Glavkom, imenovan tudi zelena mrena, je očesna bolezen, ki prizadene očesni živec. Kadar očesna tekočina ne odteka iz očesa in se v njem zadržuje ali pa je očesne tekočine preveč, se poveča očesni tlak, kar posledično povzroči postopno poslabšanje vida.
- akutni glavkom očesni tlak raste zelo hitro, spremlja ga huda bolečina v očeh, pojavita se rdečina in solzenje, vid se zelo hitro slabša in se lahko diagnosticira; akutni glavkom zahteva takojšen pregled očesnegazdravnika, ker naglo povišanje očesnega tlaka zelo hitro povzroči resno okvaro vida;
- kronični glavkom poteka počasi in ga ne spremlja bolečina, simptomi pa se pojavijo po močnem poslabšanju vida;
- sekundarni glavkom nastane kot posledica poškodbe, vnetja, tumorja ali sladkorne bolezni.
Operativni posegi se pri zdravljenju glavkoma opravljajo že več kot sto let. Zaradi zanimivosti jih nekaj navajamo kronološko. Prvo paracentezo, to je odpiranje sprednjega prekata, omenja že James Wardrop leta 1808. V literaturi zasledimo v letih 1830 in 1835 skleralno punkturo (Mackenzie – Middlemore). Leta 1856 omenja Graefe svojo široko sektorsko (totalno) iridektomijo. Gonin in Critchett sta v obdobju 1857-1858 izvajala iridodezo (operacijo, pri kateri se delček šarenice vstavi v kornealno incizijo).
Robertson je uvedel leta 1876 metodo retrociliarne trepanacije. Lagrange leta 1905 omenja prvo filtracijsko operacijo parcialne sklerektomije z iridektomijo. Istega leta, tj. 1905, je Heine na pobudo Axenfelda opravil ciklodializo. Iridenkleizo, to je operacijo, ki je bila v različnih modifikacijah najpogosteje in najdalj čas a uporabljana antiglavkomska operativna metoda, je uvede I Holth leta 1906. Nekoliko kasneje je prišel Elliot s korneo-skleralno trepanacijo. Zdravljenje glavkoma pri novorojenčkih s ciklodiatermijo je uvedel Weve leta 1933. Voght je leta 1936 opravil penetrirajočo ciklodiametrijo.
Še istega let a je tudi Barkan opisal svojo metodo goniotomije. Prvi opis trabekulotomije z uvajanjem nylonske niti v Schlemmov kanal nam je posredoval Smith leta 1962. Krasnov je leta 1964 opozoril na svojo metodo sinusotomije. Harms in Dannheim sta leta 1966 modificirala metodo trabekulotomije. Kot je razvidno iz kratkega pregleda, začenja sodobna mikrokirurgija pri operativnem zdravljenju glavkoma v svetu nekako pred 20 leti.
1 Reševanje problema s področja ZN
Operacije so praktično že od 1943. V prvih letih so bile to prcdvsem: iridektomije, iridenklejze, ciklodiatermije in ciklodialize. Prvo antiglavkomsko operacijo s pomočjo operacijskega mikroskopa so izvedli leta 1977, to pomeni takoj, ko so ga dobili. Ze takrat so se odločili za varianto trabekulektomije – za goniotrepanacijo po Elliot-Fronimopoulosu. Ta mikrokirurška metoda je povsod po svetu postopoma izrinila klasične antiglavkomske posege. Z njo namreč uspešno operativno zdravimo praktično vse oblike primamega glavkoma, pa tudi kongenitalni glavkom. Tudi bazalno antiglavkomatozno iridektomijo in druge antiglavkomske posege, pri katerih je treba odpreti zrklo, delamo mikrokirurško. Takšni posegi so: iridocycloretractio, sclerectomia fistulans partis planae, trabeculocyclostomia, trabeculosclerostomia, trabeculectomia. Pri določenih primerih delamo seveda tudi ciklokriokoagulacijo ali ciklodiatermijo.
Za metodo se odloči zdravnik operater in nam že dan pred operativnim posegom to tudi pove. Za operacijske sestre je pomembno vedeti: – po kateri metodi bo bolnik operiran, – bo kombinacija oziroma nadaljevanje enega operativnega posega z drugim (npr. goniotrepanacija, ki ji bo sledila še krioekstrakcija skaljene leče), bo bolnik operiran le na enem ali na obeh očesih, – ali bo operacija potekala v splošni ali lokalni anesteziji, – bo treba neposredno pred operativnim posegom bolniku še kaj dati (npr. vkapati miotik, pri kombinaciji z operacijo katarakte izvajati okulopresijo in podobno). Bolnika, ki je v sobi dobil premedikacijo (za operacijo v splošni ali lokalni anesteziji) pripelje pred operacijsko sobo sobna medicinska sestra. Prevzame ga operacijska sestra, ki ga namesti na operacijski mizi.
Pred operacijo v splošni anesteziji pripravijo bolnika najprej anastezisti ter ga uspavajo. Sledi naša priprava, in sicer: dokončna namestitev ter pritrditev (fiksacija) bolnikove glave za operacijo pod mikroskopom. S tem preprečimo tudi najmanjše premike bolnikove glave. Sledi priprava očesa ali obeh očes, zaščita ušes – da vanje ne teče tekočina, s katero vlažimo roženico. Nato operacijska sestra (»umita inštrumentarka«) očisti operacijsko polje, ga pokrije in zavaruje s folijo, zavaruje stativ mikroskopa in naslonjala za roke na stolu za operaterja. Pripravi še inštrumentarij, šivalni material, tekočine za vlaženje in izpiranje ter drugi material na mizi za inštrumentiranje. Medtem si operater, ki je že kirurško umit in sterilno oblečen, z zaščitenimi rokami sam nastavi mikroskop: primerno povečavo, ostrino, medzenično razdaljo na okulatorjih zase ter za asistenco. Šele potem lahko druga operacijska sestra, ki streže (»nesterilna«), fiksira vse premične sklepe na mikroskopu. Med samo operacijo mikroskopa ne premikamo. lzjema so le malenkostne spremembe oziroma premiki in fotografiranje na mikroskopu.
Ko je vse to opravljeno, sledi sama operacija. Z uvedbo oziroma uporabo mikroskopa so vidne in dostopne tudi tiste fine očesne strukture, ki so bile pred tem malo raziskane in so pogosto veljale za nedotakljive. Seznanili bi vas še z določenimi posebnostmi, ki se pojavljajo pri delu pod mikroskopom. Najprej pri operaterju: majhno vidno polje, stalna pozornost, da se z instrumentom ne dotakne mikroskopa, ki ni sterilen. Pri predaji oziroma prevzemu inštrumentov in šivalnega materiala je popolnoma odvisen od operacijske medicinske sestre (inštrumentarke). Ves čas dela je v prisilni, skoraj nefiziološki drži; popolno vztrajanje v njej lahko traja tudi več ur.
Prav tako ali vsaj podobno se godi tudi asistenci. Tudi operacijska sestra, ki inštrumentira, ima določene probleme: zaradi dela v relativni temi (večji kontrast na operacijskem polju) težko najde drobne nitke šivalnega materiala, težko loči različne inštrumente (npr. vrhove finih pincet), še posebej zato, ker je miza temno zeleno pokrita. Zato se mora navaditi na vedno določen in enak vrstni red na svoji mizi. Operaciji sledimo sklonjeno nad bolnikom, da lažje inštrumentiramo, oziroma dosežemo roke operaterja ter sledimo poteku operacije.
Po končani operaciji dam o bolniku v oko antibiotično mazilo ali še kaj drugega (npr. kapljico miotika, kortikosteroide in podobno) ter zavežemo oko. Kadar sledi operacija še na drugem očesu, operirano oko samo zaščitimo z vlažno gobico. Ob predaji bolnika sobni medicinski sestri posredujemo tudi morebitna naročila in navodila operaterja ali anestezista glede nadaljnje terapije.
KRITIČNO MNENJE
Po mojem mnenju so na Očesni kliniki Ljubljana očesni glavkomi odlično obravnavani. Sam sem spremljal operacijo glavkoma in sem spoznal kako pomembno je, da je vsa ekipa uigrana in da vsak natančno opravlja svoje delo. Brez klinik kot je le ta si neznam predstavljati oskrbe očesnih pacientov.
VIRI:
Internetni vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Glavkom
Trontman RC. Microsurgery of the anterior segment of the eye. Saint Louis: The C. V. Mosby Company, 1992
Proces zdravstvene nege. Priročnik. Ljubljana: Zveza društev medicinskih sester Slovenije, 1994: 40–41.