Dihanje je ena izmed temeljnih življenjskih aktivnosti, ki je najpomembnejša za človekovo preživetje. Človek brez dihanja lahko preživi le nekaj minut. Z dihanjem pa se pri človeku zadovoljuje potreba po kisiku, ki je včasih večja ali manjša ( počitek, spanje, telesna aktivnost).
Dihanje (respiracija) imenujemo izmenjavo plinov v pljučih. Dihanje pomeni življenje. Kadar dihanje izostane, telo tipično reagira ( Rozman, Kisner, Klasinc, Pernat, 2006, str. 37 ).
Starostniki so nagnjeni k težavam pri dihanju in hitrejši utrujenosti. To povzroča omotice, omedlevice, nenadne napade slabosti (posledica so poškodbe) (Rozman, Kisner, Klasinc, Pernat, 2006, str. 156 ).
Pri starostnikih pride do fizioloških sprememb pljuč in dihalnih poti:
Zmanjša se raztegljivost prsnega koša zaradi spremenjenega položaja hrbtenice,
zmanjša se elastičnost pljučnega tkiva, zaradi tega je večja poraba energije pri dihanju,
zmanjšuje se zmožnost izkašljevanja in čiščenja dihalnih poti zaradi znižanja pretoka v prvi sekundi izdiha ( Ule, 2004).
Pri dihanju opazujemo gibanje prsnega koša, dvigovanje (vdih – inspirij) in padanje (izdih – ekspirij), globino in ritem dihanja. Merimo ga takrat, ko merimo pulz, saj lahko do neke stopnje vplivamo, zato bolnik naj ne bi vedel. Inspirij in ekspirij sta en dih. Ko opazujemo dihanje, štejemo dihljaje na minuto in frekvenco zabeležimo. Opazujemo tudi gibanje nosnic, prsnega koša, trebuha in obremenitev pomožnih dihalnih mišic (Rozman, Kisner, Klasinc, Pernat, 2006, str. 39).
MERITVE IN MOTNJE PRI DIHANJU:
· Frekvenca dihanja: Normalno dihanje (evpneja) – frekvenca merjena na minuto znaša pri odraslem človeku 16 do 18 dihljajev na minuto, tahipneja je pospešeno dihanje, ko telo nadomešča in vzdržuje oskrbo telesa s kisikom pri omejeni dihalni površini in pri povečani potrebi po kisiku, bradipneja je upočasnjeno dihanje, navadno je povzročeno centralno (obolenje možganov, zastrupitve), dispneja je oteženo dihanje, je subjektiven občutek tesnobe in tiščanja v prsih, objektivno lahko presodimo, da bolnik lovi sapo, dihanje je hitro, apneja je prenehanje dihanja, nastane zaradi ohromitve centra za dihanje.
· Kvaliteta in globina dihanja: Globoko dihanje je povezano z upočasnjenim dihanjem (bradipnejo), Kussmaulovo dihanje je globoko, počasno in enakomerno, hiperventilacija je prekomerno, stopnjevano dihanje, hipoventilacija je običajno varovalno dihanje, zaradi bolečin v prsnem košu, bolnik diha previdno in površno, stridor ali piskajoče dihanje nastane zaradi zožitve dihalnih poti.
· Ritem dihanja: pri normalnem dihanju teče v enakomernem ritmu, pri odstopanjih pa govorimo o Cheyne – Stokesovem dihanju kot kratko, plitvo, pogosto sopihajoče dihanje, ki postaja vedno globje, nato je ponovno plitvejše in zastane v apnoični pavzi.
· Sputum – izmeček je izloček bronhialne sluznice, ki nastaja zaradi povečanega izločanja sluzi. Izkašljevanje izmečka iz pljuč in dihalnih poti imenujemo kašljanje – ekspektoracija. Pri sputumu opazujemo količino izmečka in lastnosti izmečka (serozen-voden, tekoč, sluzav, krvav-hemoragičen) (Rozman, Kisner, Klasinc, Pernat, 2006, str. 39 – 42).
· Kašelj – je refleksen ali hoten fiziološki dogodek, ki ga izzove draženje receptorjev v velikih dihalnih poteh in je pogost simptom primarnega ali sekundarnega pljučnega raka, astme, KOPB-ja, respiratornih okužb. Kašelj je lahko suh, dražeč ali produktiven, gnojen, občasno krvav in lahko povzoči dodatne težave kot so dispneja, bruhanje, bolečine, zlomi reber, sinkope ali motnje spanja (Triller, 2007).
REŠEVANJE PROBLEMA
Skrb za ustrezno mikroklimo – v vseh prostorih, kjer se zadržujejo bolniki, skrbimo za svež, primerno vlažen zrak. Zračenje bolniške sobe je negovalni postopek, ki ob neizvajanju pripelje do napake v zdravstveni negi. Pogosto je problem preveč suh ali vlažen zrak. Suh zrak izsuši sluznico dihalnega trakta, zato je v tem primeru potrebno vlaženje zraka.
Namestitev bolnika v ustrezen položaj – za boljšo predihanost delov pljuč so primerni položaji za lažje dihanje (desni ali levi bok, sedeči položaj), relaksacijski položaj ter specialni drenažni položaji za razbremenitev.
Poostreno opazovanje bolnikovega dihanja – opazujemo tip dihanja, frekvenco, globino ter ritem dihanja.
Proste dihalne poti – čiščenje nosne poti je potrebno zaradi nemotene cirkulacije v zgornjih dihalnih poteh. Očiščen nos pred spanjem je pri bolniku z oteženim dihanjem osnovna potreba.
Skrb za hidracijo – starostniku dajemo veliko mlačne tekočine: čaje, sokove, voda, saj s tem vlažimo ustno sluznico in povečamo viskoznost sluzi.
Tehnike dihanja – pomembno je, da bolniki z motnjo dihanja zaznajo svoj problem in se ga učijo obvladati z različnimi tehnikami dihanja.
Te so :
Sproščeno dihanje, ki je počasno in mirno in je najbolj uspešno v sprostitveni legi telesa, ko izvajamo vaje za sprostitev
Vdih s poudarjeno počasnim, globokim vdihom in kratkim zadržanjem sape
Izdih, kjer zrak spuščamo skozi priprte ustnice, pri tem ne pritiskamo
Dihanje s prepono in trebuhom ob dobri telesni drži.
Redne dihalne vaje – sodijo v sklop fizioterapevtskih ukrepov, s katerimi želimo izboljšati ventilacijo pljuč in s tem oskrbo s kisikom. Poleg tega pri ležečih bolnikih z dihalnimi vajami pripomoremo k preprečevanju komplikacij na pljučih. Odredi jih zdravnik, opravljajo se pod vodstvom fizioterapevta.
Pomoč pri izkašljevanju in izločanju izmečka – najprej poskrbimo za viskoznost sluzi (mehčanje, rahljanje sluzi v sapnicah – hidracija, vlaženje zraka,parna kopel, masaža), nato za izločanje izmečka (izkašljevalne vaje, izkašljevalni položaji, inhalacije, aspiracija). Ležečega bolnika posedemo, nagnemo naprej za lažje izkašljevanje. Za bolnika, ki kašlja morajo biti pripomočki pripravljeni na nočni omarici. Manjši zastoj sluzi lahko bolnik odstrani sam s spontanim produktivnim kašljanjem. Pri nekaterih stanjih pa sluz kljub izkašljevanju ostaja v dihalnih poteh – neproduktiven kašelj. Zastajajočo sluz je potrebno odstraniti iz dihalnih poti.
Aspiracija dihalnih poti skozi usta in nos – v primeru, da z izkašljevanjem ni mogoče izločiti izmečka, se poslužujemo mehaničnega čiščenja dihalnih poti z aspiracijsko cevko. Izvedbo odredi zdravnik.
Inhalacije – zdravljenje z vdihavanjem vodnih hlapov, ovlaženih medicinskih plinov in v aerosole razpršenih zdravil. Z inhalacijo vodnih hlapov ovlažimo sluznico dihalnih poti, omehčamo izmeček ter s tem olajšamo izkašljevanje. V obliki aerosolov inhalirane zdravilne snovi delujejo na dihala lokalno, direktno na dihalne poti, aerosoli pa so v majhne delce razpršene raztopine zdravila. Za inhalacijo uporabljamo razne tekočine in dodatke. Fiziološka raztopina vlaži sluznico, jo mehča in lušči sekret.
Aplikacija kisika – telo reagira na pomanjkanje kisika z dihalno stisko in cianozo. Po odstranitvi vzroka z dovajanjem kisika manjkajočo količino kisikav tkivih uravnavamo z dihanjem in barva kože se normalizira. Cilj terapije s kisikom je povečanje koncentracije kisika v krvi. Terapijo s kisikom odredi zdravnik (Rozman, Kisner, Klasinc, Pernat, 2006, str. 43 – 48). Incidirano je za bolnike, ki imajo spremljajoče bolezni kot so KOPB, astma, pljučnica, srčno popuščanje, ko se zasičenost s kisikom zmanjša < 90% (Triller, 2007).
KRITIČNO RAZMIŠLJANJE
Starostniku, ki težko diha in kašlja, pomagamo z vsemi razpoložljivimi sredstvi toliko, da mu zmanjšamo težave in izboljšamo kakovost življenja. Izogibamo se invazivnim diagnostičnim in terapevtičnim postopkom, ki bolniku povzročijo dodatne težave. Kadarkoli je mogoče, se o vseh postopkih/ intervencijah, ki jih nameravamo izvajati, pogovorimo s starostnikom ter vedno upoštevamo njegove želje. Bolnik naj bo aktivni sodelavec in naj sam odloča o svojem zdravljenju in lajšanju simptomov (Triller, 2007).
Pomembno je, da poskrbimo za življenjsko funkcijo dihanje, saj je ena izmed temeljnih življenjskih aktivnosti, pri kateri motnje otežijo že najosnovnejšo življenjsko potrebo. Pri starejši starostni populacijo pa je to še toliko bolj pomembno zaradi nagnjenosti k težavam pri dihanju in posledično hitrejši utrujenosti. Zato redno prezračujemo prostor, kjer se starostnik zadržuje večino časa, vendar pri tem pazimo, da ni prepiha, skrbimo za ustno nego, vlaženje ustne sluznice, hidracijo, poskrbimo za prehodnost in čiščenje dihalnih poti, mu nudimo pomoč pri izkašljevanju in izločanju izmečka, za lažje dihanje ga namestimo v ustrezen položaj ter redno opazujemo in beležimo spremembe. Pomembno je tudi, da preprečimo dostop sprožilnim dejavnikom motnjam dihanja pri starostnikih, saj še otežijo že obstoječe stanje (npr. v kliničnem okolju se je že velikokrat zgodilo, da so zaposleni kadili skoraj v neposredni bližini starostnikov z oteženim dihanjem, dim pa draži sluznico dihalnih poti, kar ni odgovorno dejanje. Tudi s strani bolnikov je bilo opaziti nezadovoljstvo glede takih dejanj).
LITERATURA:
– Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. Zdravstvena nega 2, Maribor: Pivec 2006:
– Ule Š. Obravnava nepomičnega starostnika s strani fizioterapevta v domu starejših občanov.
Povzeto po: http://www.dsokocevje.si/pdf/stefka-ule.pdf dne: 5.3.2013
– Lunder, Triller Bolezni in sindromi v starosti 1, Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije 2007.