Za odvzem kapilarne krvi so usposobljeni zdravstveni tehniki/srednje medicinske sestre ter diplomirane medicinske sestre/višje medicinske sestre. Pod nadzorom diplomirane medicinske sestre pa lahko odvzem izvajajo tudi pripravniki za zdravstvenega tehnika/srednjo medicinsko sestro ali pripravniki/pripravnice za diplomirano medicinsko sestro (Diagnostični standardi zdravstvene nege, 2004).
Kapilarna kri je mešanica venske in arterijske kapilarne krvi medcelične ali zunajcelične tekočine. Sestava vzorca se razlikuje od vzorca dobljenega z venskim odvzemom in je odvisna od pretoka krvi med odvzemom in relativnega razmerja med arterijsko in vensko krvjo (Diagnostični standardi zdravstvene nege, 2004).
Odvzem je primeren za:
- Bolnike s sladkorno boleznijo (za določanje koncentracije glukoze v laboratoriju in občasne nadzore koncentracije glukoze v krvi na bolniškem oddelku in ambulanti),
- bolnike z antikoagulantno terapijo (kontrola oralne antikoagulantne terapije v ambulanti),
- odrasle bolnike (če so površinske vene težko dosegljive, pri opeklinah, pri starejših,
- pri zelo debelih ljudeh (Diagnostični standardi zdravstvene nege, 2004).
Vbodna mesta pri odraslih – notranja površina zgornjega segmenta prstov na roki. Vzorec odvzamemo z nevodilne roke, na prstancu ali sredincu. Bolnika običajno vbodemo v sredino zgornjega segmenta prsta. Pri diabetikih odvzamemo kri tudi s strani prsta zaradi trde kože in pogostih odvzemov krvi. Vboda v mezinec se izogibamo. Vbodno mesto ne sme biti poškodovano ali oteklo. Vzorca krvi ne jemljemo s slabo periferno prekrvavitvijo (šokovno stanje, dehidracija) (Diagnostični standardi zdravstvene nege, 2004).
Kapilarna kri ni primerna za koagulacijske teste, SR in vse tiste analize, kjer je potreben večji volumen krvi, plazme ali seruma (Priporočila za odvzem vzorcev kapilarne krvi, 2005).
Za odvzem kapilarne krvi je potrebna ena oseba. Krvne vzorce zbiramo v posebne mikrokolektorje oz. pipete (princip kapilarnega vleka). Je enostaven poseg, manj boleč kot odvzem iz vene, izvidi so v kratkem času, pacienti pa si na primer krvni sladkor lahko kontrolirajo sami (Kobe, 2004).
REŠEVANJE PROBLEMA
Za odvzem kapilarne krvi si pripravimo sledeče: sterilne zložence, zaščitne rokavice, samosprožilno mikrolanceto za enkratno uporabo, čiste tampone, ustrezen pripomoček za zbiranje krvnih vzorcev (mikrokolektor s kapilaro ali kiveto), zbiralnik za ostre predmete ter ledvičko za odpadke (Diagnostični standardi zdravstvene nege, 2004).
Bolniku razložimo postopek in si razkužimo roke. Nato bolnika udobno namestimo. Nadenemo si zaščitne rokavice (delo s kužnim materialom). Prsti bolnika naj bodo iztegnjeni, vendar ohlapni (kri prosto cirkulira) (Diagnostični standardi zdravstvene nege, 2004).
Pozorni smo tudi na toploto rok bolnika, saj je priporočljivo, da ima bolnik tople roke, v tem primeru je arterijska kri podobna venski in so rezultati krvnih analiz primerljivi z rezultati, ki bi jih dobili iz vzorca venske krvi (Priporočila za odvzem vzorcev kapilarne krvi, 2005).
Izbrano mesto očistimo s sterilnim zložencem in pustimo, da se alkohol posuši (ostanki alkohola lahko povzročijo hemolizo). S palcem in kazalcem ene roke nežno primemo jagodico prsta. Z mikrolanceto, ki jo držimo v drugi roki, se dotaknemo izbranega mesta, povemo bolniku da bomo zbodli ter lanceto sprožimo (po uporabi lanceto odvržemo v zbiralnik za ostre predmete. Po vbodu prvo kapljico obrišemo s čistim tamponom (prva kapljica vsebuje preveč tkivne tekočine ter delček kože in je zato kri razredčena, šele druga kapljica je primerna kot vzorec, brisanje pospešuje spontani dotok krvi). Z nežnim pritiskom na jagodico prsta iztisnemo novo kapljico krvi (ne smemo močno pritiskati, ker lahko povzročimo hemolizo ali razredčenje krvnega vzorca s tkivno tekočino). Iztok krvi pospešimo, če vbodno mesto obrnemo navzdol in nežno pritisnemo na okolno tkivo. Z ustreznim pripomočkom za zbiranje vzorca se dotaknemo kapljice krvi in kri sama od sebe steče v kiveto (izogibamo se pobiranju krvi s površine kože, kapljica pa mora biti dovolj velika, da popolnoma napolni kiveto) (Diagnostični standardi zdravstvene nege, 2004).
Z enim uspelim vbodom dobimo 0,5 do 1 ml krvi (Priporočila za odvzem vzorcev kapilarne krvi, 2005).
Na vbodno mesto položimo čisti tampon in bolnik naj nekaj sekund pritiska na vbodno mesto. Nato kri odvzeto v kiveto, za določanje krvnega sladkorja takoj analiziramo v odgovarjajočem aparatu po priloženih navodilih. Rezultat, čas in način odvzema glukoze vpišemo na List sladkornega bolnika. Odstranimo zaščitne rokavice in si razkužimo roke. Bolniku se zahvalimo za sodelovanje in povemo rezultate (Diagnostični standardi zdravstvene nege, 2004).
[wp_ad_camp_1]
KRITIČNO RAZMIŠLJANJE
Na oddelkih se pogosto srečujemo s kapilarnim odvzemom krvi. Ravno iz tega razloga je pomembno, da poznamo standarde posamezne bolnišnice/klinike/oddelka kapilarnega odvzema krvi, kjer delamo. Po dosedanjih opažanjih in preko več različnih oddelkov so se napake najpogosteje pojavljale pri neuporabi rokavic, uporaba istega čistilnega tampona za prvo kapljico ter za uporabo tampona po izvedenem posegu, nepozornost na bolnikovo toploto rok, pri nemenjavanju vbodnih mest ter pri neopozarjanju na čas vboda. Vse pogosteje pa se dogaja, da se zaradi pomanjkanja časa hiti in niti ni pozornosti že iz same rutine, da se na bolnika pozabi in se mu ne razloži postopek, poseg, zakaj se bo izvedel odvzem kapilarne krvi. Lahko, da je bolniku že vse razumljivo zakaj in kako pa vendar se zdi pomemben pristop do bolnika ter do same obravnave bolnika.
LITERATURA:
- Diagnostični standardi zdravstvene nege, Klinika Golnik – KOPA, Služba ZNO, sprejeto na kolegiju ZNO: 6.1.2004, potrdil strokovni svet bolnišnice: 12.2.2004
- Priporočila za odvzem vzorcev kapilarne krvi, Klinični center Ljubljana; Klinični inštitut za klinično kemijo in biokemijo; 8.12.2005
- Kobe J.M. Priporočeni postopek za odvzem kapilarne krvi, Ljubljana 2004