OCULUS – oko
OPHTHALMOS – oko, vid
OFTALMOLOGIJA ali OKULISTIKA je eno in isto, le da je eno grški, drugi pa latinski izraz. Je veja medicine, ki se ukvarja z odkrivanjem, diagnostiko in zdravljenjem bolezni oči, občesnih struktur in vidne poti.
Zunanji deli očesa: veke, solzila
Sprednji segment: zrklo ( roženica, beločnica, spr. Prekat, šarenica, zenica )
Zadnji segment: steklovina, mrežnica – so deli, ki se ne vidijo
Imamo: 3 ovojnice, znotraj pa so še 3-je prostori
zunanja ali vezivna ali oporna – beločnica, ki gre spredaj v roženico
srednja ali žilna – žilnica ( šarenica, ciliarnik ter šele nato v žilnico )
notranji ali živčni ali čutni – mrežnica
3-je prostori: – sprednji ( roženica in šarenica )
– srednji ( šarenica in steklovina )
– zadnji ( steklovinski del )
Organ vida je oko in leži v očesni votlini – orbiti.
Sestavljajo ga: zrklo, pomožne naprave očesa: veke, očesne mišice ter solzni aparat
Oko je kot zelo važno čutilo dobro zavarovano v koščeni očesni votlini očnici. Plast maščobnega tkiva ga varuje pretresljajev in omogoča, da mehko polzi, kadar se obrača. V njegovi notranjosti so čutnice, ki so občutljive za svetlobo.
Pomožni in varovalni deli očesa pa so: veke s trepalnicami, solzila, obrvi in mišice, ki obračajo zrklo.
Zrklo je kroglaste oblike. Njegova stena ima tri lupine: zunanjo beločnico, pod njo je žilnica; notranja pa je mrežnica.
ZRKLO
Kroglaste oblike, zgrajeno je iz treh plasti:
Zunanja plast: spredaj je prozorna, brezžilna in bogato senzorično oživčena roženica – cornea, ki navzad prehaja v beločnico –sclera. Le ta je iz čvrstega veziva in daje zrklu obliko.
Srednja plast: zadaj je žilnica – choroidea, ki sega do sprednje tretjine zrkla; spredaj je žarkovnik ( ciliarnik ), ki leži med žilnico in šarenico. Zgrajen je iz grebenov, ki filtrirajo prekatno tekočino in pa iz ciliarne mišice, ki služi akomodaciji. Mišico oživčuje parasimpatično nitje III. možganskega živca. Poleg žarkovnika je spredaj tudi šarenica – iris, ki ima obliko kolobarja in deluje kot zaslonka. V sredini ima odprtino, zenico – pupilla. V šarenici sta dve mišici m. sphincter pupillae, ki oži zenico in jo oživčuje parasimpaticus in m. dilatator pupillae, ki zenico širi in je pod vplivom simpaticusa.
Notranja plast: Mrežnica – retina ima optični del z receptorji za svetlobo zajema 2/3 zrkla. Za ciliarnikom je ciliarni del mrežnice za šarenico pa šarenični del, oba dela pa nimata čutilne vloge. V mrežnici sta dve vrsti receptorjev – paličnice in čepnice. Največ čepnic je v rumeni pegi – macula na zadnjem delu zrkla, kjer je tudi mesto najostrejšega vida. Paličnic je več kot čepnic, vse čutnice so v stiku z bipolarnimi celicami te pa z ganglijskimi celicami. Aksoni ganglijskih celic sestavljajo vidni živec – nervus opticus. Mesto izstopa vidnega živca imenujemo slepa pega – papilla n. optici, kjer ni receptorjev za svetlobo. Skozi papilo vidnega živca vstopajo in izstopajo tudi žile.
Sistem, ki omogoča pravilen dostop svetlobe do mrežnice, je dioptrični aparat zrkla: Roženica, očesna leča, prekatna tekočina in steklovina.
Očesna leča – lens ima trdo jedro in mehko skorjo. Odeva jo kapsula na katero je pritrjen ciliarnik z vezivnimi nitmi. Leča je bikonveksna in elastična, pod vplivom delovanja ciliarne mišice pa lahko spremeni svojo debelino. Ko se ciliarna mišica skrči se leča zaobli, ko pa se mišica sprosti se leča sprosti.
Med zadajšnjo stranjo roženice in sprednjo stranjo leče ter šarenice je sprednji očesni prekat. Med zadajšnjo stranjo šarenice, lečo in steklovino pa je zadajšnji očesni prekat. V prekatih je očesna tekočina, ki se izloča iz žil ciliarnika ter se resorbira v venske sinuse med beločnico in šarenico. Steklovina je sestavljena iz vlaken in tekočine ter izpolnjuje notranjost zrkla.
VEKE IN SOLZNI APARAT
Poleg zrkla so v orbiti strukture, ki so potrebne za zaščito očesa: Veke in solzni aparat. Veki – palpebra superior in inferior imata na robu trepalnice in žleze lojnice.
Solzni aparat – apparatus lacrimalis sestavljajo solzna žleza in solzna izvodila. Solzna žleza – glandula lacrimalis leži v zgornjem stranskem kotu orbite. V medialnem očesnem kotu se začno solzna izvodila, ki vodijo v solzno vrečico – saccus lacrimalis, od tam pa vodi solzovod – ductus nazolacrimalis navzdol in se odpira v nosno odprtino pod spodnjo nosno školjko.
II. VIDNI ŽIVEC – N. OPTICUS
Nevriti gangljiskih celic mrežnice sestavljajo senzorični vidni živec, ki zapušča zrklo na slepi pegi. Živec zapušča očesno votlino skozi optični kanal. Pred hipofizo se nitje obeh živcev delno križa – križanje vidnih živcev – chiasma opticum. Nitje iz nosne polovice mrežnice prestopi na drugo stran, nitje iz senčne polovice pa ostane na isti strani. Od križanja dalje se vidno nitje imenuje vidna proga – tractus opticus in se končuje v talamusu. Od talamusa poteka optična radiacija, ki se končuje v kortikalnem centru za vid v zatilnem režnju.
III. OKULOMOTORNI ŽIVEC, IV. TROHLEARNI ŽIVEC in VI. ABDUCENTNI ŽIVEC – so motorični in oživčujejo zunanje očesne mišice.
Vsi vstopajo v orbito skozi zgornjo špranjo očesne votline.
N. oculomotorius oživčuje m. levator palpebrae, mm. Rectus superior, inferior in medialis ter m. obliquus inferior. Ima tudi parasimpatično vegetativno nitje za notranje očesne mišice: m. sphincter pupillae, ki oži zenico in m. ciliaris, ki služi akomodaciji leče.
N. trochlearis oživčuje m. obliquus superior.
N. abducens pa oživčuje m. rectus lateralis, ki zrklo odmika.
V. TRIVEJNI ŽIVEC – N. TRIGEMINUS je mešani. Ima močnejši senzorični del, ki oživčuje kožo obraza, očesno veznico, nosno in ustno sluznico ter šibkejši motorični del s katerim oživčuje žvečne mišice.
Senzorični del se že v lobanji razveji na tri veje:
– Očesni živec n. ophthalmicus za kožo obraza nad očesno režo ter očesno veznico, beločnico, roženico, žilnico in šarenico.
– N. maxillaris
– N. mandibularis
PREGLED PACIENTA
ANAMNEZA ( sedanja, socialna, prejšnje bolezni, operacije, splošno stanje, zdravila, alergije )
SEDANJA ANAMNEZA:
simptomi in znaki
– motnje vida ( meglen, ukrivljena slika, motnja v zazanavanju barv,…)
– bliskanje, fotofobija, solzenje, rdečina, izcedek, bolečina
trajanje težav, dinamika ( kako so se razvijale, se stopnjujejo…)
zanima nas tudi, če so bile take težave že kdaj prisotne
PREJŠNJE OČESNE BOLEZNI, OPERACIJE NA OČEH – zanima nas ponoven zagon, napredovanje že ugotovljenje očesne bolezni
PREJŠNJE BOLEZNI, SPLOŠNO ZDR. STANJE
druge bolezni ( diabetes, visok RR, revmatska obolenja )
poškodbe ( ne samo na očeh, udarec v glavo, prsni koš )
operacije
otroške bolezni
ZDRAVILA – preko jemanja določene th. sklepamo na bolezni, ki jih ima ter na toksične in stranske učinke zdravil.
SOCIALNA ANAMNEZA:
– poklic ( varilci, kovinarji, strugarji…)
– nezdrave navade
– potovanja v eksotične kraje ( neobičajne infekcije )
OSNOVNI KLINIČNI PREGLED
1. VIDNA OSTRINA
2. PREGLED
3. OČESNI PRITISK
4. GIBLJIVOST ZRKEL – bulbomotorika
VIDNA OSTRINA
A/ na daljavo
Centralno vidno ostrino na daljavo (najmanjši predmet, ki ga preiskovanec spozna) določamo po Snellen-ovi metodi, pri kateri uporabljamo različne tabele z optotipi (črke, številke) na razdalji 6m.
Po Snellenovi metodi izrazimo vidno ostrino z ulomkom: V = d/D
kjer pomeni “d” razdaljo, iz katere preiskovanec vrstico (optotip) bere, “D” pa razdaljo na kateri bere vrstico oseba z dobrim vidom.
Pri pregledu določimo vidno ostrino najprej za desno oko; pri tem je drugo oko pokrito z zaslonko, roko preiskovanca ali preiskovalca. Vidno ostrino zapišemo v decimalnem zapisu (npr. 1,0 ali 0,8 kar pomeni 100% ali 80%) in dopišemo cc (cum correctione), če je bila vidna ostrina določena s korekcijo (z očali, lečami) in sc (sine correctione), če je bila določena brez korekcije. Vedno se najprej določa brez korekcije.
Slabša vidna ostrina je lahko posledica refrakcijske anomalije (npr. astigmatizem, kratkovidnost). Pri takih preiskovancih lahko vidno ostrino izboljšamo za 1-2 vrstici, če mu pred testirano oko postavimo zaslonko z majhno odprtino (do 2,4 mm), ki prepusti v oko le centralne svetlobne žarke in izključi lomljenje žarkov s strani roženice in leče. Ta način imenujemo stenopeično določanje vidne ostrine.
B/ na bližino
Z določanjem vidne ostrine na bližino ugotovimo sposobnost preiskovanca, da vidi jasno na bralni razdalji. Pri preiskavi uporabljamo Jaegerjeve tablice, na katerih so teksti različnih velikosti označeni s številkami. Pri preiskavi zapišemo, katero številko je preiskovanec lahko bral na razdalji 40 cm (npr, bere Jaeger št. 3 na razdalji 40 cm).
Pri testiranju vida na bližino ima preiskovanec, če jih potrebuje, očala za bližino.
PREGLED
Vedno pregledamo vse dele: zunanje, sprednje in zadnje
Vsaka medicinska sesta bi morala znati »evertirati« veke – je pomembno pri NMP
Za osnovni pregled uporabljamo:
– biomikroskop ali špranjsko svetilko, ki je povečava in osvetlitev; za zadnji del uporabimo še lečke
– direktni oftalmoskop
– indirektni oftalmoskop
Razpiranje očesne reže: Uporabimo Desmarrove kljukice ali blefarostate, da bolnik ne zapre očesa s stiskanjem vek.
Presvetlitev: Prozornost optičnih medijev: roženice, prekatne vodke, leče in steklovine, opazujemo s tehniko presvetlitve.
Uporabljamo dva načina:
– direktni z oftalmoskopom in indirektni oftalmoskop ( za večji del očesnega ozadja )
S prebrizganjem solzevodov ugotavljamo prehodnost solznih proti in apliciramo zdravila pri vnetjih in po opravljenih operativnih posegih. V oko vkapamo anestetik , z dilatatorjem razširimo solzno luknjico. Nato uvedemo kanilo v solzni kanal do solzne kosti in vbrizgamo tekočino v solzevod. Če so solzne poti prehodne bolnik začuti tekočino v grlu, ali pa mu priteče skozi nos.
Schirmer-jev test Kadar želimo ugotoviti količino izločenih solz, opravimo Schirmerjev test. V spodnja forniksa, v zunanji 1/3 vstavimo poseben filtrirni papirček, katerega 5 mm sega v forniks, preostali del pa preko spodnje trepalnice. Bolniku naročimo naj mirno gleda navzdol. Po petih minutah odmerimo v milimetrih količino navlažitve. 10 – 15 mm je še normalno. Če se oči preveč solzijo, se prebrizga solzevod.
Barvanje s fluoresceinom
Ocenjevanje očesne površine
Fluorescein je vitalno barvilo, s katerim ocenjujemo spremembe na površini roženice in veznice. Fluoresceinski test naredimo pred določanjem občutljivosti roženice na dotik in pred merjenjem očesnega tlaka.
V ta namen uporabimo papirnate fluoresecinske trakove, ki jih po predhodnem omočenju s kapljico fiziološke raztopine vstavimo za nekaj sekund v spodnjo prehodno gubo veznice.
Fluorescein je barvilo, ki ostane izven celice in ne obarva mukusa. Ker pa obarva solzni film, lepo prikaže defekte roženičnega epitelija in veznice, ki so pod špranjsko svetilko v kobalt modrem filtru videti kot mesta z večjim kopičenjem rumenega barvila.
Določanje stabilnosti solznega filma (BUT – Breakup Time)
Preiskovanec večkrat zapre in odpre oči, da se fluoresceinsko barvilo čim bolje razporedi v solznem filmu. Nato preiskovancu naročimo, da ne mežika in drži oči odprte. S špranjsko svetilko v kobalt-modrem filtru opazujemo obarvanost solznega filma z barvilom. Čez čas se pojavijo na očesni površini temne lise – to so mesta, kjer ni solznega filma obarvanega s fluoresceinom.
Določimo čas, ko je preiskovanec zadnjikrat trepnil in med pojavom prve temne lise. Normalno je čas daljši od 10 sekund, vrednosti manjše od 10 sekund pa nakazujejo nestabilen solzni film. Test je patološki pri bolnikih s suhimi očmi, pa tudi pri preiskovancih s spremenjenim izločanjem mucina in lipidov v solzni film.
Eksoftalmografija
Je merjenje izbočenosti (protruzije) posameznega zrkla glede na orbitalne kosti. Protruzijo lahko opazujemo, če se postavimo za preiskovanca, ki sedi, mu dvignemo zgornji veki in primerjamo izbočenost posameznega zrkla, ko preiskovanec gleda navzdol.
Očesne obveze
Z očesno obvezo zaščitimo oko in omogočimo boljši terapevtski učinek zdravil na oko. Uporabljamo jo pri obolenjih roženice, po manjših operativnih posegih, pri poškodbah in po očesnih operacijah. Pred očesno obvezo moramo v oko vstaviti očesno mazilo. Oko mora biti pod obvezo zaprto.
Kadar bolnik zaradi obolenja obraznega živca, obolenj orbite ali poškodb trepalnic ne more zapreti očesa, je potrebno uporabiti vlažno komoro, da preprečimo izsušitev roženice.
Vlažna komora
Vlažna komora je plastična prozorna skodelica. V oko vstavimo predpisana očesna zdravila, vlažno komoro navlažimo z 0,9 % sol. NaCl in jo pritrdimo z mikroporom ali levkoplastom, da se tesno prilega po vsem svojem obodu.
Očesna proteza
Po odstranitvi zrkla ali pri močno deformiranem očesu vstavimo očesno protezo, ki je ortopedski pripomoček in služi kot kozmetični nadomestek. Izdelana je iz stekla, porcelana ali akrilatov. Vstavimo jo lahko 6. do 8 tednov po operativnem posegu.
ZA PREGLED UPORABLJAMO:
MIDRIATIK: za širjenje zenic. Ločimo jih na kratko delujoče – Mydriacyl, Homatropin, Phenylephrin ter na dolgo delujoče – Scopolamin, Atropin
MIOTIK: za oženje zenic – Pilocarpin
ANESTETIK: za omrtvičenje očesne površine pri pregledu – Novesin, Alcaine
OČESNI PRITISK
Da se ga oceniti s palpacijo! Pri akutnem glavkomskem napadu, ko se iznenada močno poveča očesni pritisk, oko postane na otip bolj trdo. Da lahko ocenimo, primerjamo oba očesa skupaj ( ponavadi je enostranski ), ali pa z našim, če je pritisk povečan v obeh očesih.
Meritev se izvaja z:
Aplanacijskim tonometerom – z njim določimo silo, ki je potrebna za sploščitev roženice.
Indentacijski tonometer – določamo očesni tlak z merjenjem vgreznjenja roženic. Preiskovanec pri tem leži
Pnevmotonometer – najbolj v uporabi, ko ti pihne zrak v oči
BULBOMOTORIKA OZ. GIBLJIVOST ZRKEL – Je gibljivost zrkel v vse smeri – teh smeri je 9
DODATNE PREISKAVE:
PERIMETRIJA – preiskava vidnega polja; Patološko vidno polje spremlja bolezni mrežnice, vidnega živca ali vidne poti. Pacient pove, kdaj zagleda lučko iz periferije.
REFRAKTOMETRIJA: preiskava pri kateri z refraktometrom izmerimo refrakcijske napake očesa ter tako določimo stopnjo kratkovidnosti, daljnovidnosti in astigmatizma. Je le orientacijska preiskava in pomaga pri predpisu očal, kontaktnih leč ter tudi pri načrtovanju refraktivne operacije.
KERATOMETRIJA – merjenje izkrivljenosti roženice
Topografija roženice – gre za preiskavo s katero analiziramo obliko površinske ukrivljenosti roženice. Pomaga nam pri predpisu kontaktnih leč, z njo lahko ugotovimo bolezensko izbočenje roženice keratokonus, ključna je tudi pri načrtovanju laserske refraktivne operacije.
PREISKAVE VIDNEGA POLJA ZA BARVE – uporabljajo se ISHIARA tablice
UZ preiskave očesa in očnice
ANGIOGRAFIJA: FA in ICGA
FA: fluorescinska angiografija – uporablja se barvilo in pokaže spremembe v mrežnici in tik pod njo
ISCT: Indocyanine green angiography – za ugotavljanje sprememb žilja žilnice
OCT – OPTIČNA KOHERENČNA TOMOGRAFIJA: za bolezni mrežnice ter opazovanje sprememb roženice ter vidnega živca; prikaže prečne prereze, ki so skoraj enaki histološkemu pregledu oz. preiskavi
ELEKTROFIZIOLOŠKE PREISKAVE: so bolj za funkcijo
– ERG za funkcijo mrežnie
– EOG retinalni pigmentni epitel
– VEP za vidne poti
– EMG za funkcijo mišic
OČNICA – ORBITA ( OČESNA VOTLINA )
Je kostna odprtina, struktura, katere naloga je, da varuje oko.
Bolezni in okvare: spremembe položaja očesa v očnici
– ENOFTALMOS – oko je vdrto v orbito
– EKSOFTLAMOS – oko je bolj izbočeno
Tumorji ( benigni in maligni )
Vnetja:
– celulitis orbite: zajame tkiva v orbiti, oko ni prizadeto, je pa lahko življensko nevarno, zlasti za otroke
Je vnetje tkiva v orbiti zaradi okužbe, ki nastane po poškodbi vek z ostrim predmetom ali se razširi v orbito iz obnosnih votlin ali nosnega dela žrela (zlasti pri otrocih). Pomembno je prepoznati vnetje orbite, ki zajame le sprednje dele veke, in periorbitalnega tkiva (preseptalni celulitis) od vnetja globljih tkiv orbite (orbitalni celulitis). Pri prvem zrklo ni prizadeto, vidna ostrina pa je dobra. Pri pregledu vidimo oteklino in rdečino vek, gibljivost zrkla je ohranjena. Orbitalni celulitis je nujno stanje in lahko povzroči močno poslabšanje vida.
– endokrina oftalmopatija: oči so izbuljene, ker gre za vnetje orbitalnega maščevja in vezivnega tkiva, lahko pa pride celo do vnetja mišičnega tkiva. Če so prizadete zun. mišice, pride do škiljenja ter do kompresije vidnega živca in je ogrožen vid. Zato je nujna TH. ne le protivnetna, temveč je potrebno tudi sodelovanje s kirurgi, da se naredi dekompresija.
VEKA – PALPEBRA
Ščiti oko, potrebna je za vzdrževanje vlažnosti očesa.
NEPRAVILEN POLOŽAJ
a) PTOZA: povešenost veke, lahko oslabi mišica lahko gre za strukturne spremembe, pareze živca ali poškodbe
b) EKTROPIJ: veka je obrnjena navzven, pogosteje je pri starejših
c) ENTROPIJ: je stanje pri katerem se rob spodnje veke obrne navznoter tako, da se trepalnice drgnejo – veznici in roženici (navznoter obrnjene trepalnice). To povzroči draženje, ki ima za posledico konjunktivitis ali razjedo roženice oz. ulcus.
2. VNETJA
a) BLEFARITIS: je vnetje vek, ki je pogosto združeno s seboroičnim ekcemom lasišča in obrvi. Največkrat je vzrok infekcija, robovi vek so zadebeljeni. Potrebno je redno čiščenje vek ter dodajanje umetnih solz
b) JEČMENČEK – HORDEOL: je vnetje povrhnjih žlez: atb mazilo + gretje; Kot vse dlake, rastejo tudi trepalnice iz mešičkov, votlinic v koži. Ti mešički se pogosto okužijo. Tako okužbo običajno povzroči stafilokokna bakterija. Ko se to zgodi, se na robu veke okoli korena trepalnice razvije rdeča, boleča nabreklina, podobna turu. Bela pika gnoja se pojavi na oteklini, ki jo poznamo kot ječmen (hordeolum). V nekaj dneh poči, bolečina poneha in trepalnica izpade.
Ječmen mine v približno sedmih dneh in veka se pozdravi. Vendar pa se ječmeni pojavljajo v kratkih presledkih in se lahko celo zgodi, da se nam na vekah razvije istočasno več ječmenov. V obeh primerih je to verjetno zaradi bakterij, ki so povzročile prvi ječmen in se nato razširile in okužile tudi druge mešičke. Če se okužijo notranji kanali v veki, se pojavi notranji ječmen (hordeolum internum), kateri lahko formira kapsulo (halacion). Zdravljenje le te oblike lahko traja več mesecev in se pogosto konča z majhno operativno intervencijo v ambulanti.
c) HALACIJ: sekret žleze v vezivni kapsuli; dokler se ne vname, ne povzroča težav, če pa se pa precej boli; damo atb
3. TUMORJI
– ksantelazma– povišani lipidi v krvi
– Benigne retencijske ciste
– Bazaliom – maligni tumor
SOLZNI – LAKRIMALNI SISTEM
Solzila se sestojijo iz:
– žleze solznice
– solznih cevk ( kanalčkov )
– solznih mešičkov
– solznonosni vod, po katerem se solze zlivajo v nosno votlino
SOLZNICA: žleza v solzni jamici znotraj očesne votline, zgoraj in lateralno od zrkla
SOLZE: glavna sestavina voda ter manjša količina beljakovin. S premikanjem zgornje veke, se solze razlijejo po roženici in beločnici, ju vlažijo ter ščitijo pred izsušitvijo
VEZNICA
– zrkla
– vek
– prehodne gube
RDEČE OKO – vzrok zanj je lahko:
– vnetje sprednjih delov
– konjuktivalno draženje
– ciliarno draženje
KONJUNKTIVITIS – vnetje očesne veznice, prozorne mrene, ki oblaga veke in zunanje oko do roba roženice. Bolezen nastane zaradi okužbe ali alergije. Okužba ponavadi nastane zaradi okuženih prstov, brisač ali krp za umivanje obraza. Pri novorojenčkih se lahko konjuktivitis pojavi do 3 dni po rojstvu zaradi okužbe v materinem porodnem kanal. Ta okužba je zelo resna in je znana kot ophthalmia neonatorum (očesno vnetje novorojencev).
SIMPTOMI IN ZNAKI:
rdeče oko, otekla veznica
izloček: gnojen, voden, sluzav – lepljiv
srbenje – pri alergijskem konjunktivitisu ( običajno je razlog alergija na cvetni prah )
TERAPIJA:
osnova je izpiranje oči ali umetne solze
virus – izpiranje
bakterija – gtt ali atb mazilo
alergija – sistemsko ali lokalno protialergijsko zdravljenje
PTERIGIJ- degenerativna sprememba, ki nima veze z vnetjem; pojavlja se bolj pri ljudeh, ki so celo življenje na prostem. Gre za priraščanje veznice na površino roženice. Zdravljenje je le kirurško
HIPOSFAGMA= podveznična krvavitev, ni tako dramatično, kot je videti; običajno ni nič hujšega; th ni; lahko je povezano z akutnim dvigom tlaka v očesu.
Pogosto bolniki obiščejo urgentno ambulanto zaradi rdečega očesa pri nespremenjenem vidu brez drugih simptomov. Spontana podveznična krvavitev nastane, ker poči žila pod veznico, včasih pa je posledica kašlja ali napenjanja. Pri pregledu je prisotna krvavitev pod veznico, ki je pogosto omejena na spodnjo polovico (zaradi težnosti), včasih je prisotna v celotnem obsegu. Zdravljenje ni potrebno. Krvavitev se vsrka v 7–14 dnevih.
ROŽENICA – CORNEA
Je pomembna kot optični medij z največjo lomno močjo ( 43 dioptrij ) in sodeluje pri nastanku slike. Nima žilja, premer 10-13mm.
Hrani se iz:
– žilic ob robu
– solznega filma
– prekatne vodice
Optični sistem očesa sestavljajo:
1. roženica (43 dioptrij)
2. prekatna vodica – glavna pri lomljenju žarkov
3. leča(20 dioptrij)
4. steklovina
Vnetja roženice – keratitits; če je globje je to ulcus oz. razjeda roženice. Vzroki so infekcijski ali neinfekcijski.
Roženica je najpogosteje mehansko poškodovana zaradi tujka ali opraskanine (erozije) roženičnega epitelja. Vnetja in razjede roženice pa lahko povzročijo tako bakterije kot virusi.
SIMPTOMI IN ZNAKI PRI VNETJU ROŽENICE:
rdeče in boleče oko, občutek tujka, fotofobija, poslabšanje vida
Herpes Zoster Oftalmicus: če je prizadeta konica nosu, je običajno velika verjetnost, da bo prizadeto tudi oko
A – Herpes zoster z izpuščaji po polovici obraza in močnimi oteklinami vek.
B – Vnetje roženice. Zaradi okužbe s herpes zoster virusom je motna.
V prodromalni fazi imajo bolniki pogosto zvišano telesno temperaturo in bolečino po polovici glave. Izpuščaji se pojavijo do polovice obraza, čela. Pri bolnikih z izpuščaji na nosu vnetje pogosto zajame oko in se kaže kot vnetje veznice, roženice in/ali šarenice.
Adenovirusni keratokonjunktivitis: pojavijo se onfiltrati v očesu, motijo ostrino in lahko celo ostanejo. Je zelo nalezljivo. Prave th ni.
Nikdar nobenemu ne svetujemo kakršnihkoli gtt ali mazil s kotikosteroidi – lahko svetujemo atb zadeve!