Prokariotske celice:To so celice s primitivnim jedrom. Njihove najpomembnejše značilnosti, ki jih ločijo od eukariotskih celic so: So najmanjše celice, njihova povprečna velikost je1-4µm,nimajo izoblikovanega jedra. Nimajo jedrne membrane. Ne delijo se z mitozo, membranskih struktur,kot so mitohondriji, kloroplasti, golgijev aparat, endoplazmatski kanali in lizosomi, nimajo.Imajo pa mezosome in ribosome. Celično membrano ovija celična stena, ki je iz peptidoglikana.Nekatere imajo flagele.Metabolizem imajo zelo zapleten in raznovrsten.
Evkariotske celice . To so celice s pravim jedrom. So večje od prokariotskih, večinoma več kot 5µm. Jedro je jasno izoblikovano in ločeno od citoplazme z dvojno jedrno membrano.Jedro se mitotično deli. Imajo : mitohondrije, protoplaste, endoplazmatske kanale, Golgijeve strukture , lizosome, …Celična stena, v kolikor je prisotna, ne vsebuje peptidoglikana. Nekatere imajo psevdopodije. Poznajo v glavnem en način metabolizma.
Necelični organizmi: To so organizmi, ki so zgrajeni samo iz manjšega ali večjega števila makro in mikro molekul. So zelo drobni.Velikost nekaj µm.Med seboj se razlikujejo po obliki, velikosti in zgradbi. Vsebujejo samo DNK ali RNK, nekateri imajo še nekaj proteinov, lahko tudi zelo malo encimov. Vsi so obvezno paraziti-bakterij, rastlinskih, živalskih ali človeških celic.
Sem spadajo virusi in viroidi.
ZGRADBA BAKTERIJE
OVOJNICE- 1.KAPSULA:
Ščiti bakterijo pred zunanjimi vplivi,pred antibakterijskimi sredstvi kot so;lizocimi kolicimi,bakteriofagi,fagociti. Kapsula je vzrok virulence.Kapsulo stvarjajo samo žive bakterije,lastnost je genetsko determinirana.Ločimo debelo(pneumokokus),tanko (meningokokus)kapsulo.V kapsuli se nahajajo kapsularni antigeni,to so komplicirane snovi z visoko mulekulsko maso ki pri vstopu bakt. V organizem sprožijo nast. Protiteles.
SLUZASTA OVOJNICAje brezoblična koloidna masa ki lahko obdaja inkapsulirana bakterije in take brez kapsule.Izloča jo ekstracelularno bakterijska celica.Vsebuje več vode od kapsule.(delajo sluzave kolonije)Ima enak pomen kot kapsula.
2.CELIČNA STENA_: Je elastična in trdna ovojnica,leži nad citoplazemsko membrano in je življenskega pomena za bakterijo.Ima specialno kemično zgradbo- osnovna sestavina je MUREIN ki daje trdnost bakt. celici.M je makromulekula sestavljena iz verig N-acetilglukozamina(NAG) in N-acetilmuramske kisljne(NAM) povezani med seboj z 1,4 glikozidnimi vezmi.To so ravne verige ki predstavljajo osnovo M.Te verige so prečno med seboj povezane z tetrapeptidi ki se pritrjajo na NAM,Tipične aminokisline so L-alanin, D-glutaminska kislina,D-alanin,mazodiaminopimelična kislina.Tako nastane mrežasta makromulekula ki kot vreča-(mureinski sakulus)obdaja celotno bakterijo.MUREIN ima predvsem varstveno vlogo.
NAJVAŽNEJŠE LASTNOSTI CELIČNE STENE. -zavaruje celico pred razpokom do katerega bi prišlo zaradi previsokega ozmotskega pritiska v celici, -celici daje trdnost in obliko, -celico obvaruje pred delovanjem mnogih antibiotikov, drugimi uničujočimi kemikalijami, -vpliva na barvanje po gramu, -je lahko vzrok tiksičnim simptomom pri boleznih ki jih povzročajo pogramu neg.bakterije, -v celični steni se nahaja bazalno zrno iz katerega izhaja biček
3.CITOPLAZEMSKA MEMBRANA. Je elementarna membrana kot pri vseh celicah.Zgrajena je iz fosfolipidov(15-40%) in proteinov(40-70%)nekaj malega oglikovih hidratov in RNA Je iz dvojnega fosfolipidnega sloja v katerem so vložene mulekule beljakovin.Membrana se na več mestih vgreza in guba stvarja lamele oz.vrečke intracitoplazmatska telesa,periferna telesa ali hondrioni oz.mezosomi,citohromi ki omogočajo celično dihanje.Pri celični delitvi pa je pomemben eden od mezosomov.Celična membrana je ozmotska pregrada ki uravnava vstopanje in izstopanje snovi v in iz celic in selektiven transport hraniv v notranjost in izstop razkrojkov v okolje kar omogočajo proteinski mostovi.
VLOGA CELIČNE MEMBRANE: -Prenos mulekul, -izločanje eksoencimov in drugih metabolitov, -dihanje, -razmnoževanje, -sinteza celične stene.
CITOPLAZMA
Imenujemo vse kar ovija celično membrano.Je tekoča nehomogena vsebuje trde delce ki so suspendirani v tekočini.Osnovo tekoče sn. Imenujemo MATRIKS,ki je komplicirano sestavljena mešanica z 80%vode v kateri so ioni aminokisline proteini peptidi,purini,nukleotidi,OH,vitamini in so osnovni element za biosintezo kot vir energije.V celici se nahaja tudi DNA in ribosomi(pri sporogenih tudi spora)
JEDRNA MASA-BAKT KROMOSOM
Bakt. So prokarioti nimajo razmejenega vidnega jedra-jedrna masa je razsuta po citoplazmi v manjših in večjih skupkih to sonukleoidi,hromatinska telesa ali bakt kromosom.Je dvojna DNA veriga ki se zapira v obliki prstana(1000-4000genov)Na enem mestu se pritrja na mezosom kar omogoča pravilno porazdelitev genetskega materjala.
BAKTERIJE: vsesplošna razširjenost, hitra rast in razmnoževanje, kratka življenska doba(hitra menjava generacij, genetska spremenljivost),ogromna biokemična zmožnost in spremenljivost metabolizma. Sistematske skupine:deblo,red,družina,rod,vrst. Sorodnost v sestavi NK je kriterij v sistemizaciji, t. j. uvrščanju sorodnih organizmov v skupine. Oblika: kroglasta, paličasta in spiralna.Kemična sestava:Zastopani so enaki elementi, v podobnih odstotkih, kot pri vseh celicah. Glavnina je voda, ki je je v mladih celicah90%, v starejših pa 75%.Suhega ostanka je torej od 10 do 25%. V tem so zastopani elementi C – 50%, O – 20%, N – 15%, H – 8%, P – 3%, S – 1%.
Velikost: Vse so mikroskopsko majhne(1 – 4 µm.) Prostornina(volumen) bakterijske celice je zelo majhna.Da se bakterijska celica lahko reproducira in živi, so ji potrebni različni encimi, proteini , verjetno nekaj tisoč.Potrebuje tudi NK, lipide, ogljikove hidrate, minerale, vodo
razmnoževanje, ampak je to križanje ali hibridizacija.
DINAMIKA RAZMNOŽEVANJA:Hitrost razmnoževanja, ali “rast ” merimo tako, da ugotavljamo število celic ( gostoto kulture – fotometrično ) na volumen tekoče kulture.
Kadar pride nekaj mirujočih bakterij v ugodno okolje, začno rasti in se množiti. Razmnoževanje poteka v treh fazah: 1. faza mirovanja: traja 1 do 4 ure. Celice se v tej fazi povečajo, metabolizem je inteziven. 2.faza logaritmične rasti: V tej fazi se celice najhitreje množijo. Linearno s časom, število celic narašča logaritmično. Za vsako bakterijsko vrsto je drugačen čas regeneracije oz. podvojitve, rečemo generacijski čas. Generacije se menjajo na 20 – 30 minut, pa do 24 ur.
- stacionarno fazo: Ta traja več ur. Bakterije se razmnožujejo počasneje. Prirastek je enak odmiranju.4. faza odmiranja: Celice propadajo – kultura postane sterilna po nekaj dneh ali več mesecih. Genotip: je vsota vseh dednih lastnosti. Materialna osnova dednosti so geni. Vsota vseh genov je genom. Geni določajo: velikost, obliko, vrsto in aktivnost encimov, tip metabolizma, tvorbo kapsule, bičkov, fimbrij…Fenotip: je vsota vseh lastnosti – morfoloških, fizioloških in drugih, v času opazovanja. (zunanji izgled ). Fenotip se tekom življenja menja. Fenotip je torej odvisen od genotipa in okolja. Genotip je skupni potencial vseh lastnosti.GENI : so deli molekule DNA. En gen –je odgovoren za sintezo ene polipeptidne verige.
Patogene so tiste bakterije, ki lahko povzročijo bolezen, ker lahko delajo kapsulo, encime, toksine ).Vendar morajo biti patogene bakterije dovolj virulentne, da bolezen lahko povzročijo. Morajo imeti kapsulo, dovolj encimov in morajo izločati toksine. Virulenca je stopnja patogenosti.
Popolna izguba virulence je ATENUACUJA. Patogene bakterije, ki so atenuirane izgube virulenco, zadrže pa svoje imunološke sposobnosti. Zato take atenuirane bakterije uporabljamo kot cepiva, za preprečevanje nalezljivih bolezni . Iz atenuiranih sevov izdelujemo žive vakcine.
Sprememba v bakterijskem genomu je lahko posledica mutacije v celični DNA, ali pa si bakterija pridobi gene od zunaj in jih vgradi v svoj kromosom.
Transformacija: je vgraditev dela DNA molekule iz celice donorja v celico recipienta. To je najstarejši poznani način prenosa dednega materiala.
Konjugacija:je genetska rekombinacija, kjer pride do direktnega stika med dvema celicama. Pri konjugaciji bakterija – donor, prenese večji del DNA v celico recipienta. F + celica se s seksualno fimbrijo spoji z F– celico. Iz seksualne fimbrije se stvori kopulacijski kanal, po katerem se prenese DNA Pojav je poznan pri nekaterih G – bakterijah. Konjugacija poteka tudi med različnimi bakterijskimi vrstami: E. coli, Salmonella, Proteus.
Transdukcija: je prenos bakterijskih genov s pomočjo bakteriofagov. Gre za prenos od 30 do 150 bakterijskih genov iz donorja v recipienta.Bakteriofag tekom svojega razmnoževanja, v fazi intergracije, vgradi bakterijsko DNA v svojo kapsido (namesto fagove DNA ). Pri infekciji druge bakterije – recipienta, inicira DNA bakterije – donorja.
Lizogena konverzija ali lizogenija: fagi inficirajo bakterijsko celico, a se iz nje ne sprostijo. Fagova DNA se interira v bakterijski kromosom. Takemu, skritemu fagu rečemo profag. Kot tak, profag ostane lahko zelo dolgo v bakterijski celici. Taki celici pravimo, da je lizogenična in je imuna pred infekcijo z isto vrsto faga. Gensko inženirstvo:Je umetna izolacija delčka DNA iz ene celice in vnos tega dela “in vitro ” v drugo celico. Nova celica dobi eno ali več novih lastnosti. Za prenos se največ uporabljajo plazmidi.
Razmnoževanje bakteriofagov:-pritrditev oz. adsorbcija virusa : Vsak virus mora na površini celice najti ustrezen receptor, da se lahko na celico veže.-prodiranje ali penetracija : Pri bakteriofagih prodira v celico samo fagova DNK. Celotna kapsida ostane na površini bakterije. –eklipsa (faza pritajenega virusa ):V tem štadiju, ki traja različno dolgo, od 10 minut pa do nekaj ur, se v celici odigrava živahna biosinteza. Virusna nukleinska kislina zaobrne ves metabolizem celice, sintetizirajo se nove virusne NK in kapside. – integracija (pakiranje ): Virusni delci, ki so se v fazi eklipse sintetizirali , se sestavljajo v kompletne virione,–sproščanje : Zreli virusi se sprostijo iz celice. Nekateri virusi se sproščajo iz celice eksplozivno, celica poči – lizira, drugi pa zapuščajo celico počasi, z brstenjem.
PLAZMID:
Je del bakterijskega genoma ki ni vključen v bakt.kromosom.To so ekstra ekstrakromosomske genetične strukture ima jih skoraj vse bakt.To je dvojna DNA veriga na kateri leži 50-100genov in se samostojno replicira(podvojuje) lahko pa se vključi v bakt.kromosom.Določajo lastnost ki za bakt.niso življenskega pomena-stvarjanje hemolizina encimov toksinov.
COL-PLAZMID.-odreja nastajanje določenega bakteriocina-lahko so koristni(ubijajo patogene seve)za človeka ali škodljivi(uničujejo normalno floro)
R-PLAZMID-določajo odpornost bakterij in drugih mikroorganizmov na antibiotike kemoterapevtike,težke kovine in druga antimikrobna sredstva (R-faktor)
PENICILAZA-PLAZMIDdoloča sintezo encima penicinilaze to je encim ki razgradi penicilin,tako da so take bakt.rezistentne na penicilin(pat.stafilokoki)
RIBOSOMI
So drobna zrna v citoplazmi sestavljena iz RNA in beljakovin.To so organeli kjer poteka sinteza beljakovin.(V mladih celicah jih je veliko v starih malo)Sestavljeni so iz 30-50S pri bakt.in pri evkariot.40-60S.Največkrat se povezujejo v poliribosom
CITOPLAZMATSKA ZRNA ali metahromatska zrna(metilskim modrilom se drugače obarvajo kot ostali deli citoplazme-to so Babes-Ernestova zrna ali volutinska.Običajno so okrogla zgrajena iz polimetafosfata in encimov-so rezervna energija.V citoplazmi najdemo še polisaharidna zrna,lipidna glikogenska,žveplena zrna
PIGMENTI:
Sposobnost stvarjanja pigmenta je genetsko determinirana lastnost,največkrat so pigmenti rumeni,oranžni in rdeči.Tipične vrste so Sarcina,Micrococcus,Nocardia…Pigmenti zaščitijo te vrste pred svetlobo in delovanjem UV žarkov.Nastajajo pa v bakt.kot stranski produkti metabolizma (nekateri imajo tudi antibiotske učinke)
SPORE
Je odporen mirojuč stadij bakterije(predvsem paličaste B)Te imenujemo sporogene.Spore delata rodova Bacilus in Klostridium Je okroglo ali movalno telo ki se pod določenimi pogoji nahaja v citoplazmi-to so endospore.Vsaka bakterija napravi samo eno sporo ki so lahko nameščene terminalno, centralno ali subtermalno v telesu B.celice.Oblikovanje spore:vgreznjenje zrnca v citoplaz.membrano,večanje zrnca v okroglo ali ovalno sporo.V začetku je spora v bakterijski celici pozneje ostanek bakterije razpade in zrela spora se osvobodi.Zrelo sporo ovija močna celična stena(stena skorja eksosporidij)Sporulacija se začne ko bakt. zaide v neugodne pogoje(pomanjkanje hrana ,neustrezna temp.)
Metabolizem spore je reduciran vsebuje veliko dipikolične kisline ki je v vegetativni obliki sploh ni.Ima več encimov,Ca,antigene in malo vode.
Najvažnejša razlika med sporoin vegetativno obliko je velika odpornost spor proti sušenju,zvišani temp.dezinfekciji in antibakt.agensom.Sterilizacija-avtoklaviranje unici spore.
METABOLIZEM je sprejemanje snovi iz okolice,razgrajevanje(disimilacija) hraniv na manjše komponente,pridobivanje energije iz teh hraniv in sinteza(asimilacija) lastnih sestavin.Vse metabolne procese uravnavajo bakterijski encimi(biokatalizatorji)Glede na mesto delovanja ločimo:
EKSOENCIME-so najpogostejše hidrolaze.Ti encimi razgrajujejo OH(karbohidraze),proteine(proteaze),in maščobe(esteraze).Po delovanje nastanejo manjše mulekule,monosaharidi,aminokisline ,maščobne kisl.,glicerol –vse te pa lahko vstopajo v celico.Stemi encimi tudi patogene B okvarijo tkiva.
ENDOENCIMI-ti so v celici in delujejo pri dveh tipih reakcij:
1.razgrajujejo snovi in se pri tem energija sprošča
2.udeleženi so pri celični sintezi
Največ jih je v ribosomih,nekaj na celični memrani.Encimski sestav je za določeno vrsto bakterij karakterističen kar nam omogoča določanje bakterijske vrste
KONSTITUTIVNI encimi so del bakteriskega ustroja ,njihova konstitucija.So vedno prisotni v bakt. Celici.
INDUCIBILNI encimi se začno stvarjati na pobudo določenega induktorja, npr. snovi v okolju.Ti encimi nastanejo le takrat ko jih bakt. Potrebuje
GLIVE-FUNGI(mikologija): Glive vklučujejo kvasovke,plesni in prave gobe(250.000vrst)So stara življenska oblika so evkarioti, nefotosintetični,celico ovija celična stena, ki je vecina iz hitina.Glive so lahko enocelični organizmi, veliko pa jih je večceličnih.Od bakterij se razlikujejo po vecih lastnostih: -celice so večje 1-30um. -zgradba celice je drugačna(evkarionti), -nacin razmnoževanja
PLESNI: So velika skupina gliv njihovo telo sestavljajo cevaste celice brez klorofila.Te cevaste celice tvorijo niti, hife ki rastejo kot prepletena masa ki ji recemo micelj.Micelj se kot prah ali kosmi razprostira po povrsini. PREPOZNAVA PLESNI::pri identifikaciji nam pomaga izgled hif, ki so lahko septirane ali neseptirane.Septirane hife so precno pregrajene,posamecne celice so locene s pregradami(septumi)Septumi imajo odprtinice ki omogačajo pretakanje citoplazme in organelov.Pri neseptiranih hifah pregrad med celicami ni.Vecinoma so hife vegetativne
SPORE PLESNI: Na koncu zračnih hif so organi za razmnoževanje,tu nastanejo posebne celice –SPORE iz vsake spore lahko nastane v ugodnih pogojih nova kolonija plesni.Znacilnost spor je da nastanejo v ogromnih kolicinah in se z lahkoto sirijo na velike razdalje mnoge so odpornejse od vegetativnih celic.Locimo spolne in nespolne spore. NESPOLNE SPORE: Nastanejo z enostavno delitvijo celic.Patogene glive identificiramo po obliki nespolnih spor:
Konidiospore-dela jih najvec plesni.Na posebnih zracnih hifah nastane konidiofor kot grozd(se širijo na dolge razdalje), niso odporne.
Sporangiospore so spravljene v mešičkih sporangijih ki nastanejo na koncu zračnih hif.Ko spore dozorijo mešiček poči in spore se razletijo po okolju, nenevarne za ljudi.
Klamidiospore nastanejo na vegetativnih hifah na koncu ali ob strani, so odporne proti visoki temp., izsušitvi, zamrznitvi. Značilna je Candida albicans.
Artrospore ali oidiospore nastanejo v hifi tako da celična stena posameznim celicam na koncu hif zadebeli Tako nastale spore se odločijo od hife, povzročajo nevarne mikoze pri ljudeh. SPOLNE SPORE nastanejo z spajanjem jedr pri spojitvi dveh gamet na najbližjih hifah. Malokrat povzroče bolezen pri ljudeh.Te so lahko zigospore(velike okrogle z debelimi stenami) ascospore(okrogle ali ovalne nastanejo v posebni vreci-ascusu). Basidiospore-nastanejo v distalnem delu hife v posebnem plodnem telesu-basidiumu. KVASOVKE so veliko enostavnejse od ostalih gliv.Osnovni tip celice je blastospora-to je okrogla ali jajčasta celica ki se razmnožuje nespolno z brstenjem.Celice so velike 5-8um
Nekatere kvasovke v anaerobnih pogojih delajo nitaste celice-te nitke imenujemo psevdohife-splet teh je psevdomicelj.
VIRUSI: Zelo majhni enostavno grajeni mikroorganizmi njihova osnovna značilnost je da imajo samo eno nukleinsko kislino in da se razmnožujeji samo v živih celicah
Virusi lahko zajedajo v bakterijah to so bakteriofagi-fagi Virusi imajo samo enoNUKLEINSKO KISLINO RNK ali DNK ki vsebuje navodila za razmnoževanje virusa RNK je navadno enovrvičasta lineana ,enotna mulekula ali z vec fragmenti ki so ohlapno povezani (izjema so REO). DNK-je večinoma dvojna veriga izjema so parvo virusi.Lahko je DNK linearna prstanasta lahko nekajkrat zavita
RAZMNOŽEVANJE RNK VIRUSOV
Poteka v citoplazmi celice neodvisno od celične DNK.Virus se pritrdi na točno določen receptor na celični membrani.Virion prodre skozi celično membrano-viropeksija.Dokler je virusna NK prikrita z beljakovinsko kapsido je neaktivna.Nato sledi razgradnja kapside.Osvobojena RNK je infektivna imenujemo jo +veriga in deluje kot informacijska RNK iz te se na ribosomih izvrši translacija zapisa za sintezo virusnih beljakovin in novih RNK mulekul.Sintetizirane virusne sestavine se nato kompletirajo,virusna RNK se spaja z virusnimi beljakovinami.Zreli virusi se sprostijo iz celice eksplozivno ob razpoku celice,vecina RNK virusov pa zapusca celico z brstenjem
RAZMNOŽEVANJE DNK VIRUSOV
Sinteza in pakiranje virusnih delcev se odigrava v citoplazmi(Pox-virusi)ali v različnih delih celice (adeno,herpes), lahko se celotna nukleokapsida sintetizira in oblikuje v cel jedru ali na različnih mestih.Beljakovine nato potujejo v jedro in se tam kompletirajo z DNK v virione.Ko virus vstopi v celico se kapsida razgradi osvobodi se dvovijačna DNK Ta virusna DNK potuje v celično jedro, iz virusne DNK se prepiše (transkribira)informacija na zgodnjo mRNK, ki ima zdaj zapis za virusno DNK in tumorski T antigen temu sledi še prepis na kasno mRNK ki ima informacijo za sintezo virusne beljakovine,te pa pridejo v jedro celice kjer se kompletirajo z virusno DNK v zrele virione
LASNOSTI VIRUSOV
SELEKTIVNOSTpomeni izbor gostitelja,virusi so zelo izbirčni.Nekateri so patogeni za mnoge živalske vrste.Selektivnost virusov je močno izražena pri določenih vrstah bakteriofagov
TROPIZEM pomeni histološko selektivnost,izbor določenega tkiva oz.celic.Virus se od vstopnega mesta širi in se razmnožuje prav v določenem tkivu, vcelicah ki imajo ustrezen receptor
VARIABILNOST lastnost virusov njihova antigenska struktura se zelo hitro spreminja(v. influence,HIV)Je lahko koristna lastnost največkrat povzroči velike težave,epidemije ob pojavu novih patogenih vrst, Za veliko spremenljivost virusov je več vzrokov:kratki življenski ciklus virusov
-nimajo samostojnega metabolizma,lažje pride do napak
zgrajeni so samo iz NK ki je zavarovana le z tankim proteinskim ovojem in zato dostopna zunanjim vplivom
-pojav eklipse.Sinteza in interakcija novo nastalih virusnih partiklov znotraj celice omogoča stevilne napake in možnosti rekombinacije virusne NK.Možna je vgraditev genov gostiteljeve celice v virusni genom ali ob sočasni infekciji celici z dvema virusoma vgraditev genoma drugega virusa
AGRESIVNE SPREMEMBE ki jih povzročajo virusi v celicah: metabolizem celice ki jo inficira virus je v glavne odvisen od virusne NK Posledica vdora virusa v celico je motena sinteza makromulekul beljakovin in drugih snovi v celici čemur sledi sprememba oblika celice in njen propad.Spremembe so različne:-vidne degenerativne(nekrotične spremembe na koži)
-prehodna proliferacija(burna množitev)inficiranih celic ,ki nato propadejo
-tudi v celičnih kulturah povzroči virus različne citopatogene učinke(morfološke spremembe celic in citolizo)
VIRUSNA HEMAGLUTINACIJA
Nekateri virusi imajo zmožnost zlepljanja eritrocitov določene živalske vrste.Na svojih ovojnicah imajo posebne receptorje-hemaglutinine ki ustrezajo veziščem na eritrocitih,taki virusi se lahko s temi receptorji vežejo tudi na celice sluznice dihal in prebavil
TERATOGENE LASTNOSTI virusi so tako majhni da prehajajo iz materinega krvotoka skozi placento v plod.Zato potencialno vsaka virusna infekcija lahko prizadene embriogenezo
ONKOLITIČNE LASTNOSTI veliko število virusov predvsem iz skupine ARBO kaže tropizem do raznih tumorskih celicin levkemičnih celic Ti virusi se v tumorskih celicah množijo in hitro povzročajo njihovo nekrozo.
INTERFERENCA IN INTERFERONI infekcija z enim virusom prepreči razmnoževanje drugega virusa v organizmu
INTERFERONI so naravne antivirusne snovi ki nastanejo v inficiranih živalskih,rastlinskih, bakterijskih ,človeških in drugih celicah,Delajo jih celice organizmu ali celični kulturi.Nastali interferon preprečuje razmnoževanje virusov.NEKAJ VIRUSNIH BOLEZNI KJER ZA ZDRAVLJENJE UPORABLJAMO IF :influenca, infekcije ki jih povzroča rino virus,herpetični keratokonjuktivitis, herpetični gingvostomatitis, labialni in genitalni herpes,oftalmični zoster, adenavirusni keratokonjuktivitis, inzekcije kože in vidnih sluznic zaradi virusa vaccinia,akutni vitusni hepatitis B, kronični aktivni hepatitis B ,steklina. Delovanje: 1.) preprečujejo sintezo virusnih delcev, 2.) spremenijo cel. Membrano tako, da virusi ne morejo ven, 3.) aktivirajo imunski sistem v organizmu, ki spozna inficirano celico kot tujek in jo eliminira.
NEKAJ RAKAVIH BOLEZNI KJER ZDRAVIMO Z IF :bradavice,condiloma acuminatum,laringealni papilom,nazofaringealni karcinom,papilom urinskega mehurja,karcinom na ustju maternice,karcinom jajčnikov,karcinom dojke, karcinom kože, nevroblastom ,osteosarkom multipli mielom,akutna limfatična levkemija.
PRIONI: So povzročitelji počasi razvijajočih infekcijskih bolezni. Zgrajeni so samo iz proteinov.Preživijo vročino radiacijo,kemikalije. Razgrajujejo jih proteolitični encimi,nukleaze pa ne.Znane so 4. bolezni: KURU(bolezen domorodcev N. Gv). SCRAPIE(praskavica)BSS(bovine spongioform enchepalopaty) CREUTZFELD -JAKOBOVA bolezen( -kužna oblika, -sporagična, – dedna – mutacija PRNP).
ZAŠČITA PRED VIRUSNIMI INFEKCIJAMI (sanitarno profilaktični in protiepidemični ukrepi-izolacija bolnikov borba prozi prenašalcem virusov uničevanje rezervoarja…najpomembnejši pa je aktivna imunizacija-vakcinacija
CEPIVA
Cepljenje ali aktivna imunizacija je vnos pripravljenega antigena v telo. S tem vzpodbudimo organizem da stvori imunost(tvorba protiteles,manja celična imunost)VRSTE CEPIV;cepiva z živimi mikrobi,-cepiva z mrtvimi mikrobi,-cepiva iz posameznih delov virusa(virusne podenote),-cepivo iz anatoksinov (pripravljeno iz bakterijskih eksotoksinov),-cepivo iz kapsularnih Ag(sestavine bakterijske kapsule)
ŽIVE VAKCINE:kot cepivo uporabljamo žive atenuirane viruse(bakterije) atenuiramo viruse tako da jih večkrat presajamo skozi celične kulture oz.poskusne živali da izgube virulenco.- delujejo kot naravna infekcija. Vzpodbudijo nastanek velike količine protiteles, ki se dolgo ohranijo v organizmu. Po vnosu v telo se mikrobi množijo na mestu vnosa in na oddaljenih predelih antigen se množi antigenski učinek podaljša. Vzpodbudimo obilo tvorbo cirkulirajočih protiteles IgM in IgG in obilico lokalnih protiteles IgA
SLABE STRANI CEPIVA Z ŽIVIMI VIRUSI
-celične kulture kjer vzgajamo viruse so lahko inficirane
-možnost da se avirulentni tip virusa v organizmu sprevrže v divji virulentni sev
-možno je povečano onkogeno delovanje virusa
MRTVE VAKCINE-dobimo jih tako da z fizikalnimi in kemičnimi postopki (segrevanjem zmrzovanjem formalinom…)uničimo infektivnost mikrobov zadržijo pa svoje antigenske lastnosti. Antigen se v telesu ne množi tvorba protiteles je manjša stimulurajo samo nastanek cirkulirajočih protiteles IgM in IgG. So slabše imunogena imunost je kratkotrajna,dobra stran je da so neškodljiva
CEPIVA IZ POSAMEZNIH DELOV VIRUSA : uporabili so dele kapsid in ovojnic. Taka cepiva ne vsebujejo infektivnih virusov ,niso toksična v njih se nahaja antigen točno poznane kemične strukture. Tvorba protiteles je manjša in počasnejša kot pri živih vakcinah ne vzpodbujajo nastanek interferonov. Cepivo proti HEPATITISU B je že več let v uporabi in daje dobre imunološke učinke, cepivo vsebuje HBS Ag. Danes ga pridobivajo z genskim inženiringom. Cepljenje je pri nas obvezno. širjenje preprečimo z nadzorom krvodajalčeve krvi namenjene za transfuzijo. Z uvedbo cepljenja s tetaničnim in difteričnim anatoksinom je bila DAVICA eradicirana, izredno uspešno se je pokazala vakcina proti TETANUSU.
V SLOVENIJI CEPIMO PROTI VIRUSNIM BOLEZNIM:
-poliomelitis, ošpice,rdečke,mumps-OBVEZNO,(influenca,steklina,rumena mrzlica,črne koze,klopni meningoencefalitis-NEOBVEZNO)
OBVEZNO CEPLJENJE PROTI BAKTERIJSKE BOLEZNI
-tuberkoloza,proti davici in tetanusu,proti oslovskemu kašlju
PASIVNA IMUNIZACIJA v organizem vnašamo že pripravljena protitelesa-protitelesa ki jih je izdelal drug organizem t.i. imunske serume(ni cepljenje) imunost je kratkotrajna 1-2 tedna. Uporabimo gama globuline to je frakcija serumskih beljakovin ki delujejo kot protitelesa(za profesionalno ogrožene ljudi –tetanus rumena mrzlica ošpice)AKTIVNA ali cepljenje, je vnos pripravljenega antigena v telo. S tem spodbudimo organizem, da stvori imunost( tvorba protiteles).
INTRAUTERINO PRIDOBLJENA PASIVNA IMUNOST bazira na igG, ki prehaja iz materinega krvotoka v plod. Dolgotrajnejša imunost 4-6 mesecev proti tistim boleznim ki jih je prebolela mati ali pa je bila cepljena. V kolostrumu in materinem mleku sta prisotna: IgA – prenesejo pasivno imunost na potomca, zavaruje sluznico prebavil- obramba je usmerjena proti bakterijam in virusom navzočim v črevesju. IgM- sinteza IgM se začne v plodu- odkrivanje intrauterinih infekcij.
NUKLEOTIDI sestavljajo nukleinsko kislino. Sestava: – ostanek fosforne kisline, – sladkor, – organska dušikova baza.
OBRATNA( reverzna) TRANSKRIPTAZA : je encim,ki ga imajo retroviridae virusi. Z odkritjem tega encima, je bila ovržena » osrednja dogma v biologiji«, ki pravi, da se dedne informacije vedno prenašajo od DNK na RNK in nato sledi translacija v protein. Obratna transkriptaza izvrši prepis dedne informacije iz virusne RNK v DNK.
DELOVANJE KEMOTERAPEVTIKOV IN ANTIBIOTIKOV NA MIKROORGANIZME
Kemična antimikrobna sredstva, ki ubijajo ali inhibirajo razmnoževanje mikroorganizmov v živem organizmu in jih uporabljamo za zdravljenje nalezljivih bolezni, imenujemo KEMOTERAPEVTSKA SREDSTVA. Kemoterapevtska sredstva ne okvarijo celic oz. tkiv gostitelja in nimajo vpliva na normalno funkcijo organizma. Kemoterapevtska sredstva delimo v kemoterapevtike in antibiotike.
Kemoterapevtike dobimo sintetsko , v laboratorijih. Antibiotiki so antimikrobna sredstva, ki jih izločajo živi organizmi, večinoma glivice in bakterije. V novejšem času so tudi antibiotiki sintetsko pripravljeni, oz. so polsintetski.
– l. 1929. Fleming odkril PENICILIN.
MEHANIZEM ANTIMIKROBNEGA DELOVANJA:-metabolični antagonizem
Kemoterapevtsko sredstvo zaradi kemične podobnosti z nekim esencialnim metabolitom mikroba, vstopa v reakcijo z encimom, katerega substrat je omenjeni metabolit. Tako kemoterapevtsko sredstvo blokira encim, ki je bakteriji življensko potreben, – inhibicija sinteze celične stene- Bakterijska celica, ki ne more sintetizirati celične stene(odmre), –inhibicija funkcije citoplazmatske membrane- Različna kemična sredstva lahko spremene celično membrano, da onemogočajo njene najvažnejše funkcije: preprečujejo difuzijo (onemogočajo prehrano bakterijske celice), uničujejo dihalne encime in ovirajo biosintezo na membrani, –inhibicija sinteze proteinov- Mnoga sredstva v različnih fazah prekinejo sintezo proteinov. Preprečijo sintezo aminokislin, peptidov, polipeptidnih verig, purinskih in pirimidinskih baz, –inhibicija nukleinske kisline- Ta sredstva delujejo različno, nekatera se vežejo na DNA, nastali kompleks DNA- kemoterapevtik, onemogoča sintezo mRNA. Nekatera depolimerizirajo DNA. So pa tudi taka, ki se vgradijo v DNA namesto purinskih in pirimidinskih baz, – nepoznano delovanje
1.Metabolični antagonisti : v glavnem kemoterapevtiki SULFONAMIDI,
so velika skupina spojin, v kolikor se na mestu amido skupine (NH-) zamenjajo različni radikali, dobimo nove spojine. Med seboj se razlikujejo po času delovanja in po antimikrobnem učinku.
Princip delovanja: PABA (para-aminobenzojeva kislina) je osnovni metabolit mnogih bakterij. Bakterijski encim pretvori PABA –>folna kislina. Folna kislina je življenskega pomena za mnoge mikrobe, je vmesni metabolit pri sintezi purinov:PABA—->folna k.—->purin
Živalske in človeške celice ne morejo sintetizirati folne kisline in so odvisne od dodatka te kisline od zunaj (iz hrane).Tudi vse bakterije nimajo te sintetske zmožnosti. Teh bakterij ne moremo blokirati s sulfonamidi. Če dodamo PABA (v prebitku) v gojišče, zavremo učinek sulfonamidov. Enak učinek dosežemo z dodatkom folne kisline.Sulfonamidi delujejo bakteriostatično na mnoge G+ in G- bakterije, kot so: ß-hemolitični streptokoki, B.anthracis, meningokoki, šigele, koliformne bakterije, salmonele, Pasterella in tudi nekatere Chlamydiae.
2.Inhibitorji sinteze celične stene: So antibiotiki, ki ovirajo sintezo mureina. PENICILIN (cefalosporini, bacitracin, vankomicin): so skupina antibiotikov, ki jih dobimo iz vrst rodu Penicillium in Aspergillus. Najpogosteje jih dobimo z ekstrakcijo iz raznih sevov Penicillium notatum in P. chrysogenum. V novejšem času jih pridobivamo polsintetsko.
Osnovna kemična struktura penicilina je iz jedra – tiazolidinski prstan in betalaktonski prstan. Na betalaktonski prstan je pritrjena stranska veriga, ki daje specifičnost posameznim vrstam penicilina.Posamezne vrste penicilinov označujemo s črkami F,G, K, O, V in X. Vsi ti penicilini se med seboj razlikujejo po fizikalnih, kemičnih in farmakoloških lastnostih. Največ se uporablja penicilin V, ker je stabilen proti kislinam in penicilin G.spekter delovanja:Vsi penicilini v nizkih koncentracijah delujejo bakteriostatično, v večjih pa baktericidno. Bakterije, ki so bile v kontaktu s penicilinom zaradi izgube celične stene dobijo razne nenavadne oblike , L-oblike.Penicilin G deluje antibakterijsko na G+ in G- koke in na spirohete, posebno na Treponemo pallidum. Deluje tudi na Chlamidije.Penicilin V deluje na G+ bakterije in na G- koke, vendar ima slabši učinek od penicilinaG.Mehanizem rezistence na Penicilin:Mnogi sevi stafilokokov in koliformnih bakterij in g. Bacillus izločajo penicinilazo. Nekatere druge vrste bakterij pa amidazo. Oba encima razgrajujeta penicilin. Zato so ti sevi rezistentni proti penicilin. V novejšem času penicilinom dodajajo klavulonsko kislino, ki izniči delovanje penicinilaze.3.Inhibitorji funkcije citoplazemske membrane: Citoplazemska membrana bakterij in glivic je občutljivejša od membrane živalskih oz. človeških celic. Zato je možna selektivna kemoterapija.Med najpogosteje uporabljane antibiotike te skupine spadajo POLIMYKSIN, NISTATIN in AMFOTERICIN.
- Inhibitorji sinteze proteinov: Sem šteje veliko število antibiotikov. Ovirajo prenos aminokislin in njihovo vgraditev v polipeptid.To so t. i. : a.inhibitorji ribosomskih podenot 30S
Sem spadajo TETRACIKLINI in AMINOGLIKOZIDI, b. inhibitorji na ribosomskih podenotah 50S: Ta sredstva preprečujejo vezavo tRNA na 50S podenote ribosomov( CHLORAMPHENICOL).5. Inhibitorji na DNA: Ta sredstva inhibirajo sintezo in (ali) funkcijo DNA. Mnoga ta sredstva se zaradi toksičnosti ne morejo uporabljati za klinično zdravljenje.
NOVOBIOCYN, RIFAMYCI, GRIZEOFULVIN
REZISTENCA NA KEMOTERAPEVTSKA SREDSTVA: Rezistenca se razvije z mutacijo ali adaptacijo.Rezistentne mutante se pojavljajo v populaciji spontano, neglede na to, ali so bile izpostavljene določenemu antibiotiku. Antibiotik jih le selekcionira (preživijo).Rezistenca se iz generacije v generacijo povečuje. Iz mutant se rezistenca prenaša v nove bakterije, tudi v druge vrste, s transformacijo, konjugacijo, transdukcijo.
MEHANIZEM NASTANKA REZISTENCE: 1.Kemoterapevtik inducira v bakteriji nastanek inducibilnega encima, ki razgradi kemoterapevtik. PENICINILAZA, AMIDAZA, kloramfenikolacetiltransferaza (razgradi kloramfenikol), kanamicin-fosforilaza (inaktivira kanamicin).2.Bakterija začne proizvajati večje količine konstitutivnega encima, ki razgradi antibiotik.Streptomycin-adenil-transferaza 3.Povečano nastajanje metabolita, ki konkurira z antibiotikom. Npr.Povečana količina PABA ali dodatek folne kisline, pri sevih rezistentnih na sulfonamide. 4.Nastanek nove metabolne poti, s tem bakterija zaobide encimski blok.
5.Sprememba propustnosti celične stene oz. membrane, tako, da antibiotik ne more v notranjost celice.6.Zmanjšanje topnosti sredstva v bakteriji.
NEŽELJENI (STRANSKI) UČINKI KEMOTERAPEVTSKIH SREDSTEV:Toksične reakcije
lokalne- najpogosteje se pojavijo na mestu aplikacije: iritacija, bolečina (Bacitracin, Polimixin B); slabost, bruhanje, driska – gastrointestinalne motnje- ( klortetraciklin, kloramfenikol, sulfonamidi – tuberkulostatiki); flebitis ( intravenozno apliciran kloramfenikol, oksitetraciklin).
sistemske- Pokažejo se na različnih sistemih. Najpogosteje prizadenejo jetra, ledvica, hematopoetske organe, periferno živčevje in centralno žovčevje.Preobčutljivost :
Nekateri antibiotiki, zlasti penicilin, kloramfenikol, klortetraciklin, sulfonamidi, izzovejo različne oblike preobčutljivosti.lokalna- urtikarija ali druge spremembe na koži stomatitisi so dokaj pogosti, najtežja oblika je anafilaktični šok, ki se lahko konča tudi s smrtjo. Pojav rezistence
Lahko se ta pojavi zato, ker je bil povzročitelj že rezistenten, ali se je rezistenca razvila zaradi premajhne doze antibiotika, ali ne dovolj dolge oz. nepravilne aplikacije.Biološke komplikacije
Te se pojavijo navadno po dolgotrajni uporabi antibiotikov. Najpogostejše so superinfekcije, prekinjena naravna imunizacija, recidivi in hipovitaminoze oz. avitaminoze.Superinfekcije– V času zdravljenja in po zdravljenju določene infekcijske bolezni z antibiotikom se bolnik pogosto okuži s kakim drugim mikrobom, ali pa se razbohoti mikrob, ki je sicer v mešani normalni flori.
Najpogosteje nastanejo take komplikacije po daljši terapiji z antibiotikom širokega spektra. Najpogosteje so vzrok pogojno patogeni mikrobi – oportunisti, kot so Proteus, Klebsiellae, Pseudomonas aeruginosa, koliformne bakterije, vrste stafilokokov, enterokoki, Candida albicans in druge glive. Našteti mikrobi predstavljajo v glavnem normalno floro človeka. Jemanje antibiotikov poruši ravnotežje v normalni flori. Preostali mikrobi so brez antagonizma in se razmnožijo, pride do otitisa, enterokolitisa, bronhopnevmonije.prekinjena naravna imunizacija- Znano je, da se imunost stvarja kot odgovor na prisotnost antigena v organizmu. Če bolnika v začetnem štadiju bolezni zdravimo z učinkovitim antibiotikom, ta hitro uniči velik del mikrobov. Odstranitev antigena ima za posledico izostanek stvarjanja protiteles. Tako ostane bolnik neimuniziran in pri ponovnem kontaktu z istim mikrobom spet zboli.recidivi– Ponovno ponavljanje kliničnih znakov bolezni, po njenem izboljšanju( prekratek čas dajanja antibiotikov, premalo močni).Pogosto je to pri črevesnem tifusu, ki ga zdravimo s kloramfenikolom. hipovitaminoze in avitaminoze– Mnoge glive in bakterije v črevesju proizvajajo znatne količine vitaminov B kompleksa in K vitamin. Antibiotiki širokega spektra uničijo tudi normalno floro.
ZAKAJ VIRUSNIH INFEKCIJ NE MOREMO ZDRAVITI Z ANTIBIOTIKI? Zaradi prijemališča in ker jih ne moreš dovolj dosti izolirati.
NORMALNA TELESNA MIKROFLORA:flora na površini kože: Stalno mikrofloro najpogosteje sestavljajo mikrokokaceae( g. Micrococcus, Staphylococcus epidermidis ) in korinebakterije( difteroidni bacili, Corynebacterium acnes), glive( Candida albicans, C. Microsporum)
FLORA NOSU, NAZOFARINKSA IN PARANAZALNIH SINUSOV: nepatogene najserije, Gram+ diplokoki, stafilokoki in streptokoki, Na sluznici nosu in žrela so prisotne tudi mnoge patogene vrste:b hemolitični streptokoki, Staphylococcus aureus, Streptococcus pneumoniae, Haemophylus influenzae, Neisseria meningitidis, Klebsiella pneumoniae, Corynebacterium diphteriae, Bordetella pertussis.Včasih najdemo tukaj tudi odporne črevesne bakterije: Pseudomonas aeruginosa, Escherichia coli in Proteus.Prisotni so tudi entero virusi in rino virusi.
Od gliv je pogosta Candida albicans, zlasti pri otrocih.FLORA V USTIH: Stalna mikroflora ust je 40% aerobov in 60% anaerobov. V 1ml sline je 107 bakterij.Največ iz rodov Streptococcus, Micrococcus, Veillonella. Slede Lactobacillus, Staphylococcus, Bacterioides, Fusobacterium, Leptotricha, Treponema, Vibrio in koliformne bakterije.Od gliv so prisotne Candida, Sacharomyces, Geotrichum, Penicillium, Aspergillus.Protozoi, ki jih najdemo v ustih so Entamoeba gingivalis in Trichomonas tenax.V kriptah gingive in obzobnih žepih so anaerobni pogoji. Tu uspevajo anaerobi in fakultativni anaerobi. Najpogosteje različni Gram + in Gram – bacili in vrste g. Veillonella, Peptococcus, Peptostreptococcus, Bacterioides, Fusobacterium. Najdemo tudi nekatere Treponeme, T. microdentium, T. denticola, Vibrio sputorum in nekatere Neisseriae. Vse naštete najdemo v glavnem pri odraslih, pri otrocih pa redko.Zobni plaki –
Streptococcus, S. sangvis, S. mutans, S. salivarius in Actinomyces, A. viscosus, A. israeli. često še Veillonella, Bacterioides in Fusobacterium FLORA V PREBAVNEM TRAKTU:
V želodec stalno prihaja znatno število mikrobov, ki pa jih prebavni encimi in solna kislina hitro uničijo. Tudi dvanajstnik je praktično sterilen. V tankem črevesu je zelo malo mikrobov, v spodnjem delu tankega črevesa pa najdemo enterokoke, sarcine, laktobacile, kolimorfne bakterije in glive.. V debelem črevesu je masa različnih bakterij, te predstavljajo več kot 1/3 teže blata. Najdemo preko 400 različnih bakterijskih vrst. To so predvsem: koliformne bakterije – Escherichia coli, g.Proteus, Pseudomonas aeruginosa; Lactobacillus, Stafilokoki, Streptokoki, g.Bacterioides. Clostridium perfringens in drugi klostridiji. Borellia, Treponema. Od gliv soCandida albicans, g.Geotrixa, Cryptococcus, Penicillium, Aspergillus.Med virusi najdemo enteroviruse, od protozojev pa razne Amoebe.Relativno pogosto najdemo tudi povzročitelje črevesnih nalezljivih bolezni : 0,1% ljudi ima salmonele. Pogosto tudi patogene stafilokoke,hemolitične streptokoke, , enteropatogene ešerihije coli, polioviruse, viruse hepatitisa A (VHA), kokseki in enteroviruse. Histolitično amebo in girdijo lamblijo.
FLORA V UROGENITALNEM TRAKTU: Spodni del uretre pri moškem vsebuje Gram+ koke, difteroidne bacile in včasih tudi Trichomonas. V smegmi se nahaja Mycobacterium smegmatis . Uretra žena je sterilna,ali pa vsebuje v sprednjem delu maloštevilne Gram+ koke.
V vagini je znatno število Gram+ bacilov, to so Döderleinovi bacili oz. vrsta Lactobacillus acidophylus. Ti bacili proizvajajo velike količine organskih kislin iz glikogena, zato je pH v vagini kisel, kar preprečuje razmnoževanje drugim bakterijam. Če se uniči ta normalna flora, se spreneni reakcija v vagini v nevtralno ali celo alkalno. Takrat se namnožijo drugi mikrobi, a hemolitični in nehemolitični streptokoki, koliformne bakterije, difteroidni bacili, zlasti pogosto se namnoži trichomonas vaginalis.KRI IN TKIVA: Vsa mezodermalna tkiva so pri zdravem človeku brez mikrobne flore – sterilna
POMEN TEL FLORE ZA ZDRAVJE ČLOVEKA: Stalna tel. flora so tisti MO, ki se prilagodijo razmeram v človeškem telesu.Sestava in številčnost mikrobov na kože je odvisna od baktericidnih snovi, ki jih izločajo nekateri mikrobi( micrococcus epidermidis). Izločene količine onemogočajo razmnoževanje G- bakterij. Streptococcus sangius, ki ga najdemo na trdnih delih ustne votline, proizvaja H2O2 , ki inhibira razmn. drugih MO. V vagini je veliko število G+ bacilov( Lactobacillus acidophylus). Ti bacili proizvajajo velike količine organskih kislin iz glikogena, zato je pH v vagini kisel, kar preprečuje razmnoževanje drugim bakterijam.
ODNOSI MED MIKROORGANIZMI IN ČLOVEKOM:Za medsebojne odnose med človekom in mikroorganizmi, ki živijo na in v njem, uporabljamo različne izraze: kolonizacija je naselitev mikroorganizmov na telesnih površinah, če mikrobi vdrejo v tkiva in se tam razmnožujejo, govorimo o infekciji. Infekcijo, ki povzroči znatne spremembe v delovanju organizma,imenujemo bolezen. Vsi mehanizmi obrambe pred škodljivimi vplivi okolja, predstavljajo odpornost (rezistenco) gostitelja. Občutljivost(sprejemljivost) je pomanjkanje odpornosti. Patogenost je potencialna sposobnost mikroba, da povzroči bolezen, je genetična (dedna) fiziološka lastnost mikroorganizma , je stalna, nespremenljiva lastnost. Virulenca nam pove, kako so faktorji patogenosti izraženi- stopnja patogenosti je virulenca, le-ta ni stalna, se menja, odvisno od okoliščin.Patogenost in virulenco lahko opazujemo le v živem organizmu.
INVAZIVNOST IN TOKSIČNOST: Ko mikrobi vstopijo v gostitelja, bo njihova učinkovitost odvisna od invazivnosti ( vključuje vse lasnosti mikrobov, ki jim omogočajo prodiranje v tkiva gostitelja, preživetje v tkivih, razmnoževanje in širjenje v gostitelju.) in Toksičnost (strupenost) vključuje vse izločke, ki gostitelja zastrupljajo, okvarijo celice in njihovo funkcijo.
faktorji invazivnosti: 1.)faktorji adhezije: Pri naselitvi na telesne površine je pomemben tesen stik med mikroorganizmom in gostiteljem.Nekateri mikroorganizmi imajo posebne receptorje na svoji površini (virusi). Med različnimi obrambnimi mehanizmi ima pomembno vlogo fagocitoza. Različne celice v organizmu požro mikrobe in jih s svojimi encimi razgradijo. Mnogi patogeni mikroorganizmi zavirajo (inhibirajo) fagocitozo in se zato lahko razmnožujejo v gostitelju.
- faktorji, ki zavirajo fagocitozo: kapsula – Pri nekaterih inkapsuliranih bakterijah kot Pneumokoki, Klebsiella, B. anthracis, kapsula onemogoča fagocitozo. Fagociti nimajo encimov za razgradnjo kapsule. Zato se lahko zgodi, da bakterije “požrejo”, ne morejo pa jih razgraditi. Take bakterije se lahko v fagocitih širijo po organizmu s krvjo in limfo v oddaljene masta, kjer se sprostijo iz fagocitov in začno živahno razmnoževati. Bakterije brez kapsule lahko delajo sluzne ovojnice, ki so navadno proteinske. Tudi take ovojnice inhibirajo fagocitozo, najpogosteje tako, da absorbirajo opsonine (protitelesa, ki pospešujejo fagocitozo).
koagulaza– Ta encim izločajo patogeni sevi stafilokokov in nekateri sevi E. coli, Pseudomonas aeruginosa, Bacillus anthracis. Koagulaza, aktivira encim v krvni plazmi, ki povzroči koagulacijo krvne plazme in izpad fibrina. Nastali fibrin se naloži na površino bakterijskih celic in oblikuje fibrinsko ovojnico. Ta fibrinska ovojnica ščiti bakterije pred fagocitozo, podobno kot kapsula inkapsulirane bakterije. Koagulaza naredi fibrinsko mrežo tudi okoli stafilokoknih lezij, ta nastala pregrada ščiti stafilokoke pred humoralnimi dejavniki obrambe in učinkom zdravil.
levkotoksini – so proizvodi patogenih bakterij, ki so toksični za levkocite. Ubijajo ali okvarijo fagocite. Razmnoževanje bakterij v fagocitih – Mnoge patogene bakterije fagociti ne uničijo (kapsule, ovojnice). Nekatere vrste se v fagocitih dobro razmnožujejo. Mycobacterium tuberculosis, Neisseria meningitidis, N. gonohroae,Salmonellae, Stafilokoki, Shigella.
Ti mikrobi so v fagocitih zaščiteni pred učinkom humoralnih baktericidnih faktorjev in se s krvjo in limfo širijo po telesu.3.)Bakterijske kinaze: To so encimi bakterij, ki raztapljajo koagulume fibrina, ali zavirajo koagulacijo krvi. Največ jih izločajo Stafilokoki in streptokoki. To so streptokinaze (fibrinolizin) ali stafilokinaze.Streptokinaze pospešujejo širjenje streptokokov po tkivih. Ko patogeni mikrobi vdrejo v tkiva gostitelja, ta reagira z reakcijo vnetja, kar ima za posledico nastanek fibrinske mreže (pregrade) oz. koaguluma v manjših krvnih žilah. Nastala pregrada razmeji inficirano tkivo od zdravega. Kinaza pozitivni Streptokoki spadajo med najinvazivnejše bakterije prav zaradi njihove fibrinolitične aktivnosti. –Hialuronidaza: je encim, ki razgradi hialuronsko kislino. Hialuronska kislina je “cement” v medceličnini. Tako si bakterije olajšajo pot širjenja.Ta encim izločajo:Stafilokoki, Streptokoki, Pneumokoki in Clostridiji.
- Kolagenaza: je encim, ki razgrajuje kolagen v mišicah. Itločajo ga predvsem Clostridiji (Cl. perfringens in drugi)
faktorji toksičnosti:Mnoge patogene bakterije proizvajajo ali sproščajo iz tkiv gostitelja razne strupene snovi. Pri nekaterih so strupi proizvod bakterijskega metabolizma, nekatere izločajo strupnine v okolico, iz drugih pa se strupi sprostijo, ko bakterije razpadejo ( imajo strupeno celično steno). So pa tudi taki mikrobi, ki ob infekciji povzročijo. da se iz tkiva gostitelja začno sproščati škodljive oz. strupene snovi. Vse te strupnine različno delujejp: okvarijo celice in tkiva gostitelja, motijo fiziološko dejavnost in povzroče različne bolezenske znake. TOKSINI – so strupene snovi, ki imajo antigenske lastnosti. V gostitelju vzpodbudijo nastanek protiteles antitoksinov.Bakterijski toksini so lahko eksotoksini in endotoksini.Eksotoksini– : so strupi, ki jih bakterije izločajo v tkiva gostitelja ali v gojišče oz. živilo, kjer rastejo. Relativno malo bakterijskih vrst izloča eksotoksine: Corynebacterium diphtheriae, Shigella dysenteriae, Clostridium tetani, Cl. botulinum in drugi klostridiji, nekateri sevi Streptokokov, Stafilokokov, Pseudomonas aeruginosa. Eksotoksini kažejo posebno afiniteto do določenih tkiv v telesu. Vežejo se na živčno tkivo, srčno mišico, ledvica,.. torej so neurotropni, kardiotropni, nefrotropni..
Vsi eksotoksini so proteini.Zato so termolabilni, pri 600C hitro izgube toksičnost, tudi UV svetloba jih razgradi. Vse razgrajujejo proteolitični encimi, razen eksotoksina Clostridium botulinum. So dobri antigeni. Po vnosu v organizem spodbudijo nastanek velike količine protiteles antitoksinov. Ta protitelesa v organizmu in “in vitro” nevtralizirajo eksotoksine.
Če eksotoksine obdelamo s formalinom ali zvišano temperaturo, izgube toksičnost, zadržijo pa antigenost. Tako detoksicirani se imenujejo toksoidi ali anatoksini. Ti imajo velik praktični pomen pri umetni imunizaciji proti nekaterim boleznim. Obvezno cepimo z anatoiksinom proti davici in tetanusu.
Eksotoksin Staphylococcus aureus – nekateri sevi izločajo enterotoksin, medtem, ko rastejo v mesu, mlečnih izdelkih in slaščičarskih izdelkih. Mm 40.000, odporen proti visoki temperaturi (ni tipičen eksotoksin). Prenese 20 minut segrevanja na 1000C. Enterotoksin se v črevesju resorbira indeluje na živčne receptorje. Od tu gredo impulzi v centralni živčni sistem, center za motiliteto črevesa. Čez nekaj ur (ali še hitreje) pride do močnega bruhanja, driske so redkejše.
Nekateri Stafilokoki izločajo eksfoliatin, ki povzroči eksfoliacijo kože.
Eksotoksin Clostridium tetani – kontaminira rane, spore vzklijejo v anaerobnih pogojih. Toksin potuje retrogradno po aksonih do CŽS in se veže na gangliozide. Blokira funkcijo inhibitornih sinaps, povečuje refleks vzdraženosti. Vpliva na sinapse med živčnimi vlakni in mišicami, kar povzroči močne spazme. Corynebacterium diphteriae-raste v zg. dihalih in ranah. Toksin se resorbira v kri in povzroča nekrozo epitela mišič, srca, ledvic in živčnega tkiva. Clostridium botulinum– raste anaerobnuh pogojih v živilih, iz želodca se resorbira v kri in s krvnim obtokom pride do motoričnih nevronov( disfagija, respiratorna paraliza). Vibrio cholerae– iz fecesa inficiranih oseb kontaminira hrano in pijačo. Živi v ozkem črevesu, izloča termolabilen enteritoksin. Povzroči močno hipersekrecijo vode in klorida, motena je adsorbcija Na, posledica je močna driska in acidoza. Streptococcus pyogenes– nekateri sevi izločajo eritrogeni toksin, način delovanja ni znan, nastane makulopapulozen eritem. Škrlatinka.
Endotoksini: so sestavina bakterijske celice ( O- Ag ). Iz bakterij se sproščajo šele, ko bakterijska celica propade, lizira. So veliko slabši strupi od eksotoksinov. Ne kažejo afiniteto do posameznih tkiv. Ne povzroče značilnih kliničnih znakov.Endotoksine imajo: Salmonella, Shigella, Escherichia coli, Neisseria in mnoge druge G – bakterije.
Simptomi so sledeči: zvišana telesna temperatura, gastrointestinalne motnje, levkocitoza, trombocitopenija, diseminirana intravaskularna koagulacija, povečana permeabilnost kapilar, krvavitve v pljučih, črevesju in drugih trebušnih organih, driske, edemi, včasih tudi šok ( smrt).
Najtežja klinična oblika je endotoksična sepsa, ki navadno vodi do ireverzibilnega šoka. Najpogosteje jo povzročijo Salmonella typhi in nekatere druge Gram – bakterije. Delovanje endotoksinov je kompleksno in še ne popolnoma razjasnjeno. Kemično so endotoksini glicido- lipido- polipeptidi. Stabilni so pri povišani temperaturi. 600C jih ne razgradi, tudi pod vplivom UV zadržijo toksičnost. Kisline in alkalije jih ne uničijo, pravtako jih ne razgrajujejo proteolitični encimi. So slabi antigeni, iz njih ne izdelujemo toksoidov.
OBRAMBA ORGANIZMA PRED INFEKCIJO: Odpornost gostitelja pred povzročitelji nalezljivih bolezni je dvojna: 1. Odpornost, ki je prisotna stalno v normalnem osebku in je nasledek njegovih podedovanih lastnosti – prirojena ali NARAVNA ali NESPECIFIČNA odpornost. 2. Odpornost, ki nastane kot reakcija organizma ob vdoru patogenih mikrobov, oz. njihovih izločkov v telo, t. j. pridobljena ali SPECIFIČNA odpornost – IMUNOST. Ta je usmerjena samo proti tisti vrsti patogenega mikroorganizma, ki je vzpodbudil njen nastanek.
Naravna – nespecifična odpornost: Ta je najpomembnejša za ohranjanje zdravja. Usmerjena je proti vsem škodljivim vplivom okolja, varuje nas pred različnimi okužbami in pred škodljivimi neživimi vplivi okolja.Dejavniki obrambe:1.)GENETIČNI DEJAVNIKI, 2.) NARAVNA OBRAMBA TELESNIH POVRŠIN, 3.) NESPECIFIČNE BAKTERICIDNE SNOVI V TKIVIH, OZIROMA TELESNIH TEKOČINAH, 4.) FAGOCITOZA in znotrajcelično uničenje mikrobov. Najučinkovitejša obrambna reakcija organizma, ko mikrobi že vdro v tkiva, je fagocitoza. FAGOCITI so razne celice levkocitnega sistema, ki so sposobne “požirati” mikrobe in tuje delce, ki vdro v organizem in te tujke tudi razgraditi. Fagociti se nahajajo v krvi in drugih tkivih. (Obstoji več načinov razvrstitve teh celic.)
Po Mečnikov-u, ki je prvi opisal pojav fagocitoze, jih razdelimo v 2 skupini: mikrofagi(so ameboidne celice, imajo segmentirano jedro in velika citoplazmatska zrna, njihova poglavitna naloga je zaščita organizma pred bakterijsko infekcijo. Pri fagocitozi so učinkovitejši od monocitov. Ko bakterije fagocitirajo, se v notranjosti nevtrofilcasproščajo litični encimi (lizosomo-granule) in posebne beljakovine, ki imajo baktericidni učinek. Tako mikrobe razgradijo. Njihova pomembna lastnost je hitra migracija, zmožni so prehajanja skozi stene žil in se hitro odzivajo na kemotaktične dejavnike.) in makrofagi( So izredno pomembni za zaščito telesa. So prva obramba pri vdoru bakterij in drugih antigenov v telo.
Njihove najpomembnejše funkcije so: 1. Odstranjujejo tuje antigene, bakterije, tumorske in lastne ostarele celice. 2.Izločajo številne topne snovi, ki sodelujejo pri vnetnih reakcijah in obnavljanju tkiva. 3. Sproščajo snovi, ki služijo za povezovanje med makrofagi in limfociti – INTERLEVKINI- kažejo antivirusni in antitumorsko delovanje). VNETJE: je učinkovita obrambna reakcija organizma, katere končni učinek je odstranitev tujka in regeneracija tkiva.
Specifična odpornost – pridobljena imunost: Specifično odpornost človek (žival) pridobi tekom naravne infekcije ali umetno z aktivno imunizacijo. Specifično jo imenujemo zato, ker je usmerjena samo proti tistemu povzročitelju, ki je vzpodbudil njen nastanek.Lahko je večletna, doživljenska ali kratkotrajna. Imunost pogojujejo specifična protitelesa, t. j. humoralna imunost (v telesnih tekočinah raztopljena) in senzibilizirani limfocitiT celična imunost. Pri humoralni imunosti nastajajo protitelesa, ki antigene (bakterije, viruse) uničijo – lizirajo, nevtralizirajo…Pri celični imunosti pa antigene končno uničijo celice, jih fagocitirajo. Specifična imunost nastane kot odziv na vdor določenega antigena v telo.
ANTIGENI: Antigen ali imunogen je vsaka snov, ki v organizmu vzbudi imunski odziv. Nastanek protiteles in celično imunost. Da neka snov deluje kot antigen (Ag), jo moramo vnesti v organizem parenteralno (IV, IM, IP). Vsi vzroki, da neka snov deluje kot Ag še niso poznani, osnovni pogoji pa so: — telesu tuja snov (ugotavljanje filogenetske sorodnosti živalskih vrst. Če vbrizgamo serumske proteine človeka v budro, bodo v njej sprožili obilnejšo tvorbo protiteles kot v opici). — velikost molekule – Skoraj vsi Ag imajo veliko molekulsko maso, nad 10 000. – trdnost molekule – čim trdnejša je molekula, boljši Ag -pestrost sestave – več različnih aminokislin, boljši Ag, – način vnosa – če pride snov diektno v obtok, močnejši učinek, – doza – večja količina, večji učinek. Specifičnost antigena: Molekula beljakovine je naključen klobčič polipeptidne verige. Na zunanji površini takega klobčiča so posamezna mesta- antigenske derteminante ali epitopi. To so tista mesta, ki odločajo o nastanku določenih protiteles.
Najpomembnejši antigeni: Bakterijski antigeni: so sestavine bakterijske celice in vsi izločki bakterij. O, H, K, Vi -pri salmonelah, M- pri stafilokokih. Mnogi so iz več frakcij K- Ag E. coli, ima L, B, A frakcijo.
Normalno je, da človeku lastne snovi ne vzpodbujajo imunskega sistema, ker so to lastne snovi.
Imunologi razlagajo ta pojav, tako, da že pred rojstvom, telesne beljakovine in polisaharidi onesposobijo celice imunskega sistema, da bi kasneje reagirale na telesu lastne substance. V fetalni dobi celice, ki naj bi se kasneje odzivale, z lahkoto “paraliziramo”. Tako oseba proti lastnim substancam razvije toleranco in reagira samo na tuje snovi. To teorijo imenujemo specifična imunska toleranca.( Utemeljila sta jo Frank Mac Farlane Burnet in David Talmadge in za to delo prejela 1960. Nobelovo nagrado. ) Celice, ki naj bi reagirale na telesu lastne substance se tudi kasneje v timusu uničijo.
Efektorske celice, ki odgovorijo na vstop antigena (so odgovorne za reakcije specifične imunosti) nastajajo v primarnih limfatičnih organih : to je priželjc,ziroma ekvivalentni organ pri sesalcih. Pri odraslih je to rdeč kostni mozek, pri plodu so to jetra. Možno je tudi, da so Payerjevi poloji. V teh, primarnih limfatičnih organih nastajajo imunsko zmožni limfociti ( imajo že receptorje na svojih membranah) in sekundarni ( vranica in bezgavke.(centri v dihalih, črevesju), V sekundarnih limfatičnih organih (kamor se preselijo imunsko zmožni limfociti), se limfociti srečajo z antigeni in začne se imunski odziv.
Imnski sistem vključuje primarne in sekundarne limfatične organe in limfocite.
IZVOR IN VLOGA LIMFOCITOV B
Razvoj teh limfocitov se začne v primarnih limfatičnih organih – Bursa fabricii oz. njen ekvivalentni organ – tam nastanejo imunsko zmožni mali limfociti, ki imajo na membrani različne receptorje. Populacija teh limfocitov je zelo pestra, razlikujejo se po imunoglobulinskih receptorjih na membranah. Drugi štadij poteka v sekundarnih limfatičnih organih.
Po stimulaciji z antigenom, ki ga do limfocita B prinese fagocit, se limfocit začne živahno deliti. Nastajajo celi kloni enakih limfocitov B. Ena veja producira zrele plazma celice – plazmatke, druga veja pa t. i. spominske celice (z enakimi Ig receptorji na membranah). B – limfocitov je 20% od vseh limfocitov v obtoku. V glavnem se zadržujejo v limfnem tkivu. Imajo kratko življensko dobo, nekaj dni oziroma tednov. Edina poznana vloga limfocitov B oz . plazma celic je sinteza in sproščanje protiteles, so torej odgovorni za humoralno imunost. Spominske celice v obtoku so pomembne pri ponovnem vstopu istega antigena, saj poteka imunski odgovor sedaj od vsake spominske celice, zato je drugi odziv veliko burnejši.
Limfociti T: Predstavljajo 65 do 80% cirkulirajočih limfocitov. Živijo več mesecev ali let.
Izvirajo iz rdečega kostnega mozga, dozorevajo v timusu, imajo različne receptorje na svojih membranah. Selijo se v sekundarne limfatične organe, kjer se pod vplivom antigena diferencirajo v več različnih efektorskih celic. Prav limfociti T so bistvene celice za delovanje imunskega sistema, sodelujejo v različnih pojavih, zato so dobili posebna imena. 1. Celice T delujejo kot regulacijske celice, vplivajo na aktivnost B – limfocitov in na druge T- celice.
Regulacija se kaže na dva načina, pospešujejo in zavirajo imunske reakcije.
Celice T – pomagalke (helper cells) so tiste, ki reagirajo z antigenom in pomagajo drugim limfocitom, da lahko odgovorijo. Pospešujejo protitelesni in celični imunski odziv.
Celice T – zaviralke (supressor cells) zavirajo odziv imunskega sistema. Zaviralno delujejo na B in T limfocite. 2. Celice T so udeležene pri reakcijah celične imunosti. ( Ta je pomembna pri infekcijah z znotrajceličnimi paraziti, kot so bacil tuberkuloze, listerije, virusne infekcije, glivične infekcije, ko humoralni faktorji niso učinkoviti.). To so senzibilizirani limfociti T. Reakcije celične imunosti vključujejo: pozno preobčutljivost (kontaktno preobčutljivost), odpornost pri intracelularnih parazitih. 3. Celice T, ki delujejo citotoksično, to so celice ubijalke (killer cells). Te so pomembne pri transplantacijski imunosti, zavračanju presadka. Z direktnim kontaktom ubijejo druge celice. Tako naprimer celice inficirane z virusi ali tumorske celice. Napadajo celice ” tarče”. Pri tem izločajo posebno snov – perforin -, ki povzroči perforacijo celične membrane na celici tarči in smrt celice. 4. T – spominske celice (memory cells). Vloga T in B spominskih celic je, da pri ponovnem vstopu istega antigena, ta naleti že na večje število imunsko sposobnih limfocitov. Odgovor je tokrat močnejši in učinkovitejši. Tak pojačan imunski odgovor imenujemo “booster efekt”.
RAZREDI IN ZGRADBA IMUNOGLOBULINOV: Imunoglobulini se razlikujejo od ostalih serumskih proteinov po tem, da nastajajo v limforetikularnem tkivu (plazma celice), da učinkujejo kot protitelesa in so zgrajeni iz štirih polipeptidnih verig. Humane imunoglobuline razdelimo v 5 razredov: IgG (gG),IgA (gA),IgM (gM),IgD (gD),.IgE (gE).
[wp_ad_camp_1]
Zgradba imunoglobulina: –sestavljeni iz 4 polipeptidnih verig. Iz dveh t. i. težkih (havy) in dveh lahkih (light) verig. Težke verige imajo molekulsko maso okoli 50 000, lahke pa 20 000. Težke verige so iz okoli 400 aminokislin, lahke pa iz 200 aminokislin. Štiri polipeptidne verige se med seboj povezujejo z disulfidnimi vezmi, S – S vezi(to so ostanki aminokisline cisteina).Težke in lahke verige sestoje iz stalnega ali konstantnega dela (tu je redosled aminokislin stalen) in spreminjajočega se, ali variabilnega dela (v tem delu se menja vrstni red aminokislin). Ta variabilni del pogojuje raznolikost in specifičnost imunoglobulinske molekule. Celotna molekula Ig se deli na 2 dela Fab – del, ki deluje kot protitelo in se veže z antigenom.
Vsaka molekula Ig ima 2 mesti vezave z antigenom, to je na variabilnem delu, ki ga imenujemo idiotip. To mesto se kemično, električno in oblikovno prilega antigenskim determinantam na molekuli antigena (je komplementarno mesto antigenski determinanti). Drugi del molekule Ig je fragment C ali Fc. Ta del je odgovoren za različne biološke reakcije, kot so: vezanje komplementa, prehodnost skozi placento, vezava na fagocite, degranulacija mastocitov, vezava na kožo. Razen v plazmi, kjer je imunoglobulinov največ, so ti prisotni tudi v ekstravaskularnem prostoru, v izločkih eksokrinih žlez in nekaterih limfocitih.
Lastnosti posameznih razredov Ig: IgG: V krvnem serumu jih je od vseh imunoglobulinov največ, preko 80%. So monomeri. Vsaka molekula ima 2 vezišči za Ag (2 Fab), ki sta gibljivo pritrjeni na Fc. Molekula lahko zavzame obliko črke T ali Y. Ta protitelesa nastajajo pri naravni infekciji ali imunizaciji z virusi, bakterijami in njihovimi produkti (antitoksična). So enakomerno porazdeljena v krvi in tkivnih tekočinah. Njihova življenska doba je najdaljša, v krvi ostanejo do 40 dni. Prehajajo skozi placento v plod, zaščitijo otroka pred infekcijo v prvih tednih življenja. Vse druge materine beljakovine so izključene iz plodovega obtoka. Najdemo jih, čeprav manj, v slini, v mleku, nosnih in bronhialnih izločkih. IgG pospešujejo tudi fagocitozo. Delujejo kot opsonini. Ko se vežejo na mikrobe je fagocitoza živahnejša. S Fc se pritrdijo na fagocite, s Fab pa na mikrob.
IgA: V serumu jih je ok. 15%. Pretežno jih najdemo v izločkih, kjer se nahajajo v dimerni obliki. Imunoglobulinski molekuli sta povezani z dvema dodatnima verigama. Veriga J (join) in polipeptidna sekrecijska veriga – SV. Ta SV veriga zavaruje IgA pred delovanjem proteolitičnih encimov v izločkih. V zunanjih izločkih: slina, želodčni sok, solze, kolostrum, mleko …prevladujejo dimerni IgA. Tega izdelujejo predvsem plazmatke v submukozi. Večina IgA nastajajo lokalno, zlasti veliko v črevesju. Biološke lastnosti: Večina črevesnih patogenih bakterij in virusov se mora tesno prilepiti na epitelijske celice, da lahko povzroči škodo. Zaščitne lastnosti specifičnih protiteles IgA se izražajo prav v oviranju tega tesnega stika. IgA v mleku prenesejo pasivno imunost na potomce.
( Pri človeku ni možno ugotoviti absorbcije IgA iz materinega mleka, ta je možna le 36 ur po rojstvu. Pri prežvekovalcih pa je črevesna sluznica prehodna za IgA kar nekaj mesecev) . Vendar IgA iz mleka zavaruje sluznico prebavil. Obramba je usmerjena proti bakterijam in virusom, ki so navzoči predvsem v črevesju.Statistike neizpodbitno dokazujejo veliko večjo obolevnost in umrljivost zaradi infekcij med otroki, ki so bili hranjeni z umetno hrano, kot med dojenimi.Pri človeku sestavlja IgA 97% beljakovin kolostruma in 10 d0 25% beljakovin mleka. IgM: V serumu jih je ok. 7% (M= makroglobulin). To so Ig z veliko molekulsko maso 9000 000, sestavljeni iz 5 Ig enot. Med seboj se povezujejo s cisteinskimi radikali. Ena molekula IgM ima 10 vezišč za antigen.Biološke lastnosti
IgM nastajajo redno pri vseh imunskih odzivih. Pri primarnem imunskem odzivu jih odkrijemo prej kot IgG in jih je v začetku tudi več.Torej velika količina IgM kaže na svežo infekcijo. So tudi v mleku in kolostrumu. Sinteza IgM se lahko začne že v plodu, zato so to dejstvo poskusili izkoristiti za odkrivanje intrauterinih infekcij. Otrok s kongenitalno rubelo ima povečano količino IgM. Normalno ima novorojenček zelo malo ali nič IgM. Pri kongenitalni rubeli, toksoplazmozi, inf. s Treponema pallidum.. so prisotna IgM protitelesa v krvi novorojenčka.
IgD: So monomeri, v primerjavi z drugimi imunoglobulini jih je prav nalo v serumu. Imajo kratko razpolovno dobo 2,8 dni. Čeprav so podobni drugim Ig, za njih praktično ni ugotovljena protitelesna aktivnost. Njihovega biološkega pomena ne poznamo, verjetno pa je, da ima IgD posebno funkcijo kot membranski receptor za Ag na limfocitihB.
IgE: Po zgradbi so monomeri. Sodelujejo pri alergičnih reakcijah zgodnjega tipa, zato jim pravimo alergični reagini.Njihova pomembna lastnost je vezava s Fc – na tkivne in krvne bazofilce ( če se na tako vezane IgE veže specifičen Ag oz. alergen, se celice degranulirajo in sprostijo mediatorje – predvsem histamin, ki povzroče lokalne ali sistemske alergične reakcije).
V krvi jih je izredno malo. Limfociti, ki izdelujejo IgE, so večinoma v pljučnem tkivu in sluznici prebavil, zato so ti IgE, ki nastajajo lokalno, najpomembnejši pri nastanku alergičnih reakcij.
IgE je izredno občutljiv za segrevanje.Temperatura 560C ga uniči v 30 minutah. Njihovo najpomembnejše delovanje za organizem je škodljivo. Ena od koristnih vlog pa bi lahko bila zaščita proti parazitom.
HUMORALNA IMUNOST, primarni in sekundarni imunski odziv
Pri humoralni imunosti nastajajo protitelesa, ki antigene( bakt., viruse) uničijo- lizirajo, nevtralizirajo. Vdoru antigena sledi najprej latentna faza, med katero ni moč dokazati protiteles. Latentna faza traja 2 do 4 dni, odvisno od vrste in količine antigena. Nato se pojavijo protitelesa. To pojavljanje imenujemo primarni odziv.
Ta je sorazmerno šibak, Ag sreča in aktivira malo celic, ki so zanj specifične ( izbre take, ki imajo ustrezne receptorje na membrani – klonska selekcija). Antigenenske determinante, ki jih nosijo fagociti, se vežejo na ustrezen mali limfocit B ,v sekundarnem limfatičnem organu. Ta celica se začne razmnoževati in del teh celic se preobrazi v plazmatke, ki izdelujejo protitelesa, druge celice pa so “mirujoče” – spominske celice, specifične za isti antigen. Plazmatke poginejo v 2 do 3 dneh in nastajanje protiteles preneha. Mirujoče , spominske celice (memory cells) pa živijo zelo dolgo, te čakajo na naslednji stik z antigenom. Ta pojav imenujemo imunski spomin. Ko vdre antigen drugič v telo, se sreča z mnogimi spominskimi celicami in jih aktivira.
Sekundarni imunski odziv je zato veliko močnejši in latentna doba je krajša. V primarnem odzivu nastajajo pretežno protitelesa IgM razreda. Izdelovanje teh protiteles traja največ 10 do 12 dni. Nato se pojavijo IgG , ki pa jih je pri primarnem odzivu veliko manj od IgM.
V sekundarnem odzivu nastajajo pretežno IgG, v velikih količinah, zelo malo je IgM. Pojavljanje IgG traja več mesecav. Za nastanek protiteles je razen limfocitov B, nujno sodelovanje fagocitov in limfocitovT. Šele pri interakciji med vsemi tremi celicami, se limfociti B aktivirajo in pride do nastanka protiteles.
CELIČNI IMUNSKI ODZIV: Celična imunost je pomembna v obrambi pri infekcijah s fakultativnimi znotrajceličnimi paraziti. Celična imunost je tudi mehanizem alergične reakcije pozne preobčutljivosti, reakcija zavračanja presadka in verjetno je celična imunost tudi poglavitna obramba proti raku.
Vse te pojave posredujejo limfociti T. Celični imunski odziv se začne z vezavo Ag na receptor ustreznega limfocita T, tudi tokrat Ag posreduje makrofag. To se odvija v sekundarnem limfatičnem organu.Ob vezavi Ag na T limfocit, se začne ta razmnoževati in diterencirati v različne efektorcke celiceT. Limfociti T izločajo po stiku z antigenom številne biološko aktivne snovi – limfokine. To je skupina različnih beljakovin. Kemično jih še niso vse karakterizirali, zato jih opredelimo po njihovih bioloških učinkih.LIMFOKINI delujejo na različne celice, njihove poglavitne celice tarče pa so makrofagi in limfociti..
PREOBČUTLJIVOSTNE REAKCIJE: Biološki izraz imunosti je lahko: – profilaksa( povečana odpornost na delovanje različnih antigenov), -anafilaksa ( preobčutljivost pri ponovnem kontaktu z istim antigenom), – imunska neodzivnost ( v dol. okoliščinah se posamezniki ne odzivajo na vdiranje antigena). ALERGIJA ali preobčutljivost označuje okvare, ki so nastale zaradi imunskih reakcij.ALERGIČNA REAKCIJA je reakcija, pri kateri: 1.) identificirami antigen, 2.) ugotovimo vzročno povezavo med antigenom in okvaro tkiva, 3.) ugotovimo imunološki mehanizem, ki je povzročil poškodbo.
Pri teh RKC so udeleženi različni imunski sistemi- IgE, IgM, IgG, celice T. Alergične rkc. so HUMORALNEGA TIPA, odvisne od protiteles in CELIČNE REAKCIJE , ki jih povzroče senzibilizirani limfociti T. TIP I – anafilaktične reakcije ali reakcije, ki jih povzročajo alergični reagini – IgE ( anafilaksa je najobičajnejša in klinično najpomembnejša oblika alergije, katere vzrok so protitelesa, ki jim pravimo REAGINI.) Pretežno pripadajo IgE razredu. Reagini imajo lastnost, da se vežejo na membrane posameznih celic. Močno se vežejo na mastocite , bazofilne granulocite, trombocite. Na celice se vežejo s Fc- fragmentom. Pri alergičnih rkc. so pomembni tisti reagini, ki so vezani na membranah celic. Alergični simptomi izbruhnejo, ko se na reagine , vezane na mastocite oz. bazofilce, veže alergen( na 2 verigi), Reakcija med IgE in alergenom je imunološko specifična. Ta vezava alergena povzroči degranulacijo celic, sproščajo se različne biološko aktivnih snovi, ki povzroče anafilakso.
Najpomembnejša substanca, ki se sprošča je HISTAMIN ( povzroči vazodilatacijo žil, poveča se propustnost kapilar, kar vodi v edem, povzr. kontrakcijo gladkih mišic). Simptomi se pojavijo zelo hitro, v 10-20 min. včasih še hitreje – REAKCIJA ZGODNEGA TIPA. TIP II- citotoksične reakcije, odvisne od protiteles, TIP III- preobčutljivostne reakcije nastale zaradi imunskih kompleksov. Pojavi se v 1-2 urah, izgine po 10-12 urah.Reakcijo povzroče cirkulirajoča protitelesa, precipitini iz razreda IgG. 1.)Največkrat se to dogaja v lumnu malih krvnih žil, kar vodi v vnetje – ALERGIČNI ALVEOLITIS. 2.)
Do take reakcije pride ob vdihavanju alergena- kašelj, dispnoa, cianoza. 3.) SERUMSKA BOLEZEN – vnos tujih proteinov povzroči nastanek protiteles, povzročijo jo lahko tudi humani serumi, vakcine, penicilin. Znaki: mrzlica, bolečina v sklepih, nabrekle bezgavke, lahko se spremembe lokalizirajo v srcu ali ledvicah. Traja 2-3 dni, pogostejša je pri reinjekcijah kot pri vnosu seruma. TIP IV – pozna ali celična preobčutljivost, za to reakcijo so odgovorni senzibilizirani limfocitov T. Razvije se počasi, učinki vstopa alergena se pojavijo na vstopnem mestu v 12-24 urah, maksimum doseže v 24-72 urah. Kaže se kot eritem in induracija. Kot alergično reakcijo jo smatramo, kadar nastane kot odgovor na zdravila, enostavne kemikalije, piki žuželk. Reakcijo imenujemo KONTAKTNI DERMATITIS. Primer: tuberkulinski test.
PARAZITI so vsi organizmi, ki stalno ali občasno živijo na račun drugega organizma.Ektoparaziti- zunanji zajedalec, endoparaziti- notranji.
PRAŽIVALI ( PROTOZOA): so enocelični, okoli 30.000 vrst, nefotosintetski organizmi, živijo prosto v naravi( večina), celica je obdana z membrano, nekatere imajo še trdno ovojnico- pelikulo, citoplazma ima vse sestavine evkariotske celice, jedro obdaja dvojna jedrna membrana. Mnogi imajo organele za gibanje, prehranjujejo se s požiranjem hrane, s fagocitozo ali imajo posebne organele za požiranje( citostom)., heterotrofno, v naravi so saprofitni organizmi, način metabolizma je aeroben. Aktivna oblika praživali se imenuje trofozoit, druga oblika-cista je latentna oblika preživi v zunanjem okolju. Razmnoževanje je nespolno, z delitvijo na dvoje, redko z brstenjem, mnogi poznajo tudi spolni način. Razvrstimo jih glede na način premikanja:
AMEBA( sarcodina)- je razred ameboidnih protozojev, premikajo se z iztegovanjem psevdopodijev. V človeku živijo: nepatogene( Entamoeba coli, E.hartmanni, E. gingivalis), patogene (- Entamoeba hystolitica– povzroča amebiazo- grižo, ognojke na jetrih,encefalitis. Je najbolj razširjena parazitarna bolezen, razširjena predvsem v zmerno toplem pasu, pri nas malo. – Naegleria in Acantamoeba– so zemeljske amebe, prosto v naravi, do infekcije pride pri kopanju v okuženi vodi, amebe dosežejo možg. opne in možgane po nosni sluznici, povzročijo gnojno obliko meningitisa, znana v Avstraliji, Aziji, Srednji in J Ameriki, Evropa- V. Britanija, Italija).
2.) BIČKARJI( mastigophora oz. flagellata) – so mnogoštevilna skupina protozojev, vsi imajo enega ali več bičkov, mnogi imajo še valujoče mrenice. Nekateri živijo prosto v naravi, večinoma skupno z rastlinami in živalmi, kot simbionti.Pomembni za človeka:– GIARDIA LAMBLIA- najdemo v črevesju, povzr. težke diareje, pogosteje zbolijo otroci, prenaša se s fekalno onesnaženo vodo.
–TRICHOMONAS VAGINALIS živi v vagini in uretri pri ženski, v prostati, modih, uretri pri moških. Trihomonaza, spolno prenosljiva bolezen, po vsem svetu, Ob fizikalnih ali kemičnih travmah v vagini, antibiotski terapiji, kontracepciji( IUV). Ženske- prenašalke.Pri moškem lahko sterilnost.
Hemoflagelati : —TRYPANOSOMA v krvi živali in ljudi, povzročajo spalno bolezen, predvsem v Afriki, prenaša jo muha Ce-Ce in stenice. Povzročitelji so: Trypanosoma brucei rhodensiense in Trypanosoma brucei gambiense. Leishmania, v krvi, na človeka prenašajo peščene muhe, Lesihmania donovani povzroča visceralno lišmanjozo.
3.) MIGETALKARJI( ciliophora ali ciliata)- površino imajo obdano z migetalkami, živijo prosto, v stoječih sladkih vodah, ribnikih, jezerih. Balantidium coli , povzroča balantidno grižo, prenaša se z okuženo vodo in hrano( svinjino). 4.) TROSOVCI ( sporozoa): delajo spore, nimajo organelov za gibanje, izmenjuje se nespolni način razmnoževanja s spolnim,določen štadioj se odvija v eni živali, drug pa v drugem gostitelju. a.) PLASMODIUM( Pl. Vivax, Pl. Ovale; Pl. Malariae, Pl. falciparum)- vse plazmodije prenašajo samice komarja Anophelesa, ta sesa človeško kri, v črevesu komarja poteka spolni del razmnoževanja, te samica pri sesanju injicira v človeka, v njem se odvija nespolni del razmn., končno se v krvi pojavijo spolni osebki, ki morajo priti v samico komarja, da se življenski krog izpolni. b.)
TOXOPLASMA GONDII se nahaja v naravi kot cista ali oocista. Živali se okužijo z zemljo, človek pa s kontaminiranim mesom, vir okužbe so tudi mačke. Infekcija s cistami poteka skozi usta v črevo in s krvjo se prenesejo po telesu. Znaki: povišana temperatura, povečane bezgavke, zapleti redki. Nevarna je sveža infekcija nosečnice—kongenitalna toksoplazmoza ( parazit prehaja skozi placento v plod in povzroči prirojene okvare).Težke okužbe pri ljudeh z aidsom.
c.) CRIPTOSPORIDIUM prvič opisan l. 1976, pot okužbe je fekalno- oralna, povzročitelja najdemo v vodi. Povzroča driske, zlasti pri ljudeh z aidsom lahko vodi v smrt. d.) PNEUMOCYSTIS CARINIIse nahaja v pljučih pri različnih sesalcih, povzroča pneumonijo, pretežno pri ljudeh z aidsom.
ČRVI( HELMINTI):PLOSKI ČRVI ( plathyhelmintes): imajo sploščeno telo, oblika lista, trakasti, mnogi imajo prebavno cev s samo eno odprtino ali pa so zakrnela, mnogi so obojespolniki, poznamo: 1. SESAČI( metljaji): listaste oblike, naselijo različne dele človekovega telesa( kri, pljuča, jetra, prebavila). V človeku izdeluje in izloča oplojena jajčeca, ki se izločijo z blatom, ko pridejo jajčeca v vodo, se izleže omigetalčena ličinka, ta vstopi v polža in se nespolno razmnožuje- nastajajo ličinke, ki se iz polža sprostijo v vodo, se encistirajo in spremenijo v metacerkarije, te se nato vračajo v človeka ali žival.Krvni metljaj( SCHISTOSOMAE)- S. mansoni, S. japonicum,S. haematobium. Naselijo se v venah okoli urinskega mehurja ali debelega črevesa.Največ jih je v Afriki in na Daljnem vzhodu, v Sloveniji bolezni ni.Bolezen imenujemo shistosomiaza.
Jetrni metljaj( FASCIOLA HEPATICA): je metljaj v obliki lista, običajno zajedalec rastlinojedih živali( govedo). Jajčeca pridejo v zemljo s fecesom inficiranih živali, priti morajo v vodo, da se razvije miracidij, ta pa prodre v vodnega polža, tam nastane metacerkarija, le-te se prilepijo na obvodne rastline. Če človek poje tako metacerkarijo, se v črevesju človeka ličinka sprosti in potuje v jetra, ki jih poškoduje. 2. TRAKULJE ( cestoda):imajo dolgo trakasto telo, sestavljeno iz glave- skoleksa in odrivkov- proglotid, najbolj oddaljene proglozide so polne oplojenih jajčec, ko se odtrgajo, se iz njih stresejo jajčeca trakulje. Trakulje živijo v prebavni cevi končnega gostitelja, imajo zakrnelo prebavilo, dobro razvito mišičje, izločala in živčevje. Zajedajo vse sesalce, njihovo življenje je povsem odvisno od gostiteljev.
Goveja in svinjska trakulja( TAENIA SAGINATA in T. SOLIUM)končni gostitelj je človek, okuži se s cistami v slabo prekuhanem govejem ali svinjskem mesu. Goveja t. doseže do 12 m, svinjska pa 7m . Povzročajo blago diarejo.
Pasja trakulja( ECHINOCOCCUS GRANULOSUS): parazitira v psih, volkovih, lisicah, ki so končni gostitelji te trakulje. Velika je 3-6mm, zveri ne škoduje. Jajčeca pridejo v zemljo s fecesom zveri, človek se lahko okuži tudi pri stiku z inficiranim psom. V človeku potuje po krvi, največkrat v jetra, kjer nastane hidatidna cista, kirurška odstranitev. Življenski krog se zaključi, kadar pse ali druga zver požre jetra živali, v kateri je hidatidna cista.
VALJASTI ČRVI- GLISTE( aschelmintes): živijo v morju, sladki vodi, zemlji, tropih in polarnih predelih. So prosto v naravi. Telo imajo valjasto, prebavna cev ima ustno in analno odprtino, spola sta ločena, po oploditvi med samcem in samico, se izležejo larve in zrastejo v odraslo žival.
Podančica ( ENTEROBIUS VERMICULARIS) najbolj razširjena, samec in samica živita v spodnjem delu ozkega črevesa in v širokem črevesu, simptomi: diareja, srbenje okoli anusa. Samice- 1mm, samci polovico manjši. Samice ponoči v predelu anusa odlagajo jajčeca, analni predel močno srbi, s praskanjem si inficiramo prste, z vnosom v usta pride do reinfekcije. Ovoj jajčec se v črevesu raztopi in v ozkem črevesu gliste dozorijo.
Bičeglavec( TRICHURIS TRICHIURA): bičasta oslika telesa, na koncu tanjšega dela je »glava«, s katero se zarine v črevesno sluznico, običajno v predelu, kjer ozko črevo prehaja v široko črevo. Samice- 40 mm, samci krajši, jajčeca se izločajo s človekovim blatom. Prenos s hrano kontaminirano z zemljo, s kontaminirano vodo ali onesnaženimi rokami.Pogosteje v tropih.
Navadna človeška glista ( ASCARIS LUMBRICOIDES): je med največjimi glistami, ki zajedajo v črevesu človeka.Samica- 35cm, samec krajši. Podoben deževniku. Izloča se s človekovim blatom v zemljo, kjer dozorijo larve v 6 tednih, te se prilepijo na rastline in človek jih poje, v ozkem črevesu človeka zraste majhna glistica, v dveh mesecih dozori . Znaki: bolečine v trebuhu, lahko pride do ileusa, perforacije črevesa, s krvjo zaidejo v pljuča- pljučnica.
Lasnica ( TRICHINELLA SPIRALIS): Bolezen, ki jo povzroča je trihineloza, razširjena v predelih kjer jedo veliko svinjskega mesa. Glista živi v prebavilu prašiča, larve potujejo s krvjo v skeletne mišice, tam se encistirajo. S premalo kuhano svinjino se ciste v prebavilu črevesa sprostijo in dozorijo. Znaki: slabost, bruhanje, zaprtje.Zapleti: larve lahko potujejo v možgane in se tam encistirajo. Bolezen zlasti med podganami.
Rudarska ali tunelska glista ( ANCYLOSTOMA DUODENALE in NECATOR AMERICANUS): v Evropi, Aziji, ZDA. Živi v črevesu, kjer se zažre v črev. sluznico in sesa kri, povzroča krvavitve in anemije. Človek je edini gostitelj parazita.Ličinke se prevrtajo skozi nepoškodovano kožo in vstopijo v krvni obtok, naselijo se v pljučih, žrelu, jih požremo in pridejo v črevo. Inficirajo se ljudje, ki hodijo bosi. STRONGILOIDES STERCORALIS v vlažnih tropskih in subtropskih predelih, Grčiji, Švici, Nemčiji. FILARIJE : nitasti helminti, ki žive v mezgovnicah, bezgavkah, podkožju, v človeku; v tropskih in subtropskih krajih. Prenašajo jo komarji, obadi, mušice.
Najbolj znana WUCHERERIA BANCROFTI: v človekovem limfnem sistemu, povzroči obsežna vnetja, poškoduje limfne žile in bezgavke. Po večletni infekciji močno natečejo roke, noge, skrotum- elephantiasis.Iz jajčec se razvijejo mikrofilarije, ki vstopajo v krvotok človeka, le-te popije komar in jo prenese naprej. V centralni in južni Ameriki, Karibi. DRACUNCULUS MEDINENSIS: v Afriki, Indiji, Srednji Vzhod, Nova Gvineja. Črvi tik pod kožo, na koži nastane ranica in skoznjo se izločajo larve v vodo, ki jih požro rakci, te pa mi z vodo, ki jo popijemo.
ČLENONOŽCI ( arthropoda): bilateralno simetrično, členasto telo, s parnimi okončinami, trd oklep iz hitina, odprta obtočila, živčevje dobro razvito, » možgani« in ventralni sestav živčevja- trebušnjača, spola ločena, oploditev ločena, samice ležejo jajčeca. 1. RAKI ( crustacea): v vodi, medicinsko pomembna sta rodova CYCLOPS in DIAPTOMUS.
2. PAJKOVCI: a.) škorpijoni: v toplih krajih, nočne živali, lahko strupen pik- vbrizgajo nevrotoksin. Živijo v Istri- nenevarni, nevarni- Srednja in J Amerika, S Afrika. B.) pajki: med. pomemben LATRODECTUS TREDECIMGUTATUS- podoben črni vdovi( Latrodectus mactans). Živi na žitnih poljih. V Istri, Črnogorskem Primorju, spusti strup, ki je redko strupen. Klopi in pršice so najmanjši pajkovci.
c.) Klopi: sesajo kri, ektoparaziti človeka in živali.Štiri razvojne oblike: jajčece, ličinka, nimfa, odrasla žival. Vse oblike razen ličinke se hranijo s krvjo. Najdemo jih na vlažnih mestih v mešanih gozdovih. Dve družini: IXODES RICINUS- po vsem svetu, spomladi in jeseni, pomemben kot vektor virusov ,ki povzročajo meningoencefalitis in borelijo. ARGAS: usnjati klop, napada perutnino, v SLO redek. ORNITHODORUS: usnjati klop, na človeka prenaša borelije. Ponekod v Makedoniji. d.) pršice: manjše od klopov, prenašalke patogenih virusov in rikecij. SARCOPTES SCABIEI ali člov. srbec, povzročitelj skabiesa ( garij).
Po vsem svetu. Naseli se v koži med prsti, pod pazduho, v komolčni jami, ob spolovilu, na popku, dojkah, pri majhnih otrocih na dlaneh in podplatih. Mesta srbijo, zlasti ponoči, okuženi se praska, inficirana mesta se vnamejo in zagnojijo.Prenos s tesnim stikom ali posredno s posteljnino, oblačili, brisačami.Razvije se v 24-48 urah po infekciji z oplojenimi samicami. 3.ŽUŽELKE( insecta): a.) uši( Anoplura): med. pomembne so bela uš ( PEDICULUS HUMANUS VAR, CORPORIS), naglavna uš ( P. HUMANUS VAR. CAPITIS- povzroča eksudative, ulceracije na koži, posledica je brazgotinjenje in izguba las) in sramna ( PHTHIRIUS PUBIS). So žuželke brez kril, sploščenega telesa, belosive barve, kratek rilček, s katerim sesajo kri. Povzročajo hudo srbenje, slabost, utrujenost, letargijo.
Prenašajo epidemično pegavico( Rickettsia prowazeki), volinsko mrzlico in povratni tifus.Inficiramo se pri tesnem stiku, s sramno ušjo pri spolnem odnosu ali na WC-ju.Občutljive so za insekticide. b.) dvokrilci( diptera): prenašajo malarijo, filariazo, rumeno mrzlico, virusne encefalitise, boreloizo. Hranijo se z rastl. sokovi, nekateri pa sesajo kri. Iz jajčeca- buba- odrasla žuželka. Komarji- glava, oprsje, zadek. Samice imajo bodalo za vbadanje in sesanje krvi, samci se hranijo z rastl. sokovi. Med. pomembni so: ANOPHELES ( prenaša malarijo, zahodni encefalitis), CULEX( filariazo Bancroft, encefalitis St. Louis), AEDES ( rumeno mrzlico, dengo, zah. Encefalitis).Živijo predvsem v toplejših krajih, nekateri tudi pri nas. Inficirajo se vedno na bolniku.
Z MEHANSKIM ČIŠČENJEM uničimo 80-90% bakt., z razkuževanjem 99,99%, s sterilizacijo 100% bakt.Načini sterilizacij so fizikalni: 1.) AVTOKLAVIRANJE( ster. S segrevanjem v vodni pari pod pritiskom) : pri temp. vodne pare 121-123 st. celzija + povečan pritisk = 20-30 min. 4 stopnje. Vse predmeta, razen termolabilnih maščob. Nadzor je fizikalni, kemični in biološki). 2.) sterilizacija s SUHIM SEGREVANJEM ( se opušča, za steril. bakterioloških zank, kovinski predmeti, steklo.
Poteka v suhih sterilizatorjih- komora, kjer je temp. zraka 200 st. celzija. Najmanj 30 min. pri 180 st. 4 stopnje. Nadzor fizikalni, kemični in biološki). 3.) sterilizacija z OBSEVANJEM ( UV žarki): delujejo na MO na površini trdih teles, tekočin in v zraku in povzročijo zmanjšanje skupnega števila MO. 4.) steril. s SEVANJEM: Gama žarki( radioaktivni izotopi) prodirajo globoko v material, uporabno le v industriji, ne v bolnici.Delujejo na vseMO, najodpornejši so virusi, nato sporogene bakt. in G + bakt, najobčutljivejše so G – bakt. in glive.
Steriliziramo materiale za 1x uporabo. Nadzor je fizikalni, kemični in biološki. Fizikalno- kemični način: 1.) ster. Z ETILENOKSIDOM: za večje med. centre, za termolabilne materiale, ki jih ni mogoče avtoklavirati.Za uporabo ga mešajo z 10% CO2 ali freonom. Optimalna temp. je 55 st. celzij, vlažnost pa 60%, čaš 30 min. Uspešnost je odvisna od koncentracije EO, temperature in relativne vlage v komori. Nadzor je fizikalni, kemični in biološki. 2.) Sterilizacija s FORMALDEHIDOM : redko se uporavlja v bolnišnicah, za sterilizacijo termolabilnih materialov. Se opušča.
BORRELIA BURGDORFERI:spiralna b., povzroča Lymsko boreliozo,ki je v Slo. Endemična, je skupno ime za več tipov te bakterije, po vbodu klopa nastane na koži znač. Rdečkasta sprememba, bakterija potuje v kri, naseli se v sklepih, centr. živčevju, moramo zdraviti, od kožne spremembe do vnetij sklepov preteče več mesecev ali tednov,borelije iščemo v vzorcih kože, v krvi, likvorju, sklepni tek. So zelo zahtevne za gojitev v lab.
CAMPYLOBACTER JEJUNI: povzroča drisko, včasih splošno bolezen in zunajčrevesna obolenja, okužimo se skozi usta s hrano in pijačo, stik z okuženimi osebami, živalmi, mesom, mlekom,sirom, vodo; so po Grammu neg., gibljive b. z enim ali dvema zavojema v obliki črke s, za rast potrebujejo manj kisika in več CO2, rastejo na prirejenih gojiščih, razmnožujejo v tankem č., izločajo strupnino-enterotoksin PSEUDOMONAS AEROGINOSA: splošno razširjena, nezahtevna bakterija okolja, najdemo v vodi, v bolnišnicah v raztopinah in vodi, prenaša tudi z rokami, lahko se naseli v črevesju bolnikov, povzroča bolnišnične okužbe sečil,ran LEGIONELLA PNEUMOPHILLA: povzročajo pljučnico in influenci podobna vnetja dihal, v naravi živi v vodi in algah, amebah; prenaša se z aerosoli iz vodovodnih naprav; je po Grammu neg.b. iz okolja, zahtevna za gojitev v lab., jemljemo kužnine iz dihal, zasejevanje na posebna gojišča, protitelesa ugot. s preiskavo parnih ali še večkrat odvzetih serumov v daljših čas. presledkih.
NEISSERIA MENINGITIDIS: povzroča epidemični meningitis, meningokokno sepso, lahko nastane posamič, pogosteje v epidemičnih valovih, občutljivi otroci, mlade osebe, človek edini nosilec meningokoka, vzdržuje v nosnožrelnem prostoru 10% zdravih oseb, nosilci širijo okužbo, med epidemijo se le-ta poveča na 90-100%, meningokoki se širijo s kapljicami iz dihal, v telo vstopajo skozi nosnožrelni prostor.preprečevanje: cepivo. So po Grammu neg.diplokoki, polisaharidno kapsulo, več tipov(a,b,c), na celice nosnožrelnega prostora se prilepijo s fimbrijami, povzročijo vnetje, odtod v kri, likvor. Znaki:vročina, hud glavobol,bolečine, otrpel tilnik, pri vnetju se nabira v živčevju gnoj. B., ki se razmnožujejo v krvi povzročijo okvare žil, nastane huda bolezen s krvavitvami v kožo, v življ. pomembne organe, smrt; za osamitev meningokoka zasejemo likvor ob bolniku na ogreto gojišče, v likvorju dokazujemo polisaharidne antigene.
NEISSERIA GONORHOEAE: povzroča spolno bolezen gonorejo, prebiva na sluznicah spolovil pri človeku, najpogosteje pri mladih spolno dejavnih med 15in30 letom,novorojenček od matere med porodom. Bolezen razširjata okužen moški, ženska brez znakov bolezni, gonokok povzroča vnetje sečnice, rodil, nožnice, pri novorojenčkih vnetje očesne veznice. Je droben, po Grammu neg. diplokok, ledvičaste oblike, okuži celice cilindričnega epitelja, ima beljak. izrastke,posebne beljakovine, z njimi se pritrdi na celice sluznic, gonokok tvori proteazo IgA, ta zavira delovanje IgA v sluznicah sečil, spolovil, za gojitev v lab. potrebuje bogato gojišče, povečano količino CO2. gonokok živi v celicah sečil in spolovil, očesne veznice, povzroča gnojni izcedek, tam bakt. tudi najdemo zunaj in znotraj levkocitov. Okužba sečnice je pri moškem lahko brez znakov, iščemo jo v gnojnem izcedku sečnice z mikroskopsko preiskavo, z zasejevanjem na bakt. Gojišča; ženska dobi z gnojnim izcedkom, pri njej bolje odvzeti bris cerviksa ESCHERICHIA COLI: povzroča driske pri dojenčkih, otrocih, odraslih, je v normalni flori(večina zastopnikov te vrste)črevesja živali, človeka, je po Grammu neg. palčka, gibljiva, ima fimbrije, bičke; na hladnem v vodi in ledu preživi tudi leto;uporabljajo jo kot znak onesnaženosti vode, hrane, rok,površin;posamezni tipi imajo virulenčne dejavnike, kot so sestavine celične stene in celični izrastki, omogočajo prilepljanje za celice na črevesnih resicah; tvorijo strupnine-enterotoksine, lahko neposredno vdirajo v globje plasti črevesne sluznice, okvarjajo celice; za bakt. diagnostiko zasejemo iztrebek, drugo kužnino na gojišča za osamitev ešerihij, nato določimo zapleteno antigensko zgradbo bakterij in sposobnost tvorjenja virulenčnih dejavnikov posameznih vrst.
SHIGELA: povzročajo dizenterijo, grižo;nosilec človek, z njega z neposrednim stikom ali posrednim prek hrane, vode, na hrano lahko šigele prenašajo muhe in ščurki; so zelo kužne.Šigele širijo tudi klicenosci, ki jih iztrebki izločajo dalj časa; sanitarni nadzor hrane, vode, ureditev odlaganja iztrebkov, odplak, uničevanje mrčesa, osebna higiena! So po Grammu neg. negibljive črev.b., imajo lipopolisaharidni antigen O, šigele osamimo iz iztrebkov, da jih zasejemo na posebna selektivna gojišča takoj ob bolniku, sicer propadejo, identifikacija poteka do vrste, pomembno zaradi zdravljenja. SALMONELA: povzroča črevesno vročino-tifusna oblika bolezni z visoko vročino, splošnim obolenjem, akutno drisko;s. so razširjene v črevesu različnih živali, sesalcev, ptic, kačah, pogosto kokoši, piščanci, gosi,…Najdemo jih v odplakah in živalski krmi, človek se okuži z jajci, mesom, mlekom, vodo, onesnažene roke;so po Grammu neg. gibljive palčke z znač. antigeni celične stene in bičkov, poznamo 2000 vrst, bolezen le 20; vstopajo z okuženo hrano, vodo skozi usta v črevo, vdirajo v sluznico spodnjega dela t. črevesja in začetnega dela debelega, tam nastane vnetje; izločajo se z iztrebki. Pri težjih oblikah in pri črevesnih vročinah preiskujemo bakteriološko tudi seč, kri, kostni mozeg,gnoj.
CHLAMYDIA TRACHOMATIS: po Grammu neg.,drobna, je znotrajcelični zajedalec, pri spolno dejavnih povzroča negonokokno vnetje sečnice, vnetja rodil, najpogostejši dejavnik neplodnosti pri ženskah; žarišče bolezni je okužena oseba, ki je lahko na videz zdrava, prenaša pa okužbo na spolnega partnerja. Prikrita okužba pri materi lahko prizadene plod in novorojenčka, ki se mu lahko na poti skozi porodni kanal okužijo očesna veznica, dihala;odrasel z rokami na očesno veznico; edini nosilec b. je človek, redka.
STAPHYLOCOCCUS: odporni proti vplivom okolja, posušeni na predmetih, prahu preživijo več tednov; v bolnišnici pogosto naseljujejo kožo, rane, dihala, roke, dihala osebja, to predstavlja vir nevarnih okužb; so po Grammu poz., okrogle, vidimo jih posamično ali v skupkih, so negibljivi, ne sporulirajo, nekateri izločajo značilne strupe, enterotoksin(zastrupitev s hrano), toksin toksičnega šokovnega sindroma in eksfoliativni toksin.
STREPTOCOCCUS: po Grammu poz. oble b., ki po delitvi oblikujejo krajše ali daljše verižice, laboratorijska delitev temelji na sposobnosti tvorjenja hemolizinov(alfa-hemoliza,beta-hemoliza), raztapljanja rdečih krvničk(delovanja na eritrocite); treba jih je osamiti v kulturi, zasejemo kužnino na krvni agar ker le osamitev bakterijskega seva omogoča natančno identifikacijo, tipizacijo,določanje občutljivosti za antibiotik, če je to potrebno.
BACILLUS ANTHRACIS: Gramm poz sporogena, aerobna palčka; povzroča antraks, bolezen rastlinojedih živali(goveda, ovac); bolne živali izločajo bacile s slino, iztrebki, sečem, poginule onesnažijo okolje, če niso zakopane dovolj globoko, zažgane;spore preživijo v zemlji desetletja. Človek se okuži skozi poškodbe na koži, z vdihavanjem spor v prahu s kož, volne, izjemoma skozi črevo. Spore v telesu vzkalijo,razmnožujejo, širijo tudi v kri in organe. Če vstopajo skozi kožo se naredi na mestu vstopa zadebelina s črno krasto, bacil dela v telesu polipeptidno kapsulo, ta olajša širjenje, izdeluje tudi toksin, ta okvarja žilje življ. pomembnih organov,pospeši pogin živali; izcedek ali tekočino iz kožne spremembe pri čl. nanesemo na predmetnico za neposredno mikroskopsko preiskavo, istočasno zasejemo vsebino v bakter. gojišča, vedno tudi kri.
CLOSTRIDIUM TETANI: Gramm poz paličasta b., tvori spore, je v zemlji, v črevesu živali(konj), okužba nastane s sporami iz praha in zemlje pri prometnih, strelnih, drugih poškodbah; bolezen je tetanus;uspešno preprečujemo s cepljenjem otrok, odraslih. Spora vzkali v globokih ranah, odmrlem tkivu, zlasti če so prisotne še druge bakterije, ki porabijo kisik,bacil ostane v rani, močen strup se vsrka v kri, preko živcev prodre v centr. živčevje ; tetanusni toksin je strupen za motorično živčevje, mišičje, sprošča zaviralne snovi pri prenosu živčno-mišičnih dražljajev, nastanejo krči, bolnik umre zaradi krča dih.mišic.
CLOSTRIDIUM BOTULINUM: povzroča zelo nevarno zastrupitev s hrano z ohromelostjo mišic; po Grammu poz, obvezno anaerobno sporogeno paličasto b., po vsem svetu, zastrupimo se z vloženo zelenjavo, suho meso, pršut, sir. Razmnožuje se, če so zagotovljeni anaerobni pogoji, spore preživijo dveurno segrevanje v vreli vodi, če stoji tako prekuhana hrana na sobni temp.,spore izkalijo, bakterije izdelujejo toksin, botulinski toksin je eden najmočnejših,najnevarnejših strupov za človeka, živali,znaki po 12 do 36 ur po zastrupitvi:dvojni vid, prizadete vse mišice, bolnik umre zaradi ohromelosti dih.mišic
CLOSTRIDIUM PERFRIGENS: Gramm poz, paličasta anaerobna sporogena b., ki lahko tvori enterotoksin, povzroči zastrupitve s hrano; najdemo jo v črevesju ljudi, živali in v zemlji, lahko onesnaži zelenjavo, meso(javne kuhinje), pri kuhanju mesne hrane spore preidejo v vegetativne b., če se hrana ohlaja počasi, stoji pri sobni temp., se b. najprej razmnožujejo, tvorijo spore, izdelujejo enterotoksin:okvarja celice na črev. resicah, povzroča motnje pri vsrkavanju, izločanju vode, elekrolitov; pri zastrupitvi s hrano že po 6 urah nastanejo bolečine v trebuhu, driska, ni dolgo.
MYCOBACTERIUM TUBERCULOSIS: povzroča tuberkulozo(okužba pljuč s kroničnim potekom z znaki vročina, hujšanje, kašelj, izmeček;meseci leta). Pri nekaterih se bolezen razširi tudi v kosti, možg. opne, ledvice,.. redko se začne kot okužba prebavil, kože. Preventiva:hitro odkrivanje, zdravljenje, delno tudi cepljenje.Pri odkrivanju občutljivosti, imunosti in bolezni pripomore tudi tuberkulinski test pozne občutljivosti. M.T. je tenka, dolga palčka, barvamo jo po Ziehlu in Neelsenu(rdeče palčke na modrem ozadju), so proti kislini odporne.
VIRUSI: VIRUS INFLUENZAE:povzročajo gripo, vnetje sapnika,sapnic, pljučnico,zvečine prizadet le gornji del dihal, bol. znaki splošni, bolečine v sklepih, mišičju, vročina, lahko usodna zaradi virusnih okvar, smrt lahko posledica drugotne okužbe s pneumokoki, stafilokoki, hemofilusom influence;gripo dobimo z vdihovanjem virusa, širi se z izločki dihal bolnika, z okuženimi rokami, predmeti, sodi med kapljične okužbe, težko preprečiti, hitro se širi(epidemije, pandemije); je srednje velik virus z vijačno somerno nukleokapsido,obdaja genom RNK, imajo ovojnico, vsebuje beljakovino hemaglutinin, ta veže v. na občutljive celice, encimsko nevraminidazo(omogoča sproščanje v. delcev s površine celic).
VIRUS HIV: humani virus imunske pomanjkljivosti povzroča AIDS, prvič opisan 1981, svetovna epidemija, okužen ostaneš vse življenje, okužen zboli, umre od razl. okužb; prenos virusa praviloma s spolnim odnosom,obolela mati na plod, okužena kri, krvni izdelki, pri delu v zdravstvu, vbodi, inj.igle, preprečevanje vzgoja okuženih, spolna vzgoja; je enovijačni v. RNK z ovojnico; dva tipa, ki povzročata AIDS pri človeku: HIV1, HIV2; pri vstopu v telo prehodna vročina, povečanje bezgavk, vnetje žrela, osip, v krvi velika kol. Virusa, protitelesa se začnejo tvoriti po nekaj tednih mesecih, razmnoževanje poteka v limfnem sistemu, uničuje celice, antigensko se spreminja, imunskemu s. preprečuje, da bi ga uničil, zmanjša se št. Limfocitov CD4, ker HIV uničuje celice T pomagalke, pa tudi celice makrofagnega sestava, zato se pojavijo razl. Okužbe(bakterijske, virusne,glivne,parazitne), telo se jih ne more ubraniti; ker telo okužbe ne more omejiti se mikroorganizmi razl. Vrst širijo v kri, organe, centr. živčevje, povzroča živčne, duševne spr.; tudi razbohotenje rakavih spr., od okužbe do popolne oblike mine več let.
V.VARICELLA: zoster, povzroča akutno vročinsko bolezen z izpuščajem norice, pasavec, zoster; obe razširjeni po vsem svetu, norice predvsem pri otrocih, zoster pri odraslih;širi se s kaljicami iz dihal, z zrakom, s stikom, na voljo cepivo z živim, oslabljenim virusom,norice blaga, zelo nalezljiva bolezen, za bolnike z motnjami imunosti lahko smrtna, spoznamo jo po znač. Izpuščaju, mehurčki z vodo, kasneje kraste; ta virus je DNK z ovojnico iz skupine herpesnih virusov, okužimo v otroštvu, prizadene kožo, sluznice, v živčevju lahko ostane več let v skriti obliki v odrasli dobi potem povzroči ponovitev v obliki pasov.
HERPES SIMPLEX TIP 1,2: je kubično someren v. DNK z ovojnico; 2 tipa glede na antigensko sestavo HSV1 povzroča okužbe na koži, sluznicah ust, očesni veznici, lahko vnetje možgan,HSV2 okužbe spolovil, okužiš se s stikom,hig. ukrepi, vzgoja! v telo vstopa skozi usta, očesno veznico, spolovilo že v rani mladosti(ponavadi), na mestu, kjer vstopa mehurčki, napolnjeni z bistro tek., na dnu mehurčka večjedrne celice, v njih eozinofilni virusni vključki, iz mehurčka krasta, prizadete lokalne bezgavke HSV2 je v. DNK z lipidno ovojnico, okuži epitelj spolovil, spolno p.; za dokaz vsebina mehurčka , za osamitev zasejujemo kužnino v celične kulture. CITOMEGALOVIRUS CMV: je herpesni v. DNK z lipidno ovojnico, povsod po svetu, človek edini nosilec, prenos stikom, izloča se s sečem, slino, izločki spolovil, materinim mlekom, najdemo ga v levkocitih, zelo nevaren za nosečnice(pri plodu poškodbe možgan, oči, jeter, nepravilnosti v razvoju); okužba največkrat ne daje vidnih znakov, pri odraslih in večjih otrocih splošno bolezen s povečanjem bezgavk, ugotovimo z osamitvijo virusa iz izpirkov žrela, seča v celičnih kulturah in z dokazovanjem zvečanja količ. Protiteles v serumu VIRUS EPSTEIN-BARR:sodi med herpesne, povzroča nalezljivo vnetje žlez mezgovnegaobroča, jeter z znač. povečanim št. mononuklearnih celic v krvi, prenos s slino, razmnožuje v žrelu, žlezah slinavkah, okuži limfocite B, najbolj se širi med otroki, mladimi; za potrditev največkrat ugotavljamo povečano kol. protiteles v serumu s testom indirektne imunofluorescence
VIRUS HEPATITISA A: imenujemo tudi epidemični, infekcijski; vir okužbe je bolnik;prenos z rokami, okuženo hrano, vodo; širjenje: če ni zdrave pitne vode, urejenega odstranjevanja iztrebkov, odplak, če se pri delu s hrano ne pazi na čistočo; za hudo ogrožene na voljo cepivo; je zelo droben kubično someren z enovijačnim genomom RNK, brez ovojnice; ni soroden z drugimi vrstami hepatitisa, je zelo odporen na segrevanje in kemikalije. V.
HEPATITISA B: serumski hepatitis je bolezen, ker se prenaša s serumom, krvjo nosilcev virusa oz obolelih; transfuzija nepregledane krvi, pri vbodih, vrezninah na del. mestu v zdravstvu, za preprečevanje je na voljo cepivo, nekateri ljudje po preboleli bolezni doživljenski vironosci, širjenje preprečujemo s skrbnim nadzorom krvodajalcev; genom sestavljajo dvovijačna DNK, ovita v nukleokapsido.
V. HEPATITISA C: povzroča kronična vnetja jeter, vironoštvo, prenos s krvjo, transfuzijo krvi in krvnih izdelkov, skupnimi iglami, vbodi, vreznine, okužena mater na otrika ob porodu; osamiti ga še niso uspeli, ni še cepiva, splošni ukrepi prenosa s krvjo!
GLIVE: CANDIDA ALBICANS:rod:candida albicans, področje okužbe koža, nohti;gostitelj je človek, po vsem svetu, v nezaznavnih količinah prebiva na sluznici-lahko-ust. Znaki:površinsko vnetje se kaže kot bele lise na rdeči sluznici ali pa nastanejo bele psevdomembrane na jeziku, dlesnih, trdem nebu, žrelu, uvrščamo jo tudi med povzročitelje okužb dihal, v sp. delu dihal se naseli, kadar okoliščine omogočajo njeno bogatejšo rast in vraščanje v tkiva(velike kol. Antibiotikov)
MYCOSPORIUM: rod:M. audouinii, lasišče telo; gostitelj je človek, razširjena po Evropi,Afriki,Ameriki MYCOSPORIUM CANIS: dlaka, gostitelj:psi, mačke, po vsem svetu;okužbe so dermatomikoze.
TRICHOPHYTON: je tudi vrsta ali rod, okužba po lasišču, telesu, nohtih, gostitelj je človek, po vsem svetu.
EPIDERMOPHYTON: tudi rod ali vrsta, področje okužbe koža, nohti, gostitelj je človek, ves svet
SARS( sindrom akutne respiratorne slabosti), povzročitelj je posebna oblika bakt. CHLAMIDIA PNEUMONIJE, prisotni so tudi virusi CORONA. Znaki: podobni znakom gripe, vročina, bolečina v mišicah in sklepih, glavobol, vnetje grla, suh kašelj, težka sapa, težave z dihanjem. Inkubacijska doba je 2-7 dni.
BETA HEMOLITIČNI STREPTOKOK: je G + bakt., širi se kapljično, s prahom, dotikom, mlekom. Občutljiv je na sulfonamide in penicilin. Povzroča: škrlatinko, angino, vnetje kože- šen, redko- pljučnico, endokarditis, meningitis, vnetje sklepov, kosti. ALFA HEMOLITIČNI STREPTOKOK se nahaja kot normalna flora v ustih in žrelu zdravih ljudi
MRSA( methicilin resistant Staphylococcous aureus): je odporen proti vsem penicilinskim preparatom. V celični steni teh bakterij je posebna beljakovina, ki veže penicilin PBP. Važna je higiena rok.
Bacil ANTRAKSA: je v prvi vrsti bolezen rastlinojedih živali, človek se okuži z direktnim stikom z okuženo živaljo ali ob stiku s sporami, ki so v živalskih proizvodih, bacil vstopi skozi poškodovano kožo in se skrije v tkivih, spore lahko v telo pridejo skozi sluznico, dihala. Bakterije se množijo in izločajo antraks toksin, ki povzroči edem. Značilna je črna krasta in lahko je smrtna, če jo ne zdravimo. Zdravimo se z zgodnji indikacijo penicilina v velikih odmerkih. Najporostejši je kožni antrask.
ODKRITJA:
ALEKSANDER FLEMING penicilin leta 1929
EDVARD JENNER prvo odkritje cepiva, leta 1798 uporabil limfo goveda, ki je zbolelo za kravjimi kozami za cepljenje ljudi proti črnim kozam
LOUIS PASTEUR leta 1885 izdelal cepivo proti steklini- najprej je moral najti povzročitelja stekline, ga iz stekle živali izolirati in vzgojiti v poskusnih živalih. Cepivo je pripravljal v hrbtnem mozgu inficiranih kuncev, virus je oslabil s sušenjem.