Skoraj v vseh kulturah je izločanje intimno dogajanje vsakega posameznika. Izločanje in odvajanje spadata med osnovne življenjske aktivnosti, brez katerih si ne moremo predstavljati življenja.
IZLOČANJE – SEČ
Seč oziroma urin je tekočina, ki jo proizvajajo ledvice in se izloča po sečnih poteh. Vsebuje presnovne (odpadne) produkte. Praznjenje seča izzove pritisk polnega mehurja. Hoteno izločanje seča brez bolečin in v normalnem curku imenujemo mikcija. Lahko pride tudi do odstopanj v mikciji: disurija, polakisurija, nikturija, enuresis nocturna, poliurija, oligurija, anurija, uremija, retenca urina, residualni seč, inkontinenca seča.
Pri seču opazujemo: količino seča (normalna količina v 24 urah je 1000-2000 ml in je razdeljena na 4-6 mikcij), relativno gostoto (normalne vrednosti so od 1001-1030), primesi (soli, sluz, cilindri, epitelne celice, barvila, neporabljeni hormoni, vitamini in zdravila), videz in barvo (normalno je svež seč bister, bledorumene barve); sprememba barve je lahko zaradi primesi (barvila v živilih), zaradi notranjih pigmentov (bilirubin, prisotnost krvi), zardi patoloških primesi (bakteurija, proteinurija, piurija), vonj (neznaten in odvisen od primesi, bolj ko stoji bolj zaudarja), pH reakcija (je odraz koncentracije ionov v seču, nanjo vpliva prehrana).
ODVAJANJE – BLATO
Odvajanje blata imenujemo defekacija. Človek normalno izloča enkrat do dvakrat dnevno; za normalno imamo tudi redkejše odvajanje, če je to stalna navada. Nekatere ljudi, ki tožijo za zaprtjem, je potrebno poučiti, da je odvajanje tudi še po treh dneh normalno. Drugim spet normalno odvajanje pomeni trikrat na dan v obeh primerih ne moremo govoriti ne o zaprtju ne o driski. Dnevna količina je blata je odvisna od količine in kakovosti zaužite hrane in znaša pri odraslem človeku približno 250 g. Barva blata je pri zdravem človeku temno rjava, barvo pa mu daje razgrajen bilirubin. Konsistenca blata je mehka, vendar toliko čvrsta, da na prostem obdrži cilindrično obliko. Blato ima studi svoj različen vonj. Pri dispepsiji vrenja je močno smrdeče, pH je kisel (pod 6,5), pri dispepsiji gnitja pa zaudarja po gnilih jajcih (motena je prebava beljakovin in pH je preko 8).
ODSTOPANJA OD NORMALE: Zelo majhne količine blata vsebujejo sluz, ostanke neprebavljive hrane in črevesne celice. Blato je črno-rjavo-zelene barve. Pojav je značilen za dojenčke. Zelo velike količine blata se izločijo pri malabsorbciji (celiakija) ali pri obolenju trebušne slinavke zaradi motene razgradnje maščob. Suho trdo bobkasto blato se izloča pri obstipaciji, tanko kot svinčnik pa pri spazmu ali zožitvah debelega črevesa. Kašasto, tekoče je blato pri driskah. Mastno blato je glinasto, svetlikajoče, mazavo in močno zaudarja. Aholično blato je brez žolčnih barvil. Blato ni obarvano zaradi zapore odtoka žolča ali vnetja jeter. Penasto, svetlo blato kaže na dispepsijo – prebavno motnjo z vrenjem (motena je prebava OH). Melena ali črno blato pomeni krvavitev iz zgornjega dela prebavnega trakta.
MAKROSOPSKO VIDNE PRIMESI: sluz; sluz pomešana s krvjo; sluz,kri gnoj; sveža kri; paraziti, gliste.
MIKROSKOPSKO VIDNI SO: okultna krvavitev, mikrobi, stopnja prebavljene hrane.
REŠEVANJE
Cilji pri reševanju težav so redno in samostojno uriniranje in odvajanje, dobro psihofizično počutje – odsotnost bolečin pri izločanju in odvajanju, preprečevanje vnetij urinarnih poti, preprečevanje inkontinence urina in blata ter samostojnost pri anogenitalni negi.
Pomembno je, da ugotovimo pacientove potrebe, da lahko načrtujemo negovalne postopke. Ugotoviti moramo navade v zvezi z pacientovim izločanjem in odvajanjem in faktorje, ki na to vplivajo, probleme v zvezi z izločanjem in odvajanjem in njihove vzroke, kdaj so se pojavile težave z izločanjem in odvajanjem (domačem okolju ali med hospitalizacijo), znanje in odnos pacienta do higienskih navad, zmožnost samooskrbe.
Ko pacient opravlja potrebe v postelji je to ena največjih zadreg. Ustvariti moramo vzdušje, da paciente ne bo sram prositi za posteljno posodo. Prinesemo mu jo takoj, ko zaprosi zanjo. Odlašanje je lahko za pacienta škodljivo, ker zadrževanje lahko vodi do okvare elastičnosti mehurja ali v zaprtje. Pomoč potrebujejo predvsem nepomični pacienti, pacienti, ki jih spremljamo na stranišče in tisti, ki gredo na sobno stranišče. Težave pacientov z inkontinenco so različne, zato k pacientu pristopamo individualno ter celostno. Sem sodijo komunikacija, informacija v vzrokih, povezanosti in terapevtsko-negovalnih metodah, prilagoditev pripomočkov in motivacija za vzdrževanje zdravega optimizma. Pri pacientu, ki ima inkontinenco uporabljamo vložke, mrežaste hlačke, plenične podloge. Paciente pri inkontinenci urina učimo izvajati vaje za krepitev mišic medeničnega dna, posebej mišice zapiralke. Vaje so pomembne posebej za ženske. Paciente moramo veliko spodbujati, saj so marsikateri zelo psihično prizadeti in zato potrebujejo tudi veliko spodbude svojcev in negovalnega tima.
[wp_ad_camp_1]
KRITIČNO MNENJE
Za odvajanje je na oddelku dobro poskrbljeno. Moti me edino to, da vse odvajalne tekočine med sabo zmešajo s hrano in aplicirajo pacientu. Druge negovalke in medicinske sestre med sabo dokumentirajo, mi pa do teh podatkov težje pridemo. Posledice so, da ko zjutraj pridemo ne vemo, kaj se je dogajalo prejšnje popoldne in zvečer.
LITERATURA
Gordon. Negovalne diagnoze. Maribor: Zdravstveni dom dr. Antona Drolca, Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 2006.
Kisner, Klasinc, Rozman, Verčko Pernat. Zdravstvena nega 2. In: Žolger, Pivec. Založba Pivec, Maribor; 2006: 71-87.
Šmitek. Etika v praksi – izločanje in vstavljanje urinskih katetrov. UKC Ljubljana. Obzor. Zdr. N. 2004; 38: 319–24. Dostopno na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_ clanek.aspx?ID=c3e9f5a9-82d1-45ed-b823-800a248b5f6e