1. ZGRADBA KOŽE PO PLASTEH KOŽE
Koža je največji organ oziroma čutilo, ki varuje vse druge organe v organizmu. Po površini je največji organ, po teži pa najtežji. Pri odraslem človeku meri do 2 m² in tehta do 10 kg. Po funkciji je najbolj vsestranski organ. Služi za razmejitev telesa od okolice, kot ščit pred vplivi okolja, sredstvo sporazumevanja, regulacija temperature telesa, izmenjava snovi z okoljem, zaznavanje dotika, temperature, …
Ponekod je debelejša, drugod pa zelo tanka. Barva kože je odvisna od prekrvavitve, količine pigmenta in debeline. V ožjem pomenu ločimo vrhnjico (epidermis) in debelejšo usnjico. Koži pripada še podkožje, ki veže kožo na podlago.
H koži štejemo še lase in dlake, nohte ter žleze lojnice in znojnice.
Vrhnjica
Vrhnjica (ali epidermis) je zunanja plast in je iz večskladnega ploščatega epitelija. Je različno debela; najdebelejša je na dlani in podplatu. Osnovno plast celic imenujemo zarodna plast, ker v njej nastajajo vedno nove celice, ki se premikajo proti površni, poroženevajo in se luščijo (roževinasta plast). Celice te plasti vsebujejo pigment melanin, ki globlje dele kože ščiti pred ultravijoličnimi žarki. Na površini je poroženela plast sestavljena iz celic, ki odmirajo; nimajo več jedra, vsebujejo pa beljakovino keratin. Ta plast ne prepušča vode, zato telo varuje pred izsušitvijo, zadržuje telesno toploto in tudi preprečuje vdor bakterij v notranjost telesa. Povrhnjica se prehranjuje z difuzijo. Hrana prehaja od ustnice v povrhnjico, saj povrhnjica ne vsebuje žil (ni prekrvavljena).
Usnjica
Usnjica (ali dermis) je najmočnejša plast kože, saj je lahko debela nekaj milimetrov. Zgrajena je iz čvrstega in elastičnega veziva, zaradi katerega je koža hkrati čvrsta in prožna. Usnjica vsebuje tudi bogat preplet krvnih žil in mezgovnic. V prepletih je lahko shranjena večja količina krvi, zato je koža pomembna za uravnavanje telesne temperature. V tej plasti so tudi številne žleze znojnice in lojnice, lasje in dlake, živci in čutilna telesca, ki posredujejo občutke toplote, mraza in mehanskega pritiska. Z njimi spoznavamo nekatere fizikalne lastnosti predmetov.
Lasje in dlake nastajajo iz vrhnjice, ki tvori v usnjico segajočo cevko, lasni mešiček. Na njegovem dnu je odebeljena lasna čebulica, v katero se vgreza papila z žilami in živci. Iz čebulice zraste lasni koren, ki proti površini kože prehaja v lasno steblo. V lasni mešiček vodi izvodilo žleze lojnice, ki s svojim izločkom masti lase. Zaradi loja so lasje mehki, varuje pa jih tudi, da ne postanejo suhi in krhki. Ob lasu oziroma dlaki je gladka mišica (mišica naježevalka), ki pri krčenju ježi lase oziroma dlake.
V usnjici so tudi žleze znojnice, ki na površino kože izločajo znoj. So povsod v koži, vendar so najštevilnejše na čelu, v pazduhi, na dlaneh in podplatih. Znoj je po kemični sestavi podoben krvni plazmi. Poleg vode in soli vsebuje še sečnino in sečno kislino ter maščobne kisline, zaradi katerih je značilnega vonja. Zato kožo prištevamo med pomožna izločala. Znojenje je pomembno zlasti pri uravnavanju telesne temperature.
Čutilna telesca
V usnjici so čutilna telesca, iz katerih izhajajo senzibilna (čutilna) živčna vlakna, ki vzburjenja prevajajo v možgansko skorjo. Najpomembnejša telesca v koži so: Paccinijeva telesca, ki so ovalne oblike in ležijo globlje v usnjici. Občutljiva so predvsem za pritisk. Meissnerjeva telesca so tudi ovalne oblike, toda manjša od prejšnjih. So tik pod povrhnjico in posredujejo občutke mehanskega pritiska in dotika. Krausejeva telesca so podobna Paccinijevim in posredujejo občutke mraza. Prosti živčni končiči, ki segajo v bradavičaste izrastke (papile) in vrhnjico, pa posredujejo občutke bolečine in temperature.
Podkožje
Podkožje (subkutis) je globoka plast pod usnjico. Sestavlja ga rahlo vezivo in več ali manj maščobe, ki preprečuje oddajanje toplote in tudi varuje globlje ležeče organe pred mehanskimi vplivi (udarci…).
FUNKCIJA KOŽE
Služi za razmejitev telesa od okolice, kot ščit pred vplivi okolja, sredstvo sporazumevanja, regulacija temperature telesa, izmenjava snovi z okoljem, zaznavanje dotika, temperature, …
2. SPREMEMBE KOŽE
Eflorescence (E) so osnovne bolezenske spremembe na koži ali vidnih sluznicah, ki so vidne s prostim očesom.
Vrste eflorescenc:
Po nastanku ločimo:
• primarne E, ki so direktna posledica bolezenskega procesa v koži in imajo od svojega nastanka naprej svojo značilno obliko, npr. pri herpesu – mehurček napolnjen z bistro tekočino
• sekundarne E, ki se razvijejo iz primarnih v poteku bolezni ali med zdravljenjem npr. pri herpesu mehurček z gnojno vsebino, razjeda na koži po razpoku mehurčka, krasta.
Po lokalizaciji na koži so lahko:
• posamične – solitarne ali številne – multiple (npr. izpuščaj na koži – eksantem, na sluznici – enantem)
• na enem mestu – lokalizirane ali po vsej koži – generalizirane
• zajamejo vso kožo – difuzne (eritem – difuzno razširjena rdečina)
Makula (madež, pega)
Od zdrave kože se loči le po barvi. Vzrok zanjo so bolezenske spremembe v vrhnjih plasteh kože.
Plak – od makule se loči samo po velikosti, je večji (tudi nad nivojem kože)
Papula (bunčica)
Definicija: je najpogostejša E. na koži in nastane zaradi kopičenja celic v koži.Velika je do 1 cm.
Nastane zaradi povečanja epidermalnih ali drugih celic. Razen celic nima druge vsebine.
Noduli so večji, globlji in trši kot papule.
Urtika (koprivka)
Definicija: je ploščata, mehka vzbrst, ki nastane zaradi vnetne otekline v zgornji plasti usnjice (lokalno kopičenje tekočine v povrhnjih delih dermisa). Pojavi se hitro in po nekaj urah izgine, značilno je, da močno srbi.
Vezikula (mehurček)
Definicija: mehurček, napolnjen z bistro tekočino, ko je lahko tudi krvava, nastal zaradi lokalnega kopičenja medcelične tekočine.
Bula (mehur) je večja vezikula. Je praviloma večja od fižola.
Pustula (gnojni mehurček) je kot vezikula, le da je v njej motna, gnojna tekočina.
Skvama – Luska, ki nastane zaradi nepravilne karatizacije. Lahko so drobne ali večje in debele.
Krasta – Nastane iz posušenega sekreta, prekriva erozije in ulceracije.
Ragada (razpoka)
je razpoka v koži, ki nastane, če je raztezanje kože večje od njene elastičnosti.
Fisura – Razpoko na sluznici imenujemo fisura
Erozija (plitva razjeda) – je plitev defekt, ki sega do epidermalno – dermalne meje. Dno je vležno in običajno ne krvavi.
Ulkus (rana, razjeda.) je defekt kože, ki sega v podkožje ali globlje. Razvije se na bolni koži, npr. po razpadu tumorja v koži, poškodbe, slabe prekrvavitve.
3. SISTEMSKA TERAPIJA
Kortikosteroidi – širok spekter učinkov, v dermatologiji izkoriščamo protivnetno in imunosupresivno delovanje.
Indikacije:
• preobčutljivostne reakcije – anafilaktični šok, angioedem, huda akutna urtikarija in kronične idiopatske (nastane zaradi neznanega vzroka ali neodvisno od drugih bolezni) urtikarije
• avtoimunske bulozne dermatoze
• druge avtoimunske bolezni – sistemski lupus eritematozus, dermatomiozitis, druga sistemska obolenja veziva, vaskulitis
Antibiotiki – pogosto uporabljeni pri zdravljenju kožnih obolenj, za zdravljenje različnih primarnih ali sekundarnih okužb kože (folikulitis, erizipel, impetigo, piodermiziranih sprememb), spolno prenosljivih okužb in različnih obolenj notranjih organov, ki se odražajo na koži. Praviloma se zdravi ciljano – glede na povzročitelja okužbe in na izvid antibiograma.
Retinoidi, Imunosupresivi, Antimetaboliti in citotoksična zdravila, Sistemski Antimikotki, Metrotreksat, Ciklosporin.
4. MIKROSPORIJA
Mikrosporija je kožna bolezen domačih živali, še posebej mačk in psov. Prenosljiva je tudi na ljudi, vendar se jo da zdraviti.
Mikrosporija je nalezljiva kožna bolezen (dermatofitija). Spada v skupino zoonoz, to je bolezni, ki so nevarne ljudem in živalim in se po naravni poti prenašajo z živali – vretenčarjev na ljudi in obratno. Najpogosteje se pojavi pri mačkah, psih in konjih. Redkeje pri ovcah in le izjemoma pri perutnini. Bolezen je nevarna ljudem, mačja in pasja zlasti otrokom, konjska njihovim oskrbovalcem.
Etiologija: Mikrosporiaza spada med dermatomikoze – bolezni, ki jih povzročajo glivice iz rodu Microsporum.
So visoko specializirane plesni, ki jih imamo lahko za obligatne parazite. Te plesni imajo močno afiniteto za keratinsko substanco in tudi sposobnost za raztapljanje te snovi (keratinolitična sposobnost). Prav ta lastnost jim omogoča življenje na koži in na njenih roževinastih tvorbah.
Dermatofiti živijo na odmrlih oroženelih celicah živega organizma in ne vraščajo v živa tkiva, vendar so le vezani na živ organizem v keratinskih snoveh, ki so že odpadle z organizma, ne živijo dolgo.
Diagnostika:
Bolezen se lahko diagnosticira na podlagi pregleda živali z Woodovo lučjo. Žarišča v zatemnjenem prostoru pod W. lučjo fluorescirajo zelenkasto.
Ker je bolezen na seznamu bolezni, proti katerim moramo ukrepati po zakonu o veterinarstvu, je pooblaščena veterinarska organizacija ob sumu dolžna potrditi ali ovreči sum. Šteje se, da je bolezen potrjena, če se določi povzročitelj bolezni. Potrebna je mikološka identifikacija povzročitelja.
Terapija:
Če je bolezen potrjena, je potrebno omejiti gibanje okuženih živali, ločiti bolne od zdravih, zdraviti živali in zagotoviti in vzdrževati primerne higienske razmere.
Pse zdravimo sistemsko s tabletami griseofulvina ( 25-100mg/kg telesne teže/dan). Lokalne lezije pa zdravimo z lokalnimi antimikotičnimi preparati (mikonazol, klotrimazol).
Pri mačkah je potrebno dnevno dozo (25-50mg/kg telesne teže) razdeliti na dva dela.
Sistemsko in lokalno zdravljenje je potrebno še 2-4 tedne po prenehanju kliničnih znakov oziroma po negativnih mikoloških izvidih. Zdravljenje lahko traja 1-3 mesece.
5. DRUGE GLIVIČNE OKUŽBE
DERMATOFITIJE
Povzročajo jih dermatofiti, s skupnim imenom jih poimenujemo tinea. Pri poimenovanju poleg imena tinea dodamo še mesto okužbe.
Microsporija – microsporosis canis
Bolezen večinoma na ljudi prenašajo mačke, redkeje psi. Žarišča vidimo predvsem na odkritih delih kože. So ostro omejena, okrogla, rožnata, z izrazitim rdečim robom. Središče je bolj bledo. Žarišča se lahko združujejo, zmerno srbijo.
Bolezen ugotovimo po anamnezi, klinični sliki, mikološkem pregledu in pod Woodovo svetilko (zeleno zažarijo)
Za posamezno žarišče zadostuje lokalno zdravljenje, ob razširitvi sistemsko. Potrebna je epidemiološka prijava in ukrepi za preprečevanje širitve.
OKUŽBE S PLESNIMI
Najpogosteje prizadenejo nohte rok in nog. So zelo rezistentne na antimikotike, pogosto potrebna odstranitev nohta.
6. HERPES ZOSTER
Pasovec ali herpes zoster je virusno obolenje, pri katerem se pojavijo izredno boleči kožni izpuščaji v obliki mehurčkov, ki so napolnjeni s tekočino. Ponavadi se pojavijo enostransko in na določenem predelu kože. Povzročitelj pasovca je virus varicella zoster, ki spada v skupino virusov Herpes. Začetna okužba z virusom povzroči norice; med prebolevanjem le-teh večina virusov odmre, nekateri pa preživijo, vstopijo v ganglije (živčne celice) in tam ostanejo več let. Zmanjšana telesna odpornost je ponavadi vzrok, da se virus ponovno aktivira in tako lahko tudi po več letih ponovno izzove bolezen. Aktivacijo virusa povzročijo tudi določene bolezni (Hodkinova bolezen, aids); zdravila, ki vplivajo na imunski sistem (imunosupresivi), vročična infekcijska obolenja, hormonske spremembe, menstruacija, stres, čezmerno sončenje. Iz ganglijev se virus širi po živčni celici v predel kože, ki ga oživčuje.
Simptomi
Nekaj dni pred izbruhom pasovca se lahko pojavijo slabo počutje, zvišana telesna temperatura, mrzlica, slabost, bruhanje, težave pri mokrenju, mravljinčenje in srbenje na določenem predelu kože. Nato pride do izbruha majhnih, s tekočino napolnjenih mehurčkov z rdečo obrobo. Bolečina se pojavi na območju kože, ki jo oživčuje okuženi živec, in lahko traja tudi več mesecev po izbruhu mehurčkov (postherpetična nevralgija). Mehurčki in bolečina se najpogosteje pojavijo enostransko pogosto na trupu. Mesto je izredno boleče in občutljivo! Mehurčki vsebujejo virus varicello zoster, ki lahko pri otrocih in osebah, ki še niso preboleli noric, povzročijo izbruh le-teh. Zatem nastanejo kraste, ki lahko pustijo trajne brazgotinice.
Bolnik lahko po prvem izbruhu pasovca ostane zaščiten pred ponovnimi izbruhi, pri določenem odstotku ljudi (4 %) pa se bolezen ponovi.
Zdravljenje
- Protivirusna zdravila (valaciklovir – Valtrex tbl., aciklovir Virolex tbl.) prekinejo razmnoževanje virusov, zmanjšajo število mehurčkastih izpuščajev ter omilijo in skrajšajo tako spremljajočo kot postherpetično bolečino. Če se zdravljenje začne pravočasno, lahko pričakujemo ublažitev teže akutnega stadija in pripomoremo k zmanjševanju okvar živcev. Zdravila so na voljo v lekarni, če so predpisana na zdravniški recept!
- Analgetiki, ki vsebujejo učinkovine, kot so paracetamol, ibuprofen, naproksen, blažijo bolečino in so na voljo v lekarnah tudi brez recepta. Uporabi acetilsalicilne kisline (Aspirin) se, predvsem pri otrocih, izogibamo, zaradi tveganja nastanka Reyevega sindroma (zelo nevarna bolezen)
- Spiranje s fiziološko raztopino (0,9 % raztopina NaCl), s katero med drugim zagotovimo tudi čistočo kože, prepreči nastanek sekundarne bakterijske okužbe
- Tekoči puder z benzokainom (2% in 10%) deluje antiseptično, adstringentno in ublaži srbenje, dodatek lokalnega anestetika benzokaina pa pripomore k odpravljanju bolečine. Na voljo je v lekarni brez recepta.
- Prav tako lahko prek imunskega sistema omilimo potek virusnega obolenja. Dodatek vitamina C in cinka spodbudi imunski odziv in tako pozitivno vpliva na potek bolezni. Priporoča se tudi uživanje betakarotena, vitamina E in bioflavonoidov.
7. OKUŽBE S KVASOVKAMI IN PLESNIMI
OKUŽBE S KVASOVKAMI
Najpomembnejši rod povzročiteljev je Candida, zlasti albicans.
Kandidoza
Okužbe so lahko povrhnje ali sistemske. Dovzetnost za okužbo povečuje porušena naravna flora človeške kože, ki je lahko posledica antibiotičnega, imunosupresivnega zdravljenja, okužbe s HIV, malignega obolenja itd.
OKUŽBE S PLESNIMI
Najpogosteje prizadenejo nohte rok in nog. So zelo rezistentne na antimikotike, pogosto potrebna odstranitev nohta.
8. GARJE
Prenašajo se s tesnimi telesnimi stiki, pogosto spolnimi, zato jih omenjamo tudi pri spolnih boleznih. Značilno je močno srbenje, kožne spremembe se pojavijo na manj poraščenih mestih (med prst , notranja stran zapestij in komolcev, popek pas) Vidni so nekaj mm dolgi rovčki, ki se na koncih zaključujejo z izboklinico.
Pri nas je samo zdravilo Eurax. Pred začetkom zdravljenja je potrebna kopel in menjava vsega perila, nato se koža maže z zdravilom 3 dni (razen glave in vratu), nakar ponovno sledi kopel in menjava perila.
Kako se okužimo?
Z bolnega človeka na zdravega se garje prenašajo:
- z direktnim dotikom bolne z zdravo kožo (npr. pri rokovanju, igranju),
- največrat pa pri uporabi predmetov, ki jih je bolnik uporabljal: posteljnina, odeje, brisače, perilo,…
Kako se zaščitimo?
Garij se obvarujemo:
- z osebno higieno in čistočo v stanovanju;
- perilo in brisače morajo biti samo za osebno uporabo;
- odsvetujemo ležanje v skupni postelji;
- obvezno je istočasno zdravljenje bolnika in vseh članov družine oz. oseb iz najbližje okolice bolnika (sostanovalcev v isti sobi v internatih, vrtcih, šolah), ki še nimajo znakov garjavosti, ker se sicer bolnik, ki smo ga pozdravili, lahko ponovno okuži od tistih, ki še nimajo znakov bolezni.
Kako poteka pravilno in s tem uspešno zdravljenje?
Bolnika najprej okopljemo z milom v topli vodi, po kopeli ga z brisačo dobro osušimo in zdrgnemo. Nato ga z mazilom, ki ga predpiše zdravnik, namažemo po celem telesu, razen po glavi in počakamo, da se mazilo na koži posuši. Od vrste zdravila je odvisno število ponovnih mazanj, zato se je potrebno držati navodil zdravnika. Bolnik mora dobiti čisto osebno perilo, oblačila in posteljnino. Po končanem zdravljenju se ponovno okoplje in zamenja perilo, oblačila in posteljnino. Enako velja tudi za bolnikove kontakte.
Perilo, ki ga je bolnik uporabljal, moramo prekuhati, prav tako posteljnino. Obleke, odeje in druge predmete, ki jih ne moremo prekuhati, prelikamo z zelo vročim likalnikom, zračimo sedem dni ali kemično očistimo.
Po zdravljenju z mazilom koža včasih nekoliko srbi ali peče, skoraj vedno se nekoliko vname. To vnetje bolnik včasih čuti kot srbež. Če so pri bolniku nastopile razen garij tudi komplikacije, npr. gnojno vnetje kože, se mora ponovno javiti pri zdravniku.
9. SIFILIS – Treponema pallidum
Delimo ga na zgodnji (do konca prvega leta po okužbi) in pozni (po prvem letu po okužbi). Po načinu okužbe ga delimo na prirojeni (prehod preko placente na plod) ali pridobljeni. Inkubacija traja približno 3 tedne.
Na mestu vstopa povzročitelja nastane primarni afekt, drobna čvrsta papula, ki erodira in razpade v ovalno razjedo s trdimi robovi (trdi čankar). 7-10 dni po nastanku čankarja otečejo regionalne bezgavke, prisotni so lahko blagi znaki sistemskega vnetja (vročina, bolečine v sklepih, glavobol). Približno 10 tednov po okužbi nastane eksantem na trupu in okončinah, izgine v 3-4 mesecu po okužbi.
V naslednjih mesecih se lahko ponovi. Približno po enem letu naravni obrambni mehanizmi uničijo večino trepponem, bolezen preide v latentno fazo. Pri nezdravljenem poznem sifilisu po 3-5 letih po okužbi nastanejo gume (tumoroidna sprememba globoko v koži ali organu, ki ne boli), ko razpadejo nastanejo ulceracije. Nezdravljeni pozni sifilis lahko prizadene srce, žile , CŽS. TH: penicilin
10. GONOREJA – (kapavica, triper) Neisseria gonorrhoeae
Povzročitej se naseli na epiteliju sečnice, kanala materničnega vratu, zadnika, redkeje žrela ali veznice. Okužba se lahko širi v reproduktivne organe. Inkubacija je 3-7 dni. Pri moških se pojavi serozen, kasneje gnojen iztok, srbenje in pekočina pri uriniranju. Po dveh tednih vnetje preide v kronično.
Pri ženskah so znaki neizraziti, zato je kronična gonoreja pogostejša. Posledica je lahko tudi vnetna bolezen medenice.
11. KONTAKTNI DERMATITIS
• nastane ob neposrednem kontaktu z alergenom, ob drugem stiku
• alergeni: nikelj, krom, itd. – NAKIT
• FAZE
– akutna: eritem, papule, vezikule
– luščeča faza
– faza ozdravitve / kronični potek bolezni
Poznamo dve glavni obliki kontaktnega dermatitisa: iritantni kontaktni dermatitis in alergični kontaktni dermatitis.
Iritantni kontaktni dermatitis je zelo pogosta kožna bolezen, ki se pri številnih ljudeh razvije v različnih življenjskih obdobjih. Nastane zaradi stika s škodljivimi dejavniki, ki poškodujejo zunanje plasti kože, največkrat so prizadete roke. Do njegovega razvoja pride pri ponavljajoči se izpostavljenosti blago dražečim snovem, kot so voda in detergenti. Običajno se bolezen najprej pokaže z luščenjem, rdečino in občutkom pečenja ali zbadanja. Če dermatitisa ne zdravimo, lahko postane trdovraten. Poškodovana koža izgubi svojo varovalno funkcijo, poleg tega postane še bolj občutljiva.
Alergični kontaktni dermatitis je redkejši od iritantnega in je posledica podedovanega nagnjenja. Imunski sistem se odziva na določeno snov, alergen, zaradi česar je koža za to snov preobčutljiva.Ne pokaže se že ob rojstvu, ampak se razvije pozneje,običajno v odrasli dobi.
Oseba lahko trpi zaradi več različnih oblik dermatitisa.
12. ATOPIJSKI DERMATITIS
Pri večini bolnikov lahko ugotovimo, da imajo krvni sorodniki alergijske pojave. V 90 % se bolezen začne v starosti do 5. let, navadno v starosti 3. mesece s vnetnimi spremembami kože v pregibnih straneh udov. Klinična slika je v različnih življenskih obdobjih različna, vedno pa jo spremlja srbenje, suha in občutljiva koža.
Eksudativni ekcem se pojavlja:
– prve dve leti: lica, čelo, lasišče
– mlajši otroci: koža udov
– starejši otroci: pregibi velikih sklepov
Lokalno zdravljenje:
– indiferentna mazila in oljne kopeli
– občasno kortikosteroidna mazila na vnete predele
Sistemsko:
– antihistaminiki
– kortikosteroidi
– sedativi
– imunosupresivi za najtežje oblike, rezistentne na drugo th.
Diagnozo atopijskega dermatitisa ni enostavno postaviti, saj atopijski dermatitis nima za bolezen specifičnih simptomov in znakov, prav tako pa tudi ne obstaja laboratorijski test, ki bi bil značilen le za atopijski dermatitis.
Tako kot pri vseh drugih otroških boleznih je najpomembnejši zelo natančen pogovor s starši otroka, saj že na podlagi teh podatkov večkrat z veliko verjetnostjo posumimo, da gre za atopijski dermatitis. Razgovoru sladi obsežen klinični pregled. Na koncu naredimo še vbodne teste, včasih pa še dodatne laboratorijske preiskave.
Pri postavljanju diagnoze si zdravniki pomagamo z diagnostičnimi merili. Bolnik mora za dokončno postavitev diagnoze izpolnjevati tri glavna in tri pomožna merila.
Med glavna merila štejemo:
– prisotnost srbečice, ki je eden najpogostejših znakov, saj atopijskega dermatitisa brez srbečice praktično ni.
– značilna lokalizacija kožnih sprememb; pri dojenčkih in majhnih otrocih so prizadeti predvsem koža obraza in zunanjih delov okončin oziroma prizadetost kože vratu in pregibov zgornjih in spodnjih udov pri mladostnikih. Predel kože pod plenicami pri dojenčku ostane značilno povsem neprizadet
– kronične in ponavljajoče se kožne spremembe
– pozitivna osebna ali družinska obremenjenost glede atopijskih bolezni.
13. URTIKARIJA – koprivnica
Anamneza: preobčutljivostne bolezni so pogoste v bolnikovi družini. Bolnika sprašujemo o zaužitih živilih in pijačah pred pojavom bolezni, uživanju zdravil in »domačih zdravil«, morebitnem pojavljanju koprivk povezanih z zunanjimi fizikalnimi dejavniki, izpostavljenosti inhalacijskim alergenom (letni časi), pikih žuželk. Pozorni smo na znake morebitnih hkratnih bolezni.
Epidemiologija: Urtikarijo lahko povzročijo različni mehanizmi
• Alergijske reakcije tipa 1
• Alergijske reakcije tipa 3
• Psevdoalergijske reakcije
• Fizikalne urtikarije (kadar jo sproži zunanji dejavnik)
• Idiopatska urtikarija (vzrok ni poznan)
Dermatološki status: Urtikarija je monomorfna dermatoza, značilne so urtike (koprivke), ki se pojavljajo sorazmerno hitro, v nekaj 10 minutah, nato izginjajo in vnovič nastajajo na drugih mestih. Načeloma jih spremlja močno srbenje.
Pri akutnii urtikariji trajajo izbruhi urtik nekaj dni do 6 tednov. Kadar se bolezenske spremembe ponavljajo več kot 6 tednov govorimo o kronični urtikariji.
Pogosta kronična urtikarija = kronična recidivna urtikarija, pri kateri se pojavljajo občasni izbruhi urtik z daljšimi ali krajšimi vmesnimi presledki.
Najpogostejši vzroki akutne so alergijski ali psevdoalergijski odzivi na zdravila, hrano in pike žuželk. Posebne entiteta je urtikarijski vaskulitis pri katerem posamezne urtike trajajo več kot 24h.
14. ANGIOEDEM
Pri angioedemu nabreknejo globlje plasti dermisa in podkožja, kot tudi veziva pod sluznicami. Pogosto se pojavita hkrati urtikarija in angioedem zaradi istega vzročnega dejavnika.
Dermatološki status: Koža značilno oteka na mestih, kjer je pod njo rahlo vezivo: na ustnicah, vekah, predelih nad velikimi sklepi, spolovilom, tudi v ustni votlini in grlu. Spremembe ponavadi nastanejo hitro, nevarno je otekanje sluznice v grlu.
Splošni status: nelagodje, nespečnost, izguba teka slabost, bruhanje, driska in povečana TT, lahko pade krvni tlak, včasih sledi kolaps ali celo blažji simptomi šoka.
Diagnoza: značilna sta edem in bledica prizadetega predela kože, pomembna ja tudi anamneza
Diferencialna diagnoza: pomembno je da ga razlikujemo od regionalnih edemov, ki nastanejo zaradi različnih razlogov – limfangitisa, pritiska, poškodb…
Terapija: sistemsko zdravljenje s kortikosteroidi, sicer pa enako kot pri urtikarij. Včasih je zaradi močnejšega edema grla potrebna konikotomija.
15. UKREPI PRI ANAFILAKTIČNI REAKCIJI
KLINIČNA SLIKA IN STATUS
Nenadna slabost, lahko nenaden kolaps, znaki razvitega šoka, lahko bruhanje, laringospazem in bronhospazem, lahko inkontinenca seča in blata, v večini primerov znan sprožilni dejavnik (pik insekta, injiciranje zdravila, redkeje zaužitje alergena per os).
DIFERENCIALNA DIAGNOZA
Vse ostale vrste šoka, anafilaktična reakcija brez šoka.
Opozorilo!
Anafilaktični šok se razvije pred pojavom urtikarije ali Quinckejevega edema! Generalizirana urtikarija, Quinckejev edem, bronhospazem ali kolaps po piku (injekciji) niso anafilaktični šok.
UKREPI ZDRAVNIKA
- Preveri življenjske znake (zavest, dihanje, pulz).
- Izmeri krvni pritisk.
- Ugotovi vzrok (anamneza,okoliščine).
- Bolnika namesti v vodoravni položaj z rahlo dvignjenimi nogami.
- Terapija: adrenalin 0,3 mg im pogojno v še nerazviti fazi šoka (pri znanih alergikih).
- Pri piku ali injiciranju antigena zmanjšaj resorbcijo z lokalnim hlajenjem ali s prevezo uda do venske staze.
- Nastavi venski kanal.
- Antihistaminik klemastin (tavegyl) 1 amp. i. v.
Če se stanje ne popravlja - Kliči službo NMP
- Terapija: adrenalin 0,3 mg (1: 10.000) i. v.
- Hitra infuzija 1000 ml kristaloidov v 10 minutah.
- Dovajaj kisik, 100% preko ohio obrazne maske.
- Klemastin (tavegyl) 1amp. i. v.
- Metilprednisolon do 500 mg i. v. (solucortef; solumedrol).
- Ob izrazitem bronhospazmu aminophyllin 6 mg/kgTT i. v. in inhalacija fenoterola (beroteca).
UKREPI EKIPE NMP
Spremljaj življenjske znake, izmeri krvni pritisk, spremljaj monitor EKG, pulzni oksimeter, p. p. nadaljevati z infuzijo (dva kanala) do 3000 ml kristaloidov (NaCl fiziološka raztopina, Ringerjev laktat) in do 1000 ml koloidov (haemaccel, HAES 6 % ali 10 %). Meri krvni pritisk in opazuj vratne vene, kisik, oceni potrebo po intubaciji in dodatni ventilaciji. Adrenalin 0,3 mg/5 minut i. v. (pp infiltriraj mesto pika ali injekcije z adrenalinom 1: 10.000), klemastin (tavegyl) i. v., metilprednisolon 500 mg i. v., p. p. ranitidin (ranital) i. v., p. p. aminofilin (aminophyllin) i. v., fenoterol (berotec) inhal.
OPOMBE
Adrenalin lahko dajemo v mišico izjemoma, ko šok še ni razvit, oziroma ga z adrenalinom lahko preprečimo. V razvitem šoku i.m injekcija ni na mestu.
16. LUSKAVICA – Psoriaza
Znaki
Luskavica je dokaj pogosta kronična kožna bolezen, za katero so značilne različno oblikovane, omejene luščeče se bunčice oziroma ploščata žarišča na koži. Najpogosteje se pojavijo nad komolci, nad koleni in na lasišču, včasih prizadenejo kožo vsega telesa, najredkeje pa se pojavijo na obrazu. V nekaterih primerih poteka v zelo blagi obliki, tako da se oboleli niti ne zavedajo, da jo imajo. Za bolezenska žarišča sta značilna nenormalno poroženevanja in vnetna reakcija. Epidemiološke raziskave v svetu so pokazale, da je luskavica bolezen bele rase in da prizadene od 1 do 3 odstotke populacije. Približno tretjina obolelih navaja, da ima luskavico še kdo v ožji ali širši družini, zato jo štejejo med dedna kožna obolenja.
Kaj povzroča luskavico?
Vzrok za to bolezen je kljub nenehnemu prizadevanju raziskovalcev še vedno nepojasnjen.
Raziskave iz zadnjih let kažejo, da ima pomembno vlogo aktiviranje imunskega sistema v koži. Takšno dogajanje lahko sprožijo različni dejavniki, ki povzročijo neobičajno delovanje nekaterih pomembnih belih krvnih celic, vnetja in poroženevanja. Poslabšanje bolezni sprožijo nekateri znani zunanji in notranji dejavniki. Oboleli pogosto opažajo nastanek žarišč 10 do 14 dni po poškodbi kože, po praskah ali sončnih opeklinah. Nastanek žarišč lahko sproži tudi gnojna angina ali jemanje nekaterih zdravil.
Pri luskavici gre za dve motnji – na eni strani se kožne celice prehitro množijo in poroženevajo, kar navzven opažamo kot luske na koži, temu pa se pridruži tudi vnetje v koži.
Oblike luskavice
Psoriaza v plakih
Bolezen se kaže v obliki obsežnih plošč, ki največkrat prizadenejo predele nad velikimi sklepi (nad komolci, koleni, nad križem).
Inverzna luskavica
Lahko se pojavi tudi v kožnih gubah, denimo pod dojkami, pod pazduhama, v popku, okoli spolovila. Takšni obliki pravimo.
Palmoplantarna oblika
Pri nekaterih obolelih so prizadete dlani in podplati ali lasišče.
Gutatna oblika
Akutna kapljična oblika luskavice običajno izbruhne po gnojnem (streptokoknem) vnetju žrela. Luščeča žarišča imajo velikost kapljice in so največkrat posuta po vsem telesu. To obliko največkrat opažamo pri otrocih in mladih odraslih. Eden od dejavnikov tveganja je tudi stres, na drugi strani pa je prav bolezen tista, ki bolniku povzroča dodaten stres in zadrego. Pogosto ne moremo opredeliti sprožilnega dejavnika in tudi potek obolenja ni predvidljiv.
Pustulozna oblika
Drobna gnojna žarišča, predvsem na dlaneh in podplatih.
Nohti
Spremembe nohtov lahko spremljajo kožna žarišča drugod po telesu (pri slabi tretjini obolelih) ali pa samostojne. Nohti so običajno zadebeljeni, motni in s pikčastimi vdolbinicami, na končnih delih pa so privzdignjeni in odstopijo od posteljice. Takšni nohti so tudi krhki.
Eritrodermična oblika
Luskavica v redkih primerih prizadene tako rekoč vse telo. Skoraj tretjina bolnikov ima težave s sklepi (atropatska luskavica); od 5 do 10 odstotkov bolnikov ima resnejše sklepne težave.
Možnosti zdravljenja!
Mazila za lokalno uporabo, obsevanje z ultravijoličnimi žarki, visokoenergetski laserji, kombinacije različnih terapij v najhujših primerih pa se je potrebno poslužiti bolnišničnega zdravljenja v obliki tablet, injekcij in infuzij.
17. BAZALNO CELIČNI KARCINOM
Rakov kože je veliko, saj jih poznamo več kot trideset vrst, kar 95 odstotkov od teh pa predstavljajo trije raki: bazalno celični karcinom, ploščato celični karcinom in melanom. Melanom je izrazito agresiven in učinkovitost zdravljenja je majhna, medtem ko je pri večini drugih kožnih rakov zdravljenje zelo uspešno: pri bazalno celičnem karcinomu v skoraj stotih odstotkih, enako velja za zgodaj odkrit ploščato celični karcinom. Dokazano pomemben dejavnik za razvoj vseh tipov rakavih obolenj kože je izpostavljenost soncu, pomembni pa so tudi dednost in drugi manj znani dejavniki. Pogosteje obolevajo svetlopolti ljudje, bolj ogroženi so ljudje z veliko pigmentnimi znamenji in vsi, ki imajo določen tip nevusov – displastični nevusi so bolj tvegani, ko gre za razvoj raka.
18. MALIGNI MELANOM
Zanj značilne spremembe na koži so sprememba velikosti, barve, oblike ali površine kožnega znamenja, različna obarvanost pege z nepravilnimi, lahko tudi dvignjenimi robovi, solzenje znamenja ali celo iztekanje krvi. Kadar opazimo takšne spremembe moramo nemudoma k zdravniku. Za preprečevanje melanoma lahko največ naredimo sami; z odgovornim izpostavljanjem soncu in rednim ter natančnim pregledovanjem bomo nastanek raka preprečili oz. ga bomo ujeli še v ozdravljivi fazi.
OPIS BOLEZNI
Kožni rak izvira iz povrhnje plasti kože, t.i. povrhnjice ali epidermisa. Med normalnim obnavljanjem kože se celice kože zaradi razmnoževanja spodaj ležečih bazalnih celic pomikajo vedno višje, dokler ne dosežejo površja kože, iz katerega se odluščijo. Na tej poti se bazalne celice, ki so okrogle spremenijo v ploščate celice. V vsej povrhnjici so naključno razporejene pigmentne celice im. melanociti, ki izdelujejo kožno barvilo im. melanin.
Raka kože razdelimo v dve veliki skupini:
* melanomski tumorji; primer je maligni melanom, ki je rak melanocitov. V to skupino kožnih rakov lahko uvrstimo le približno 10% primerov vseh kožnih rakov. Maligni melanom lahko vznikne v kožnem znamenju ali pa vzbrsti tudi v popolnoma normalno obarvani koži. Najpogostejša mesta, kjer se pojavlja maligni melanom so trup, dlani, podplat, pod nohtom, na sluznici ust, nožnice, zadnjika. Vznikne lahko celo v očesu. Melanoma ni težko odkriti. Če ga odkrijemo pravočasno, je ozdravljiv, če pa zamudimo, pa se zelo rad razširi po telesu. V slednjem primeru ga je zelo težko zdraviti in zato je smrtnost velika.
* nemelanomski tumorji; najpogostejši obliki kožnega raka izvirata iz te skupine in sicer sta to bazalnocelični karcinom ali bazaliom in ploščatocelični karcinom ali spinaliom. Za razliko od malignega melanoma raki te skupine počasneje napredujejo, imajo manjši potencial zasevanja in zato ljudje zaradi njih redko umirajo.
V Sloveniji se vsako leto odkrije približno 500 primerov nemelanomskega in približno 100 primerov melanomskega kožnega raka.
SIMPTOMI IN ZNAKI
Splošni znaki, ki nas opozarjajo na prisotnost kožnega tumorja so:
* sprememba velikosti, barve, oblike ali površine kožnega znamenja;
* odprta rana, ki se ne zaceli;
* različno obarvana pega z nepravilnimi, lahko tudi dvignjenimi robovi;
* solzenje znamenja ali celo iztekanje krvi.
VZROK
Glavni vzrok za kožnega raka je čezmerno izpostavljanje sončni svetlobi. V svetlobnem spektru predstavljajo tveganje za kožnega raka predvsem valovne dolžine ultravijoličnega spektra. Žarki iz tega področja spektra imajo dovolj energije, da lahko poškodujejo dedni material v kožnih celicah in povzročijo mutacije. Prav tako so za vznik raka nevarne luči za umetno porjavitev, rentgensko slikanje… Melanom povezujejo z redkim, a čezmernim sončenjem, ki povzroči močne sončne opekline.
Svetlopolti, ljudje z albinizmom, rdečelasci… so najbolj ogroženi za vznik kožnega raka, saj imajo najmanj zaščitnega melanina.
DIAGNOSTIKA
Ker vsak tumor kože prej ali slej postane viden na kožni površini, se velikokrat odkrije še pravočasno, t.j. v obdobju, ko je še omejen in lahko z odstranitvijo spremembe bolnika tudi ozdravimo.
Vsak človek, še zlasti pa tisti, ki je kožno obolenje že prebolel ali pa ima sorodnika, ki ima kožnega raka, bi moral poznati značilnosti kožnih sprememb, ki so lahko rakaste. Za odkritje rakavih sprememb v najzgodnejših fazah lahko največ naredimo sami. Z rednim opazovanjem vsakega kvadratnega centimetra našega telesa, znamenj na njem, lahko ujamemo spremembe na koži še v fazi, ko so ozdravljive. Pri (samo)pregledovanju naj nam ne bo odveč uporabiti ogleda. Prav tako nam ne sme biti nerodno pregledati spolovila, predela med krajcema zadnjice, lasišče, območja za ušesi… V primeru, da opazimo sumljivo spremembo, moramo nemudoma k zdravniku.
V primeru suma, da gre za melanom, bo zdravnik naredil terapevtsko biopsijo kar pomeni, da bo kožno spremembo izrezal v zdravo in jo nato poslal v mikroskopsko analizo patologu. Melanomskih sprememb ne smemo odstranjevati s povrhnjim rezanem, izžiganjem ali pa zamrzovanjem. V primeru, kadar je sum potrjen, se zdravnik odloči za dodatne preiskave, s katerimi ugotavlja morebitno sistemsko razširjenost melanoma.
ZDRAVLJENJE
Zdravljenje poteka skupaj z diagnostiko, saj kirurg tumor izreže v celoti z ustrezno velikem varnostnim robom. Po potrebi odstrani tudi bezgavke. Napredovalega melanoma ni moč ozdraviti – ne z operacijo ne z obsevanjem ali kemoterapijo. Slednja ukrepa le nekoliko upočasnita bolezen in olajšata simptome.
Nova oblika zdravljenja je imunsko zdravljenje z interferonom.
PREPREČEVANJE
Še zlasti, če ste nagnjeni k nastanku kožnega raka, lahko uporabite naslednje ukrepe:
* izogibajte se močnega sonca;
* ko ste na prostem, nosite klobuk, dolge rokave in hlače;
* uporabljajte očala z UV filtrom;
* uporabljajte kremo za zaščito pred soncem.
Dojenčke vedno zaščitite pred neposredno sončno svetlobo. Ker se učinki sonca na kožo v poteku življenja seštevajo, je smiselno otroke čim prej podučiti o nujnosti in možnih načinih zaščite pred soncem. Namreč, že ena sama huda opeklina z mehurji v otroški dobi poveča verjetnost nastanka melanoma kasneje v življenju za dvakrat. Ženske z diagnozo melanoma ne bi smele zanositi dokler niso ozdravljene. Obstajajo namreč poročila, ko so se maligne celice iz matere razširile na otroka.
19. KRČNE ŽILE
Krčne žile ali varice so bolezensko razširjene vene zlasti na golenih. So največkrat posledica kronične venske insuficience, saj se s povečanjem tlaka v venah žilne stene razmaknejo, zaklopke se ne zapirajo več dobro, kar oteži mišično potiskanje krvi proti srcu. Mišična črpalka začne popuščati. Sčasoma povrhnje vene narastejo čez vse meje, debelijo se in vijugajo – nastanejo krčne žile. Krčne žile se pojavijo v štirih osnovnih oblikah, pogosto pa se pojavne oblike tudi prepletajo.
Vzroki:
Osnovni vzroki za nastanek so prepleteni in so trije: oslabelost venske stene, slabo tesnjenje zaklopk in povišan krvni tlak v venah.
Dejavniki tveganja so:
- dedna obremenjenost,
- starost,
- spol,
- nosečnost,
- pretirana telesna teža.
Zdravljenje:
V nogah povzročajo krčne žile številne težave: občutek težkih nog, krče, srbenje, pekočo bolečino, nemirne noge. Če je stanje zelo blago, se uravnava že, če človek ne stoji predolgo in pogosto počiva z rahlo dvignjenimi nogami. Pomagajo tudi gimnastične vaje in šport, izmenično tople kopeli ali umivanje nog. Posebne elastične nogavice, ki jih priporoči zdravnik, preprečijo otekanje nog, hoja pa spodbuja krvni pritisk v nogah. Krčne žile lahko odstranimo s kirurškim posegom, lahko jih blažimo s pomočjo kompresijskih obvez ali pa jih zdravimo z zdravili. Med zdravili prevladujejo predvsem zdravila naravnega izvora: izvleček iz semena divjega kostanja oz. escin (topikalno in peroralno), izvleček bodeče lobodike (topikalno) ter flavonoidi (peroralno). Uporabljajo se tudi polsintezni derivati rutina (hidroksietil rutin) (topikalno in peroralno). Topikalno se uporablja tudi pripravke s heparinom ali njegovimi derivati.
20. AKNE
Akne (tudi acne vulgaris) so pogosta kožna bolezen mladostnikov, ki se pojavlja zaradi zamašitve in vnetja žlez lojnic. Za nastanek sta pomembna dedna (genetska) občutljivost na izločanje loja (seborejo) ter predvsem moški (androgeni) spolni hormoni.
Zdravljenje zajema topikalne (površinske, lokalne) in sistemske preparate, ki delujejo tako, da zmanjšajo izločanje loja ter vnetje in normalizirajo poroženevanje (keratinizacijo) kože.
Akne nastanejo, ko se lojnice zamašijo s čepki iz loja in odluščenih celic kože (keratinocitov). Čepki ovirajo iztekanje loja in lasni mešički se izbočijo. Tako nastanejo komedoni. V zamašene lojnice se naselijo bakterije (Propionibacterium acnes), ki so sicer del normalne kožne flore. Izgled aken je odvisen od tega, ali P.acnes sproži vnetje v lasnem mešičku ali ne; akne so torej lahko vnetne ali nevnetne.
Najpogostejši sprožilec nastanka aken je puberteta. V tem obdobju se namreč poveča izločanje spolnih hormonov. Moški spolni hormoni, kot sta testosteron in dihidrotestosteron (nastane iz testosterona), povečajo izločanje loja in spodbudijo rast keratinocitov (celic v koži, ki tvorijo povrhnjo, roženo plast).
Zdravljenje je odvisno od izgleda aken ter spola in starosti bolnika. Za blažje oblike je dovolj lokalno, za hujše pa je nujno sistemsko zdravljenje. Kožo je potrebno umivati z mlačno vodo in nevtralnimi mili. Svetuje se tudi dieta, bogata z vitamini, brez začimb in maščob.
Z lokalno terapijo odstranjujemo maščobni sloj s kože, preprečujemo zapiranje izvodil lasnih mešičkov, nastajanje novih komedonov in blažimo vnetje. Uporabljamo komedolitična sredstva, ki povzročajo luščenje kože. To so benzoil peroksid, azelainska kislina (Skinoren), salicilna kislina in retinoidi (tretinoin, izotretinoin…).
Antimikrobni (protibakterijski) lokalni preparati vsebujujejo klindamicin, eritromicin ali tetracikline. Po uporabi benzoil peroksida, retinoidov in tetraciklinov je potrebno izogibanje UV svetlobi (soncu). Za sistemsko zdravljenje se uporabljajo retinoidi in tetraciklini ali makrolidi. Retinoidi so teratogeni, zato jih pri ženskah v rodnem obdobju lahko uporabljamo le ob hkratni in zanesljivi kontracepciji.
21. OBLIKE EPIDERMOLYSIS BULLOSA
EPIDERMOLYSIS BULLOSA (EB)
– kronično genetsko obolenje
– povečana občutljivost kože in sluznic
– nastajanje mehurjev in ran na koži in sluznici
Poznamo tri oblike:
1. EB simplex:
– razcep kože na nivoju povrhnjice
– avtosomno dominantno dedovanje
– pojav mehurjev po pritisku, drgnjenju, udarcih
– celjenje erozij brez brazgotin
2. EB dystrophica:
– razcep kože med povrhnjico in usnjico
– avtosomno recesivno dedovanje, lahko tudi avtosomno dominantno
– mehurji napolnjeni s krvavo tekočino
– celjenje erozij počasno, z brazgotinami, infekcijami
3. EB junctionalis:
– redka oblika
– razcep kože na nivoju zgornjega dela usnjice
– avtosomno dominantno dedovanje
– dva tipa: Herlitz (veliki, krvavkasti mehurji) in non-Herlitz (blažji simptomi)
22. NAŠTEJ ALERGIJSKE OBLIKE in OPIŠI ZN za en primer
– Urtikarija, angioedem, alergijski kontaktni dermatitis, atopijski dermatitis
- 1. DIHANJE:
• PNP: otežkočeno dihanje - 2. PREHRANJEVANJE IN PITJE:
• PNP: spremenjen način prehranjevanja - 3. SPANJE IN POČITEK:
• PNP: moteno spanje - 4. UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA:
• PNP: pomanjkanje znanja o alergijski bolezni
• izogibanje alergenom, ki so sprožili alergijsko reakcijo
• pomen navzkrižnih alergenov – prepoznati alergene
• odstranitev alergena iz bivalnega okolja npr. pršica
• jemanje ustrezne predpisane terapije (tablete, mazila, itd. )
• alergen zapisan na vidnem mestu – npr.: alergija na penicilin
23. RAKI KOŽE – PREVENTIVA
– Omejitev izpostavljanja UV sevanju, zlasti med 10. in 16. uro.
– Uporaba zaščitne obleke in sončnih očal.
– Uporaba pripravkov za zaščito pred soncem s sončnim zaščitnim faktorjem (ZF oziroma angl. “sun protection factor” – SPF) 15 ali več, vključno z zaščitnimi pripravki s SPF za zaščito ustnic.
– Izogibanje uporabi naprav za umetno proizvajanje UV žarkov.
– Zaščita otrok do starosti 6 mesecev z uporabo klobuka, ustrezne obleke in sence, namesto z uporabo kemičnih pripravkov za zaščito pred soncem.
– Spodbujanje k izvajanju pravila sence: poišči senco, kadar senca tvojega telesa postane krajša od dolžine telesa.
– Redno pregledovanje materinih znamenj in ob spremembah pregled pri dermatologu!
24. POSLEDICE PRI POPUŠČANJU SRCA
Na srčno popuščanje opozarja vrsta različnih znakov in težav. Od njihove izrazitosti je odvisno, kakšen vpliv bo imelo srčno popuščanje na življenje. Težave bodo lahko neznatne, lahko pa bodo otežena že povsem enostavna vsakodnevna opravila.
Kratka sapa (dispneja)
Občutek kratke sape nastane pri srčnem popuščanju zaradi nabiranja tekočine v pljučih. Posledica je oteženo dihanje, ki se sprva pojavi pri telesnem naporu, pri napredovalem srčnem popuščanju pa že v mirovanju.
Šibkost
Šibkost oziroma hitro utrujenost se pogosto pripisuje staranju in slabi kondiciji. Vendar je lahko, če traja dalj časa in se hitro slabša, posledica srčnega popuščanja.
Otekanje gležnjev in nog (periferni edemi)
Otekanje je posledica dejstva, da srce ne črpa dovolj krvi iz ven v arterije. Tekočina, ki zastaja v venah, prestopa iz žil in se kopiči v tkivih, predvsem v predelu gležnjev in nog.
Bolečina za prsnico (angina pektoris)
Bolečina za prsnico je posledica nezadostne oskrbe srčne mišice s kisikom, do česar pride zaradi zmanjšanega dotoka krvi po koronarnih arterijah. Pogosto se pojavi pri naporu in popusti med počitkom.
Izguba apetita in trebušne težave
Do izgube apetita pride zaradi zadrževanja tekočine v prebavnih organih. To daje občutek sitosti, hkrati pa je lahko vzrok slabe prebave.