Zakaj je v ZN potrebno oz. pomembno terapevtsko komuniciranje?
Komuniciranje je za paciente pomembnejše od strokovnosti in znanja osebja. Je izražanje občutkov, izpovedovanje, negotovost, zaupanje, strah pacienta. Ključ do profesionalne učinkovitosti zdravstvenega osebja – del »etike skrbi, pomoči« (helping ethics).
Terapevtsko komuniciranje je močno potrebno v ZN zaradi narave dela: »težki« pacienti, okoliščine, stres, premočno sočutje – projekcija, izgorelost, distanca,… »Novo« okolje – »nove« veščine (Novo okolje zahteva drugačen način komuniciranja – doma komuniciraš drugačno popolnoma nezavedno – npr. Uuu, kako si v službi bolj prijazna kot doma, kjer si zadirčna… recimo).
MS mora v kratkem času pridobiti pacientovo zaupanje, sodelovanje, pridobiti podatke in ostati na nivoju empatičnega komuniciranja, hraniti osebno energijo, vendar vzpodbuditi pacienta, da izrazi svoje skrbi, strahove, premostiti kulturne razlike, vzpostaviti domačnost, kljub npr. kratki obravnavi pacienta…
»Izobraženi« pacienti (čedalje bolj informirani z diagnozami, tudi terapijo – tudi sam, če zboliš pogosto poGooglaš; pridejo že z nekimi pridobljenimi informacijami; zdravniki in sestre neradi dajo kakšne povratne informacije na diagnoze)
Terapevtska komunikacija je na pacienta usmerjen proces, katerega cilj je zadovoljevanje njegovih potreb po zdravstveni negi. V tem se terapevtska komunikacija razlikuje od vsakdanje, ki zadovoljuje potrebe obeh udeležencev.
TERAPEVTSKA KOMUNIKACIJA je komunikacija s pacientom. Medicinska sestra/zdravstvenik mora spodbujati aktivno sodelovanje pacienta, analizirati posredovana sporočila, kritično razmišljati, kar ima za posledico sprejemanje in spreminjanje stališč in posledično spreminjati ravnanje in obnašanje. Pri tej komunikaciji gre za posredovanje informacij pacientu in za zbiranje podatkov (anamneza). Terapevtska raven komunikacije zajema pojme, kot so poslušanje, pozornost, odzivanje, zaupanje, razkrivanje in povratna informacija. Terapevtska komunikacija je pomembna iz treh razlogov:
– je nosilec terapevtskega odnosa, saj zagotavlja potrebne informacije, preko nje pa si medicinska sestra/zdravstvenik in pacient izmenjujeta svoje občutke in misli,
– je orodje, prek katerega medicinska sestra vpliva na pacientovo vedenje in potek zdravljenja, – je sredstvo brez katerega ni možno vzpostaviti terapevtskega odnosa. VSPOSTAVITEV
UČINKOVITEJŠE IN BOLJ USPEŠNE KOMUNIKACIJE S PACIENTOM:
-kontrola intonacije svojega glasu,
-medicinska sestra naj se pouči o temi razgovora,
-naj bo odkrita in vredna zaupanja,
-naj bo prilagodljiva,
-naj bo jasna in natančna, govori naj v kratkih in čim bolj enostavnih stavkih,
-naj se izogiba večpomenskim besedam,
-naj po poštena do pacientov in kolegov.
3. Definicije terapevtskega komuniciranja in terapevtskega odnosa (njegove sestavine – zaupanje in spoštovanje).
Terapevtsko komuniciranje: Pojem »terapevtsko« – umetnost zdravljenja na splošno, zdravljenje bolezni z namenom izboljšati zdravstveno stanje, ali zgolj doseči sprostitev, dobro počutje pacienta;
Pojem TK se je najprej uporabljal v psihiatrji (zdravljenje motenj vs. Vzpostavljanje dobrega, sproščenega in varnega počutja pacientov);
Cilj terapevtske komunikacije:
– vzpostavljanje stika in zaupanja s pacientom ter pozitivnega odnosa
– oblikovanje usmerjenega odnosa s pacientom z namenom oceniti, načrtovati, implementirati in evalvirati nego, skrb, ki jo pacient potrebuje;
– zadovoljiti pacientove psihične, telesne, socialne, duhovne, moralne potrebe s pomočjo vzajemnega napora, odnosa, načrta,…;
Razlika med običajno, vsakdanjo in terapevtsko komunikacijo se nahaja v profesionalnosti, motivaciji MS, da zagotovi čim bolj kakovostno ZN;
Pacienti opazujejo MS, ne samo z vidika, če jim lahko zaupajo, če imajo znanje, so strokovne in kompetentne, ampak tudi z vidika komunikacije;
Nekaj elementov terapevtske komunikacije: skrb, odprtost, toplina, pristnost, empatija – to bo zihr izpitno vprašanje terapevtskega komuniciranja
Terapevtski odnos
Identificiranje in zadovoljevanje pacientovih potreb: telesnih (fizičnih), psihičnih, socialnih, duhovnih, moralnih… – holizem
Vzpostavljanje zaupanja: strokovno znanje in kompetentnost, sposobnost vodenja pogovora in komunikacijske strategije pri vzpostavljanju učinkovite komunikacije (kako začnemo pogovor, uporaba različnih tehnik – uokviranje – »predalčkanje«, poslušanje, parafraziranje), zaupnost podatkov;
Vzpostavljanej spoštovanja:
Obravnavati osebo, kot da je tega vredna, da ji brezpogojno pripada to, da jo cenimo;
Pokazati pozornost, skrb;
Omogoča zaupanje;
Uporaba različnih tehnik (nazivanje)
Naštejte elemente terapevtskega odnosa – IZPITNO VPRAŠANJE: Identificiranje in zadovoljevanje pacientovih potreb, vzpostavljanje zaupanja in vzpostavljanje spoštovanja (še vsakega malo naštej)
Parafraziranje – da ponovimo z istimi besedami, kot smo slišali
Terapevtski odnos v negovalni praksi je temeljni kamen vseh biofizičnih, psihosocialnih in kognitivnih sprememb v procesu zdravljenja in je načrtovan z namenom, da izboljša varovančevo zdravstveno stanje. Ima določen cilj, osrediščen je na pomoč, na osnovi česar ta odnos označujemo »terapevtski«. Pri tem gre za odnos, kjer se dva človeka srečata zato, da eden od njiju – bolnik – dobi pomoč, da doseže maksimalno stopnjo samooskrbe in dobrega počutja
4. Ohranjanje samopodobe pacienta – katere so strategije, ki jih uporablja MS in pacient sam? Opišite jih.
Samopodoba je celota predstav, stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih vsebin, ki jih človek pripisuje samemu sebi. Samopodoba je ena izmed temeljnih področij osebnosti, ki se postopno oblikuje že od otroštva dalje in se spreminja ter razvija celo življenje. Je pomemben del osebnosti v vsakem življenjskem obdobju in v vsaki situaciji.
Strategije, ki ohranjajo samopodobo pacienta:
Negativno/pozitivno:
Pacient lahko uporablja:
- Minimiziranje simptomov;
- Humor;
- Identifikacijo.
Negativno/pozitivno:
MS lahko uporablja:
- Distanciranje;
- Tehnike zmanjševanje sramu pacienta;
- Spremeni temo pogovora, klišejski izrazi…
5. Definicije empatije.
-Pojem nastal v 20. St. (Theodor Lipps): Einfuhlung (»feeling into« – čutiti z nekom);
-Gr. Beseda Empatheia (»v trpljenju« – »in suffering«)
-Sorodni pojmi: emocionalna okužba, čustveno ujemanje, emocionalna reakcija, emocionalna empatija, senzibilnost, avtentična skrb it.;
-Videti skozi svet oči drugega in razumeti njegov svet na način njegovega razmišljanja;
-Racionalno in čustveno dogajanje, ki temlji na sposobnosti postavljanja v položaj drugega in vživljanje v drugega;
-Je del socialne in čustvene inteligence (emocionalna inteligenčni koeficient, ne pa razumski; inteligenca bolj pomeni neko logično sklepanje; emocionalna inteligenca ima drug izvor – bo kasneje povedala);
-Empatija je »orodje«, veščina, sposobnost, način komunikacije, vedenja, introspekcija, poslušanja, opazovanja, je moč, dispozicija, občutljivost (senzibilnost) in dejavnost (aktivnost);
-Je naučen večstopenjsko proces, ki vključuje terapevtske komponente empatije:
- kognitivne (prepoznavanje ne/verbalnih signalov),
- afektivne (čustvena vzburjenost) in
- vedenjske komponente (sposobnost pokazati, da drugega razumemo, pomoč) –;
Empatija je psihološka sposobnost zaznavanja čustev druge osebe, ne da bi s tem podal svoje, ki je tudi združljiva s teorijo uma.
Lahko bi se opisala kot čustvena verzija telepatije. Pogosto je opisana kot sposobnost poistovetenja z drugo osebo, pri čemer lahko tako empat (oseba sposobna vživljanja) predvidi čustva ali misli te osebe. Empatija se lahko tako opiše tudi kot čustvena resonanca.
Empatije ne smemo zamenjevati s simpatijo, telepatijo, ali branjem misli. Simpatija je sočustvovanje, pri empatiji pa tudi ne gre za neposredno branje misli, temveč zaznavanje čustev in predvidevanje misli. Telepatija pa je sposobnost branja misli na daljavo, medtem, ko je empatija skoraj vedno mogoča le z osebnim stikom.
Empatija ima tako prednosti kot slabosti. Ena od prednosti je lahko dober instinkt in ostra sposobnost komunikacije. Nekateri empati lahko celo razvijejo sposobnost, ki jim omogoča zaznavanje osebkovih skritih čustev.
Slabosti nastopijo če empat ni sposoben ustaviti svojega »branja« in je tako vselej pod vplivom občutkov ljudi okoli sebe, še posebej v množicah, kar pri nekaterih empatih povzroči pojav agorafobije (strah pred odprtim prostorom) in strah pred množico. Nekateri empati komunicirajo z drugim ljudmi preko empatije in se v skladu s svojimi zaznavanji tudi obnašajo. Občutljivost empatov je zelo različna.
Vsak človek bi naj namreč imel nekaj sposobnosti empatije, vendar so nekateri empati tako občutljivi, da lahko občutijo tudi psihično in fizično bolečino ljudi okoli sebe. To lahko povzroči začasno ali stalno klinično depresijo ter vodi v pojav, ki se mu reče weltschmerz (bolečina sveta).
Čeprav ima empatija podlago na znanstvenem raziskovanju, nekateri znanstveniki menijo, da je le fikcija in, da empatija v tako močnih oblikah ni mogoča.
6. Motivi za izražanje empatije (opišite jih)?
- Žrtev zunanjih okoliščin (ne svojih lastnih),
- Norma socialne odgovornosti– nudenje pomoči ljudem, ki potrebujejo našo pomoč,
- Vzajemnost v dajanju– bolj smo motivirani, če pričakujemo, da nam bo pomoč nekoč vrnjena,
- Povečanje lastne vrednosti in priznavanje drugih– da v očeh nekoga izpademo dobri
7. Nivoji/dimenzije empatije?
Ule: psihologija komuniciranja
Vidimo, začutimo, so njegova stališča enakovredna, afektivna (da nam je hudo, etc…) in akcijska komponenta, s katero resnično pomagamo
-Empatična zaskrbljenost (sočustvovanje – altruizem) (osebna stiska – ponavadi vidimo, ko se nekdo znajde v bolečini ga prevzame strah in nato sta 2 pristopa – ali človek pobegne stran (npr. Nekdo doživi epileptični napad in nekdo vidi kri in steče stran – ob nesrečah se zgodi, da povzročitelji pobegnejo stran zaradi tega – čeprav ni etično); ali pa egoistična pomoč (npr. Egoistična pomoč, da najdemo izmaličeno osebo ali klateža in damo nek prispevek – s tem se izgovorimo, da več kot tega prispevka ne moramo pomagati in doživiš neko krivdo, ker ne moraš drugače pomagati in doživiš gnus in nekaj daruješ in zmanjšaš svoje občutke na ta način –egoističen si do tega, da samemu sebi zmanjšaš občutke s tem, ko nekaj narediš (zmanjšaš občutke krivde)) in empatična zaskrbljenost ter altruizem)
8. Čustvena kompetentnost, čustvena inteligenca – značilnosti.
Visoke sposobnosti prepoznavanja svojih in tujih občutkov,
Samomotivacija, konstruktivno mišljenje, optimizem, frustracijska toleranca, samospoštovanje, samouresničevanja, (asertivenje med podredljvostjo in agresivnostjo – odločnost)
Ravnanje s čustvi (izogibanje konfliktom), asertivnost, kontrola impulzov, jasno in čisto izražanje,
Odkrivanje najboljšega v drugih ljudeh,
Pomoč drugim ljudem, pomoč pri njihovem razvoju,
Sposobnost gledati iz drugih perspektiv, empatija,
Fleksibilnost, delo v timu, sodelovanje,
Intuicija, sposobnost opaziti »čustvene namige«,
Sreča na splošno
Razvija se v času socializacije – igra vlog med otroci (socialna inteligenca)
Različna stopnja empatičnosti posameznikov: genske dispozicije, socializacija, poškodbe možganov, bolezni – avtizem – izvor empatije v možganih (somatska empatija ); (» če se center poškoduje, pride do avtizma in se spremeni čustveno – lahko se vržejo v skrajnosti – imamo center v možganih za empatijo«)
Čustvena kompetenca
Kompetenca= obseg, mera odločanja (sskj)
Čustvene kompetence pomenijo zmožnost, da se osebni potenciali na področju mišljenja in čustev lahko učinkovito izrazijo prek vedenja v čustveno in socialno zahtevnih situacijah.
Čustvena inteligenca – čustvena inteligentnost pomeni sposobnost zavedanja svojih čustev in ustrezno ravnanje z njimi. To ravnanje in izražanje čustev naj bo takšno, da podpira našo osebnostno rast in ne škoduje drugim ljudem.
9. Temeljne empatične veščine.
(ne moremo biti empatični, če ga obsojamo (če obsojamo nekoga s KOPB pa je še kar kadilec hitro postanemo obsojajoči)
– empatične veščine senzibilnosti do pacienta;
-»biti«, »delati« (izražati) in profesionalizem (vloga, poklic in osebnost se morata med seboj prepletati!).;
-bogat emocionalni register, fleksibilnost. (to pa je empatija)
Temeljne empatične veščine:
-Sposobnost aktivnega poslušanja;
-Zavzeti položaj drugega, se vživeti;
-Razumeti in ne soditi;
-Pokazati empatijo,
10. Empatija in odnosna kompetenca (definicija odnosne kompetence, kompleksnosti odnosa in primer nesoglasja na vsebinskem in odnosnem nivoju).
EMPATIJA IN ODNOSNA KOMPETENCA
-Komunikacija je odnos ne zgolj pretok informacij:
-V vsaki interakciji si osebi izmenjujeta »sporočilo vsebine« (konkretne besede; verbalna komunikacija) in »sporočilo odnosa« (kakšne vrste sporočila je »sporočilo vsebine«; neverbalna komunikacija) – definicija odnosa;
-Odnosna kompetenca:
-sposobnost razumevanja »sporočila odnosa« in »vsebine« ter potencialna neskladja med njima;
-identifikacija socialne situacije, problema v odnosu obnašanje (fleksibilnost) in odziv na ta način, da bo-do medosebni odnosi dobri (evalvacija odnosa, samorefleksija);
-komunikacijska kompetenca: ustrezno obnašanje osebe v odnosu, ustrezna izmenjava perspektiv, znanje o pravilih komuniciranja in uporaba le-tega, da se vzpostavi primeren odnos.
Kompleksnost odnosa – razmerja med vsebinskim in odnosnim vidikom komunikacije:
Soglasje na vsebinski in odnosni ravni:
-Nesoglasja na vsebinskem odnosnem nivoju (reče žena možu: a spet gledaš TV, mož pa nazaj: »zakaj si spet tečna« – on bi lahko rekel glede vsebine »da, tekma je«);
-Nesoglasje glede vsebine in soglasje glede odnosa ;
-Nesoglasje glede odnosa in soglasje glede vsebine (se zmenita jaz grem 3* tedensko na aerobiko, on pa 3* na teden na košarko in nato reče eden – ti se več ukvarjaš z športom – to gre na odnos in na ta način gre ves čas komunikacija.).
Osebe z višjo stopnjo empatije imajo tudi višjo stopnjo odnosne kompetence.
11. Indikatorji empatične osebnosti – splošne osebnostne karakteristike.
Splošne osebnostne karakteristike:
-Dober opazovalec in poslušalec (poslušati besede in slišati sporočilo);
-Dobra introspekcija (preučevanje, prepoznavanje in interpretiranje lastnih misli in občutij);
-Radovednost do sveta, do sebe in drugih; a ne igrati vloge »kot da vse vem«;
-Strpnost do negativnih občutij (ne takojšnji zaključki, sodbe,…) – ravnotežje med objektivnim subjektivnim;
-Pogum za soočenje z bolečino in trpljenjem;
-Stalna samorefleksija, samozavedanje;
-Ravnotežje med občutljivostjo in osebno odmaknjenostjo (ni neprizadetost) – svet drugega »kot da bi« bil naš.
Temeljne empatične veščine:
-Sposobnost aktivnega poslušanja;
-Zavzeti položaj drugega, se vživeti;
-Razumeti in ne soditi;
-Pokazati empatijo,
12. Ovire pri izražanju empatije.
- Emocionalni stres,
- pomanjkanje časa (delovna obremenjenost),
- Pomanjkanje zasebnosti,
- Motnje kliničnega okolja (npr. Nenadni klic…),
- Pomanjkanje zgledov in podpore pri sodelavcih,
- Organizacija dela (storilnost kot normativ vs. usmerjenost na pacienta) – »nikomur ni mar«, »tako vsi delajo« – slabi zgled.
13. Ovire pri izražanju terapevtskega odnosa in predlogi za izboljšanje le-tega.
- Neprimerne komunikacijske veščine (odsotnost aktivnega poslušanja, pozornosti, »biti resnično tam«, si vzeti čas, iskrena komunikacija, pristnost);
- «Busy nurse« (storilnostna naravnanost, odsotnost empatije, razumevanja; pacient ni individuum, temveč številka; profesionalna distanca);
- Profesionalni žargon, pomanjkanje znanja pri znakovnem in ostalem sporazumevanju;
- Komunikacijski filtri (obrambni mehanizmi, predsodki, vrednote, prepričanja…);
- Projekcija lastnih želja, potreb v drugega (da starši recimo vržejo otroka v glasbeno šolo, ker je to bolj njihova želja)
14. Aktivno poslušanje (definicija poslušanja, parafraziranje, vrste poslušanja – simpatetično, reflektivno in neverbalno, napotki pri poslušanju).
Definicija poslušanja:
- Namensko, aktivno, zavestno vedenje;
- Vsa pozornost je namenjena sogovorniku;
- Več kot poslušanje (slišanje in biti tiho v mislih);
- Iskanje pomenov in razumevanja;
- Brez sodb (poslušanje NI strinjanje); (»poskušamo izrati tisto, kar želimo poslušati«)
- Odziv.
Parafraziranje: Reformuliranje stavkov;
Parafraziranje pomeni, da s svojimi besedami ponovite, kako ste razumeli pošiljatelja sporočila (Sodelavec reče: “Danes pa bo na sestanku naporno, ko bodo slišali za bege fantov iz skupine.” Parafraziranje: “Najbrž te je strah, kako bo reagiral direktor zaradi begov?”).
Ponoviti stavek sogovornika, toda z drugimi besedami in z drugo intonacijo (ne-vprašujočo), da sogovornika ne vznemirimo;
Namen parafraziranja:
- pridobiti čim več informacij in čim bolj natančno razumevanje sogovornikovega sporočila (dekodiranje vsebine);
- dati sogovorniku možnost, da se osredotoči na nek občutek, problem in nam ga zaupa (razbrati in razjasniti občutke ter pridobiti zaupanje);
- se ognemo stavkom, kot »Ne razumem, kaj mi želite povedati… Žal vam nisem sledil…«
Vrste poslušanja:
- Simpatetični način poslušanja: slišimo težave (troubles talk), ki nam jih sogovornik sporoča (simpatija: »vem, kako je…, kako se počutitie…«) »Empatija je več kot simpatija«
- Reflektivni način poslušanja: s pomočjo parafraziranja (ni nujno, da z enakimi besedami ponovimo…)
- Neverbalno poslušanje:
o Molk,
o očesni kontakt,
o parajezik,
o kimanje,
o sproščen,
o zainteresiran obraz,
o telesna drža,
o razdalja.
Napotki pri poslušanju:
- Ustvarite občutek zasebnosti,
- Vprašajte se bo bistvu, ki vam ga sogovornik sporoča,
- Ne poslušajte samo »kaj« se govori, temveč tudi »kako« govori (glejte neverbalno govorico),
- Ločite idejo od sogovornika (ne osredotočite se na to »kdo« govori, temveč »kaj« govori), »Da v tej bolnišnici slabo skrbijo zame – kaj je tisto, kar ga moti; običajno vežemo nase – joj, to sem pa jaz narobe naredil. Lahko ni imela časa etc. Ločimo bistvo in ga ne vežimo nase in ne delaj zaključkov, ker ga vežemo na svoj miselni svet sestavljen iz čustev, izkušenj etc. – mapa sveta in razuemmo informacije glede na to mapo in delamo zaključke gelede na svoje rauzmevanje.«
- Skušajte slišati tisto, kar je zamolčano, boleče, prikrito,
- Ločite svoje občutke (jeza, žalost,…) od svojih odzivov,
- Ne ustvarjajte takojšnih zaključkov (le-te oblikujete glede na SVOJE razumevanje!),
- Ne mislite na druge stvari.
15. Vrste, definicije, primeri vprašanj.
Vrste vprašanj:
- Zaprta vprašanja ne dopuščajo poljubnih odgovorov, ampak možne odgovore definirajo. Smiselno jih je uporabljati takrat, ko so ključna vprašanja že razčiščena in bi se radi osredotočili na podrobnosti. Primerna so tudi v začetku razgovora za prebijanje ledu. Primer zaprtega vprašanja: Kaj vas pri obstoječem sistemu najbolj moti? Z zaprtim vprašanjem imamo nadzor nad komunikacijo. Lahko se uporabijo na začetku pogovora, da »prebijejo led«. Z njim iščemo specifično informacijo, so nedvoumna in niso del terapevtske komunikacije. (Primer: »Imate bolečine v spodnjem delu trebuha?«)
- Odprta vprašanja uporabimo takrat, ko ne vemo prav natančno, kaj želimo izvedeti od uporabnika. Iz odgovorov skušamo odkriti področja, ki so pomembnejša in na katera se je smiselno osredotočiti. Primer odprtega vprašanja: »Kaj pričakujete od novega sistema?« Pri takšnem vprašanju se lahko uporabnik poljubno razgovori. Ker odgovarja s »svojimi« besedami, se počuti sproščeno. Odprta vprašanja spodbujajo pogovor, ustvarjajo stik med MS in pacientom, dajo veliko količino informacij. (Primeri: »Kako se počutite?« »Povejte mi, kako…«; »Zakaj ste to omenili?«)
- Vodilna vprašanja »prisilijo« sogovornika, da odgovori na zastavljeno vprašanje (zaprta vprašanja). Vodilna vprašanja sugerirajo odgovor, so provokativna in lahko vznemirijo sogovoronika. (Primeri: »Saj boste nehali kaditi, mar ne?«; Zdaj, ko sem vam razložila, zakaj morate pred anestezijo oz. Operacijo prenehati s kajenjem, mislite, da bo to za vaš problem?)
- Sondirajoča vprašanja raziskujejo področje, vzrok, problem, ki spraševalca zanima. S sondirajočim vprašanjem želimo razjasniti, razširiti pomen pridobljene informacije. Lahko ulovijo sogovornika nezaščitenega, ga vznemirijo, vsiljivost, pretirana radovednost,
NE na tak način: »Zakaj«, temveč »kaj«, »Kako«, »Kakšen«.
(Primerni: »Nisem prepričana, da sem prav razumela… Kaj ste s tem mislili?«; Mi lahko poveste več?; Kaj vas je napeljajo k temu, da ste to storili?; Kaj ste pri tem občutili; Kakšni so razlogi, da …?).
16. Načini ustvarjanja stika s sogovornikom in primeri.
1. Ustvarjanje stika s sogovornikom; Zmanjševanje razlik, Zmanjševanje razlik: ko govorimo z otrokom, starostnikom…);
Stik: gre za prilaganje na sogovornika z namenom, da ustvarimo stik z njim – s pomočjo verbalne in neverbalne govorice. Za ustvarjanje stika je potrebno uskladiti držo telesa, kretnje, stik z očmi, višino glasu, ritem govora, dihanje, stil komuniciranja – ZRCALJENJE; »Posnemanje nečesa, kar nekdo nekaj dela.« Razorožiš človeka z nižjim počasnejšim glasom
- Najprej opazujemo sogovornikov ton glasu, držo, dihanje, kretnje, mimiko obraza…; sproščen ali napet?
- Globlji, ko je stik, tesnejše je posnemanje;
- Daje možnost vplivanja;
- Ustvarja zaupanje in terapevtski odnos.
17. Načini podajanja informacij (4 maksime).
Pri podajanju informacij pacientom moramo biti jasni in nedvoumni. Le-to lahko dosežemo z upoštevanjem t.i. 4 maksim:
a.)podajanje relevantnih informacij;
b.)podajanje kvalitetetnih informacij (ne recite ničesar, v kar niste prepričani);
c.) podajanje kvantitetnih informacij (primerna količina)
d.)Način podajanja (nedvoumno, razumljivo)
Primer nepravilnega podajanja informacij
Relevantno, kvaliteta, kvantiteta, način?
.Pacientka je naročena na pregleda zaradi okužbe; bila je na potovanju in zdaj ima visoko vročino.
P: Kaj mislite, da mi je ?
MS: Ne vem, lahko bi bilo kar koli… Morda je samo prehlad.
P: Mislite, da je zgolj zaradi spremembe v klimi?
MS: Lahko bi bila klima. Lahko pa je tudi kakšna bakterija. Moja znanka se je okužila celo z nevarnim viruosom. Bil je ta-in-ta virus. Bomo videli, kaj bo, menda ne bo hudega. Ponavadi potovanja niso nevarna…«
18. Namen in definicija terapevtskega dotika?
Definicija:
- Umirjeno odstranjevanje in preusmerjanje nakopičene energije v bolnem telesu;
- Ko MS oceni pacientovo »energijsko polje« uporabi TD (terapevtski dotik) z namenom pospešiti njegovo sproščenost in dobro počutje;
- Ni nujno fizičen (z rokami nad telesom)
Namen terapevtskega dotika:
- Empatični, demonstrira razumevanje, podporo,
- Zagotavlja varnost in pomirja,
- Doda vrednost izrečenim besedam. »Da nam je res mar.«
19. Neverbalni komunikacijski spodbujevalci.
- Kimanje, parajezik (aha,…),
- Telesna drža, obrnjena k sogovorniku,
- Razdalja,
- Očesni kontakt.
20. Primeri tehnik negativne/pozitivne komunikacije.
Ena sama beseda lahko vse pokvari. Moč našega govora je v formulaciji (kako povemo – vse je psihološko!!!)
Tvorjenje stavkov, ki motivirajo, dajejo zgled, vlivajo pogum, poudarjajo vrline!
Primeri:
»Ne« se zgodi – beseda »ne«: »To ni prav«; »Ne vzemite tablete…«; »Predlagam vam,…«; »Tablete vzemite…«
Železna trojica besede »toda, ampak, pa«:
(pomisleki, ki povedanemu zmanjšuje pomen); boljše – beseda »in«: Vi se počutite dobro, ampak…«; »Počutite se dobro in vaše stanje bomo redno spremljali.«
Vzrok – Posledica – beseda »če« (pogojnik): »Če ne boste upoštevali,…«; »Ko upoštevate…«; »če ne boste upoštevali,…« »ko upoštevate…«; »Če ne boste zvečer upoštevali, da je čas za spanje,…«; »Dober spanec in počitek vam omogočata …« (trdilni stavek v sedanjosti);
Ukazujemo – besede »moraš«, »nujno«: »morate upoštevati zdravnikova navodila!« – »Pomembno je, da …«;
Prevzemanje odgovornosti: »Ni moje delo/odgovornost« – »to lahko storim….«; »pozanimal se bom«;
Posploševanje in klišeji »vsi tako kdaj občutimo«; »vedno je lahko še slabše«; »večina primerov…« (Jaz sem, tukaj in zdaj)
Obljube »ne povejte«; »obljubim vam, da bo boljše…« (ne dajemo obljub, ki jih ne moremo izpolniti);
Razvrednotenje: »ne bodite trapasti, neumni, takšni…« »zakaj ste to storili…?«; »kako ste lahko…?«; »tega ne zmorete sami«… – »poiščimo rešitev…«
Pozitivne besede: »Opustili – ohranili«; »Stanje se vam ne bo poslabšalo« – »Stanje se izboljšuje« ; »Mislim, da ni dvoma, da boste okrevali« – »Rezultati kažejo, da boste hitro okrevali.«;
Preveč informacij, ko je pacient v stresu: »Pojdite na oddelek 3, prva vrata levo , nato desno po stopnicah…«; (povejmo postopoma ali zapišimo na papir);
Poskusi: »Poskusila bom…« – »takoj, ko bo možno…«.
21. Način sporočanja kritike – »sendvič« sporočanje.
- Kritika uniči motivacijo, učenje, samopodobo, nas postavi v obrambni in konfliktni položaj ter uničuje odnose;
- Pozitivna povratna informacija – »sendvič« povratna informacija:
1.Sloj: Pohvala, kar je bilo dobro (»všeč mi je…« »Cenim«; »Vidim trud…«)
2.Sloj: Kar je bilo malo manj dobro in priporočila za naprej (Opazil sem, da še ni dobro…; Vem, da znaš narediti drugače…; Svetujem, priporočam…)
3.Sloj: Pogled v prihodnost s povzetkom pozitivnih stvari (»Verjamem, da zmoreš…«; To počneš zelo dobro…; V celoti gledano imate dobre možnosti za…)
22. Asertivnost(definicije, 4 komponente na podlagi primera).
Asertivnost je sposobnost izraziti lastne misli, ideje, občutke brez nepotrebnega strahu in ne na račun drugih; poslušati in sprejeti druga stališča, pokazati razumevanje in spoštovanje; je nekakšna oblika odločnosti.
Asertivnost
– Znamo reči »ne«;
– Vprašamo po stvareh, ki si jih želimo vprašati;
– Dajemo svoja mnenja;
– Se soočimo s konflikti, ko se le-ti pojavijo;
– »pretirano pasivni in agresivni – to je nekaj vmes«;
– učinkovita metoda pri reševanju konfliktov;
– med podredljivostjo in agresivnostjo.
Asertivnost vključuje štiri pomembne komponente:
1.) Empatičnost,
2.) Razkrivanje lastnih občutij,
3.) Pojasnjevanje pričakovanj,
4.) Sprejemanje posledic.
Na primer: Medicinsko sestro moti pacientovo pogosto kršenje bolnišničnega reda. Ker pa sluti, da se v ozadju vsega tega morda skriva pacientova stiska, začne pogovor na naslednji (asertivni) način:
– Empatičnost: »Verjamem, da se težko prilagajate bolnišničnem redu, saj je morda to za vas prva in ne ravno pozitivna izkušnja.«
– Razkrivanje čustev: »Moram vam priznati, da me vaše pogosto kršenje reda moti, saj sem odgovorna za stanje in počutje pacientov, ki so z vami v sobi.«
– Pojasnjevanje pričakovanj: »Želim si, da bi se o tem odkrito pogovorila.«
– Sprejemanje posledic: »Od sebe pričakujem, da vam bom po svojih močeh nudila kakršno koli pomoč in oporo. Resnično pa si želim tudi vašega sodelovanja in razumevanja.
23. Sporočanje slabe novice (napotki pri sporočanju slabe novice).
– potrditev diagnoze, ki bo vplivala na kakovost življenja in življenjsko dobo pacienta:
– medicinske sestre sicer ne sporočajo slabih novic pacientom, jih pa le-ti lahko vprašajo o svojem stanju, ali pa so MS zraven, ko jim je novica sporočena;
– ključna vloga MS pri sporočanju slabih novic je ponoviti, pojasniti, razložiti novico, ki jo je posredoval zdravnik (samo 60% informacij slišimo v normalnih okoliščinah, v stresnih občutno manj!);
– nuditi tudi fizično in psihično podporo pacientu – KAKO?
– moralno-etična dilema: ne povedati pacientu? (terapevtski privilegij)
– «navezanost« na pacienta in njegove bližnje – emocionalna izgorelost MS;
– sporočanje slabe novice pacientu – tudi kulturna pogojenost.
»Terapevstki privilegij – pravica, ki si jo vzame zdravnik – da prikrije novico pacientu, ker bi škodovala njegovemu psihičnemu zdravju in se s tem poslabša tudi fizično stanje – zato se lahko zamolči diagnozo. Kulturna pogojenost – avtonomija pacienta se ne udejani oziroma ne spoštuje, ker se vidi pacienta kot del družinske skupnosti in se prej pove recimo staršem – na vzhodu so močne vezi, na zahodu mnogo manj in individualizem je bolj označen na zahodu kot vzhodu in zato je kulturna pogojenost precej drugačna – svojci odločajo, ali bodo ali ne bodo povedali njemu/njej.
Sporočanje slabe novice – stresno tudi za zdravstveno osebje – še posebej, če je dlje časa v obravnavi ali pa otrok in je toliko težje sporočiti slabo novico.«
Napotki pri sporočanju slabe novice:
– informirajte se o tem, kaj pacient ve o svoji diagnozi in kaj bi rad še vedel;
– pazite na trenutek, ko boste pacientu povedali slabo novico (KAKO je pomembno!);
– pustite pacientu čas, da absorbira informacije in da oblikuje vprašanja;
– pokažite tudi lastna čustva, »ustavite se«;
– opazujte: kako je pacient odreagiral (faze sprejemanja slabe novice);
– ponudite pomoč, a ne ustvarjajte zaključkov, kaj je pomembno za pacienta;
– ustvarite občutek zasebnosti;
– ne dajajte lažnega upanja in »klišejskih izrazov« (npr. »čas bo zacelil rane« – lahko dajemo pacientu vedeti, kot da se ne zna soočiti z izgubo, bolečino, da se sooča na neprimeren način itd.).
24. Načini odzivanja MS na trpljenje in bolečino pacienta – dopolnitev diagrama.
Načini soočanja MS s trpljenjem in bolečino pacienta
Osredotočenost
Osredotočenost na pacienta Osredotočenost nase
Odziv Odziv
1.Nivo Usmiljenje, simpatija, tolažba Dehumanizacija, distanciranje, zaščititi se –
sočutje, pomilovanje, pomirjanje – ograditi se, zanikanje, stereotipiziranje,
podpora umakniti se
(pristen, spontan odziv) (zaščitia pred vživljanjem)
2.Nivo Humor, zagotovitve – informiranje, Rutinsko vedenje, ponarejeno usmiljenje in
terapevtska empatija, pomirjanje pomirjanje, neavtentičnost
(naučeno) (odsotnost vživljanja)
(profesionalen, naučen odziv)
– S SVOJIMI ČUSTVI VPLIVAMO NA PACIENTA!
– ČUSTVENA VKLJUČENOST – EMPATIJA – KOT POMOČ PACIENTU PRI ČUSTVENIH PROCESIH!
25. Supervizija (definicije, vrste, modeli, vloga supervizorja, metoda reševanja problemov kot metoda v superviziji)
Definicije supervizije
Samorefleksija:
-vpogled v našo osebnost, veščine in znanje z namenom, da vzpostavimo konstruktivne odnose z drugimi;
-identifikacija tistih vidikov našega vedenja, ki morda onemogoča vzpostavitev dobrih odnosov;
Reden, organiziran »nadzor«, pregled nad klinično prakso oziroma formalni proces konzultacij med dvema ali več zdrav. Delavcema; cilj je zagotoviti podporo delavcem, promovirati samozavedanje, razvoj in rast delavca v kliničnem okolju ter se povezuje tudi s samim razvojem stroke.
Supervizijo opredeljujejo naslednji elementi:
-Proces (supervizija kot serija srečanj);
-Cilj (nova znanja, podpora, re-organizacija/analiza delovnega okolja, delovnih nalog);
-Refleksija (razmislek, priklic poklicnega dogajanja, situacija, odnosa,…)
-Pravila (vnaprej dogovorjena in utemeljena na potrebah in pričakovanjih udeležencev);
-Evalvacija (ovrednotenje napredka na obeh straneh).
Supervizija:
- je oblika profesionalne refleksije in svetovanja za zagotavljanje kakovostnega opravljanja poklicnega dela in spodbujanje profesionalnega in osebnega razvoja strokovnih delavcev na različnih delovnih področjih.
- je učni proces, specifična učna metoda ter podporna metoda, ki predstavlja izhodiščno točko za poklicno refleksijo.
- je profesija
- je metoda za razbremenjevanje strokovnjakov in razvijanje možnosti za njihovo konstruktivno preživljanje stresnih situacij.
- spodbuda za učenje,
- opora ali suport,
- usmerjanje profesionalnega ravnanja.
NAMEN SUPERVIZIJE
- Omogočiti proces poklicne refleksije in učenja
- Razvijati sposobnost samostojnega razmišljanja o delu
- Pomagati na poti do lastnih rešitev
- Omogočiti integracijo teoretičnih spoznanj s praktičnimi izkušnjami in prenos teorije v prakso
- Pomagati pri ozaveščanju, razbremenjevanju in ustrezni predelavi čustvenih vsebin
- Omogočati učinkovitejše obvladovanje stresa
- Pomagati pri oblikovanju poklicne identitete
ELEMENTI SUPERVIZIJE
- Proces- Supervizija je serija srečanj, na katerih udeleženci evalvirajo svoje poklicne izkušnje
- Cilji- Od njih je odvisna usmerjenost procesa. Usmerjenost didaktična, v procesu se posredujejo nova znanja; usmerjenost podporna, v procesu iskanje podpornih mehanizmov, ki zmanjšujejo emocionalne in druge delovne pritiske; usmerjenost organizacijska, v procesu analiza delovnega okolja in iskanje boljših poti pri izvajanju delovnih nalog
- Refleksija- Ponoven pogled, razmislek in priklic poklicnega dogajanja, situacije, odnosa… Iz časovne perspektive spoznamo, da bi bilo mogoče ravnati tudi drugače.
- Pravila- So v naprej dogovorjena in utemeljena na potrebah in pričakovanjih udeležencev
Vrste supervizije
Individualna supervizija
- Poteka med:
o supevizorjem
o supervizantom
- Je idealna oblika klinične supervizije.
Skupinska supervizija
- Skupina ljudi, lahko različne izobrazbe, iz različnih delovnih okolij
- Supervizor
Timska supervizija
- Je posebna oblika skupinske supervizije.
- Gre za skupino ljudi, ki tesno sodelujejo pri delu in imajo že vzpostavljene medsebojne odnose.
- Supervizor
MODELI SUPERVIZIJE
1.Psihoanalitični model:
-se osredotoča na nezavedno (sanje, simbole, asociacije,…) , na projekcije, ki jih ustvarjamo, na transfer, proti-transfer ter na paralelne procese;
-projekcija: obrambni mehanizem pri soočanju z lastnimi strahovi, željami, pomanjkljivostmi, agresijo, ki jo projeciramo v druge; »Recimo študent je jezen na profesorja, ker ni znal na izpitu in se ni učil in je kriv težaški profesor.«
-transfer: gre za nezavedni proces, kjer pretekle izkušnje vplivajo na sedanje izkušnje; »te določa, kakšen si iz otroštva – imeli ste agresivnega očeta in sedaj ste tudi vi agresivni recimo.«
-proti-transfer: vztrajno ohranjanje svoje samopodobe, ne glede na posledice (stiek imamo samo s tistimi, ki ohranjajo našo samopodobo) »zavračamo vse tisto, kar nas je v otroštvu izoblikovalo; Imaš očeta, ki je zanemarjen in pijan in ženska potem kasneje išče moža, ki je ugleden in bogat in ne pije – to je proti-transfer; če si pa še ona najde istega, potem pa je to transfer.«
-paralelni proces: transfer in proti-transfer.
2.Reflektivni model:
-refleksija je namenska, izjemno intelektualna, aktivna veščina; pomeni »time out«, da si vzamemo čas in ocenimo naša dejanja;
-kaj se je zgodilo (opis), kako se je zgodilo (analiza) in kaj bo sledilo (prihodnji potek akcij):
-KLJUČNA VPRAŠANJA (»trigger questions«):
Kaj se je dejansko zgodilo;
Kakšna je bila vaša reakcija na… dogodek;
Kaj so storili drugi;
Kaj ste čutili;
Kaj mislite, da so drugi čutili;
Kaj čutim zdaj;
Kakšne so posledice – zame in za druge;
Ali bi lahko ravnal drugače, če bi se dogodek ponovil.
3. Model, ki se osredotoča na iskanje rešitev:
.gre za iskanje rešitev, ne za reševanje problemov – točka osredotočenosti je pomembna (gledamo prihodnost, iščemo vire, moči, aspiracije, cilje,… – tako lahko spremenimo tudi miselnost, vedenje,…);
-pri superviziji se osredotočimo na cilje, prednosti in vire, ki jih posameznik ima.
Primer:
Supervizant: »Ne morem delati z Jano, Ne mara me, ne mara se srečevati z mano,…«
Supervizor: »Ko pravite, da vas ne mara, kaj mislite s tem?«
.Supervizant: »Ko se sestanemo, prva odide s sestanka. Izogiba se pogovorom z mano.«
Supervizor: »Ko pravite, da prva odide s sestanka, kaj mislite, kaj ji preprečuje, da bi še malo ostala?
Supervizant: »Vem, da ima delo…«
Supervizor: »Ste poskušali kdaj sestanek organizirati drugače?«
Primer
SV-supervizant
SR-supervizor
SV: Ne znam reči ne. Mislim, da drugi izkoriščajo mojo pridnost.
SR: Povejte mi, na kakšen način si želite, da bi bilo drugače, da bi drugi drugače ravnali z vami?
SV: Radi bi bil bolj trden v svojem značaju, rad bi znal reči »ne«.
SR: Zdaj pa mi opišite okoliščine, kjer menite, da ste močni, da znate postavljati meje drugim.
SV: Hmmm… mislim, da pri otrocih.
SR: No, ividite, torej imate to sposobnost, le prenesti jo morate v delovno okolje.
SV: Toda ti ljudje, s katerimi delam…
SR: Včasih vas morajo otroci res spraviti s tira, če želijo nekaj doseči. Kakopa znate reči »ne« njihovim zahtevam?
Supervizor:
-Se sooča s poklicnimi problemi;
-Usmerja razgovor;
-Pokaže strokovno in osebno plat;
-Omogoči takšno dogajanje, ki privede do drugačnih rešitev in pogledov
»Mora iti skozi določeno izobraževanje, da se kvalificira kot supervizor. Lahko komunicira s pacienti, sodelavci ali pa samo naravo dela; V tujini pravijo supervizorjem tudi terapevti. »
Nekaj o osebnostnem znanju – kakšen primer… če poznamo sebe, bomo znali tudi komunicirati
Osebnostno znanje:
- poznavanje, srečevanje in uresničevanje samega sebe,
- posameznik nima znanja o sebi, ampak teži k poznavanju sebe,
- poznavanje sebe je v povezavi z odnosom do drugega človeškega bitja in soočanjem s tem človekom kot z osebnostjo,
- osebno znanje se nanaša na način s katerim medicinske sestre vidijo sebe in vključuje terapevtsko uporabo samega sebe v odnosu medicinska sestra –pacient.
»Komunikacijo oziroma vsaj terapevtska je načrtna.«
Kakšna definicija terapevtske komunikacije – napiši tako, kakor jo razumeš… vendar prav
Terapevtska komunikacija
- Terapevtski odnos med MS in P/V se ne zgodi kar tako, temveč se ga ustvari premišljeno in z nekim namenom.
- Temelji na zaupanju predvsem P do MS in medsebojnem spoštovanju. »Če pacient vas ne šljivi, potem se ne da iti terapevtskega komuniciranja.«
- Je planirana interakcija z uporabo posebej izbrane tehnike za namen doseganja pozitivnega, harmoničnega medosebnega odnosa, kjer s ciljno usmerjenimi infomracijami želimo doseči napredek pri P oz. Zastavljeni negovalni cilj.
Cilji terapevtske komunikacije
- Zadovoljitev potreb P/V,
- Vzpostavitev terapevtskega odnosa,
- Izmenjevati občutke in misli ter posredovati informacije,
- Vplivati na vedenje P/V,
- Spodbujati k aktivnemu sodelovanju.
Razlika med profesionalnim in socialnim odnosom. – naštej
Profesionalni odnos:
-Želja pomagati pacientu ne glede na raso, pripadnost,
-Pomoč osebe, ki ima strokovno znanje in veščine,
-Težnja, ukvarjati se s problemi drugih,
-Terapevtski odnos je ustvarjen z namenom,
-Ni osebnega (privatnega) vpletanja MS v odnos,
-Časovno omejen.
Socialni odnos:
-Primarno-prijateljski odnos,
-Ne čuti se odgovornost pomagati nekomu,
-Ni te potrebe/težnje,
-Odnos zgolj socialne narave,
-Odvisno od želja sogovornikov,
-Ni omejen.
Tehnike terapevtske komunikacije – vsaj nekaj
Verbalne in neverbalne
Temelji terapevtske komunikacije
- naklonjenost drugi osebi,
- spoštovanje,zaupanje,
- nesebična skrb,
- mentalna in fizična prisotnost,
- empatičnost,
- Usmerjena k zadovoljevanju P potreb in ciljem ZN.