Namen je predstaviti problem neustreznega prehranjevanja pri bolnikih s kognitivnim upadom oziroma z demenco.
Zaznavanje je kognitivni proces sprejemanja, obdelovanja, organizacije in interpretacije oziroma razlaganja informacij, ki nam jih posredujejo čutila (Musek, 2005). Receptorji naših čutilnih organov stalno sprejemajo različne dražljaje, ki pa so lahko fizični (vonj, barva hrane) ali psihični (žeja, lakota, želja po določeni hrani). Pri starostniku se pogosto srečamo s kognitivnim upadom, ki vodi v demenco. Demenca je proces splošnega upadanja višjih duševnih funkcij, kot so spomin, orientacija, sposobnost učenja, dojemanje, sposobnost besednega izražanja, čustvovanje itd. Demenca dolgoročno vse bolj omejuje različne dnevne aktivnosti in vodi v odvisnost od tuje pomoči: najpogosteje prizadete življenjske aktivnosti kot so: prehranjevanje in pitje, osebna higiena, oblačenje in slačenje, izločanje in odvajanje, spanje in počitek, komunikacija, orientacija, gibanje, čustvovanje in obnašanje.
Motnje prehranjevanja in pitja pri dementnem bolniku so pogoste in so lahko vezane na odklanjanje hrane in pijače, motnje požiranja in nenadzorovano uživanje hrane. Bolniki so zaradi tega lahko dehidrirani in podhranjeni, to pa poleg vpliva na fizično dobro počutje slabo vpliva na psihološko stanje bolnika.
Ne smemo pozabiti, da so pri starostnikih lahko prisotna druga kronična obolenja, ki vplivajo na apetit in da pride tudi do organskih sprememb, kot so atrofija sluznice ustne votline, brezzoba čeljust in slabša okušalna sposobnost, pa tudi energetske potrebe starostnika so manjše, deloma tudi na račun zmanjšane telesne aktivnosti. Vse to ima lahko vpliv na odklanjanje hrane, glavni razlog za odklanjanje hrane in pijače pa so pri dementnem bolniku največkrat zmotna bolezenska doživljanja (da je hrana zastrupljena, pokvarjena…).
Negovalni problem pri dementnih bolnikih so tudi motnje požiranja, saj se jim hrana in pijača stalno zaletavata in so lahko bolniki zaradi tega lačni in žejni – hranjenje jim predstavlja velik psihični in fizični napor in so zaradi tega izčrpani. Pogoste so aspiracje hrane in/ali tekočine, lahko pride tudi do aspiracijske pljučnice.
Problem neustreznega prehranjevanja pri dementnih bolnikih je lahko tudi nenadzorovano uživanje hrane, saj hrano kopičijo v žepih, jo skrivajo, pobirajo ostanke hrane; vse to pa omogoči uživanje pokvarjene hrane, kar povzroči drisko, slabost, bruhaje in slabo počutje. Druga nevarnost pa jim preti, ker hrano uživajo naskrivaj in lahko pogoltnejo del embalaže, ali pa aspirirajo cel grižljaj.
Bolniki z demenco imajo včasih tudi problem, da enostavno pozabijo, kako jesti. Bolniki z demenco, ki imajo dolgotrajni nemir, imajo lahko tudi povečane potrebe po hrani in pijači, lahko pa so fizično tako utrujeni, da ob obrokih ne pojedo dovolj in pozabijo na pitje tekočine.
REŠEVANJE PROBLEMA:
Pri bolnikih z demenco in motnjo prehranjevanja v smislu odklanjanja hrane in tekočine je v prvi vrsti treba poiskati vzrok. Vzpostaviti moramo topel, strpen odnos z bolnikom in si pridobiti njegovo zaupanje, ter poiskati morebiten stvaren vzrok odklanjanja hrane in tekočine (slabo zobovje, proteza, ki ga tišči, slabost, zapeka). Poskrbimo, da odstranimo vzrok odklanjanja, če se le da. Bolniku prilagodimo konsistenco hrane, če nima urejenega zobovja ali če težko požira. Pred hranjenjem pri bolnikih, ki težko požirajo, naredimo ustrezno ustno nego. Sicer naj bodo obroki prijetnega, morda malo izrazitejšega vonja, močnejšega okusa in pestrejših barv, vsebinsko pa naj bo prehrana bolnika z demenco raznolika, uravnotežena in porazdeljena na več manjših obrokov. Pri bolnikih z demenco moramo pogosto preverjati prehranski status, ker se stanje lahko kar hitro spreminja. Pozorni moramo biti tudi na telesne znake, kot so utrujenost, apatija, splošna oslabelost, saj lahko kažejo na neustrezen vnos hranil, energije in tekočin.
Pomembno je stalno skrbno opazovanje in spodbujanje bolnika pri aktivnosti prehranjevanja in pitja. V kolikor bolnik potrebuje pomoč pri hranjenju, mu pomagamo, vendar ga spodbujamo, da je sam, dokler le more. Včasih je dovolj, da mu pomagamo žlico le nesti do ust, pa se bo spomnil, kako se je. Potrebna je potrpežljivost, prijaznost in pohvala bolnika pri samostojni aktivnosti hranjenja. Pri bolniku z motnjami prehranjevanja zaradi demence, zlasti pri zavračanju hrane in tekočine, je potrebno beležiti dnevno bilanco tekočin. Kadar bolnika ne moremo hraniti skozi usta, ga hranimo po nazogastični sondi, gastrostomi ali jejunostomi.
KRITIČNO MNENJE:
Medicinska sestra je tista, ki bolnika z demenco spremlja skozi vse faze bolezni in ga opazuje in mu pomaga pri vseh življenjskih aktivnostih, ki jih sam ne zmore. Pomembna je spodbuda medicinske sestre, da bolnik z demenco opravlja življenjske aktivnosti, dokler jih sam zmore, saj se tudi s tem prepreči hitro slabšanje bolezni. Ena od pomembnih življenjskih aktivnosti je aktivnost prehranjevanja in pitja, ker vpliva na fizično in psihično kondicijo bolnika. S prijaznim, mirnim pristopom medicinska sestra lahko pripomore k sodelovanju bolnika in njegovemu dobremu počutju.
VIRI IN LITERATURA:
1. Musek J. Premet, metode in področja psihologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo; 2010
2. Kovač – Kovačič B. Delo s starostnikom. In: 6. mariborski kongres družinske medicine. Zbornik predavanj z recenzijo, Maribor, 26. in 27. november 2010 . Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, 2010: 23-28
3.Kogoj A., Mikluž B., Dragar J., Varovanec z demenco v družini, Ljubljana 1996
4. Kobentar R. Marinič M. Organske spremembe in motnje prehranjevanja v starosti. In: Obzornik zdravstvene nege. 2000; 34; 209-14
5. Sandor D. Aktivnost prehranjevanja pri pacientu z demenco [diplomska naloga]. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede; 2012