1. VREDNOTE
Vrednote so splošne kategorije pojavov, ki jih ocenjujemo kot dobre in zaželene.
Opredelimo jih lahko kot prepričanja o tem kaj je dobro in kaj ni, kaj je prav in kaj ni in kaj je vredno ceniti in kaj ne. Pomembne so zato ker vplivajo na odločitve in dejanja, vključno z etičnimi odločitvami.
Čeprav o njih ne govorimo na glas so podzavestna osnova za vse naše odločitve. Seveda pa vse vrednote niso moralne vrednote. Na primer, ljudje cenijo vrednote kot so delo, družina, vera politika, denar, medsebojni odnosi in druge. Ljudje jih upoštevajo, vendar o njih ne razmišljajo. Podobno kot ljudje niso pozorni na svoje dihanje, ponavadi tudi o vrednotah ne razmišljajo, preprosto jih upoštevajo in delujejo v skladu z njimi.
Vrednote so sestavljene iz prepričanj in stališč, ki se nanašajo na vrednote, vendar niso isto.
Ljudje imajo najrazličnejša prepričanja in stališča, vendar bistveno manj vrednot.
Prepričanja (ali mnenja)
So interpretacije ali zaključki tistega kar ljudje sprejmejo kot resnico. Temeljijo bolj na zaupanju kot na dejstvih in lahko ali pa tudi ne predstavljajo resnico. Prepričanja niso nujno tudi vrednote. Na primer: trditev »Prepričan sem, da če bom trdo delal bom dosegel dobro uvrstitev« izraža prepričanje, ki ne vključuje vrednote. Nasprotno pa trditev »Dobra uvrstitev mi veliko pomeni. Prepričan sem, da če bom trdo delal bom dosegel dobro uvrstitev« vsebuje oboje prepričanje in vrednoto.
Stališča
So miselni odnosi ali občutki do oseb, predmetov ali idej (npr, sprejetje, sočutje, odkritost…).
Značilno za stališče je, da vztraja tekom časa, medtem ko se prepričanja hitreje spreminjajo.
Stališča praviloma presojamo kot dobra ali slaba, pozitivna ali negativna, medtem ko prepričanja ocenjujemo kot pravilna ali nepravilna. Stališča vsebujejo miselni ali vedenjski vidik, še posebej pa je pomembna čustvena komponenta, saj se zelo razlikuje od posameznika do posameznika. Na primer, nekateri pacienti čutijo in izražajo močno potrebo po intimnosti, medtem ko je za druge precej nepomembna.
Vrednostni sistem:
Vsak posameznik se drži niza vrednot, ki si jih je izbral in jim določil pomembnost (jih razvrstil od bolj pomembnih do manj pomembnih) in tako »sestavil« svoj vrednostni sistem.
Vrednostni sistem je osnova načinu življenja in usmerja posameznika in oblikuje osnovo njegovega vedenja, predvsem vedenja, ki je osnova odločitvam in izbiram.
Spreminjanje vrednot v odnosu na starost, okolje, kulturo…
Vrednote se spreminjajo tekom razvoja:
Obdobje mladosti – v ospredju so vrednote povezane s telesnimi potrebami in uživanjem (hedonske) sledi
Obdobje ko so v ospredju vrednote povezane z uspešnostjo in dosežki
Nadaljnji razvoj praviloma označujejo vrednote povezane z dolžnostmi in odgovornostjo. In končno vrednote, ki so povezane z osebnostno in duhovno rastjo.
Vrednote so pomembne v življenju posameznika, saj na nek način uravnavajo njegovo življensko pot in ga vodijo do določenih ciljev.
Vrednote so osebni vidiki in osnova družbenega in etičnega življenja. Vse naše moralno-
etične odločitve temeljijo na vrednotah. Izražajo se lahko na treh ravneh in sicer kot:
VREDNOTE
Vrednote so osebni vidiki in osnove družbenega in etičnega življenja. Izhajajo iz človekovih potreb ali želja in jih oblikuje posameznikova kultura, družina, stan, delovno okolje… lahko jih prepoznamo iz posameznikovega vedenja oziroma jih verbalno ali ne-verbalno izraža.
Lahko so izražene v jeziku ali standardih obnašanja, ki jih osebe prenašajo ali poskušajo zadržati. Vrednote so organizirane v sistem, ki ima določen pomen za posameznika.
Vrednostni sistem predstavlja niz prepričanj posameznika za katere verjame, da so resnična.
Nekatere vrednote so pomembnejše od drugih in imajo večjo prioriteto znotraj posameznikovega vrednostnega sistema. Ta hierarhija je precej stabilna skozi čas, vendar jih lahko sčasoma nadomestijo višje vrednote, ki temeljijo na življenjskih izkušnjah in njegovi ponovni ocenitvi vrednot.
V enem delu posameznikovega vrednostnega sistema, ima vsaka vrednota motivacijsko moč in narekuje posameznikovo izbiro. Na žalost se posamezniki pogosto ne zavedajo vrednot, ki motivirajo njihovo izbiro in odločitve. Na osnovi tega lahko povzamemo, da je razumevanje posameznikovih vrednot prvi korak v pripravi za neko etično odločitev nekoga.
Ločimo vrednote moralne in nemoralne narave:
Vrednote ne-moralne narave
So vrednote, ki ne temeljijo na moralni obravnavi in pomembnih moralnih interesih ljudi.
Podobno kot slog in ugled tudi vrednote temeljijo na osebnih preferencah, prepričanjih in je stvar okusa (Frankena, 1993). Navedi primer: Vodji oddelka je pomembna vrednota osebna higiena, zato zahteva, da so vsi stanovalci v domu okopani pred zajtrkom, čeprav to v večini primerov ni v skladu z željami pacientov. Odločitev med zgodnjim umivanjem in spoštovanjem pacientovih želja je odločitev v prid učinkovitosti in ne temelji na moralni dobrobiti.
Vrednote moralne narave
So vrednote izrazito moralne narave, ki izhajajo iz občutnega interesa, ki ga v ljudeh vzbujajo vprašanja človeškega življenja, svobode, samo-odločitve, blagostanja in dobrega počutja.
Etično ravnanje je ravnanje pod vplivom moralnih vrednot, ki vodijo posameznika pri dejanjih in vedenju tako v institucionalni kot osebni obravnavi, ali drugače: opravičujejo pomen moralnih vrednot, ki jih imajo za posameznika.
1. 1 KULTURNE VREDNOTE
So sprejeti in prevladujoči standardi neke skupine ali skupnosti. Delujejo v povezavi s prepričanji skupine in dajejo pomen in veljavo obstoju te skupine/skupnosti. Kulturni standardi ali vrednote (skupaj s prepričanji) igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju običajev in tradicije (vključno z verskimi obredi). Določajo družbeno sprejemljiva ali nesprejemljiva vedenja članov grupe in predpisujejo družbene odnose in vloge v komunikaciji med člani skupine. Predpisane moralne norme in določila ter njihov smisel za skupino v danem času in prostoru, lahko temelji prav na kulturnih vrednotah. Kulture imajo svoj moralni sistem, ki določa moralne vrednote in prepričanja o tem kaj je prav in kaj narobe, prav tako ima posamezna kultura izdelana pravila in principe, na osnovi katerih usmerja »pravilno vedenje« v družbi. Vendar način definiranja in interpretacije teh principov in pravil, njihova uporaba (kdaj, kako, kdo), se razlikuje med in celo znotraj posamičnih kultur.
Vse kulture imajo vrednote in prepričanja o zdravju in bolezni in o tem kar je moralno sprejemljivo vedenje pri v zdravje usmerjeni skrbi za ljudi. Prav tako obstajajo pravila o tem kako definirati in interpretirati zdravje in bolezen, sprejemljivo in terapevtsko učinkovito varstvo, kdaj je to varstvo potrebno, kje in zakaj ter kdo ga bo izvajal se razlikuje med in znotraj posamičnih kultur.
Nekatere kulture kot je na primer anglo-ameriške postavljajo v ospredje suverenost posameznika, njegove pravice do izbire, svobode in neodvisnosti od drugih (tudi znotraj družine). Druge, kot na primer domorodci koloniziranih področji, tradicionalna grška in italijanska kultura, južno azijska, pa visoko cenijo družino in pripadnost njenih članov, katerih delovanje naj bi bilo v korist le-te. Vendar kulture niso statične in v okoljih se pojavljajo posamezniki, ki sprejemajo vrednote drugih kultur, se po njih ravnajo in se vedejo drugače, včasih celo kompetitivno z ustaljenim kulturnim redom. To se dogaja predvsem v multikulturnih področjih, kjer skupnost sestavljajo posamezniki različnih kulturnih skupin.
To je pomembno pri razumevanju tega, da ima vsaka kultura svoj etični sistem. Pomembno je tudi razumeti, z katerega izhaja. Vsekakor je potrebno in obvezujoče za MS, da razumejo naravo kulturnih razlik (in podobnosti) in kako različne kulturne vrednote vplivajo na navade, prepričanja, skrbstveno prakso, sprejemanje odločitev in vedenje ljudi (lastno in profesionalno) v kontekstu zdravstvenega varstva.
Primer: smrt starejših ljudi, je nekaterih okoljih sprejeta kot nepravična, v nekaterih sodobnejših, pa je sprejeta kot pričakovana ali celo blagoslov na koncu dobro živetega življenja. Nekatera okolja postavljajo fizično aktivnost v ospredje pri promociji zdravega vedenja, druge pa posvečajo večjo pozornost bolj pasivnim vedenjem, ki ugodno vplivajo na zdravje – na primer meditaciji…
Skratka zavedati se moramo, da ima vsaka kultura svoj etični sistem in da je vsak etični sistem produkt kulture in njenega lastnega zgodovinskega razvoja. ZN se izvaja v različnih kulturnih okoljih in etične diskusije morajo upoštevati vrednote, ki jih poudarjeno izraža skupnost v kateri MS deluje in kako te vrednote vplivajo na njeno delo. V zakup mora tudi vzeti, da moralni principi in pravila neke kulture niso vedno ustrezno prenosljiva v neko drugo kulturno okolje, vsaj ne brez potrebnih uskladitev (modifikacij)
1. 2 RELIGIOZNE VREDNOTE
Pogosto jih zamenjujemo s kulturnimi vrednotami in prepričanji in /ali kulturo kot tako. So podobno kot etika produkt kulturnega in zgodovinskega razvoja iz katere izhajajo. Vsi ljudje ne odraščajo pod vplivom organizirane religije, vendar jih kar precej nadaljuje z izvajanjem religioznih obveznosti veroizpovedi kateri pripadajo. Vrednote, ki se jih naučijo v verskem kontekstu so zelo močne in trdovratne in obdržijo svoj vpliv še potem ko posameznik opusti določeno versko prepričanje.
Verske vrednote lahko podzavestno vplivajo na posameznikovo delovanje. To pa zato ker so običajno zelo globoko zakoreninjene v okolju in izkušnjah posameznika (vgrajene) in jih ne moremo obravnavati drugače kot skupaj z njim. Na primer, večina religij vcepi pravila, ki vplivajo na posameznikova prepričanja, ki zadevajo življenje in smrt in pomen posmrtnega življenja. Kar vpliva na kasnejše odločitve oziroma gledanje na dejanje kot je abortus.
Učenje številnih organiziranih religij skuša zajeti skoraj vse vidike človekovega delovanja. Na primer vsi aspekti Ortodoksnega judovstva vsebujejo specifične vrednote in principe, ki so običajno vgrajeni v specifične zakone vključno s tistim ki upravlja s pripravo hrane.
Hinduizem je drugačen niz religioznih prepričanj, ki dajejo duhovni pomen posameznikovim navadam in dejanjem do drugih. Islam zahteva privrženost (muslimanov) Alahovi volji v vseh aspektih njihovega življenja. Geografska mobilnost današnje družbe pomeni, da morajo MS skrbeti za paciente z najrazličnejšimi kulturnimi vrednotami in verskimi prepričanji, ki so zelo drugačne od njihovih, vrednotami in prepričanji, ki jih mora prepoznati in spoštovati, tako da lahko nudi učinkovito ZN.
1. 3 OSEBNE VREDNOTE
so individualna prepričanja, navade, standardi in ideali, ki vodijo vedenje in način posameznikovega pridobivanja življenjskih izkušenj. Na primer, nekdo ceni odličnost in se trudi doseči odličnost na vseh področjih svojega udejstvovanja, medtem ko se nekdo drug zadovolji s povprečnostjo. Neka MS ceni čistočo (čistoča ni moralna vrednota) in ceni tudi poštenost (moralna vrednota). Osebne vrednote so pomembne saj vplivajo na odločitve MS in tudi na način kako bo k temu pristopila in kako bo to naredila. Osebni vrednostni sistem je tudi hierarhično urejen, ureditev temelji na pomembnosti, ki jo posamezna vrednota predstavlja za posameznika. Osebni vrednostni sistem se razlikuje od posameznika do posameznika, zato si ne smemo nikoli domišljati, da je vrednostni sistem druge osebe enak ali podoben našemu. Vsaka MS ima svoj osebni vrednostni sistem, ki je nastal pod vplivom kulture iz katere izhaja, verskih in političnih prepričanj, izobrazbe in življenjskih izkušenj in
kot pravi Barett: »družba v kateri živimo in družbeni vplivi, ki smo jim izpostavljeni, podpirajo in vzdržujejo določene vrednote… Razvoj vrednot lahko pospeši izmenjava izkušenj in prepričanj. V zdravstveni negi se to zgodi skozi oblikovanje vloge in izobraževalni proces. Vrednote in vrednostni sistem sta sili ki zavestno ali podzavestno vodita posameznika.
Identifikacija vrednot lastnega vrednostnega sistema skozi introspekcijo in refleksijo je prvi korak v sprejemanju etičnih odločitev.
Drugi korak v sprejemanju etičnih odločitev, je razumevanje vrednot, ki so pomembne drugim in zakaj so jim pomembne. Prioriteta vsakega posameznika temelji na njegovem vrednostnem sistemu in hierarhiji vrednot. Razumevanje vrednostnega sistema drugih in priznavanje oziroma spoštovanje, da je njihov enakovreden (enako veljaven kot naš) našemu je bistvenega pomena pri sprejemanju etičnih odločitev.
1. 4 PROFESIONALNE VREDNOTE
Profesionalne vrednote določa zadnji dogovorjeni standard, ki ga pripravi in podpre strokovna skupina. Profesionalne vrednote stroke ZN določajo kodeksi etike, profesionalni kodeksi obnašanja v stroki, standardi profesionalnih kompetenc in strokovna praksa ZN. Medicinske sestre se učijo profesionalnih vrednot v dveh smereh: skozi formalna navodila in neformalno opazovanje prakse ZN in jih postopno vključujejo v svoj osebni vrednostni sistem. Nekatere tradicionalne profesionalne vrednote v ZN spadajo med tako imenovane ne-moralne, to pomeni, da temeljijo na osebnih preferencah, okusu in družbeno določenih normah stila in spodobnosti. Če navedemo nekatere ne moremo mimo pravil oblačenja (vključno z barvo in stilom uniforme), čistoče, dogovorjene rutine (»vedno smo delali tako«) in učinkovitosti.
Druge profesionalne vrednote so izrazito moralne narave; na primer osebna integriteta, pravičnost, nepristranskost, skrb, sočutje, poštenost, resnicoljubnost, zvestoba, zagovorništvo in podobno. Profesionalne vrednote so eksplicitno izražene v kodeksu etike, kodeksu vedenja in drugih formalnih oblikah navodil in predpisov, ki predstavljajo javne standarde profesionalnih skupin.
PREPRIČANJA so Najosnovnejša vrednota ki se tudi najmanj spreminja. Je vrsta stališča, ki sloni bolj na zvestobi kot na dejstvu. (A, Frank je v svoj dnevnik zapisala, da so vsi ljudje v bistvu dobri, tri tedne preden so jo odpeljali v taborišče kjer je umrla.)
Prepričanje je nad očitnim in ni osnovano na dejstvih Prepričanje je nad očitnim in ni osnovano na djstvih (npr, da so ljudje v bistvu dobri). Navedeno prepričanje je eno glavnih prepričanj v ZN.
Ob dobri ZN se bo pacientu stanje izboljšalo – eno glavnih prepričanj v zdravstveni negi Jane Salvage (v Tschudin, 2004, 23), meni, da bo prišlo do preobrata, ko bodo politiki spoznali, da imajo znaje in postopki ZN enak vpliv na zdravje in dobro počutje kot znanje in tehnika, ki jo nudi medicina.
STALIŠČA
Stališče je nagnjenje ali utrjeno obnašanje so lahko pozitivna ali negativna. Stališča, značilna za ZN se izražajo skozi izvajanje ZN.
Stališča značilna za zdravstveno nego Na primer, edinstveno delovanje MS kot pravi V.
Henderso v drugem delu svoje definicije: MS je istočasno zavest nezavestnemu, ljubezen do življenja samomorilcu, noga amputirancu, oči pravkar oslepelemu… To so funkcije, ki jih MS opravlja, vendar brez stališča, da so to vredna dejanja, jih ne bi mogla izvajati nobena MS. Po prepričanju Hendersonove so ta stališča edinstvena zdravstveni negi in nobenim drugim ZD. Iz tega lahko sklepamo, da so stališča na osnovi katerih se izvaja ZN tudi edinstvena
VREDNOTE
So najmanj trdne in bolj dinamične od prepričanj in stališč, saj vključujejo elemente motivacije.
Iskanje življenjskega smisla s pomočjo vrednot Frankl trdi, da je najpomembnejši cilj v življenju vsakega posameznika iskanje smisla. Smisel pa človek lahko najde s pomočjo vrednot. Navaja pa tri tipe vrednot: ustvarjalne, izkustvene in vedenjske
1. 5 TIPI VREDNOT
USTVARJALNE VREDNOTE:
Pridobljene z delom in pomočjo drugim Ustvarjalne vrednote pridobimo z delom ali pomočjo drugi,. Vsakdo lahko pomaga pridobiti neke vrednote drugim (prodajalec, ki nas opozori na pomanjkljivost, svetuje pri izbiri artikla…) Kakršnakoli pomoč ljudem predstavlja določene vrednote. Biti koristen drugim krepi občutek lastne vrednosti, krepi medsebojne odnose in širi čustveno in razumsko obzorje. Če pomagamo pacientu, da se boljše počuti, smo dosegli kar je bilo potrebno. Pomagati človeku v stiski, pomeni odzvati se na človeško potrebo drugega kar je v življenju zelo pomembno.
IZKUSTVENE VREDNOTE
Odkrivamo jih ko ocenjujemo ljudi, dogodke, naravne lepote ali lepote umetnosti
Frankl pravi, da vrednot ne moremo oblikovati, ampak jih odkrivamo. Če hočemo vrednote odkriti moramo nekaj narediti (poslušati glazbo, sprehoditi se v naravi…), odkrite vrednote lahko ponovno izkusimo. Enako velja za vrednote o ljudeh. Ko se srečamo s pomembnimi ljudmi, nam to poveča občutek pomembnosti, spoštovanja. Ti ljudje nam predstavljajo določene vzorce. Te lahko sprejmemo ali ne, pomembna je izkušnja. Vendar niso samo pomembneži ali materialne dobrine tiste, ki nas navdahnejo. MS spoznavajo umirajoče, bolne ljudi, otroke, ki jih navdahnejo in odkrivajo vrednote ko so ob njih ( ko spoznavajo kaj in kdo so ti ljudje)
VEDENJSKE VREDNOTE
Odkrivamo jih ob načinu reagiranja v nesrečnih okoliščinah, ko se ne moremo kontrolirati, npr, ob lastnem trpljenju ali trpljenju drugih Po Franklu morajo ljudje imeti smisel življenja, njihova naloga pa je iskanje smisla. Bolezni, nesreče in trpljenje so vseh vrst ovire pri tem iskanju in včasih pa že odgovor. Helen Ophaimer, ki raziskuje prizadetost ljudi meni, da so vzroki bolj dani kot izbrani. To razlaga s tem, da nimamo veliko možnosti pri izbiri, ampak so nam vrednote dane skupaj z ljudmi, ki jih srečujemo.
Vrednote postanejo pomembne samo, če jih lahko preizkusimo. Če govorimo o življenju kot vrednoti – življenje nam postane pomembno takrat ko doživimo ali smo preživeli situacijo, ko je bilo v nevarnosti. Šele takrat resnično cenimo svoje življenje. Vrednote v ZN se nenehno preverjajo. V sodobnem času, ko vse mineva in se v redkih stvareh strinjamo, posamezniki branijo svoja stališča. Prisoten je moralni pluralizem, ki je verjetno posledica moralnih dilem.
1. 6 KONFLIKTNOST VREDNOT
Nasprotje/konfliktnost moralnih, nemoralnih vrednot, bolnikovih pravic in poklicnih dolžnosti
Oboje: moralne in ne-moralne vrednote so lahko zelo hitro v medsebojnem nasprotju in v nasprotju s pacientovimi pravicami in poklicnimi dolžnostmi. Osebne vrednote so lahko v nasprotju z poklicnimi vrednotami, ki so lahko po drugi strani v nasprotju s kulturnimi vrednotami. Vrednota MS, da dela v dobro pacienta, je lahko v nasprotju z vrednoto spoštovanja pacientove pravice do izbire oziroma z njeno ali njegovo pravico, da mu/ji je ta izbira tudi omogočena.
Primer: pacient potrebuje, za lajšanje bolečin večjo dozo analgetika od predpisane. MS mora dati pravo dozo analgetika, ki ne zadostuje in je tako v konfliktu z dojemanjem poklicne vrednote – lajšanje trpljenja pacientu.
Spoštovanje pravice do osebne svobode pri starejših pacientih je v nasprotju z vrednotami institucije o pacientovi varnosti in dvigom ograjice pri vseh starejših pacientih ali pri kopanju po naročilu ob času, ki ni skladen s pacientovimi željami .
V vseh naštetih situacijah mora MS ugotoviti vrednote, pravice in ustrezajoče dolžnosti, ki so vključene kje in kako se pojavlja konflikt med njimi. Nato mora ugotoviti katere vrednote so najpomembnejše in katere pravice in z njimi povezane dolžnosti so vključene. Tako, razreševanje konfliktnosti vrednot, lahko postane kompleksen in kompliciran proces etičnega odločanja.
Reševanje konflikta vrednot
Lahko se zgodi, da mora MS izvajati ZN v nasprotju z njeno vestjo. Kaj narediti v takem primeru?
Pomagamo si z strokovnimi navodili in kodeksom etike, ki nas usmerjajo k razrešitvam vrednostnih konfliktov. MS so pogosto prisiljene poskrbeti za ZN pacienta, ne glede na njene lastne vrednote, predvsem če druge MS, ki bi lahko negovale tega pacienta niso dosegljive.
Prva naloga (in odgovornost) MS , da mora nuditi ZN pacientu, ki ZN potrebuje (ICN, 2000) in tisti ki ZN potrebuje jo ima pravico tudi dobiti, ne glede na versko prepričanje ali druge razloge (ICN, 1998). V teh navodilih obstaja izjema in sicer takrat, ko nudenje ZN predstavlja nevarnost za zdravje ali življenje MS. V tem primeru se mora MS na osnovi strokovne presoje o stopnji nevarnosti zase odločiti kaj bo naredila (ICN, 1998). Ko MS opravi svojo dolžnost lahko zahteva delo v skladu z njenimi vrednotami in prepričanji oziroma se odloči za področje, ki ji ustreza.
Zaključek
Prva naloga MS pri pripravi na etično odločitev je upoštevanje obojih vrednot: vrednot MS in pacienta. Vsaka MS je pod vplivom svojega lastnega vrednostnega sistema, ki je zaznamovan s kulturo, religijo, izobrazbo in življenjskimi izkušnjami. Tudi vsak pacient ima svoj lastni vrednostni sistem, ki se lahko značilno razlikuje od vrednostnega sistema
MS. Razumevanje narave moralnih in ne-moralnih vrednot, pomaga MS določiti relativno pomembnost kulturnih, religioznih, osebnih in poklicnih vrednot v vsakodnevni negovalni praksi, ko so vrednote v medsebojnem konfliktu. Upoštevati oziroma spoštovati mora vrednote drugih in jih uskladiti (uravnotežiti) v odnosu med pacientovimi pravicami in poklicnimi dolžnostmi.
2. ETIČNA NAČELA
Vse tradicionalne etične teorije vsebujejo tudi etična načela.
Etična načela kot osnova za moralno vedenje
Etična načela so vodila za moralne odločitve in moralna dejanja, so težišče in bistvo pri oblikovanju moralne presoje v poklicni praksi
V splošnem določajo kaj smemo in kaj ne smemo početi in so osnova pravilom, ki jih ponavadi uporabljamo pri izvajanju ZN.
Vplivi družbenega okolja
Način kako etična načela uveljavljamo, je odvisen od situacije same in kulture. Na primer v nekaterih družbenih sredinah verjamejo da MS ne sme lagati pacientu (kar je skladno z principom resnicoljubnosti). Določen način vedenja lahko v neki kulturi velja za laž v drugi pa ne. Tega ne smemo prezreti pri uporabi etičnih načel, ki si jih v različnih deželah lahko različno razlagajo.
Etična načela:
Dobrodelnost in neškodovanje
Pravičnost
Spoštovanje avtonomije
Resnicoljubnost ali odkritost
Zaupnost
2. 1 DOBRONAMERNOST IN NEŠKODOVANJE
Dve ključni načeli, ki podpirata etično delo v ZN in zdravstvenem varstvu sta: dobronamernost (dolžnost delati dobro) in ne-škodovati (dolžnost preprečevanja škode)
Ne-škodovanje – ne škoditi
Je primarno načelo vsakega pojmovanja morale ali etike. To načelo zahteva, da ne škodimo drugim in se pojavlja v večini kodeksov etike »NE ŠKODI«. Na prvi pogled se nam izvajanje tega načela zdi zelo enostavno. Saj če ne delamo škode delamo dobro. Vendar to še zdaleč ni tako enostavno in postavlja se vprašanje kaj je to škoda oziroma kakšne so dejanske zahteve
(določila) ne-škodovanja. Škodo je namreč včasih zelo lahko ugotoviti, včasih pa ne.
Kakorkoli, najpomembnejša opredelitev škode je ta, da je škodljivo to kar posameznik oceni kot škodljivo zanj. Izhajamo iz predpostavke, da je opravilno sposoben posameznik, najboljši razsodnik, kaj je zanj dobro in kaj slabo in kateri postopki oziroma njihovi rezultati bodo pozitivno vplivali na njegovo življenje.
Primeri:
1. Ne-pomičnost. Za pacienta, ki ima dobro socialno oporo pomeni nesposobnost gibanja manjšo škodo, predvsem, če lahko še vedno opravlja svoje delo ali se na kak drugi način počuti koristnega kot za nekoga drugega, ki je zaradi nesposobnosti gibanja izgubil službo in posledično ne more skrbeti za svojo družino. Škoda je prisotna pri obeh, vendar jo prvi bistveno lažje prenaša kot drugi oziroma jo ocenjuje kot manj pomembno.
2. Presoja obsevanja v različnih situacijah
obsevanje lahko ocenimo kot »veliko škodo« (žarčenje).
sploh ne pomeni škode, ampak način zdravljenja (s stranskimi učinki)
za starejšo žensko, ki ne bo več rodila je manjša škoda kot za mlajšo, ki na primer še ni rodila za osebo v terminalni fazi (neznosne bolečine in druge negativne plati takega stanja), ki meni, da je smrt edina dobra stvar, je podaljševanje življenja – škoda (?) in bi bilo
boljše slediti naravnemu toku dogajanja/umiranja.
3. Če gledamo na škodo skozi psihološki vidik, potem lahko ocenimo kot škodljivo vse kar zmanjšuje ali preprečuje posameznikovo samostojnost ter sposobnost oziroma možnost odločanja. Da tega kar povzroča dejansko škodo za pacienta, ne bi spregledali moramo biti pazljivi in tankočutni, da pravočasno opazimo in preprečimo take oblike škode.
Primeri:
pacient se pod pritiskom svojcev odloči v nasprotju s svojimi željami zdravnik, ki ne upošteva pacientove prioritete in vrednote, družina sprejme odločitev s katero onemogoča pacientovo odločanje, zaradi lastnih potreb in ciljev.
Pozornost, iznajdljivost in pogosto pogum, so potrebni pri obravnavi navedenih oblik škode za pacienta. Načelo ne-škodovanja zahteva izogibanje povzročanju škode, vendar kaj to dejansko pomeni? Nekateri menijo, da gre za pasivno sprejemanje, kar bi z drugimi besedami pomenilo, da če aktivno ne delamo škode, že zadostimo temu načelu.
Primer:
MS opazi, da je bila pacientu aplicirana napačna i.v. injekcija. Odločiti se mora kaj bo naredila: popravila napako ali bo napako »spregledala«. Če bo napako »spregledala«, se lahko zgodi, da pride še do večje škode, v najboljšem primeru pacient ne bo dobil prave terapije. Po definiciji ne-škodovanja MS ni treba nič ukreniti glede napake, saj ni ona povzročila škode.
Vendar vsi vemo, da mora MS ukrepati in narediti vse kar je v njeni moči, da so posledice napake čim manjše. Zato so nekateri mnenja, da je smiselno načeli ne-škodovanja in dobronamernosti obravnavati skupaj.
[wp_ad_camp_1]
DOBRONAMERNOST
Izvajalci t.i. skrbstvenih poklicev menijo, da je pomoč drugim, primarni razlog njihovega poslanstva.
Dobronamernost pomeni, da izvajalec svoje delo opravlja na način, ki omogoča delati dobro za druge, kar zagotovo velja tudi za zdravstveno nego. Medicinske sestre na različne načine delajo v dobro pacientov in končni cilji so praviloma usmerjeni v izboljšanje kakovosti življenja posameznika. Če hočemo delati dobro, moramo najprej vedeti kaj je dobro. Vedno moramo upoštevati dejstvo, da je v ospredju vidik pacienta oziroma njegovo videnje situacije in njegova ocena kaj je dobro zanj. Prav tako kot pojmovanje škode, tudi pojmovanje koristi varira od primera do primera.
Ne glede na splošno prepričanje, da je glavni cilj medicine delati v korist pacientov, se moramo vprašati, ali so ti cilji tudi cilji zdravstvene nege, pravzaprav kaj ti cilji pomenijo za zdravstveno nego? Možnosti za delovanje v dobro drugega je več kot jih dejansko lahko uresničimo. Nesmiselno bi bilo misliti, da mora vsakdo delati dobro zgolj zato ker ima priložnost, da to naredi (kar seveda ni nič narobe). Dolžnost delati v dobro drugega je moralna in etična obveza tedaj ko bi opustitev samega dejanja ali prizadevanja v tej smeri pomenila, da bo zaradi tega obsojan.
Podobnosti in razlikovanje
Čeprav sta si na prvi pogled načeli zelo podobni je med njima razlika, ki jo smiselno prepoznati in poudariti saj sta načeli temelja etičnega ravnanja pri delu MS. Dejansko gre za pomoč drugim, da dosežejo kar je dobro za njih (dosežejo svoje blagostanje in dobro počutje) oziroma preprečevanje ali zmanjšanje dejavnikov, ki lahko povzročijo fizično ali psihično škodo pacientu (škodo ali nehotne kršitve za njega pomembnih moralnih vprašanj)
Problemi, ki jih povzroča spoštovanje obeh načel
Spoštovanje etičnih načel lahko povzroča MS hude probleme. Problemi so prisotni, kajti ni
vedno čisto jasno ali mora MS vedno upoštevati vse možnosti za delo v korist pacienta in preprečevanje trpljenja ne glede na vnaprej predvideno škodo. Če je MS dolžna delovati skladno z pospeševanjem zdravja, preprečevanjem bolezni, vračanjem zdravja in lajšanjem trpljenja so to zanjo pomembne in kompleksne dolžnosti, ki zahtevajo številne in zahtevne veščine tako poklicne kot etične. Dobesedno prevedeno to pomeni, da so ji naprtene številne dolžnosti do pacienta, ki pa vedno ne sodijo obseg njenih kompetenc in usposobljenosti.
Določitev prioritete
Drugi problem pri uporabi teh dveh načel je določitev prioritete med obema, se pravi odločitev med spoštovanjem principa dobronamernosti in principom ne-škodovanja – katerega bomo zanemarili v korist drugega. Nekateri strokovnjaki s področja etike menijo, da je načelo preprečevanja škode nad načelom koristi in to opravičujejo s tem, da včasih delo v korist pacienta presega moč in kompetence izvajalca, vendar se to lahko kljub temu razlaga kot neetično dejanje. Preprečevanje škode pa je nekaj kar je znotraj posameznikove zmožnosti in sposobnosti.
Vsako zanemarjanje teh načel, je lahko interpretirano kot močno neetično ravnanje ne glede
na kontekst. Dolžnost ne-škodovanja včasih postavljena pred dolžnost dobronamernosti glede na to, da je tu možen vpliv posameznika. Ne-škodovanje kot načelo vedenja je zelo pomembno v kontekstu zdravstvenega varstva. V ZN kot tudi še na nekaterih drugih profesionalnih področjih, preprečevanje škode tehtano skozi količino koristi, ki jo predstavlja neko dejanje. Sprejemljivost obsega obojega: koristi in nevarnosti za škodo, določajo standardi ZN in poklicni kodeksi etike.
Omejitve pri zagotavljanju koristi
Predstavljajo tretji problem pri uporabi tega načela oziroma pri zagotavljanju koristi za pacienta. Postavljajo se vprašanja do katere mere delati v dobro drugih (posameznika, njegove družine, institucije, sodelavcev)? Kako določiti prioriteto možnih koristi, ki jih MS lahko zagotovi pacientu? Ali je dolžna MS zagotavljati korist vsakomur? MS se mora zavedati in prepoznavati svoje omejitve, da se lahko ravna v skladu z navedenima načeloma.
2. 2 PRAVIČNOST
Pravičnost
Pomeni dati vsakomur kar mu pripada oziroma kar potrebuje. Je moralna dolžnost ravnanja na osnovi poštene presoje kar izključuje diskriminacijo pri razporejanju sredstev. Pravičnost narekuje, da so vsi obravnavani glede na svoje potrebe, tisti z enakimi potrebami enako in tisti z drugačnimi drugače (težko bolne in umirajoče paciente obravnavamo drugače kot ostale, vendar tudi te enako v okviru njihovih potreb).
Razporeditev sredstev
Ko smo določili meje dolžnosti zagotavljanja koristi in preprečevanja škode pacientu, se bomo posvetili pravični porazdelitvi sredstev (resursov), ki so na razpolago. Določili bomo kakšna je pravična porazdelitev sredstev, ki so nam na razpolago za paciente, ki jih negujemo.
Formalna pravičnost
Načelo formalne pravičnosti določa, da enake obravnavamo enako, medtem ko neenake obravnavamo v skladu z njihovimi potrebami. To pomeni, da tisti z enakimi zdravstvenimi potrebami prejmejo enako količino sredstev namenjenih zdravstveni oskrbi (enake obravnavamo enako), pomeni tudi, da posamezniki večjimi potrebami (tisti, ki imajo večje zdravstvene probleme) dobijo večjo količino sredstev namenjenih zdravstveni oskrbi (neenake obravnavamo drugače – skladno z njihovimi potrebami). Ta razporeditev je pravična ker razdeljuje sredstva namenjena zdravstveni oskrbi skladno s potrebami na pošten (ali etičen) način.
Razporeditev nezadostnih sredstev
Zgodi se, da zagotovitev enake količine sredstev namenjenih zdravstveni oskrbi članom neke skupnosti, ni mogoča, ker sredstev ni dovolj. V tem primeru mora država zagotoviti članom skupnosti enake možnosti za dostop do sredstev kolikor jih pač je in porazdelitev glede na potrebe v okviru obstoječih možnosti. Če je član skupnosti vključen v zdravstveno varstveni sistem, mu mora nuditi zdravstveno oskrbo skladno z njegovimi potrebami znotraj možnega.
Taka usmerjenost omogoča etično ali pošteno distribucijo razpoložljivih sredstev med pacienti.
2. 3 AVTONOMIJA
Osebna svoboda in pravica odločanja o svojem delovanju
Etično načelo avtonomije zahteva da je posamezniku dovoljena osebna svoboda, da odloča o svojem delovanju. Avtonomijo določa sposobnost samostojnega razmišljanja, odločanja in delovanja. Spoštovati posameznika kot avtonomno osebo pomeni priznati njene izbire, ki izhajajo iz osebnih vrednot in prepričanj.
Ovire pri uresničevanju avtonomije
Najpogostejši problemi pri uveljavljanju načela avtonomnosti v ZN se pojavijo zaradi različnih pacientovih sposobnosti avtonomnega razmišljanja, odločanja in delovanja.
Sposobnost pacientove avtonomije zavisi od zunanjih in notranjih ovir. Notranje ovire v pacientovi avtonomiji so duševne sposobnosti, nivo zavesti, starost in bolezensko stanje.
Zunanje ovire v pacientovi avtonomiji pogosto vključujejo bolnišnično okolje, dostopnost do zdravstvene nege, obsega informacij, da se lahko informirano odloča in finančna sposobnost.
Paternalizem
Načelo avtonomije je težje uresničljivo, kjer si MS in drugi zdravstveni delavci jemljejo pravico odločanja v pacientovem imenu z utemeljitvijo, da delajo v pacientovem interesu oziroma da je pacientova izbira ali odločitev v nasprotju z njegovimi interesi. V taki situaciji morda mora MS upoštevati omejitve v pacientovi osebni avtonomiji in kriterije, na osnovi katerih lahko opraviči paternalizem.
Paternalizem je definiran kot osebna odločitev za namensko dejanje, katerega namen je poskrbeti za korist posameznika, ki sam ni dorasel oziroma ni sposoben poskrbeti za to korist.
V skrbi za pacienta je paternalizem redkokdaj upravičen, še več, avtonomija v bistvu ne dovoljuje paternalizma.
Vendar tudi avtonomno odločanje ima svoje omejitve. Zavedati se moramo, da je odločanje kompleksno dejanje in da se vedno odločamo v določenem osebnem in družbenem kontekstu. Za avtonomno odločanje je potrebna prava količina informacij ob pravem času. Prav je da se MS zavedajo, da je osveščenost pacientov vedno večja in s tem tudi možnost ozaveščenih odločitev.
Avtonomnost opisujemo kot glavno individualno izbiro ali namensko dejanje z namenom, da poskrbi za korist nekega posameznika. Kakorkoli paternalizem je redkokdaj upravičen v skrbi za pacienta; tu je tudi razlog, da verjamemo da so v nekaterih situacijah glavni garant pacientove avtonomije, ko so koristi do katerih pride velike in škoda do katere bi lahko prišlo pomembna.
2. 4 RESNICOLJUBNOST ALI ODKRITOST
Posredovanje resnice brez laži in prikrivanja
Načelo resnicoljubnosti ali odkritosti je definirano kot dolžnost govoriti resnico brez laži in prikrivanja. V številnih kulturah je bila resnicoljubnost dolgo časa upoštevana kot temelj zaupanja med posamezniki. To je tudi eden izmed razlogov, da ima resnicoljubnost poseben pomen zdravstveni oskrbi marsikje po svetu. Resnicoljubnost ali odkritost predstavlja pričakovano spoštovanje do ljudi. Posameznik imajo pravico izvedeti resnico o svojem zdravstvenem stanju.
MS podpirajo to načelo
MS so dolžne spoštovati načelo ver resnicoljubnosti in njihov odnos s pacientom temelji na resnici. Ta odnos gradi in vzdržuje skladno z kulturnimi posebnostmi okolja v katerem deluje.
Neupoštevanje tega načela lahko povzroči neželene posledice, ki vplivajo na medsebojni odnos s pacientom, njegovo zdravstveno stanje in dobro počutje.
Spoštovanje kulturnih posebnosti
Posredovanje resnice je kompleksna naloga, za katero so potrebne različne spretnosti, med drugim tudi poznavanje kulturnih značilnosti oziroma posebnosti okolja iz katerega pacient izhaja.
Primeri: ponekod je zelo cenjeno, če je pacient seznanjen z diagnozo in prognozo svoje bolezni. Prikrivanje informacij o medicinski diagnozi in prognozi pred pacientom pomeni paternalizem in krivičnost. Drugje spet prevladuje domneva, da ima pacient pravico “ne vedeti”, kar pomeni, da ni potrebno, da je seznanjen s svojo diagnozo, če tega noče. V nekaterih kulturnih področjih je družina tista, ki ima pomemben položaj in ključno vlogo pri posredovanju resnice pacientu. Družina odloča o tem katere informacije, kje, kdaj, kako, kdo in na kakšen način bodo posredovane ljubljenemu pacientu in nobena informacija ne sme biti posredovana na način, ki bi spodkopal pacientovo upanje.
Spoštovanje pacientovih želja in potreb
MS mora presoditi kdaj pacient želi vedeti oziroma spoznati resnico o svojem stanju in kdaj joje pripravljen sprejeti. Poleg tega pa se mora tudi zavedati katere informacije sodijo v krog njenih kompetenc in katere ne, ter skladno s tem spoštovati etično načelo.
2. 5 ZAUPNOST
Zaupnost kot etična in pravna dolžnost MS in drugih zdravstvenih delavcev
Zaupnost je bistven element vsakega odnosa in je etična in pravna dolžnost MS in drugih zdravstvenih delavcev. Je ena najosnovnejših zahtev profesionalne etike medicinskih sester indrugih zdravstvenih delavcev. Odnos, ki ga vzpostavi MS s pacientom temelji na zaupanju; informacije, ki jih pridobi v okviru tega odnosa obravnava kot tajne in jih brez tehtnega razloga ne bo posredovala nikomur – poklicne tajne ne bo prelomila.
Izjeme pri spoštovanju načela zaupnosti
Vendar obstajajo izjeme ki dovoljujejo prekinitev zaupnosti. Na primer: nekateri strokovnjaki trdijo, da je moralno dopustno, da prelomimo obljubo, kadar prelom obljube prinese več koristi kot jo prinaša izpolnjena obljuba. Taki razlogi pogosto privedejo do prekinitve poklicne tajne. Z vidika moralne filozofije je sprejemljivo, da ljudje niso dolžni spoštovati
dano obljubo, če s tem ko se držijo obljube počnejo nekaj narobe ali slabo. Še ena izjema lahko opravičuje ne-spoštovanje načela zaupnosti in dejanje opredeli kot moralno sprejemljivo in sicer ko gre za dobrobit tretje osebe. Primer take situacije: poročanje o domnevni zlorabi otroka, čeprav gre za razkritje poklicne skrivnosti – zaupnih podatkov, ki jih je poročevalec pridobil od pacienta v oskrbi. Drug tak primer je ko gre za javljanje laboratorijskih izvidov o hudi prenosljivi bolezni javni zdravstveni instituciji. V obeh primerih je edini naslovnik uradna oseba, zadolžena za take informacije, zaradi zaščite otroka pred škodo oziroma nič hudega slutečih posameznikov pred okužbo.
Argumenti proti ne-spoštovanju poklicne tajne
Nekateri strokovnjaki področja etike, zagovarjajo dosledno spoštovanje poklicne tajne in dokazujejo, da dobrobit drugih udeležencev ni merodajna. Trdijo, da je spoštovanje zaupne
informacije kriterij pravilnega ravnanja, ne glede na posledice za druge. Ne glede na korist, ki jo lahko prinese kršitev načela zaupnosti, trdijo, da je dosledno spoštovanje pravil in načela zaupnosti, veliko bolj etično ne glede na škodo, ki zaradi tega nastane.
MS mora spoštovati načelo zaupnosti, vendar mora tudi ločevati kdaj je poklicna tajna legitimna dolžnost pacienta in kdaj so mogoče izjeme.
3. ETIČNI KONCEPTI
Etični koncepti so pojmi, bistveni pri etičnem odločanju. Medicinskim sestram so v pomoč, zlasti v situacijah, v katerih so odločitve težke oziroma niso ugodne za udeležene v situaciji.
V nadaljevanju so opisani:
zagovorništvo, odgovornost sodelovanje in skrb.
3. 1 ZAGOVORNIŠTVO
Zagovorništvo je najpogosteje definirano kot aktivna podpora pri neki pomembni zadevi (Fry, 1995). V zakonskem kontekstu se pojem nanaša na obrambo osnovnih človekovih pravic v korist tistemu, ki se ne more zagovarjati sam. (Na primer: nekatere bolnišnice zaposlijo osebo, ki zagovarja pravice težko bolnih, ki ne morejo izraziti svoje volje ali izbire). Zagovornik ščiti pacientove pravice. V bistvu gre za zagovarjanje koristi posameznika kot bi jih zagovarjal sam. če bi jih lahko.
Zagovorništvo v zdravstveni negi
Zagovorništvo se uporablja tudi v zdravstveni negi in sicer za opis odnosa medicinska sestra/pacient. Posamezne interpretacije zagovorništva v literaturi opisujejo ta odnos se delno razlikujejo.
Zaščita pravic
Ena izmed interpretacij zagovorništva v zdravstveni negi je ta, da MS nastopa kot branilka pacientovih pravic znotraj zdravstvenega sistema. Medicinska sestra seznani pacienta z njegovimi pravicami tako da jih le-ta razume. O vseh morebitnih kršitvah pacientovih pravic poroča ustrezni instanci in poskuša preprečevati vse morebitne nadaljnje kršitve. Skozi to interpretacijo razumemo vlogo MS kot razsodnice pacientovih človeških in moralnih pravic.
Odločitve, ki temeljijo na vrednota
Medicinska sestra je oseba, ki pomaga pacientu pri izražanju potreb, interesov in izbir. Te se nanašajo na njegove vrednote in njegov življenjski stil. Medicinska sestra ne vsiljuje odločitev
ali vrednot, ampak pacienta podpira pri ugotavljanju prednosti in pomanjkljivosti različnih možnosti zdravljenja ali zdravstvene nege ter sprejetju odločitve, ki je najbolj skladna z njegovimi prepričanji in vrednotami.
Spoštovanje človeka
Pacienta obravnava kot sočloveka, ki ga je treba spoštovati. V vlogi zagovornika MS, najprej ugotovi osnoven človeške vrednote, ki so za določenega pacienta pomembne in nato deluje tako, da ščiti pacienta, njegovo dostojanstvo, zasebnost in pravico do izbire. Medicinska sestra zagovarja pacientove odločitve, tako kot je bilo dogovorjeno preden je pacient zbolel, ali je bilo dorečeno z njegovimi svojci. Če v danem trenutku nobena našteta opcija ni dostopna, MS v najboljši meri podpira koristi pacienta in zagotavlja najboljše za pacienta v okviru svojih zmožnosti. Sprejme odgovornost za spoštovanje pacientovih človečkih vrednot v času bolezni in je za to odgovorna družbi in svojemu poklicu o tem kako je bilo za zagovorništvo poskrbljeno.
3. 2 ODGOVORNOST
Dve bistveni značilnosti pojma odgovornost
Pojem odgovornost lahko razdelimo na osebni vidik – biti odgovoren in na pravni vidik – imeti odgovornost (Tschudin, 1992).
Medicinska sestra dela odgovorno, ko se zaveda kaj je to odgovornost, zna opravičiti svoje odločitve skladno z sprejetimi moralnimi standardi ali normami.
Odgovornost v odnosu medicinska sestra/pacient
Odgovornost je pomemben etični koncept v zdravstveni negi, saj vključuje odnos med medicinsko sestro in pacientom in kot je rekla W. Henderson (V Fry in Johnstone, 2002; 39) “edinstvena funkcija medicinske sestre je pomagati posamezniku, bolnemu ali zdravemu pri izvajanju tistih aktivnosti, ki prispevajo k zdravju, okrevanju ali mirni smrti, ki bi jih opravil sam, če bi zato imel potrebno moč, voljo ali znanje”.
Obseg odgovornosti MS
S tem ko medicinska sestra prevzame izvajanje zdravstvene nege (skrb za pacienta-e), se zaveže tudi odgovornosti, da bo zagotavljala zdravstveno nego v skladu s poklicnimi standardi in moralnimi normami. Odgovornost medicinske sestre ni omejena le na pacienta za katerega skrbi, ampak vključuje še sodelavce, poklic in družbo. Zaupanje vanjo in njeno delo je odvisno od tega ali je spoznano kot odgovorno ali ne
Vrste odgovornosti
Osebna odgovornost, ki smo jo že opisali. Zakonska odgovornost – določajo jo zakonski predpisi o delu MS in iz zakona speljani pravilniki oziroma predpisi, ki določajo njene kompetence in dolžnosti.
Moralna odgovornost – določa jo kodeks etike.
Odgovornost zahteva jasne standarde in po drugi strani mehanizme vrednotenja odgovornosti medicinskih sester (ki pa jih bo treba večino še razviti). Vendar so to referenčne točke, ki pomagajo medicinski sestri razumeti kaj poklic in delodajalec od nje zahtevata in pričakujeta (v okviru odgovornosti, seveda)
Odgovornost je pojem iz katerega izhajajo pomembne vrednote v ZN. Poleg zagovorništva predstavlja odgovornost pojmovni okvir oblikovanja etične dimenzije v zdravstveni negi.
3. 3 SODELOVANJE
Skupno delo za skupne cilje, skupaj s sodelavci zagotoviti pacientu kakovostno ZN. Gre za sodelovanje v zarisanih pristojnostih in recipročnost s tistimi, s katerimi se MS pri svoje delu profesionalno povezujejo.
Upoštevanje lastnih in tujih vrednot in ciljev
Pri sodelovanju gre tudi za upoštevanje in spoštovanje lastnih in tujih vrednot in ciljev.
Doseganje skupnih ciljev je mogoče, če vsi sodelujoči poleg navedenega spoštujejo tudi dane obljube, obojestranske prioritete, žrtvujejo osebne interese za dolgoročno vzdrževanje dobrih profesionalnih odnosov
Sodelovanje kot lojalnost in sila
Sodelovanje lahko opišemo tudi kot lojalnost do drugih članov skupine ali kot silo, ki omogoča skupini profesionalce, da delajo za iste cilje.
Usklajevanje ciljev in interesov
Sodelovanje je potrebno za doseganje skupnih ciljev. To pa še ne pomeni, da v skupini ni
konfliktov ali da je treba žrtvovati pacientove koristi zaradi vzdrževanja dobrih medsebojnih odnosov s sodelavci ali delodajalcem. Pomeni, da moramo občasno sprejemati kompromise med osebnimi cilji in interesi in cilji in interesi skupine, kateri pripadamo, zato da bi povečali kakovost zdravstvene nege in koristi pacienta.
Nesebičnost – vidik sodelovanja
Sodelovanje je tudi altruističen pojem (nesebičnost). Pomeni vez med ljudmi, ki skupaj delajo, se razvijajo in skupaj preživljajo čas. Neustrezno sodelovanje lahko ogrozi skrb za pacienta, če nekomu odnos do sodelavca postane pomembnejši od kakovosti zdravstvene nege. Svojo vlogo pri sodelovanju vsekakor ima vzdrževanje delovnih odnosov in pogojev, v katerih je mogoče skrbeti za pacienta na dogovorjen način. Sodelovanje pomaga združevati sodelavce k skupnim ciljem.
3. 4 SKRB
Skrb bistvo zdravstvene nege
Skrb je vedenje, ki ga medicinska sestra izkazuje v odnosu do pacienta. To je osnovna formulacija tega fenomena, ki so jo različni avtorji dopolnjevali vsak iz svojega zornega kota.
Etična komponenta skrbi
Feministične interpretacije fenomena skrbi povezujejo skrb predvsem z etičnim vedenjem in izbiro. Skrb lahko pomeni delati dobro nekomu in varovati oziroma ščititi nekoga. Skrb
medicinske sestre je torej usmerjena v varovanje pacientovega zdravja, ki tako dela v korist pacienta. Skrb je torej pomemben vidik dela medicinske sestre, ki prispeva k doseganju
želenih rezultatov, pri čemer je obveza do spoštovanje pacientovega dostojanstva enakovredna ohranjanju zdravja.
Skrb je moralna obveza medicinskih sester
Nekateri avtorji definirajo skrb kot moralno obvezo ali dolžnost zdravstvenih delavcev do pacienta. Odnos medicinska sestra/pacient je poseben odnos saj je zgrajen na potrebi po
zdravstveni negi. MS so dolžne pokazati skrbno vedenje do tistih, ki ZN potrebujejo, ker na ta način delajo v dobro pacienta
Skrb je oblika čustven vključenosti in povezanosti s pacientom
Skrb lahko definiramo tudi kot obliko povezanosti z drugimi, kjer se posameznik ukvarja z odkrivanjem doživljanja stvarne realnosti posameznika s katerim je povezan. Pri tem mora posameznik poleg skrbi znanja in poklicnih spretnosti vključevati tudi svoja čustva.
Vpliv na zdravje
Psihična in čustvena vključenost, ki je potrebna v medsebojnem odnosu, ko je posredi skrb vpliva na zdravje in počutje delavcev v ZN. Sprašujemo se kakšne so razsežnosti in omejitve dimenzije skrbi v ZN. Na primer: skrb kot sestavni del ZN se ujema z zamišljenim likom medicinske sestre, vendar je lahko razlog pretirane fizične in psihične obremenitve MS.
Posledica teh obremenitev je lahko stres in “burnout” sindrom kar lahko vodi v negativno psihofizično zdravje.