Aplikacija kisika:

Dihanje opredelimo kot procese, ki so udeležni pri izmenjavi respiracijskih plinov, kisika in ogljikovega dioksida, med okoljem in organizmom.

Za zadostno oksigeniranost našega telesa je pomemben transportni sistem, ki ga sestavljajo:

1.    PLJUČA, ki zagotavljajo prenos kisika iz atmosferskega zraka do krvi,
2.    KARDIOVASKULARNI SISTEM, ki razporeja oksigenirano kri po telesu,
3.    Zadostna količina funkcionalno sposobnega HEMOGLOBINA za prenos kisika

Do pomanjkanja kisika v celicah ( tkivna hipoksemija) pride takrat, ko odpove katera koli od komponent transportnega sistema. Kadar je okvarjena funkcija dihalnega sistema, se v arterijski krvi pojavi HIPOKSEMIJA, ki je v klinični praksi najpogostejši razlog za terapijo s kisikom. O hipoksemiji torej govorimo takrat, ko je v arterijski krvi zmanjšana vsebnost kisika.

Način in količino vedno odredi zdravnik. Odloča se na podlagi plinske analize arterijske krvi in kliničnega stanja bolnika. Za medicinsko sestro pa je pomembno, da pozna načine aplikacije in vire kisika.

Kisik je zdravilo, zato je zdravljenje s kisikom obvezno !

Pri zdravljenju s kisikom lahko pride do nesorazmernega dvigovanja ogljikovega dioksida, kar lahko privede do somnolence, lahko tudi do smrti.  Takšno zviševanje co2 v krvi imenujemo HIPERKAPNIJA.
V takem primeru je potrebno bolnika intubirati in mehansko ventilirati.

Zato je ključnega pomena dobro opazovanje bolnika in sprotno beleženje na list zdravstvene nege, ter obveščanje zdravnika.

SIMPTOMI IN ZNAKI HIPOKSEMIJE:
–    dispnoa v mirovanju
–    nemir
–    zmedenost
–    neorientiranost
–    delirij
–    izguba zavesti
–    srčne aritmije
–    tahikardija
–    cianoza ( periferni deli postajajo modre barve: prsti rok, nog, ustnice, nos, jezik)

SIMPTOMI IN ZNAKI HIPERKAPNIJE:
–    glavobol
–    zaspanost
–    zmedenost
–    vrtoglavica
–    nezavest ( somnolenca, koma)
–    hipertenzija
–    tahikardija
–    tremor
–    znojenje
–    srčne aritmije

2.    sistem z velikim pretokom kisika ( venturijeve maske in maske z visoko inspiratorno vsebnostjo kisika ( ohio  maska.)

NOSNI KATETRI:

Nosni katetri so enostavni in sorazmeroma udobni. Bolnik se lahko hrani, spi, govori in izkašljuje, ne da bi prekinjal zdravljenje s kisikom. Sistem uporabljamo pri bolnikih, ki so v klinično stabilnem stanju in nimajo hiperkapnije.
Bolnikov vdih je mešanica kisika, ki ga dobi po nosnem katetru in sobnega zraka. Koncentracija kisika je različna in je odvisna od bolnikove frekvence dihanja in dihalnega volumna. Bolniku skozi nos ne moremo dajati več kot približno 40% koncentracija kisika.
Po nosnem katetru ne dajemo več kot 6l/min, ker z večanjem pretoka ne bi dosegli večje inspiracijske koncentracije kisika. Da bi bolnik dobil zadostno količino kisika po nosnem katetru, mora imeti pravilno vstavljen nosni kateter, natančno nastavljen pretok kisika na pretočnem ventilu in brezhibno kisikovo napeljavo.

Uporabljamo:  enoroge in dvoroge oz. binazalne katetre

Enorogi nosni katetri so upogljive, približno 40cm dolge cevke iz gladkega materiala, ki imajo na bolnikovem koncu več manjših odprtinic. Dvorogi nosni katetri imajo dva mala kraka, ki sta nameščena v nosnici.

MASKE ZA KISIK:
Maske so iz upogljivega materiala, storžaste oblike s kovinskim stiščkom na nosnem delu. Ob straneh imajo odprtine za izdihan zrak. Maske z velikimi inspiracijskimi koncentracijami kisika imajo dodan še zbiralnik za kisik. Po napihnjenosti zbiralnika uravnavamo pravilen pretok kisika pri bolniku.

Venturijeva maska:

Proizvaja stalno koncentracijo, neodvisno od bolnikovega dihalnega volumna ali načina dihanja. Venturijeva maska deluje po Bernulijevem načelu. Skozi glavno odprtino priteka znan pretok kisika, skozi stranske odprtine pa določena količina atmosferskega zraka. Tako bolnik dobiva po maski točno določeno inspiracijsko koncentracijo kisika, ki nastane z mešanjem atmosferskega zraka in kisika.

Venturijeva maska lahko dovaja od 24 do 60% koncentracijo kisika. Vsaka ima nastavek, različen za različno koncentracijo kisika. Kadar zdravnik spremeni koncentracijo, zamenjamo le nastavek in spremenimo pretok kisika. Nastavki so različnih barv in na vsakem je napisana koncentracija in pretok kisika v L/min.

POSODA ZA VLAŽILEC:

Posodo za vlažilec z destilirano vodo je potrebno menjati na 24 ur, s čemer preprečujemo možnost nastanka okužbe. V vlažilec natočimo sterilno destilirano vodo med oznakama MIN in MAX.

DOVAJANJA KISIKA:
Način in količino dovajanega kisika vedno odredi zdravnik. Naloga medicinske sestre je, da poseg opravi pravilno in natančno nastavi zahtevano količino kisika. Medicinska sestra mora imeti za izvedbo posega znanje o delovanju kisikove napeljave.

CILJI:
–    zadostno oksigeniran bolnik
–    bolnik bo dobil predpisano količino kisika
–    bolnik bo umirjen
–    bolnik ne bo imel poškodovane nosne sluznice
–    pri bolniku ne bomo povzročili vnetja
–    bolnik ne bo dobil rane zaradi pritiska, zaradi katetra

POMEMBNE AKTIVNOSTI MS pri BOLNIKU ZDRAVLJENIM S KISIKOM:
–    menjava posode za vlažilec in destilirane vode na 24 ur ( zjutraj )
–    čiščenje maske z milom pod tekočo vodo in osušitev le te
–    menjava enorogega katetra 2x na dan
–    menjava binazalnega katetra 1x na 7 dni
–    kadar se maska ne da očistiti ali slabo tesni se jo zamenja z novo
–    kontrola pravilne namestitve maske oz. katetra
–    kontrola pravilno naravnanega pretoka kisika
–    kontrola rizičnih mest, za preprečevanje RZP
–    dokumentiranje

VIRI KISIKA:

1.    KISIK v JEKLENKI
Poraba kisika pri takem načinu je hitra. Kisik v jeklenki je poceni plin v dragi in težki embalaži. V standardnih 40 litrskih jeklenkah je približno 6000l kisika, če so napolnjene do 150 barov in tehtajo približno 80 kilogramov. Nevarnost pri uporabi jeklenk je možnost eksplozije, če se pri uporabi zamastita jeklenkina ventila. Na splošno velja, da je za vzdrževanje jeklenke pomembna pravilna uporaba in redna kontrola vsakih 5 let.
Jeklenka v sobi ne sme stati prosto, ampak mora biti pritrjena na steno ali stati v stojalu. Jeklenka ima nameščen pretočni ventil za uravnavanje pretoka kisika. Kadar želimo bolnika priklopiti na kisik, najprej odpremo glavni ventil na jeklenki, zatem pa še pretočnega. Pri zapiranju jeklenke je vrstni red ravno obraten: najprej zapremo pretočni ventil, zatem še glavnega.

2.    TEKOČI KISIK

Zavzema manjši volumen kot kisik v plinskem stanju. Za hranjenje potrebujemo posebne posode in dvojno steno, v kateri je vakum. V njih hranimo kisik pri temp. -183 stopinj celzija. Uporaba tekočega kisika je veliko varnejša od uporabe jeklenk s stisnjenim plinom. Vendar visoka začetna investicija v opremo pomeni oviro, zato se takšna oblika kisika pri nas še ni uveljavila.

3.    KONCENTRATORJI KISIKA

Koncentratorji so električne naprave, ki proizvajajo kisik iz sobnega zraka. Pri teh aparatih je končna koncentracija kisika odvisna od hitrosti, s katero potuje zrak skozi cilinder z molekulskim sitom. Hitrost pretoka določamo z izbiro pretoka na merilniku. Pri majhnih pretokih, do 3l/min doseže koncentracija kisika tudi 95% medtem ko se pri večjih pretokih koncentracija kisika zmanjšuje.  Koncentratorji so najcenejši vir kisika za zdravljenje na domu. Koncentratorji potrebujejo v primerjavi z jeklenkami veliko pogostejši tehnični nadzor. Ustrezno vzdrževanje in reden nadzor podaljšujeta življensko dobo aparata.