NAJPOGOSTEJŠI STRANSKI/NEŽELENI UČINKI ANTIMIKROBNIH SNOVI
2. Penicilini :
– alergijske reakcije I in III tipa,
– vsi penicilini križno senzibilizirajo in povzročajo kožno reakcijo,
– neposredna toksičnost se kaže v draženju prebavil (ampicilin), kationski toksičnosti (Na+, K+ soli), učinek na OŽ in s superinfekcijami (široko spektralni penicilin),
– razširjenost zdravljenja s penicilini je povzročila naraščanje številnih rezistentnih sojev bakterij in visok odstotek ljudi, ki so na peniciline preobčutljivi.
2. Aminoglikozidi:
– nefrotoksičnost ,
– ototoksičnost,
– vestibularna toksičnost,
– nevromišična blokada,
– pogosto povzročajo alergijo in kontaktni dermatitis,
– v visokih odmerkih zavirajo nevromišični proces in lahko povzročijo paralizo dihalnih mišic.
3. Tetraciklini:
– prebavne motnje, sprememba črevesne flore,
– pojav superinfekcije,
– kandidaza in enterokolitis,
– nosečnicam in otrokom do 15 leta jih ne dajemo, ker zavirajo rast kosti in obarvajo sklenino,
– lahko povzročajo fotosenzibilizacijo, ledvične in jetrne okvare, ter motnje v ravnotežju,
– injicirani povzročajo bolečine in tromboflebitise
4. Kloramfenikol:
– toksičen za kostni mozeg,
– zavira zorenje eritrocitov, kar je odvisno od odmerka,
– aplastična anemija,
– pogoste prebavne težave, kandidaza sluznic ust in nožnice,
– pri nedonošenčkih, pri katerih glukoriniltransferaza še ni razvita povzroča sindrom sivih otrok (gray baby sindom), za katerega so značilni cianoza , abdominalne težave in odpoved srčno žilnega sistema in celo smrt,
– zaradi zavore jetrnih encimov povzroča kloramfenikol interakcije z drugimi zdravili,
– vnetje očesnega živca.
5. Eritromicin:
– redko hepatotoksičen,
– interakcija s teofilinom ,
– naglušnost pri visokih odmerkih,
– varen, GIT težave,
– kožni izpuščaji,
6. Klindamicin:
– psevdomembranozni kolitis,
– kožni izpuščaji.
7. Cefalosporini:
– pogoste križne alergijske reakcije med cefalosporini in tudi s penicilini ,
– povzročajo intoleranco do alkohola,
– zaradi antagonizma z vitaminom K lahko povzročijo krvavitve,
– povzročajo bolečino in tromboflebitis,
– gastrointestinalne težave,
– superinfekcije,
– v kombinaciji z aminoglikozidi so bolj nefrotoksični.
Stranski in neželeni učinki so: alergija, rezistenca, superinfekcija, toksičnost, učinki na OŽ , krvavitve, okvare organov, bolečine, kandidaze, smrt.
BAKTERICIDNOST, BOKTERIOSTATIČNOST; MIK, MBK
Baktericidnost je sposobnost snovi, da uniči bakteriji bakteriostatičnost – sposobnost snovi, da zavre rast mikoorganizmov.
Baktericidnost- taki aktibiotiki uničujejo bakterije.
Bakteriostatičnost- zavirajo razmnoževanje bakterij. Ne smemo jih kombinirati z baktericidnimi antibiotiki. Možna je kombinacija bakteriostatičnih antibiotikov med seboj.
Baktericidni antibiotiki in kemoterapevtiki : penicilini, cefalosporini, aminoglikozidi.
Bakteriostatični antibiotiki: eritromicin, tetraciklin, klindamicin, trimetroprin.
MIK : minimalna inhibitorna koncentracija- najnižja koncentracija antibiotika ali drugega kemoterapevtika v plazmi, ki že ustavi razmnoževanje.
MBK: minimalna baktericidna koncentracija – najmanjša koncentracija, kjer kemoterapevtik bakterije že umori.
PENICILINI
Njihova osnovna struktura je beta laktamski obroč. Med seboj se razlikujejo po radikalih, ki določajo antibakterijski spekter in farmakološke lastnosti.
So baktericidni , zavirajo sintezo bakterijske stene z inhibicijo transpeptidaze. So selektivno toksični, motijo sintezo bakterijske stene, ki je celice sesalcev nimajo. Izločajo se z urinom, tudi s tubularno sekrecijo, ki jo lahko zavremo in tako zvišamo koncentracijo antibiotikov v plazmi.
SKUPINE:
– benzil penicilin je učinkovit proti streptokokom, pnevmokokom, G- kokom, G + bacilom in spirohetam.
– Penicilini so odporni na kislino (dajemo oralno)
– Penicilini odporni na β -laktamazo se uporabljajo za zdravljenje infekcij, s stafilokoki, ki tvorijo penicilazo.
– Široko spektralni penicilini delujejo proti G – bacilom, β- laktamaza jih inaktivira.
V kombinaciji z aminoglikozidi delujejo penicilini na G neg. bakterije sinergistično.
Najpogostejši stranki neželeni učinki so alergijske reakcije prvega in tretjega tipa.
Vsi penicilini križno senzibilizirajo in povzročajo križno alergijo. Neposredna toksičnost se kaže v draženju prebavil (ampilicilin), kationski toksičnosti (Na +, K+ soli) učinkih na OŽ in s supeinfekcijami (široko spektralni penicilini). Razširjenost zdravljenja s penicilini je povzročila naraščanje številnih rezistentnih sojev bakterij in visok odstotek ljudi (do 5%), ki so na peniciline preobčutljivi.
CEFALOSPORINI
Po kemijski zgradbi so sorodni penicilinom. Njihovo jedro je 7-aminocefalosporanska kislina, ki vsebuje β- laktamski obroč. Delujejo tudi na stafilokoke, ki tvorijo β- laktamazo, učinkoviti so tudi proti G neg bakterijam, E.Coli in Klebsieli.
SKUPINE:
– prva generacija cefalosporinov (cefadroksil, cefaleksin, cefazolin) se uporablja pri mešanih infekcijah in profilaktično pred težjimi operacijami.
– Druga generacija (Cefaklor, cefamandol, cefuroksin) za G- bakterije ,
– Tretja generacija (ceftibuten, cefotaksim, cefpiramid) za G – bakterije,
Cefolosporine dajemo peroralno, največkrat pa parenteralno. Izločajo se v urinu s filtracijo in tubularno sekrecijo. Cefalosporini tretje generacije prehajajo v možgane v zadostni količini,da so učinkoviti pri bakterijskem meningitisu.
STRANSKI UČINKI:
– pogoste križne alergijske reakcije med cefalosporini in tudi s penicilini ,
– povzročajo intoleranco do alkohola,
– zaradi antagonizma z vitaminom K lahko povzročijo krvavitve,
– povzročajo bolečino in tromboflebitis,
– gastrointestinalne težave,
– superinfekcije,
– v kombinaciji z aminoglikozidi so bolj nefrotoksični.
KLORAMFENIKOL; SINDROM SIVIH OTROK
Je široko spektralni bakteriostatični antibiotik:
– veže se na 50 S ribosomsko podenoto,
– zavira peptidiltransferazo in s tem moti sintezo beljakovin,
– odpornost nastane s tvorbo acetil transferaze, ki razgradi kloramfenikol.
– Indikacije za uporabo so hujše infekcije s salmonelo in hemofilusom, z meningokoki, z nekaterimi soji bakteriodesov in rikecij.
– Dajemo ga oralno in parenteralno,
– Dobro prodira v tkiva, v oko in centralno živčevje,
– Zanj je pomemben enterohepatičen obtok,
– V jetrih se presnavlja z glukuroniltransferazo in se kot glukuronit izloča v urinu. Približno
10 % se ga izloči nespremenjenega.
– Toksičen je za : kostni mozeg, zavira zorenje eritrocitov, redkejše aplastično anemijo, ki je lahko ireverzibilna, pogoste prebavne težave, kandidoza sluznice ust in nožnice, zaradi zavore jetrnih encimov povzroča kloramfenikol interakcije z drugimi zdravili.
STRANSKI UČINEK kloramfenikola pri nedonošenčkih, kjer glukuroniltransferaza še ni razvita povzroča
SINDROM SIVIH OTROK. Zanj so značilne:
– cianoza,
– abdominalne težave,
– kardiovaskularni kolaps (odpoved srčno žilnega sistema)- kar lahko povzroči smrt.
TETRACIKLINI IN AMINOGLIKOZIDNI ANTIBIOTIKI
TETRACIKLINI
So bakteriostatični širokospektralni antibiotiki, ki imajo enoto strukturo številnih bencenskih obročev. Vežejo se na 30 S ribosomsko podenoto, onemogočajo pričrvstitev aminoacilne prenašalne RNK in zavirajo proteinsko sintezo.
Tetraciklini so učinkoviti pri infekcijah z :
– mikoplazmo pnevmonije,
– infekcije s klamidijo, rikecijo
– so alternativni antibiotiki pri zdravljenju gonoreje in sifilisa
– učinkoviti pri zdravljenju respiratornih infekciji in kliničnega bronhitisa
– zdravljenje aknavosti
– enteritis (doksiciklin)
– meningokoknem meningitisu (minociklin)
Številni bakterijski soji so na tetracikline odporni, kar je posledica preširoke uporabe. Odpornost, ki se prenaša s plazmidi je posledica zmanjšane prepustnosti bakterijske membrane za tetracikline in zmanjšanega privzema antibiotika v bakterijo. Prehajajo skozi placento, v mleko, ne pa tudi v možgane. Izločajo se z žolčem, zato je zanje pomemben enterohepatični obtok.
Najpogostejši nezaželeni učinki so:
– prebavne motnje,
– sprememba črevesne flore,
– pojav superinfekcije
– kandidoza,
– enterokolitis,
– injicirani povzroči bolečine in tromboflebitise,
– nosečnicam in otrokom do 15 let jih ne dajemo, ker zavirajo rast kosti in obarvajo sklenino.
– Lahko povzročajo fotosenzibilizacijo, ledvične in jetrne okvare ( i.v.) ter motnje v ravnotežju (minociklin)
AMINOGLIKOZIDNI ANTIBIOTIKI
Zanje je značilna glikozidna vez z aminosladkorjem.
Kopičijo se v bakterijah, delno s transportom, ki je odvisen od kisika.
Vežejo se na specifično receptorsko mesto, ki je na 30 S ribosomski podenoti. Zavirajo sintezo beljakovin, motijo razbijanje kode in ločevanje polisomov.
Odpornost nanje se pojavi s spremembo prepustnosti membrane ali s spremembo receptorjev. Najpomembnejša je tvorba ( s plazmidi) acetil, adenil, ali fosforiltransferaz, ki inaktivirajo aminoglikozidne antibiotike.
Z NJIMI ZDRAVIMO:
-G- bakterijske infekcije,
-E. coli, entero bakterije, klebsiele, proteus, psevdomonas, in seraciji (gentamicin, tobramincin, amikocin),
-Streptokokne infekcije (streptomicin+ penicilin), tuberkuloza in kuga,
-Alternativno zdravilo za gonokokne infekcije (aminociklitol)
Aminoglikozidi so topni v vodi, peroralno se ne absorbirajo, težje prehajajo v tkiva in se ne metabolizirajo. Izločajo se z urinom in glomerularno filtracijo.
STRANSKI UČINKI:
-so toksični za VIII. možganski živec – ototoksični,
-nefrotoksični,
-v visokih odmerkih zavirajo nevromišični prenos in lahko povzročijo paralizo dihalnih mišic,
-pri bolnikih z obolelimi ledvicami moramo spremljati koncentracijo aminoglikozidnih antibiotikov v plazmi,
-njihova toksičnost narašča z hkratno uporabo diuretikov, ki delujejo na Henlejevo pentljo,
-pogosto povzročajo alergijo in kontaktni dermatitis.
MAKROLIDNI ANTIBIOTIKI
Imenujejo se 12- ,14-, 15- ali 16- členskem laktonskem obroču na katerega sta vezana dva aminoskladkroja in nevtralni sladkor.
Delujejo na G + bacile in koke, na nekatere G- bacile, na nekatere anaerobne in na parazite toksoplazma, kriptosporidio in plazmodije. Učinkoviti so tudi pri mikoplazmi, ureaplazmi in koksieli. Zavirajo sintezo bakterijskih beljakovin tako, da se reverzibilno vežejo na 50 S ribosomsko podenoto. So bakteriostatični, v viskoih koncentracijah pa bakteriocidni. Njihov antibakterijski učinek traja 5 do 9 ur. Makrolidi z izjemo klaritromicina- v nosečnosti niso škodljivi (skupina b).
Najpomembnejši makrolidni antibiotik je ERITROMICIN:
– zavira sintezo proteinov,
– deluje bakteriostatično in v visokih odmerkih baktericidno,
– odpornost se prenaša s plazmidi in je posledica metilacije receptorja na ribosomski RNK, kar preprečuje vezavo antibiotika.
– iz prebavil se nepopolno absorbira.
– po telesu se razporeja enakomerno.
– izloča se z žolčem.
UPORABLJA SE PRI:
– infekcijah z G +koki,
– neiserijo,
– mikoplazmo,
– legionelo,
– deluje na stafilokoke, ki tvorijo beta laktamazo.
STRANSKI UČINKI:
– prebavne motnje,
– alergijski holostatični hepatitis,
– vročina,
– eozinofilija,
– kožni izpuščaji,
– za paciente ,ki so preobčutljivi na penicilin.
TUBERKULOSTATIKI
So kemoterapevtiki za zdravljenje TBC, jih kombiniramo in tako preprečujemo rezistentnost in povečujemo učinkovitost zdravljenja.
Zdravljenje tuberkuloze je zahtevno, ker se hitro pojavi odpornost zaradi intracelične lege bakterij, predvsem v kazeoznem delu lezije. Zato je treba dajati velike odmerke zdravil. Tuberkolostatike kombiniramo in tako preprečujemo razvoj rezistence ter povečujemo učinkovitost zdravljenja.
Tuberkulostatitki prvega reda:
– izoniazid ,
– rifampicin,
– etambutol,
– streptomicin,
Tuberkulostatitiki drugega reda:
– so bolj toksični,
– uporabljamo pri infekcijah z mikobakterijam, ki so odporne na tuberkulostatike prvega reda,
– etionamid (pri visokih koncentracijah v plazmi povzroča prebavne in nevrološke motnje),
– PAS -para amino salicilna kislina (se ne uporablja več- stranski učinki),
– Pirazinamid (je učinkovit vendar hepatotoksičen).
FUNGICIDI; LOKALNI, SISTEMSKI
Uporabljamo za zdravljenje glivičnih obolenj. Zdravljenje glivičnih obolenje je zapleteno, ker so zdravila iz te skupine zelo toksična in je zdravljenje dolgotrajno.
SISTEMSKI FUNGICIDI:
– amfotericin B – veže se z ergosterolom, specifičnim sterolom glivičnih membram in spremeni prepustnost membran. Uspešen je pri infekcijah z blastomicetami, kokcidoidi in kriptokokozami, histoplazmo in candido albicans. Dajemo ga i.v. Toksični učinki so pogosti: vročina, motnje v elektrolitskem ravnotežju, hipotenzija, nevrološki izpadi, okvare ledvic in srca.
– Flucitozin je predzdravilo, ki postane z deaminacijo aktivno šele v glivicah. Učinkuje na RNK. Uporabljamo pri sistemskih infekcijah s kriptokoki in candido albicans. Najhujši stranski učinek je reverzibilna toksičnost za kostni mozeg.
– Ketokonazol: zdravilo je aktivno pri sistemskih infekcijah z blastomicetami, kokcidoidi, histoplazmozo in candido albicans.Absorbira se iz prebavil, vročina, mrzlica, poškodbe jeter in hormonske motnje zaradi motene sinteze steroidov.
– Mikonazol je imidazol in se uporablja i.v.
FUNGICIDI PROTI POVRŠINSKIM GLIVIČNIM INFEKCIJAM:
a) Sistemski: grizeofulvin:
– učinkovit pri dermatofitijah in infekcijah s candido albicans,
– preprečuje mitoze, saj se veže na mikro molekule,
– iz prebavil se dobro absorbira, njegovo absorcijo poveča hrana bogata z maščobami,
– kopiči se v kreatinu, poroženelem delu kože,
– stranski učinki so glavobol, zmedenost, draženje prebavil in okvare jeter,
– je teratogen in kancerogen.
b) Lokalni: nistatin:
– poškoduje membrane glivic tako, da se veže z ergosterolom,
– pri infekcijah s candido albicans se uporablja lokalno, pri pacientih, ki imajo oslabljen imunski sistem tudi peroralno
Lokalno uporabljamo naslednje imidazolne fungicide: mikonazol, klotrimazol, tolnaftat, haloprogin, undecilensko kislino.