Rana je definirana kot stanje, ko so plasti kože ali globljih tkiv poškodovane in/ali uničene. Rane se med seboj zelo razlikujejo, zato je različna tudi njihova oskrba. Zdravljenje kroničnih ran predstavlja pogost in težaven problem za številne veje medicine in tudi za mnoge sorodne stroke. Zdravljenje je dolgotrajno, povezano z velikimi materialnimi stroški in potrebo po spremembi načina življenja. Pogosto zdravljenje tudi ni popolnoma uspešno in zaradi tega obravnava te problematike ni najbolj popularna in bolniki mnogokrat niso deležni optimalne oskrbe.
Kronične rane lahko nastanejo kjerkoli na telesu, vendar jih največkrat najdemo na spodnjih okončinah. Vzroki za nastanek so številni, mnogokrat se tudi prepletajo. Kronične rane razdelimo glede na prevladujoč vzrok nastanka na ishemične rane, venozne razjede, diabetične razjede, preležanine in druge.
Reševanje problema s področja ZN
Kako ravnamo pri pravilni oskrbi kronične rane:
Bolnika moramo obravnavati kot celoto, z vsemi njegovimi potrebami. Za proces celjenja rane je pomembno, kaj se dogaja pod oblogo, in posebno, kaj se dogaja v bolnikovi glavi.
Zelo pomembna je pravilna toaleta. Rano je treba ob vsaki oskrbi umiti ali s tekočo pitno vodo (prhanje), fiziološko raztopino, lahko pa tudi z Ringerjevo raztopino (ne sladkorni bolniki), vendar mora biti enake temperature, kot je telesna temperatura. Zanimiv je podatek, da če rano ohladimo za 1°C, upočasnimo proces celjenja rane za dve uri.
Rane ne čistimo z antiseptiki ali citotoksičnimi snovmi. Vodikov peroksid uporabljamo samo za čiščenje močno gnojnih ran. Izperemo ga z desetkratno količino fiziološke raztopine.
Iz rane je treba odstraniti vse morebitne ostanke mazil in nekrotično tkivo.
Da je omogočeno celjenje rane, je treba vzdrževati vlažno okolje rane. To nam zagotavljajo sodobne obloge, če je potrebno, pa vlago dodajamo v obliki gela fiziološke raztopine.
Ob upoštevanju dejavnikov, kot so faza celjenja rane, simptomi rane, količina izcedka, izberemo primerno oblogo za rano. Sodobne obloge lahko pustimo na rani tudi 4-5 dni, to pa omogoča, da ima rana mir, ki ga še kako potrebuje za uspešno celjenje.
Pomemben del oskrbe rane je nega kože v okolici razjede, s čimer se preprečujejo dermatitisi, infekcije in/ali večanje razjede zaradi maceracije kože. Najprimernejša je uporaba cinkove paste na koži brez rdečine in hidratantnih krem pri pordeli, vneti koži v okolici razjede. Za nego je zelo primerno tudi olivno olje. Lokalni nizkopotentni kortikosterodi so primerni le v akutni fazi vnetja (največ 3-4 tedne).
Izvajati je treba tudi druge aktivnosti, ki pripomorejo k celjenju rane. Pri pacientih z vensko golenjo razjedo je nujna potreba po pravilnem načinu kompresijskega povijanja goleni (stegen), hoji in telovadbi. Pomembna je tudi skrb za druge bolezni, ki vplivajo na celjenje razjede
Če teh metod dela ne upoštevamo ali ne delamo s sterilno tehniko je velika možnost za infekcijo rane.
Znaki infekcije rane
Značilnosti infekcije rane so lokalne: rdečina, bolečina in oteklina. Pridruženi so jim lahko tudi sistemski znaki in simptomi, kot so povišana telesna temperatura, mrzlica, bolečine v mišicah in sklepih, v hudih oblikah pa tudi hemodinamska nestabilnost. Predvsem pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom lahko vodijo tudi v sistemske oblike bolezni . Povzročitelji infekcij so predvsem stafilokoki in streptokoki, občasno pa tudi anaerobi in gram negativne bakterije.
Okužene poškodbe mehkih tkiv
V praksi včasih težko ločimo okuženo od neokužene rane, saj imajo tudi rane brez infekta pogosto izcedek, ki ga od gnoja pogosto težko ločimo. Infekt je lažje prepoznati, če ga spremljajo tudi znaki, kot so rdečina v okolici rane, ki je sicer v določeni meri vedno prisotna, limfangitis ali limfadenitis, sistemski znaki – vročina in mrzlica. Poškodbene rane se navadno okužijo z mešano bakterijsko floro, najdemo S. aureus, streptokoke, enterobakterije in anaerobe. Glede na mešano floro izberemo antibiotik širokega spektra, amoksicilin s klavulansko kislino ali alternativno makrolide ali klindamicin . Ob tem je pogosto potrebna tudi ustrezno kirurško ukrepanje (dehisciranje rane) in obnovitev imunizacije proti tetanusu.
[wp_ad_camp_1]
Kritično mnenje:
V DSO Jesenice imamo na zelenem oddelku na katerm smo prisotni 14 dni le eno kronično rano, ki sem jo tudi sam oskrboval vseh 14 dni. Mislim, da se rano primerno oskrboval, do infekcije ni prišlo, saj sem se vedno trudil da sem delal s sterilno tehniko. Ne vem pa kako so delali zaposleni v ustanovi z rano , saj ko smo v ponedeljek prišli na prakso je bilo na rani veliko izločka in tudi preveza je bila slabo pritrjena na kožo. Mislim da zaposleni ne dajejo dovolj pozornosti rani in pa tudi zdravnica, ki bi lahko rano malo večkrat prišla pogledati kako zgleda je ni bilo v času ko smo bili mi tam nikoli. Sicer v času naše prakse ni prišlo do infekcije rane, ob neprimerni oskrbi rane se pa to lahko zelo hitro dogodi.
VIRI IN LITERATURA:
http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?id=1665 ( dostopno dne 21.1.2013)
Djekič, Dobnikar, Sodobni pristopi pri obravnavi kronične rane v patronažni zdravstveni negi, Obz. Zdr. neg. 2007
http://www.huzr.hr/infekcija_kronicne_rane.htm (dostopno dne 21.1.2013)