Dihanje (respiracija) imenujemo izmenjavo plinov v pljučih.
Tudi pri človeku diha vsaka celica in izmenjuje kisik in ogljikov dioksid s svojim okoljem. Proces izmenjave kisika in ogljikovega dioksida poteka v tkivih, kar imenujemo notranje ali tkivno dihanje.
Sprejem kisika iz zunanjega okolja, torej iz zraka, in oddajanje ogljikovega dioksida v zrak pa imenujemo zunanje dihanje (za le to potrebujemo dihalne organe, krvni obtok in centralno regulacijo dihanja).
Dihanje nam omogoča:
· rebrna mišica
· trebušna mišica
· trebušna prepona
VDIH:
· trebušna prepona usločena navzdol
· rebra se dvignejo
· prsni koš se razširi in poveča se prostornina pljuč
· tlak v pljučih se zmanjša, tlak zunaj je višji, zato zrak pride v pljuča
IZDIH:
· trebušna prepona je ohlapna usloči se navzgor
· medrebrne mišice se sprostijo
· rebra se spustijo proti predponi
· prsni koš in pljuča se stisnejo
· pritisk v pljučih se poveča, zato gre zrak iz pljuč
Normalno dihanje ali evpneja uravnava center za dihanje. Ritem je enakomeren izdih traja nekoliko dlje kot vdih, vmes je apnoična pavza.
Frekvenca dihanja je merjena na minuto in znaša:
– 40 do 44 vdihov ali izdihov pri novorojenčku
– 25 do 30 pri malem otroku
– 16 do 18 pri odraslem človeku
Patološka odstopanja od normalnega dihanja so:
– TAHIPNEJA je pospešeno dihanje, ko telo nadomešča in vzdržuje oskrbo telesa s kisikom (pri obolenju pljuč, hipertermiji, anemiji).
– BRADIPNEJA je upočasnjeno dihanje, navadno je povzročeno centralno (obolenje možganov, delovanje uspaval)
– DISPNEJA je oteženo dihanje (dihalna stiska) Poznamo
– inspiratorna dispneja, otežen vdih (zaradi tujka)
– ekspiratorna dispneja, oteže izdih (astma)
– APNEJA je prenehanje dihanja, ki nastane zaradi ohromitve centra za dihanje (poškodbe možganskega debla ali pri hipokapniji- pomanjkanje HCO2 kisline v krvi)
Kvalitativne oblike dihanja:
– KUSSMAULOVO dihanje je globoko, počasno, enakomerno. Nastopi pri acidozi (diabetična koma, nezavest, uremična koma),
– HIPERVENTILACIJA je prekomerno, stopnjevalno dihanje. Bolnik zaradi tega izdiha več CO2, pride do alkaloze.
– HIPOVENTILACIJA je površinsko ali varovalno dihanje, bolnik navadno zaradi polomljenih reber, pri poškodbah jeter ali po operaciji v abdomnu diha previdno, da ga manj boli,
– PISKAJOČE dihanje ali STRIDOR nastane zaradi zožitve (stenoze) dihalnih poti.
– CHEYNE – STOKESOVO dihanje se kaže kot kratko, plitvo, pogosto sopihajoče se dihanje, ki postaja vedno globlje, nato ponovno plitvo. Nastane pri težjih obolenjih srca in možganov, ter pogosto pred smrtjo.
Reševanje problema s področja ZN
Medicinska sestra lahko pacientu, ki ima težave z dihanjem pomaga.
Skrbimo za mikroklimo prostora (sveč, primerno vlažen in temperiran zrak).
Pomembno je poostreno opazovanje pacientovega dihanja (frekvenca, način dihanja, globino, pojave ki spremljajo motnje dihanja), ter mu zagotoviti primeren položaj (sedeč položaj, na levem ali na desnem boku, relaksacijski položaj).
Bolniku prav tako priskrbimo pogoste, mlačne napitke, prav tako ima lahko predpisano fizioterapijo. Prav tako pacientu s tovrstnimi težavami odsvetujemo kajenje.
O težavi obvestimo zdravnika, ki lahko predpiše tudi kisikovo terapijo.
Dihanje skrbno beležimo.
Pogosto pacient, ki ima težave z dihanjem potrebuje tudi pomoč pri izkašljevanju in izločanju izmečka. Tukaj je prav tako dobro pacienta posesti, izvajamo lahko ukrepe za viskoznost sluzi (masaža, prsni ovitki, vlaženje zraka, hidracija), in ukrepe za samo izločanje izmečka (izkašljevalne vaje, položaji, inhalacije in aspiracija).
[wp_ad_camp_1]
Kritično mnenje
Dihanje pomeni življenje in prav dihanje je, bi lahko rekli osnovna vitalna funkcija.
Vendar pa imam kljub temu občutek, da medicinske sestre na dihanje velikokrat malo pozabimo oziroma nanj vsaj nismo tako pozorne.
V tem primeru ne govorim o merjenju saturacije, temveč o opazovanju in merjenju same frekvence dihanja. Ko pacientom merimo telesno temperaturo, pulz in krvni tlak, zelo velikokrat pomerimo še saturacijo, ampak imam občutek, da pa malokrat opazujemo samo frekvenco dihanja.
In ker je ta vitalna funkcija tako zelo pomembna, bi bilo potrebno, da se na to večkrat spomnimo in tudi pacienta vprašamo, če ima pri dihanju kakršne koli težave, saj mu pri tem lahko pomagamo že samo s sedečim položajem.
LITERATURA:
– Rozman M, Kisner N, Klasinc M, Pernat S. Zdravstvena nega 2. Maribor, 2006; 3. 37-53.
– Kandare F. Fiziologija dihanja. Zdravstveni obzornik, 1992.