Za demenco in še katero drugo bolezen je značilno propadanje tistih telesnih in duševnih sposobnosti, ki sicer zdravemu človeku omogočajo, da lahko do pozne starosti ostane samostojen v vseh dnevnih aktivnostih. Bolezen prizadene tako varovanca samega. kot njegovo ožjo in širšo okolico.

Demenca je postala pereč družbeni problem, ki zahteva sodelovanje vseh družbenih struktur in nova znanja medicinskih sester o zdravstveni negi dementnega varovanca. Zato vedenje in znanje, kaj lahko bolezen prinese, kako se ta odraža v vsakodnevnem življenju, kako lahko omilimo njene posledice in kako podpremo bolnika in svojce omogoča medicinskim sestram, da s primemim odnosom in ustrezno mero pomoči omilijo in zmanjšajo breme bolezni.

Kakovost življenja dementnega varovanca pa je v veliki meri odvisna tudi od uresničitve ciljev zdravstvene nege. Vse potrebe dementnega bolnika moramo enakovredno upoštevati v procesu zdravstvene nege:

vzpodbujamo aktivnosti, vzpostavimo največjo možno mero samostojnosti varovanca, učimo ga shajati s psihičnimi, fizičnimi in socialnimi posledicami bolezni demence in skupaj z njim poiščemo altemativne možnosti. Pomembna je tudi edukacija in vključevanje družine v proces zdravstvene nege.

Pojavi se lahko izguba volje do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile nekoč osebi zanimive.

Načrtovanje in izvajanje higienskih intervencij zahteva od zdravstvenega delavca veliko posluha za pacientove navade in vztrajnost pri izvajanju. To zahteva svoj čas. Ne smemo odnehati prezgodaj. Pacienta vzpodbujamo, ga večkrat pohvalimo in ga diskretno nadziramo. Aktivnost naj opravlja ob istem času in istem vrstnem redu. Dokler je le možno aktivnost ne opravljamo namesto njega, ampak mu v skrajni sili le priskočimo na pomoč in jo opravimo skupaj z njim. Z osebno higieno pacient krepi samozaupanje, preprečuje nastanek sprememb na koži, sluznicah, izboljšuje prekrvavitev, zmanjšuje možnost nastanka infekcij in seveda skrbi za prijetno počutje in estetski videz.

Reševanje problema s področaja ZN

Motnje osebne higiene pri dementnem se kažejo že zelo zgodaj.

Posebej odklanjajo kopanje in umivanje las. Zato je potrebno veliko potrpežljivosti, pogovora, vztrajnosti in dobre volje, nikoli pa ne uporabimo prisile. Upoštevarno želje varovanca in se prilagodimo njegovim navadam, dovolimo kompromis, zagotovimo intimnost.

Omogočimo, da se umije sam, čeprav nekoliko površno, ne iščimo napak. Pomagajmo mu, ga vzpodbujajmo, saj negovanost zboljša počutje varovanca.

Velik problemje ustna higiena. Uporabimo isti pristop, ga ne silimo, ampak poizkusimo ponovno čez

nekaj časa. Varovanec pogosto odlaga in izgublja zobno protezo, saj ne razume, čemu služi. Večkrat preverimo, ali mu še ustreza

Pogosto se kažejo težave z oblačenjem in slačenjem. Pomagajmo mu in ga spodbujajmo pri pravilni izbiri oblačil in obutve. Vodimo in učimo ga šele, kadar je njegov način oblačenja časovno in estetsko neprimeren. Zagotovimo mu intimnost, upoštevajmo njegove želje. Posebno pozori moramo biti do varovanca, ki je motorično nemiren in se kar naprej slači.

Starejši človek pogosto izgubi motivacijo za skrb lastnega telesa, urejen videz in oblačenje. Na obleki ne vidi več madežev, pozabi se umiti ali pa se počuti preslabotnega. Pri ugotavljanju potreb oziroma stanja bodimo diskretni, ne preveč glasni, ker lahko pridobimo pacientovo zaupanje in tudi zmanjšamo pacientovo odklanjanje ali morebitno agresivnost.

Če je aktivnost trenutno prezahtevna in je pacient ne izpelje do konca, mu diskretno pomagamo. (Kukovič, 2009)

Kritično mnenje

Z bolniki, ki imajo demenco oziroma odklanjajo osebno higieno zaradi motenj presoje in nerazumevanja sem se v posameznih primerih že srečala, vendar pa sem na tokratni praksi dobila vpogled v več primerov in sem šele zdaj začela o tem problemu konkretno razmišljati.

Pri demenci in motnjah spomina (s katerima sem se srečala na oddelkih)  je kar nekaj pacientov, ki osebno higieno (vsaj v določenih trenutkih), res odklanjajo, ali pa imajo za to drug odgovor; saj sem se ravnokar okopal, saj sem se včeraj stuširal, pogosto pa zdravstveni delavci v odgovor slišimo- ne zmorem. Na oddelkih so medicinske sestre z izkušnjami in znanjem, tako da znajo v takem primeru ustrezno, večinoma tudi učinkovito posredovati. Z obilico potrpežljivosti seveda.

Literatura:

Majerle S. Individualni pristop v zdravstveni negi dementnega varovanca v okviru življenjskih aktivnosti. Obzornik zdravstvene nege; 2000: 34; 73-6.

Ličen S, Trobec I, Čemažar M, Plazar N. Demenca – izziv ali stiska zaposlenih v domovih za starejše. Obzornik zdravstvene nege; 2010: 44 (1): 13-9.

Dosegljivo na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=828b8eb5-ff12-4bea-bd9b-c117fc40868e  (6.11. 2013)

Kukovič P. Pacient z demenco na oddelku za psihiatrijo: [diplomsko delo]. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede Maribor; 2009.