikemijo
• samokontrola: pomen rednega spremljanja glukozurije, ketonurije in glikemije,
možnosti ukrepanja ob hiperglikemiji ali nastali glikozuriji
• prehrana: osnovna načela zdrave prehrane za sladkornega bolnika, pomen prehrane za
stabilnost glikemije, pomen normalizacije telesne mase
• pomen telesne dejavnosti: vodene izkušnje s telesno dejavnostjo, telesna dejavnost kot
metoda zdravljenja
• zdravljenje z zdravili: katera uporabljamo in kako delujejo, pomen neprekinjenega
zdravljenja, stranski pojavi pri zdravljenju, kako ukrepati ob hipoglikemiji
• zdravljenje z insulinom: kdaj pride do nujnosti zdravljenja z insulinom in kako se z
njim zdravimo
• hipoglikemija: zaplet zdravljenja z insulinom
• higiena: ustrezna nega telesa in nevarnosti slabe higiene, navodila o skrbi za noge
• nenadno nastali akutni zapleti: napotki za obnašanje med prehladnimi in drugimi
boleznimi, kaj narediti ob naraščanju glikemije, simptomi, vzroki nastanka in
zdravljenje akutnih zapletov sladkorne bolezni
• kronični zapleti: kako jih lahko preprečimo in kako jih spoznamo
• socialnomedicinski vidiki: delovna sposobnost, invalidnost, vozniška sposobnost,
organiziranost sladkornih bolnikov
5. ZDRAVLJENJE SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2
Sladkornega bolnika zdravimo zato, da bi dosegli odpravo simptomov in znakov bolezni, da
bi preprečili pojav akutnih zapletov, preprečili kronične organske okvare, zmanjšali
prezgodnjo umrljivost in izboljšali kakovost življenja. Pri tem si mora zdravstveni delavec
postaviti glavne cilje, ki jih želi in zmore izpolniti s sodelovanjem bolnika. Cilji zdravljenja so
delno odvisni od stanja sladkorne bolezni. Za doseganje ciljev so pomembni tudi drugi
dejavniki, kot so bolnikova sposobnost in motiviranost, pričakovana življenjska doba,
socialne okoliščine itd.
Odpravo simptomov dosežemo, ko je glukoza v krvi pod približno 10 mmol/l, kar pomeni
tudi odsotnost glikourije, s tem pa tudi poliurije in posledične žeje. Na tej stopnji urejenosti
presnove, bolniki tudi ne hujšajo in niso več utrujeni.
Akutne zaplete lažje preprečujemo, če je presnova primerno urejena. S tem je tudi manjša
verjetnost, da prišlo do akutnih zapletov. Pri tem je še posebej pomembno, da je bolnik
poučen o samokontroli in da zna pravilno in pravočasno ukrepati ob pojavu le – teh.
Kronične organske okvare določajo kakovost in usodo bolnikovega življenja. Preprečimo jih z
urejenostjo presnove v širšem pomenu, z zdravljenjem hipertenzije in z drugimi ukrepi. Če so
že prisotne pa s temi ukrepi zaviramo njihovo napredovanje.
Zmanjšanje zgodnje umrljivosti je temeljni smisel zdravljenja, ki ga dosežemo z izpolnitvijo
prejšnjih dveh točk.
Kakovost življenja je najpomembnejši cilj zdravljenja, ki ga dosežemo, če je izpolnjena
katerakoli prej navedena točka – če jih izpolnimo več, toliko bolj za bolnika. Zdravstveni
delavci se moramo zavedati, da je kakovost življenja subjektivna kategorija in je odvisna od
bolnikovih pričakovanj, življenjskega sloga, osebnosti … To je treba upoštevati pri odločitvah
in predlogih bolniku. Ni dovolj, da je predlog objektivno dober, biti mora predvsem za
bolnika sprejemljiv. Za bolnika nesprejemljivi predlogi, lahko pomenijo poslabšanje
kakovosti bolnikove življenja. Vsak načrt zdravljenja torej mora biti individualen.
5.1. Metode zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2
Za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 uporabljamo naslednje metode:
• zdravstvena vzgoja in izobraževanje
• redna telesna dejavnost
• zdravilna prehrana
• zmanjšanje telesne mase pri debelih bolnikih
• samokontrola (samovodenje)
• zdravljenje z oralnimi zdravili
• zdravljenje z insulinom
• zdravljenje z oralnimi zdravili in insulinom (kombinirano zdravljenje)
• zdravljenje arterijske hipertenzije
• zdravljenje dislipidemije
Zdravstvena vzgoja in izobraževanje sta navedeni na prvem mestu, ker sta osnova zdravljenja
in si brez tega ne moremo zamisliti kakovostnega zdravljenja. Le dobro obveščen in osveščen
bolnik se lahko tudi ustrezno zdravi.
5.2. Cilji zdravljenja sladkorne bolezni
‐ odsotnost simptomov in znakov bolezni,
‐ preprečevanje in zaviranje kroničnih zapletov,
‐ zmanjšanje smrtnosti,
‐ izboljšanje kakovosti življenja,
‐ normalna usposobljenost za življenje.
Med načine zdravljenja prištevamo zdravstveno vzgojo in izobraževanje, telesno dejavnost,
zdravo prehrano, zmanjšanje telesne teže, zdravljenje z oralnimi zdravili, zdravljenje z
insulinom in samokontrolo.
Zdrava prehrana je univerzalna metoda zdravljenja vseh vrst
sladkorne bolezni. Brez nje nobena druga metoda ni dovolj učinkovita. Namen zdrave
prehrane pri sladkorni bolezni je, da dosežemo znižanje sladkorja v krvi in njegovega porasta
po obroku, zmanjšanje maščob v krvi in znižanje krvnega tlaka. Pravilno izvajanje prehrane
zahteva od bolnika ustrezno znanje in na podlagi tega ustrezne spremembe v življenjskih
navadah. Včasih je bila dietna prehrana polna prepovedi. Sodobna zdrava prehrana temelji na
načelih zdrave uravnotežene prehrane in je prilagojena potrebam, zmožnostim in interesom
posameznega bolnika.
6. SLADKORNA BOLEZEN
6.1. Definicija
Sladkorna bolezen je stanje kronične hiperglikemije, ki nastane zaradi pomanjkanja insulina
ali zaradi odpora proti njegovemu delovanju. Posledica je motnja presnove ogljikovih
hidratov, maščob in beljakovin. Osnovne motnje povzročijo trajne okvare malih žil, ledvic in
oči, velikih žil v smislu ateroskleroze in drugih tkiv ali organskih sistemov (živcev, leče, itd.).
Bolezen nastane na osnovi dejavnikov dednosti in okolja, ki pogosto delujejo skupaj.
6.2. Diagnoza
Sladkorna bolen se lahko kaže z značilnimi simptomi: žeja, poliurija, hujšanje. Za dokaz
sladkorne bolezni je potrebno ugotoviti hiperglikemijo. Pri zmernih hiperglikemijah pogosto
ni simptomov sladkorne bolezni. Merila za diagnozo sladkorne bolezni je določila SZO.
Sladkorna bolezen z gotovostjo ugotovimo, če je glukoza v krvi ne tešče 8,0 mmol/l ali več
(venska ali kapilarna plazma ali serum) ali 11,0 mmol/l kadarkoli. Za diagnozo potrebujemo
dva rezultata o zvišani krvni glukozi, zlasti če ni kroničnih simptomov. Pri vrednostih krvne
glukoze med 5,6 in 8,0 mmol/l je potrebno opraviti OGTT (oralni glukoza tolerančni test).
6.3. Prehrana sladkornega bolnika
Zdrava prehrana, redna telesna vadba in nekajenje so sestavni deli zdravega načina življenja.
Sladkorna bolezen je bolezen sodobnosti, čeprav jo človeštvo pozna že več kot dva tisoč let.
Zdrava prehrana s posebnimi pravili za sladkorno bolezen je temelj zdravljenja vsakega
sladkornega bolnika. Sladkorna bolezen je stanje kronične hiperglikemije, ki nastane zaradi
pomanjkanja insulina ali odpora proti njegovemu delovanju. Posledica je motnja presnove
ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin.
Povzroča trajne okvare malih žil ledvic in oči,
velikih žil v smislu ateroskleroze in drugih tkiv ali organskih sistemov, npr. živcev , leče.
Bolezen nastane na osnovi dejavnikov dednosti in okolja, ki pogosto delujejo skupaj. Kaže se
z značilnimi bolezenskimi težavami. Zaradi kroničnosti sladkorne bolezni traja njeno
zdravljenje dosmrtno, to pomeni pogosto po več desetletij. Vanj so ves čas vključeni: bolnik,
poleg njega tudi sorodniki, diabetolog, medicinske sestre, edukatorji, psihologi, dietetik.
Pri načrtovanju prilagojene prehrane moramo upoštevati naslednja merila:
Dnevna energijska potreba bolnika: vsak človek potrebuje sebi primerno količino energije, ki
je odvisna od starosti, spola, telesne obremenitve in dejanske hranjenosti.
Dnevna razporeditev energijskih potreb: smisel tega je, da ima bolnik enakomerno
obremenitev presnove čez dan. Pri bolnikih odvisnih od insulina zagotovljen enakomeren
priliv energije in s tem preprečitev hipoglikemije. Pri običajnem dnevu vključujeta zajtrk in
malica 40%, kosilo in popoldanska malica 40%, večerja pa 20% dnevne količine energije.
Zastopanost posameznih hranil: v dnevni prehrani naj bi bilo 50-60% ogljikovih hidratov,
manj kot 30% maščob, 10-20% beljakovin, malo soli, vlaknine, voda, minerali in vitamini.
Načela zdrave prehrane
‐ Pet obrokov hrane na dan.
‐ Vsak glavni obrok naj vsebuje svežo in kuhano zelenjavo in jedi iz neoluščenih žit
oziroma dietna vlakna.
‐ Hrana naj bo pripravljena s čim manj maščobami.
‐ Izogibanje sladkorju.
‐ Malo soli.
Zelo pomembna je razporeditev prehrane po obrokih. Po možnosti naj bi imeli pet obrokov na
dan : zajtrk, dopoldanska malica, kosilo, popoldansko malico in večerjo. Primeren presledek
med obroki naj bi bil 3-4 ure.
Sadje, zelenjava in nekatera škrobna živila vsebujejo vlakna. To so vlakna oglikovohidratne
narave, ki se v prebavilih ne razgradijo. Spodbujajo normalno gibanje črevesja in pripomorejo
k redni prebavi. Po zaužitju nabreknejo in dajejo občutek sitosti, zato varujejo pred debelostjo
in so dobrodošla pri hujšanju. Upočasnijo prebavo ogljikovih hidratov in s tem zmanjšajo
dvig krvnega sladkorja po obroku.
Pijače
Pri dobro urejeni sladkorni bolezni je alkohol v zmerni količini načelno dovoljen. Pri slabo
urejeni sladkorni bolezni posebno, če je v urinu aceton, pa lahko povzroči dodatno
poslabšanje. Pri sladkornih bolnikih z insulinskim zdravljenjem lahko povzroči
hipoglikemijo. To se pogosto zgodi, če bolnik pije žgane pijače ali vino na prazen želodec, ko
je sladkor lahko že nizek. Sladkorni bolnik naj pije mineralne vode, navadno vodo, cedevito
brez sladkorja, nizkokalorični deit, šum, vse vrste čajev, limonado.
Pivo ni priporočljivo, ker
povzroči velik porast sladkorja. Na trgu so na voljo komercialna nizkokalorična živila, v
katerih sladkor zamenjujejo s sladkornimi nadomestki. Ta živila običajno vsebujejo veliko
maščobe, zato naj bi jih sladkorni bolniki uživali izjemoma.
Sladkorna bolezen je bolezen, ki pogosto ne boli. Ko zaboli, je velikokrat že prepozno. Zato je
pomembno sladkornega bolnika in njegove svojce naučiti, da je v domačem okolju sam svoj
zdravnik.
6.4. Načrtovanje prehrane pri sladkorni bolezni
Pri načrtovanju prehrane veljajo splošna pravila prehrane za sladkorne bolnike, to je pravilen
izbor in razmerje med posameznimi hranili (ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine).
Sladkorni bolniki lahko izbirajo med povsem običajnimi živili, ki vsebujejo manj maščob,
veliko prehranskih vlaknin, narejeni so brez dodatka saharoze in po sestavi ustrezajo
priporočilom zdrave prehrane.
• Sadje in zelenjava
Priporočljiv je izbor sezonskega sadja in zelenjave, ker je to cenovno najugodneje. Izbiramo
lahko med vsemi vrstami zelenjave in skoraj vsemi vrstami sadja (grozdje, fige, ananas –
manj priporočljivo).
• Mleko in mlečni izdelki
Kadar izbiramo mleko, posezimo po proizvodih z manjšo vsebnostjo maščob (1,4% ali 1,6%).
Enako velja za mlečne proizvode, kot so jogurt, skuta različni sirčki in siri. Vedno izbiramo
proizvode, ki so pusti oziroma jim je odvzeta določena količina maščobe.
• Meso in mesni proizvodi
Pri izbiri mesa moramo vedeti, katera vrsta mesa je najprimernejša za sladkornega bolnika.
Izbiramo puste vrste mesa (divjačina, perutnina brez kože, govedina, junetina, kunec) ali pa
nemastne ribe (postrv, ščuka, polenovka, večina belih rib, raki in školjke).
• Škrobna živila
Današnja ponudba kruhov je pestra. Vedno izbiramo temne vrste kruha, saj preprosto pravilo
pravi: »Čim bolj je kruh temen, tem bolj zdrav je«. Zato nakupujemo vse vrste črnih kruhov,
polnozrnati kruh, ajdov kruh, ovseni kruh in mlevske izdelke iz polnovredne moke. Pri izbiri
škrobnih živil je najbolje, da se odločamo za ajdovo kašo, proseno kašo, ješpren, ovsene
kosmiče, nepoliran riž in različne testenine iz polnovredne moke.
• Začimbe in sladkorni nadomestki
Priporoča se vrsta vseh vrst naravnih začimb, vendar je treba ravnati s soljo previdno.
Posebno je treba paziti na živila, katera so pripravljena s sladkornimi nadomestki oziroma
vsebujejo le te nadomestke, ki vsebujejo velike količine maščob in niso primerna za
sladkornega pacienta. Takšna živila naj bodo pri sladkornem bolniku v vsakodnevni prehrani
le začimbe.
7. OSEBNA HIGIENA IN HIGIENA NOG PRI SLADKORNEM BOLNIKU
Higiena je nauk o zdravju in zdravem načinu življenja. Cilj zdravega načina življenja je
razvijati telesno in duševno zdravje ter dosegati čimvečjo odpornost proti neugodnim
naravnim dejavnikom. Higienske navade začnemo že uvajati v zgodnjem otroštvu. Pri
sladkornem pacientu je še toliko bolj pomembnejša zaradi zmanjšane odpornosti organizma.
V času kadar pacient ni sposoben oziroma ne more več sam skrbeti za svojo osebno higieno,
mu pri tem pomagamo, da bo ostala higiena takšna, kot je je bil pacient vajen prej ali pa mu
pokažemo kakšna bi naj bila.
Edukacija o diabetični nogi
Pri pacientih s sladkorno boleznijo le ta okvarja njihova stopala. Počasi izgubljajo občutek v
prstih, stopalih in nazadnje po vseh nogah. Visok krvni sladkor jim okvarja živčne končiče,
zato je pomembno da ga znižajo. Prav hitro se lahko zgodi, da več ne čutijo bolečine ob
poškodbi ali okužbi na stopalu.
Zaradi okužbe pa lahko izgubijo prst, del stopala ali noge.
Zato je pomembno, da redno skrbijo za svoja stopala ter jih pravilno negujejo in seveda dobro
opazujejo. Diabetično stopalo si razlagamo, ko spremembe, ki nastanejo kot posledica poznih
zapletov sladkorne bolezni; okvare živcev (nevropatija), zoženja in poapnenja žilne stene
(ateroskleroza), visokega krvnega sladkorja (hiperglikemija).
7.1. Nega nog
Noge si umivajte vsak dan pod toplo tekočo vodo (36° C – 37° C), temperaturo vodo izmerite
s termometrom. Za umivanje uporabljajte blago, tekoče, najboljše je otroško milo. Noge si
morate temeljito umiti tudi med prsti. Umivanja nog z krtačami in masažnimi krpicami ne
izvajajte, ker se s tem draži kožo in se lahko povzročijo poškodbe tkiva.
[wp_ad_camp_1]
Kopeli so dovoljene,
vendar samo pri pacientih, ki imajo zdrave noge, brez poškodb. Kopeli naj se ne dodajajo
kakršni koli dodatki (sol, kis) in naj ne traja dlje kot 5 minut. Noge si je potrebno temeljito
sprati ter obrisati z mehko brisačo še posebno med prsti. Po umivanju naj si noge vedno
namažejo z vlažilno kremo, vendar nikoli med prsti. Nikoli naj se ne uporablja raznoraznih
pudrov, ker dražijo kožo.
Koža se po uporabi pudrov navlaži in je idealno gojišče za glivice.
Sladkorni pacienti si morajo noge tudi redno pregledovati. Noge si naj najprej dobro potipajo,
pozorni so naj Na spremenjeno obliko in velikost stopala ter še posebej na spremembe
temperature kože. Pri pregledovanju nog je najboljše, če sedijo imajo primerno luč oziroma
osvetljen prostor, nogo si naj pregledajo iz vseh strani, pri tem si lahko pomagajo z
ogledalom.
Pri sladkornih pacientih, kateri slabše vidijo, se ne morejo pripogniti ali si noge
zaradi kakršnih drugih razlogov ne morejo pregledovati sami, naj noge pregleda kdo drug.
Pacienti morajo posebno pozorni biti pri spremembah na koži, ki jih povzročajo glivice, na
trdo in debelo kožo na podplatih in na konicah prstov, trde kože naj pacienti ne odstranjujejo
sami, na kurja očesa na prstih in med prsti pri katerih naj nikoli ne uporabljajo sredstev za
odstranjevanje kurjih očes, na razpokano kožo na peti, na žulje in vreznine.
7.2. Nega nohtov
Pacient naj ima svoj pribor za nego nohtov, ki ga drugi naj ne uporabljajo. Predolgi, prekratki
ali slabo odrezani nohti lahko povzročajo poškodbe kože. Pacienti naj uporabljajo samo
zaobljene škarje, nohte naj si strižejo samo naravnost, ob straneh pa naj jih popilijo, nikoli ne
smejo uporabljati ostrih predmetov, kot so britvice, koničaste škarje ali strgala. Pri sladkornih
pacientih, ki slabše vidijo, jim naj nohte postriže nekdo od družinskih članov ali pa naj
obiščejo pedikerja.
Kadar pacienti obiščejo pedikerja mu morajo obvezno povedati, da imajo
sladkorno bolezen. Ob vsaki spremembi nohtov, če se debelijo ali kažejo znake vnetja, naj
obiščejo zdravnika. Prav tako kot nega nohtov je pomembna pravilna izbira nogavic in
obutve. Nogavice morajo biti prave velikosti, iz naravnih materialov, mehke, zračne, elastika
ne sme biti pretesna.
Odsvetuje se krpanje nogavic, ker zašit del na nogavici je pretrd in
deluje na noge kot tujek. Nogavice naj menjujejo enkrat na dan. Pri pacientih, katerim se noge
potijo, naj si noge umivajo večkrat dnevno, pri tem pa naj zamenjajo nogavice. Kadar imajo
pacienti hladne noge si lahko, čez bombažne nogavice obujejo volnene nogavice. Nog naj
nikoli ne grejejo z grelno blazino, termoforjem ali ob peči, ker se lahko opečejo. Prav tako si
naj nikoli ne obujejo volnene nogavice direktno na kožo. Pacientova stopala morajo biti
zmeraj zavarovana.
Zmeraj naj nosijo nogavice in čevlje, nikoli samo čevlje brez nogavic,
zaradi morebitne povzročitve žuljev. Vsa obutev, ki jo uporabljajo pacienti, naj je prave
velikosti. Pacienti naj si kupijo vedno dober čevelj. Dober čevelj pa ima; mehak zgornji del
pravo usnje, debel gumijast podplat, dovolj prostora za prste, vložek, ki ga je mogoče
odstraniti, vezalke ali zapiranje na ježka, pete naj ne bodo prenizke ali previsoke. Za nakup si
naj pacienti vzamejo dovolj časa, čevlje naj kupujejo vedno pozno popoldan, ker so takrat
noge otekle, pomerjajo naj jih v nogavicah, ki se prilegajo in katere bodo kasneje nosili v
čevljih. Pacienti si morajo vsak dan pregledovati čevlje, še posebej notranjost čevlja naj
preiščejo z roko in odstranijo morebitne tujke.
Preden se obujejo, naj se še enkrat prepričajo,
da v čevlju ni ničesar. Pacienti s sladkorno boleznijo nikoli ne smejo hoditi bosi. Pacienti naj
sedijo vedno tako, da bosta obe stopali položeni pravokotno na tla. Pacienti kateri sedijo dalj
časa, naj se vsako uro sprehodijo, s tem pospešijo prekrvavitev stopal. Prav tako je pomembno
redno gibanje. Pacienti naj hodijo na sprehode vsak dan , tudi ob slabem vremenu.
8. TELESNA VADBA ZA PACIENTE S SLADKORNO BOLEZNIJO
Ena od značilnosti sodobnega življenja je premajhna telesna dejavnost in pomemben dejavnik
pomembna, neprecenljiva za razvoj mladih, prav tako pa je pomembna tudi za starejše.
Pomemben dejavnik pri urejanju sladkorne bolezni je telesna vadba in jo poleg samokontrole
ter ustrezne prehrane imamo za enega od temeljnih zdravilnih ukrepov za vse oblike
sladkorne bolezni.
Ne samo, da pomaga pri temeljnih zdravilnih ukrepih, temveč ima še
veliko drugih učinkov; izboljša slabo počutje in videz, telesu da več energije, krepi srce in
izboljša njegovo zmogljivost, poglobi dihanje in izboljša preskrbo s kisikom, izboljša krvni
pretok, okrepi mišice, poveča telesno prožnost, pomaga vzdrževati primerno telesno težo,
pomaga shujšati, če je potrebno, upočasni proces staranja in verjetno podaljša življenje,
ugodno učinkuje na zvišan krvni tlak, zniža holesterol nizke gostote in druge maščobe v krvi,
zmanjša škodljive učinke stresa, preprečuje učinke nedejavnosti, zveča odpornost za okužbe
ter je prijetna in zabavna.
Pacientu moramo na začetku pomagati, da se odloči za enega od ciljev, ki ga želi izpolniti.
Morda si želi izboljšati urejenost sladkorne bolezni ali želi morda shujšati. Morda si bo
zaželel zaustaviti napredovanje bolezni in zmanjšati tveganje za nastanek poznih zapletov
sladkorne bolezni. Pacientu svetujemo, da naj se odloči za telesno dejavnost, katera mu bo
koristila in bo ob njej užival.
Ukvarja se lahko z vsemi mogočimi telesnimi dejavnostmi,
pomembno je, da vsebujejo naravno gibanje, zaposlijo čim več mišic, pospešijo delovanje
srca in poglobijo dihanje. Pri izbiri prave vrste telesne vadbe moramo biti pozorni na več
stvari. Ali je izbira primerna za pacienta,ali ima pacient dovolj časa za izbrano dejavnost, ali
ima kakšne telesne omejitve, ali lahko izbrano dejavnost izvaja vse leto, ali je za izbrano
dejavnost dovolj telesno pripravljen, ali je njegova izbrana dejavnost ustrezna za njegov tip
sladkorne bolezni, ali ima še kakšne druge bolezni, ki bi lahko bile omejujoč dejavnik za
izbrano telesno dejavnost.
Pacientu svetujemo AEROBNE vadbe, ki naj vsebujejo
ponavljajoče gibe in naj traja vsaj 30 minut, nikakor pa ne manj kot 20 minut. Aerobne vadbe
morajo biti redne, zaposliti morajo čim več telesnih mišic, izvajati jo je potrebno brez večjih
pospeševanj in upočasnjevanj.
Aerobne vadbe krepijo srce, ožilje, pljuča, izboljšajo kroženje
telesnih tekočin, izboljšajo preskrbo s kisikom, spodbujajo prebavo in porabo energije,
pomagajo ohraniti primerno telesno težo, pacientom s sladkorno boleznijo pomagajo zniževati
glukozo v krvi, predvsem pa zmanjšajo nastanek srčno-žilnih bolezni. Hitra hoja, plavanje,
kolesarjenje, tek, aerobika, veslanje, smučarski tek, hoja v gore, drsanje, kotalkanje, rolkanje
in hoja po stopnicah so koristne aerobne dejavnosti.
Prav tako so zelo priporočljive vaje za razgibavanje in krepitev, ki naj jih pacienti
kombinirajo z aerobnimi dejavnostmi ali pa jih izvajajo samostojno. Raztezanje je zelo
priporočljivo, ker izboljša gibljivost sklepov in njihovo funkcijsko sposobnost, zmanjšuje
stres in napetost mišic ter tveganje za nastanek poškodb, predvsem pa ohrani gibčnost še v
pozni starosti.
Priporočeni čas aerobne vadbe je 20 do 45 minut vsaj 3-krat tedensko.
Pacienti morajo med vadbo piti dovolj nesladkane tekočine, najboljše je, če pijejo vodo ali
mineralno vodo. Če imajo pacienti krvni sladkor nad 16 mmol/l, naj opustijo vse telesne
dejavnosti dokler si ne uredijo sladkorne bolezni. Pacienti, ki imajo pogoste hiperglikemije se
športnih dejavnosti naj nikoli ne lotevajo sami, pred daljšo telesno dejavnostjo pa si naj
znižajo odmerek insulina ali tablet. Nikoli si naj ne vbrizgajo insulina v del telesa kateri bo
med vadbo dejaven.
Pri nekoliko daljših in intenzivnejših dejavnostih bodo potrebovali še
kakšen dodaten obrok ogljikovih hidratov. Pacienti z inzulinskim zdravljenjem naj imajo
vedno zraven tudi nekaj sladkorja. Obujejo naj si primerne športne copate, po vsaki vadbi pa
si naj temeljito pregledajo noge, zaradi morebitnega nastanka žuljev ali odrgnin. S seboj naj
imajo vedno diabetično izkaznico oziroma ustrezne podatke o bolezni.
Pacienti motajo
telesno vadbo prekiniti oziroma je ne smejo izvajati pri: napredovalih kroničnih zapletih
sladkorne bolezni. Telesno vadbo morajo prekiniti takoj, kadar se pojavi katera od naslednjih
težav: huda utrujenost oziroma izčrpanost, slabost, izguba ravnotežja, občutek težkega dihanja
oziroma dušenja, neredni utrip, bolečina v prsih, krči v rokah ali nogah.
9. LITERATURA
1. Karpljuk D. in sod. Sladkorna bolezen, gibanje in šport. Ljubljana: Zveza društev
diabetikov Slovenije, 2004
2. Bern R. Diabetes: obsežno praktični nasveti. Logatec: Kele & Kele, 1998
3. Bohnec M. Sladkorna bolezen in higiena. Ljubljana: Klinični center, Klinika za
endokrinologijo in bolezni presnove : Novo Nordisk A/S, Predstavništvo Ljubljana,
cop. 1995
4. Bohnec M. in sod. Zdravstvena nega in sladkorna bolezen : zbornik predavanj / 3.
funkcionalno izobraževanje za medicinske sestre in zdravstvene tehnike, Otočec, 14.
in 15. marec 1997. Ljubljana : Klinični center, Klinični oddelek za endokrinologijo,
diabetes in presnovne bolezni, 1997
5. Zdravstvena nega bolnika s sladkorno boleznijo : zbornik predavanj [za medicinske
sestre in zdravstvene tehnike, Ljubljana, 4. in 5. oktober 1996]. Ljubljana : Klinični
center, Interne klinike Zaloška, Klinika za endokrinologijo in bolezni presnove, 1996
6. Skvarča A. Abecedarij sladkorne bolezni. Ljubljana : Zveza društev diabetikov
Slovenije, 2011
7. Bohnec M. in sod. Sladkorna bolezen, priročnik. Ljubljana : samozaložba, 2006
8. Koselj M. in sod. Sladkorna bolezen 2, priročnik za zdravnike. Ljubljana:
samozaložba, 1999
9. Battelino T., Janež A. Insulinska črpalka. Ljubljana: Didakta, 2007
10. Csiro. Diabetes, diet and lifestyle plan. London: Penguin Books Ltd, 2012
11. Holford P. Say no to diabetes. London: Little, Brown Book Group, 2011